| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] užili 1 uživala 1 uživali 1 v 1049 vabi 1 vaccano 4 vaccanu 1 | Frequency [« »] 3108 je 1474 in 1307 se 1049 v 1024 da 575 na 564 so | Ivan Tavcar Janez Sonce IntraText - Concordances v |
Part
1 I | I ~V letu 1660 zadnje dneve meseca 2 I | Mlajši - sinovi - pa so se v novih opravah gnetli po 3 I | življenje ugajalo mnogo bolj v mestu nego po pustih graščinah! 4 I | bilo privabilo to plemstvo v mesto. Predvsem se je takrat 5 I | septembra cesar Leopold v mesto in da se mu bodo tedaj 6 I | bode cesar Leopold jezdaril v belo Ljubljano. Drugi vzrok 7 I | da je ravno tedaj tičala v mestu nemških komedijantov 8 I | zaradi slučaja, kateri je v tistih časih z grozo in 9 I | Sonce se je bil zaljubil v hčerko bogatega ljubljanskega 10 I | bila res krasna kakor luna v jasni noči. A ranarji so 11 I | plemeniti Janez Sonce zaljubljen v Ano Rozino in da lazi k 12 I | Rozino in da lazi k nji v tihih večerih. Ali saj se 13 I | smejanje se je izpremenilo v strmenje, ko je nekega jutra 14 I | Ano Rozino s seboj, šel je v svojo hišo ž njo kot ženo, 15 I | tem! Svetlih oči je stopal v bleščeči svoji obleki po 16 I | polna spoštljivosti stiskala v stran, da bi se napravil 17 I | komedijante, da o belem dnevu v tej družbi okrog lazi. Ali 18 I | podila četa ljutih Turčinov. ~V mestu je zavladala silna 19 I | togotila ter škripala z zobmi. V večerih so se zbirali sinovi 20 I | vitez se je ta čas sončil v ljubezni mlade soproge svoje 21 I | napravljala manjšega vtisa nego v beli Ljubljani. Ko se je 22 I | očetje. Vse je tedaj tiščalo v mesto, nekoliko iz radovednosti, 23 II | Dasi je bilo obilo viteštva v belem mestu, bila sta ob 24 II | ranem jutru samo dva jezdeca v prostorni deželni jezdarnici. 25 II | stanov strežaja, oblečena v rumeno in modro barvo, ter 26 II | veliki gospod. Na gradu, v tako imenovanem piskalčevem 27 II | ravnokar sedem odzvonilo, v znamenje, kako je nekdaj 28 II | naskakoval krščansko to mesto! ~V jezdarnici sta bila tedaj 29 II | metal kvišku proti klobuku v gospodarjevi roki. Ko je 30 II | okrajih, dejal je gospod: ~"V kot, Seladon! Sedaj nimam 31 II | čase zate!" ~In pes jo je v hipu pobral k steni, v kot, 32 II | je v hipu pobral k steni, v kot, ter z bistrimi pogledi 33 II | bi ravnokar hotel planiti v tolpo sovražnikov, v najhujše 34 II | planiti v tolpo sovražnikov, v najhujše klanje! Pod nosom 35 II | vtis. Glavo si je bil zavil v temno železno čelado, ki 36 II | obrazu. Navzlic bojni opravi, v kateri je tičal, navzlic 37 II | protonar," vprašal je ravno v tistem hipu, "ne verujete, 38 II | ne verujete, da se nahaja v zakladih narave nekaka tinktura, 39 II | izpreminja vsakovrstne kovine v čisto zlato?" ~"Nemogoče 40 II | ter ne za vedno postaviti v sredo slabotnega človeštva 41 II | je že izvoljeno ljudstvo v puščavi plesalo. To je moje 42 II | Preponižno pa vendar menim, da so v skrivnostih ustvarjenega 43 II | philosophorum!" ~"Bog nam v svoji modrosti ni odkril 44 II | sem ga na svojem potovanju v starem Bambergu obiskal 45 II | kriv, če mi ni vse ostalo v pregrešni moji glavi!" ~ 46 II | vitez ter se ponosno dvigne v sedlu. Bilo je to ime, ki 47 II | besede iz črk, katere so v imenu cesarjevem. Končno 48 II | Pello duos! Dva bode podrl v prah in prisilil v pobeg. 49 II | podrl v prah in prisilil v pobeg. Z ene strani mu kaže 50 II | žarita dve sonci, svetu v strmenje! Prvo svetlo sonce 51 II | vsakemu rojenemu bitju že v ime vlila nekaj temne prihodnosti. 52 II | imena samega, kar se potem v prihodnosti uresniči! To 53 II | deluje povsod okrog nas, v najmanjšem prahu kakor tudi 54 II | najmanjšem prahu kakor tudi v mogočni, v nebo kipeči skalini!" ~ 55 II | prahu kakor tudi v mogočni, v nebo kipeči skalini!" ~Ničesar 56 II | neolikani vzdihovali še v sponah vraže in teme. ~Smehljaj 57 II | ali naj imamo pivnice, v katerih se drago prodaja 58 II | se je ravnokar priklatilo v deželo? Ali je resnica, 59 II | služil drugim, poklicanejšim v posmeh? Plemič ima dolžnost, 60 II | železno svojo pest! Njej v čast mora pa tudi zastaviti 61 II | ali vam pravi ona: ležite v postelji in prespite svoje 62 II | želja njena je, da stopi v zbor drugih rodov, da jo 63 II | je roko mlademu tovarišu v slovo; le-tá jo spoštljivo 64 II | vaše besede so mi padle v srce kakor rumeno zrno v 65 II | v srce kakor rumeno zrno v plodovito zemljo." ~"Ali 66 II | pesku. Morda se mu je tedaj v plemeniti duši utrnila prva 67 III | Skoro potem se je pripodila v jezdarnico tolpa mladih 68 III | njegovem povratu. ~"Dobrodošel v Karniolijo! Bog te pozdravljaj 69 III | Karniolijo! Bog te pozdravljaj v domovini!" Taki in enaki 70 III | velslavno ime je bilo zastopano v njej. Athems, Turjaški, 71 III | tedaj že knez in vojvoda v Šleziji ter vsemogočni minister 72 III | Cesar, ki je bil menda v svoji mladosti odmenjen 73 III | ostrejše, kakor je bilo to v časih tedanjih v navadi! 74 III | bilo to v časih tedanjih v navadi! Bil je tenkih občutkov, 75 III | svojega nepostavnega sina v Ljubljano, Volku Engelbrehtu 76 III | odredili službo korneta. V resnici pa je bil Jurij 77 III | bil Jurij Ljudevit tudi v Ljubljani prvi lenuh svojega 78 III | vsilil tudi Volku Engelbrehtu v srce, da je bil slep ali 79 III | Bil je spreten pretepač in v največje veselje si je štel, 80 III | največje veselje si je štel, v družbi z dijaki o večernem 81 III | izpremenil simpatije ter je potem v družbi z mesarji (ki so 82 III | družbi z mesarji (ki so bili v tedanjih časih najsilovitejši 83 III | najsilovitejši pretepači v Ljubljani!) tolkel po dijakih, 84 III | danes je bil prijezdril v deželno jezdarnico ta ljubljenec 85 III | konju je bil prijezdaril, a v strmenje svojim tovarišem 86 III | desnem licu dolga brazga, v kateri se je nekdaj kopala 87 III | kdo pove, da si vstopil v samostan pri očetih kapucinih, 88 III | pregreh? Ali si se gledal v sanjah s hudičem, ki je 89 III | Tvoji dobri prijatelji smo v skrbeh in kaj naj počnemo, 90 III | lahkoživnemu svojemu prijatelju v obraz. ~"Vraga, ali je stvar 91 III | kamen, ki je zasut globoko v zemljo!" ~"Doživel sem nekaj 92 III | končno zvalil pod mizo. V pozni noči sem se plazil 93 III | če ima nekaj kapelj vina v želodcu, ha, ha!" ~"Da bi 94 III | je vsilila nočna tišina v dušo, in pričel sem - moliti. 95 III | ognjena gora, katero sem videl v divni Italiji. To pa ti 96 III | zatre pregrešne strasti v razuzdanem mojem srcu, da 97 III | da me prekrsti in prerodi v novo človeško bitje. Ker 98 III | ni čuda, da se ti še celo v sanjah prikazujejo! To so 99 III | otročarije, pijan si bil in v pijanosti si zaspal, pijani 100 III | pater Teobaldus, bil sem v cerkvi ter vestno poslušal 101 III | Kakor žareče oglje je padala v mojo dušo, in povsod me 102 III | skelelo, ker globoko tičim v pregrehah! Pri vratih ob 103 III | Aricaga, pa je stopila ženska v božji hram, ženska, ki je 104 III | hram, ženska, ki je živela v mojem spominu od tiste noči! 105 III | širokih vratih vsiljeval v cerkveni mrak. Bila je kakor 106 III | mrak. Bila je kakor tedaj v sanjah, bila je kakor spomlad 107 III | je zaplapolal po meni in v presladki nadi sem dejal 108 III | je ona, ki sem jo gledal v sanjah! Vsaka črtica njenega 109 III | obraza se je bila vsekala v moje srce. Nikakor se ne 110 III | je minila služba božja. V hvaležnosti sem molil Boga 111 III | njo. Kri ji je zakipela v obrazek in kakor plaha srna 112 III | žilah in Turjačani so ti v deželi te oblasti, da dosežejo, 113 III | Aricaga, "prijatelji ondi v sredi, prijatelji sèm!" ~ 114 III | eno besedo, sunem ti meč v trebuh, in to tako gotovo, 115 III | izgovora in bi bil zašel v stisko, da ni tedaj prijezdil 116 III | stisko, da ni tedaj prijezdil v jezdarnico tisti, o katerem 117 III | Janez Sonce, ki je ravno v tistem hipu prijezdaril 118 III | tistem hipu prijezdaril v jezdarnico ter skokoma ustavil 119 III | sokol po zbrani družbi. V pozdrav je snel široki svoj 120 III | je Janez Sonce tiste dni v cvetu svoje mladosti. Kakor 121 III | drugi, ki so ga klicali v dvoboj. Nekaj časa niso 122 III | bodeš cvetjem bojeval?" ~V resnici je imel Janez Sonce 123 III | imel Janez Sonce rdečo rožo v svoji roki ter jo časih 124 III | takoj zasadil ostroge konju v trebuh, da se je spel. Ali 125 III | misliš, da bom jaz požiral v želodec, kar mi bode Janez 126 III | kar mi bode Janez Sonce v pičo pokladal!" ~Hotel je 127 III | predenj so se postavili v vrsto Jurij Ljudevit, baron 128 III | Vajkard in še dva druga v železje zavita plemiča, 129 III | kletvijo je potisnil svoj meč v nožnico ter se rotil na 130 III | vitez Janez Sonce klical v boj, ker je onečedil grb 131 III | svojega viteštva. Govoril je v cvetočih, prenapetih frazah, 132 III | prenapetimi besedami klicali v boj! ~"Poklicali so te," 133 III | Sonce, izvolili so si leva v grb in kakor levi so branili 134 III | zvezde nosiš na dvojnem polju v svojem grbu, v znamenje, 135 III | dvojnem polju v svojem grbu, v znamenje, da so tvoji predniki 136 III | svojega grba ter jih pomešal v blato! In mi smo tvojim 137 III | poprijeli za meč, da te v pravičnem boju ponižamo, 138 III | vseh, in kakor ste zaviti v železje, se ne bojim!" ~ 139 III | bojim!" ~Pognal je konja v kot ter ondi nekje na steni 140 III | najkrasnejša vsega ženstva v beli Ljubljani, vržem vam 141 III | beli Ljubljani, vržem vam v zobe z zasmehom in zaničevanjem. 142 III | prevpil polkovnik Aricaga! V hipu je bilo golih mečev 143 III | bodete pali po enem! Mi smo v oklepih, oni pa v mehki 144 III | Mi smo v oklepih, oni pa v mehki obleki kakor ženska, 145 III | rokah! Vse naj se zvrši v redu, kot se je dogovorilo. 146 III | plemiči. Stopili so nato v stran ter se srpo in temno 147 III | je Jurij Ljudevit viteza v kotu, "eden za drugim! Danes 148 III | bi si za svojo osebo štel v veliko srečo, če izvolite 149 III | upira ostrogam, tičečim mu v trebuhu!" ~"Izvolim si torej 150 III | ki so ga pobrali morda v koprivah za plotom in ki 151 III | Soncu, kije mirno sedel v sedlu. Končno mu je obstal 152 III | kakor ranjen oroslan. Ali v njihovo strmenje je ostal 153 III | kakor ne bi imel zraka v pljučih; - "ko bom ležal 154 III | železja, kazalo se je njegovo v žamet zavito telo v nekako 155 III | njegovo v žamet zavito telo v nekako ženskomilobni krasoti. 156 III | Tesnost je silila vsakemu v srce, ker je vsakdo čutil, 157 III | kesalo, da so se spuščali v nevarno to podjetje. ~Janez 158 III | na mestu. Z golimi meči v rokah sta se opazovala nekaj 159 III | nekaj časa. Vsako je hotel v pogledu svojega nasprotnika 160 III | se je bliskoma postavil v bran. Čulo se je, kako je 161 III | se je delal mirnega, ali v srcu sta mu divjala srd 162 III | Tresla se mu je roka in v debelih kapljah mu je lezel 163 III | je zaječal, premaknil se v sedlu ter ob strani zdrknil 164 III | takrat Janez Sonce, da je v odgovor zopet zakričal: " 165 III | se zapodili proti onemu v kotu. Dva sta bila vzdignila 166 III | se je potisnil s konjem v kot ter odbijal prve udarce. 167 III | bili potolkli, da ni stopil v jezdarnico tedaj deželni 168 III | maševal vladika Pedenski v kapeli svetega Ahacija v 169 III | v kapeli svetega Ahacija v deželnem dvorcu. Po maši 170 III | hrup in žvenketanje orožja v deželni jezdarnici. Vstopila 171 III | jezdarnici. Vstopila ta torej v to poslopje ter z velikim 172 III | strmenjem opazila burni prizor v njem. Ker so bili plemiči 173 III | hrup; meči so se vtikali v nožnice in klobuku frčali 174 III | kakor imam nesmrtno dušo v sebi! Vaša milost, ali smo 175 III | bom ukrotil ter vam vtepel v prazne glave pokorščino 176 III | za roko, ki jo je skrival v obleki. ~"Kaj," izpregovoril 177 III | dušo, menim, ima že tudi v pesteh! Prišel bi bil k 178 III | noč in dan spi kot polh v zimi! Quos ego! - ~Potem 179 III | izpregovoril je nekdo v družbi. ~"Da, prav močno!" 180 IV | IV Po boju v jezdarnici se je zadeva 181 IV | zadeva Janeza Sonca prikazala v boljši luči. Če je zjutraj 182 IV | zjutraj svojo ženico spremljal v cerkev, obstajali so meščanje, 183 IV | priznali, da je mlada ženica v resnici prekrasna in da 184 IV | hotel deželni odor zborovati v deželni hiši ter se posvetovati 185 IV | besedico izpregovorili o boju v jezdarnici. Pravilo se je, 186 IV | ki se je ponižno tiščala v kot pri steni. K tej osebi 187 IV | vaša milost, tako gotovo v Plavčevi gostilni. Tam gotovo!" ~" 188 IV | zgodilo. Ko sem vstopil v lopo, sunil me je visokorojeni 189 IV | visokorojeni gospod Panicol z nogo v trebuh, in milostivi gospod 190 IV | pograbil po njem. Potem pa je v zasvaljkani svoji obleki - 191 IV | nekakov baret - ponižno v rokah držeč, odkorakal po 192 IV | odpravi teh nadležnikov!" ~V tistem trenutku je privreščala 193 IV | Vaccano je bil tedaj že v sivi starosti in z veliko 194 IV | zlezel z mehkega sedeža v vozu. Stopivši v lopo, pogledal 195 IV | sedeža v vozu. Stopivši v lopo, pogledal je dobrotljivo 196 IV | Otročiči moji, ali zahajate kaj v cerkev, ali poslušate besedo 197 IV | odgovoril je Jurij Ljudevit v imenu vseh, "naše veselje 198 IV | Kakor vidim, zvedeni ste v nauku božjem! Ne bodem pozabil 199 IV | glavar Volk Engelbreht. ~V družbi je bil s starim gospodom 200 IV | prsi, in dasi je bil že v letih, kazalo se mu je telo 201 IV | Prišedši prid stopnice v lopi, napravil je teman 202 IV | preponira, da je začul v veliko svoje strmenje (mit 203 IV | Ranar in rabelj sta si v bližnjem sorodstvu! Je tedaj 204 IV | plemenitega prijateljstva, v katero je stopil. ~Gospod 205 IV | dostavkom, da bi mu bilo v bolest, če bi morali njegovi 206 V | V Tiste dni je imel Janez 207 V | dne proti večeru je bilo v Janezu Plavca pivotoču precej 208 V | Krčmar sam pa je tičal v temni veži ter se oziral 209 V | glej, da je veliko pen v vrčih. Pijane glave kaj 210 V | obrnil ter namerjal stopiti v pivnico. Pri vratih je obstal 211 V | rekši, odpre vrata ter stopi v pivnico. Tu se pravi hip 212 V | bilo je precej dijakov v sobi - nemški, laški in 213 V | oseba. Mož se je tiščal v kotu ter se skrival v temo, 214 V | tiščal v kotu ter se skrival v temo, ondi vladajočo. Z 215 V | in tedaj se je pokazalo v svetlobi hudobno njegovo 216 V | bili že poprej seznanili v lopi deželnega dvorca. Tu 217 V | plačal! Kako pa ti je kaj v šoli? Ali so očetje jezuitje 218 V | Plavcu je udarila kri v lice. ~"Hudiča, ti mi zabavljaš 219 V | Hudiča, ti mi zabavljaš v moji hiši! To se Janezu 220 V | je grbast. Ali sedaj je v hipu stegnil svoje telo, 221 V | bliskoma okrog pasa, dvignil ga v zrak ter treščil na tla, 222 V | bistroumnež je preračunal v duhu, da je tu staknil svojega 223 V | se je takoj zopet izgubil v grbo, vsedel se mirno za 224 V | vsedel se mirno za mizo v kot ter izpregovoril: "Plavček, 225 V | Sicer pa puščaj svoje pivce v miru, če hočeš za slabo 226 V | gostilničar iz sobe, prihrumela je v njo tolpa dijakov, ki je 227 V | Rožljaje so pometali svoje meče v kot ter kričali po gostilničarju, 228 V | tolpe voj. Bil je opravljen v črn žamet, kar je pričevalo, 229 V | že spilo zanj. Sedaj je v mojih rokah, in to vem, 230 V | in to vem, da je prišel v prave roke." ~"V prave, 231 V | prišel v prave roke." ~"V prave, poštene roke!" pritrjevali 232 V | potisnila moja mater dolorosa v roke, skrivoma in tako naglo, 233 V | nekateri vmes. ~"Dà, teh imamo v tem pustem kolegiju! Zatorej 234 V | čakal, da ga izpremenim v to nemško pijačo, ki tako 235 V | kakor stopljena mast." ~V tistem hipu je donesel Plavec 236 V | z latinsko, s težavo mu v glavo vtepeno frazo, "tu 237 V | mrzlega kakor led sredi zime. V peči pa se greje v rumeno 238 V | zime. V peči pa se greje v rumeno pečeno pišče! Taka 239 V | Engelbrehtu, če mu prideš v pot s širokim svojim trebuhom! 240 V | se ti zvijala grešna duša v hudobnem telesu! Ali mu 241 V | za danes skažejo milost. V prihodnje pa pazi, da se 242 V | tako odlični družbi!" ~"V ponižnosti se vam priklanjam, 243 V | sem moral danes uiti; a v posteljo sem položil debelo 244 V | če dolgi svoj nos vtakne v spalnico, menil, da je to 245 V | vrata, ponudil sem se mu v službo, da mu zaklenem neokretno 246 V | Augustus!" ~Prineslo se je piva v velikih vrčih. Tako je vstal 247 V | kakor znate vsi, ima rektor v našem kolegiju plešasto 248 V | vrče ter krepko in pošteno v dolgih požirkih vlekli grenko 249 V | po zakajeni sobi. ~"Tam v kotu čepi," odgovoril je 250 V | varstvom ustanovil danes v teh svetih prostorih!" ~ 251 V | in Augustulus sta odšla v kolegij. ~Takoj potem je 252 V | prištevam tistim, ki imajo kaj v žepu! Po Vidu povprašuje. 253 V | stani že vedo, da ni vse v redu v Janeza Plavca gostilni, 254 V | že vedo, da ni vse v redu v Janeza Plavca gostilni, 255 V | otrpnil bi bil popolnoma! V resnici je padel pozneje 256 V | ostrim deželnim stanovom v pest, in ti so ga poslali 257 V | pest, in ti so ga poslali v tesno in mokro ječo na ljubljanski 258 V | Plavček, da prihaja cesar v Ljubljano! Ko sèm pride, 259 V | napravil, in to tako, kakor se v Ljubljani še ni jedlo do 260 V | je sedaj prilezel tu sèm, v temno tvojo gostilno! Mislil 261 V | Če kje tiči, tiči gotovo v Plavčkovi gostilni ter zapravlja 262 V | Skoro potem je vstopil v sobo Jurij Ljudevit. Zavit 263 V | Jurij Ljudevit. Zavit je bil v dolg črn plašč, s katerim 264 V | je vendar k njemu prišel. V resnici je Jurij Ljudevit 265 V | Vida, in ko ga je staknil v pijanem kolegiju, polastila 266 V | ga je misel, da je fantè v svoji pijanosti morda na 267 V | sicer ti porinem bodalce v trebuh -" ~"Oj, vi ste, 268 V | zlatov pohlepnemu rokovnjaču v pest. ~"Vprašali ste me," 269 V | spravil, kar se mu je bilo v pest potisnilo, "vprašali 270 V | treba, molčim kakor svetnik v cerkvi. Seve!" ~"No, kaj?" ~" 271 V | Ljudevit je zopet posegel v žep in znova je sosedu stisnil 272 V | sosedu stisnil nekaj zlatov v lačno pest. ~"Ha! Vi umejete 273 V | je posegel Jurij Ljudevit v žep in zopet je potisnil 274 V | hlastnemu sosedu nekaj zlatov v prazno perišče. ~"Bog vam 275 V | Obešali so nanj mehove, ali v steno so ga bili po stari 276 V | Zaječal je Jurij Ljudevit ter v bolečini spustil plašč, 277 V | sta se kakor črni senci v noč, da ju hipoma nikjer 278 V | nikjer ni bilo videti več. ~V pivnici pa so dijaki kakor 279 V | davno vtaknil beneški zlat v najskrivnejši žep svoje 280 V | ni bilo, confratres! Prav v past se nam je ujel! Po 281 V | burja so se drvili iz sobe. V veži jih je ustavil Janez 282 V | da smo pri delu. Stopi v stran, mi PLaute! kričal 283 V | zmuznili dijaki mimo ter v črno noč - za Jurijem Ludevitom, 284 V | zidu ter hotel spraviti v vežo. Pograbil ga je Plavec 285 V | izginili, ali tebe tiščim v pesteh! tulil je srdito, 286 V | da ima dolgega Kljukca v rokah; s kletvico je odletel 287 V | bridkost tistega večera v razljučeno svojo dušo. Kljukec 288 V | lahkodušno zopet vstopil v pivnico ter hripavo kričal 289 VI | kar nikakor ni upravičeno v zgodovini slavne naše stolice. ~ 290 VI | priliko opazovati danes, ko se v krasnem našem mestu vse 291 VI | poludne je bil prijezdil v mesto vojak, sedeč na konju 292 VI | mesto vojak, sedeč na konju v srebrni opravi, katero pa 293 VI | polno meščančkov, ki so v pražnji opravi prihiteli 294 VI | so ga pred kratkim ujeli v hrvaški granici. A to mnenje 295 VI | na cerkvi, poklonil se je v sedlu ter napravil znamenje 296 VI | križa po zaprašenih prsih. ~V hipu je bilo vse prepričano, 297 VI | je vedelo, da ima priti v mesto. Nekateri so še celo 298 VI | so jo brez logične težave v soglasje spravljali z dolgo 299 VI | je ravno tisto, kar bi se v takem slučaju zgodilo še 300 VI | ob petih hrvaški konjiki v mesto. ~Kakor blisk se je 301 VI | videti vmes; težko so stopali v težki svoji opravi. Mesarski 302 VI | nasproti hrvaški vojski. V srebro in zlato so bili 303 VI | prva in najvažnješa oseba v deželi. Občinstvo nad cesto 304 VI | je resnično, da je takrat v našem mestu veljalo obilo 305 VI | beli Ljubljani morda še v obilnejši meri kakor sedaj - 306 VI | nemščina. ~Volk Engelbreht se v svoji prirojeni ošabnosti 307 VI | bilo visokemu gospodu niti v spodobnost štelo! Množica 308 VI | več pozornosti je vzbudil v tistem hipu drug plemenitaš, 309 VI | katero je satan skuhal v Nemcih. Po gradovih kranjskih 310 VI | sveti vladar naše cerkve v Rimu!" ~"Jezus Marija! In 311 VI | vprašala je Ana Rozina ter si v prvem strahu z belim prstom 312 VI | ravnokar Volka Engelbrehta. V cvetu svojih let je še, 313 VI | nekaj desetletij glavaril v naši Karnioliji! Če pa vprašate 314 VI | zvedeli boste, da je bil goreč v krivi veri in da se je še 315 VI | veri in da se je še celo v sredi višjih stanov predrznil 316 VI | Rabatta - Bog ga tolaži v sveti večnosti! - skoprnel 317 VI | večnosti! - skoprnel je v pravičnem srdu, pograbil 318 VI | pograbil je po orožju in v zbornici je potegnil svetli 319 VI | svoje obilne pregrehe pokori v pekla pekočih plamenih! 320 VI | Turjačani nikdar niso zaredili v deželi!" ~"Kako je bilo 321 VI | mu dali živeti! Moral je v nožnico potisniti meč ter 322 VI | kapelice ter hoče, da bi ondi v obližju svetega Rešnjega 323 VI | je nabral mladostni obraz v učene gube ter odgovoril: " 324 VI | odgovoril: "Kolikor sem čital v stari knjigi in kolikor 325 VI | iz Turčije ter pribežali v hrvaško našo mejo. Prinesli 326 VI | gospod Jožef Rabatta vicedom v Karnioliji. Vstali so Uskoki 327 VI | ž njim! Razsekali so ga v drobne kosce in srce so 328 VI | so kdaj imeli vicedomstvo v Karnioliji!" ~"Requiescat 329 VI | ustreči vaši volji in da v pričetku nisem hotel pred 330 VI | sklepati, imele so že tedaj v tistih neolikanih časih 331 VI | zakonske žene svoje slepe može v taki pokorščini, da so le-ti 332 VI | Ane rozine, in to takoj v pričetku mladega zakona. 333 VI | bele Ljubljane; ostal pa je v nekdanji svoji mogočnosti 334 VI | katere so krasne ženice v tistih časih, ko so se nosili 335 VI | spola - smešno opravljamo v smešno francosko obleko! ~ 336 VI | suhe postave, opravljen v tedaj navadno kmečko obleko. 337 VI | zopet uravnavala, tako da je v svoji takni visokosti ravno 338 VI | duša," odgovoril mu je ta v plašču, "in tudi vem, da 339 VI | desetkrat zaradi kraje sedel v tranči!" ~Takoj je obmolknil 340 VI | sem po njegovem gradu še v srajčici letal, ukradli 341 VI | d zvem, kaj je kaj doma v bogati Turčiji in če tam 342 VI | Volk Engelbreht, ki se je v zlati svoji verigi podil 343 VI | kesal, da se je spuščal v razgovor z onim na cesti. ~" 344 VI | spominjaš, da si včeraj trdil v svoji pijanosti, da je Volk 345 VI | vredni, da bi jih nabasal v top na gradu ter jih sprožil 346 VI | je obledel kakor sveča; v vidnem strahu je zajecljal: " 347 VI | res naš znanec Kljukec. V tistem času je bil pa imenitni 348 VI | ž njo precejšen prostor v pravljicah slovenskega našega 349 VI | jo je s ceste ter sédel v zeleno travo. ~"Tu se bo 350 VI | izkaževa kako dobroto, sebi v zasluženje! Vprašajte ga, 351 VI | Vprašajte ga, kaj hoče v Ljubljani!" ~Kaj hočeš v 352 VI | v Ljubljani!" ~Kaj hočeš v mestu?" vpraša Sonce, pokoren 353 VI | Kljukec je nabral svoj obraz v vdane in pobožne gube ter 354 VI | Lansko jesen so pri nas v naših gozdovih lesniki in 355 VI | sočutno. Pobožni tujec je bil v hipu očaral njeno srce in 356 VI | skril šenklavški zvonik v njem. Že sem pričel obirati 357 VI | hruščem zavrtil z drevesa v prepad. Že sem mislil, da 358 VI | sedaj razbil po pečevju! V duhu sem vzdihnil: Oj presveta 359 VI | tebi, k očetom jezuitom v Ljubljani, kjer imaš ti 360 VI | nas ostane! Prinesel bode v hišo božjega blagoslova!" 361 VI | svetnikom opraviti. ~"Letos v jeseni sem napravil torej 362 VI | velika hleba ovsenjaka. V bisago pa sem si nabasal 363 VI | božjo pot k očetom jezuitom v Ljubljano, da počastim svojo 364 VI | klečati na nagih kolenih v kapelici očetov jezuitov, 365 VI | svoje otroke!" ~"Spi lahko v sobici pri vratih," šepnila 366 VI | in jedel bo pri deklah v kuhinji. Molil bo za nas!" ~ 367 VI | konjica po Dolenjski cesti v belo Ljubljano. ~Nastalo 368 VI | zemljo ter zopet bliskoma v sedlo nazaj. Tudi stoje 369 VI | dolgo svojo sulico sukal v roki, da jebilo grozno gledati. 370 VI | kako da je Deli-Simonov'c v mesto jezdaril, povemo nekaj, 371 VI | da ni ravno tak velikan v jezdarjenja umetnosti. Ljubljanska 372 VI | da ima Deli-Simonovi'c v zeleni granici ženko in 373 VI | Naravno je, da je od tedaj v hipu ugasnil spomin na našega 374 VI | ramenih in z dolgimi sulicami v rokah. ~Vse to je med piskanjem 375 VI | dne tako željno pričakoval v belem mestu, usuli so se 376 VI | so prvi za jezdeci bili v nevarnosti, da bi ne bili 377 VI | tanka megla, ki je potem v v noči prepregla celo pokrajino. 378 VI | tanka megla, ki je potem v v noči prepregla celo pokrajino. 379 VI | odhitelo proti mestu, ni bilo v hipu videti več človeka. ~ 380 VI | potu. Ostal je z Ano Rozino v ozadju, da ne bi zagazila 381 VI | ozadju, da ne bi zagazila v gnečo, ki se je vlekla za 382 VI | da bi hitreje stopala. V tistem trenutku je premeril 383 VI | in moj brat, ki je služil v granici, mi je pravil, da 384 VI | s svojimi pogledi. Nekje v smrečju se je oglašalo čuka 385 VI | Noč je, glejmo, da pridemo v mesto!" izpregovoril je 386 VI | Rozina. ~"Saj smo takoj v mestu!" tolažil jo je vitez. ~" 387 VI | se je že mnogemu zasadil v trebuh, ali ne? Hi, hi!" ~" 388 VI | železna pest okrog vratu. V hipu so se prikazale črne 389 VI | teme. Ana Rozina je viknila v smrtnem strahu, a potem 390 VI | so jo odtirale močne roke v gozd pod smreko. V divjem 391 VI | roke v gozd pod smreko. V divjem srdu se je penil 392 VI | niti ganiti. Zavlekli so ga v goščo ter ga pustili ondi 393 VII | sreče in slave. Živeli so v blesku kakor kak despot 394 VII | blesku kakor kak despot v jutrovi deželi, ki se valja 395 VII | slovenskih in posebno tudi v ljubljanskem tako zvanem 396 VII | Turjačanje na Novem trgu v Ljubljani sezidali. Velikanski 397 VII | kunci imeli svoja gnezdišča, v tistih dneh občudoval za 398 VII | nemških Turjačanov, o katerem v Slovencih malone ni sluha 399 VII | opraviti. In tako se je v Kranjski resnično tudi vse 400 VII | glavaril z velikim vplivom v Ljubljani, a Janez Vajkard 401 VII | Tretji, Herbart, general v hrvaški in pomorski granici, 402 VII | tudi knez Janez Vajkard v belo Ljubljano ter z veliko 403 VII | veliko kavalkado zajezdil v knežji dvorec. Takoj so 404 VII | priliki vsaj za trenutek zrle v obličje veljaka. Ali Janez 405 VII | in bolehno svojo soprogo v njene sobe, vlegel se je 406 VII | njene sobe, vlegel se je v posteljo ter se no menil 407 VII | sedeminštirideset let, torej še v cvetoči starosti. ~Knez 408 VII | a opoldne je jedel sam v svoji sobi. Šele po jedi 409 VII | bratoma, ki sta ga pričakovala v veliki dvorani. V kaminu 410 VII | pričakovala v veliki dvorani. V kaminu so morali zapaliti 411 VII | ter bil prepričan, da je v svoji s hermelinom obrobljeni 412 VII | Engelbreht in Herbart sta posedla v bližini istotako na visoke 413 VII | odkritosrčne narave in v hipu se je razsrdil, ker 414 VII | proti bližnji mizi, kjer je v srebrnih posodah stalo vino. 415 VII | pripoveduje še celo pri nas v Turkih -- ima Leopoldus, 416 VII | človeka naj bi se bal vojvod v Muensterbergu? Tako mi trojice, 417 VII | trojice, slabo ste poučeni v vaši granivi! Ha, ha!" ~" 418 VII | knez, o katerem se je v istini na skrivnem že pripovedovalo, 419 VII | kar mi je do sedaj ležalo v dnu moje duše, kakor leži 420 VII | moje duše, kakor leži kamen v najtemnejši globini morja. 421 VII | otemné druge zvezde stvarniku v rokah. Leopoldus bode imel 422 VII | kraljestva pod svojo oblastjo, v katerih sonce nikdar ne 423 VII | Koliko noči nisem prespal. V mojih možganih je tolklo 424 VII | kakor gledam svoj obraz v čistem zrklu! Da, brata 425 VII | se Janezu Vajkardu niti v sanjah ni dozdevalo, da 426 VII | od celega sveta zapuščen v tožnem in samotnem gradiču 427 VII | veljaven in vpliven glas tudi v cerkvi božji; v cerkvi božji, 428 VII | glas tudi v cerkvi božji; v cerkvi božji, katera še 429 VII | se je prav odločno kazala v glasu neka zaničljivost, 430 VII | vsemogočnega ministra, podrla v prah in da bode zaradi nje 431 VII | ga za blaznega človeka in v obraz bi se mu bil smejal! 432 VII | je zopet: "Caraffa je že v mojih rokah! A povej mi, 433 VII | da so duhovniške razmere v vladikovini mnogo mnogo 434 VII | da nima obilo vpliva!" ~V tistem trenutku se je začul 435 VII | kletvice. Končno so se vrata v dvorano s silo odprla. V 436 VII | v dvorano s silo odprla. V mračni prostor je sonce 437 VII | bledi obraz. Držeč goli meč v roki premeril je s plamtečim 438 VII | je z golim mečem pridrl v njihovo sredo. ~"Sonce je!" 439 VII | vidite" -- tu je pokazal v kot, kjer so sloneli trije 440 VII | je Sonce ter potisnil meč v nožnico, "z vami, visoki 441 VII | vrste!" ~"Ne štejte jim tega v zlo," prosil je Volk Engelbreht 442 VII | tepejo z meči, ali pa pivnica v predmestju, kjer se rujejo 443 VII | ali kdor hoče! Samo nas v miru puščajte, ker tega 444 VII | vsaj vidite, da nas motite v važnih razgovorih!" ~"Govorite 445 VII | konjica s svetlim generalom v mesto, hotela je gledati 446 VII | ter odtirali Ano Rozino v log. Da, skoraj pred mestnimi 447 VII | tako, kakor je to navada v Bosni in Turčiji!" ~"Obžalujem 448 VII | svojim zakonom ste stopili v različno sorodstvo! Znano 449 VII | ponižnostjo zapustili to sobano, v katero ste prihrumeli s 450 VII | mogel. Takega so me zvlekli v šumo ter pustili ondi ležati. 451 VII | ondi ležati. Šele pozno v noči sem se prebudil iz 452 VII | grozmi resnici. Zvijal sem se v obupu in brezuspešno skušal 453 VII | ko sem zdihoval in stokal v zapuščeni noči. Črni nad 454 VII | je dopuščal, da sem bil v prah teptan in da se je 455 VII | iz mesta in menil, da ga v temoti ne vidi božje oko. 456 VII | da se je jezdec prevrgel v sedlu ter padel na trdo 457 VII | kakor strela, gnan od tiste v nebo vpijoče strasti, ki 458 VII | nisem videl, in da sem sedel v sedlu ter v pozni noči -- 459 VII | da sem sedel v sedlu ter v pozni noči -- verujte mi, 460 VII | krasno ženico ter jo zaprl v skrite sobane našega grada? 461 VII | mašo. Zmotili ste se torej v osebi, gospod Sonce. Sicer 462 VII | Vi nočete ničesar storiti v tej zadevi, visoki gospod?" ~" 463 VII | Ljudevita ne bodete ukovali v železje?" ~"Bodite prepričani, 464 VII | nebo prikovan in da je vhod v ta grad odprt samo tedaj, 465 VII | pravi glavar lahkodušno, "v zapor bodemo poslali Janeza 466 VIII| vsakega orožja; opravljen v svilo in ozaljšan s trakovi 467 VIII| da ga kličejo gospodje v dvorano. ~"Kaj, svetli knez 468 VIII| gospodje sedaj, ko bode noč v trenutku!" ~Jurij Ljudevit 469 VIII| opraviti nego dolgočasiti se v družbi starih, zaspanih 470 VIII| mesta! Glej tedaj, da bo vse v redu pripravljeno, sicer 471 VIII| tolovaji se prikazujejo v bližini mesta in ravnokar 472 VIII| hotel stopiti s hodnika v dvorano. Ali tedaj mu je 473 VIII| vprašaj, bi li ne hotel danes v noči odjezditi z menoj na 474 VIII| cekinov, da ga nima takega v svojem revnem polku. Povej 475 VIII| z menoj na Turjaku danes v noči in da naj se ne upijani 476 VIII| Janez Sonce na koridor. V njem so se bile popolnoma 477 VIII| pred ljutim viharjem, ki se v hipu, v trenutku rodi. Bil 478 VIII| viharjem, ki se v hipu, v trenutku rodi. Bil si je 479 VIII| trenutku rodi. Bil si je v polni zvesti, da mora pričeti 480 VIII| prav malo mu je zaplula kri v beli obraz; ali potem se 481 VIII| svojega duha. Stala sta si oko v oko nekaj trenutkov nasproti. ~ 482 VIII| Rozina, ki jo samo puščate v samotni sobi?" ~Dasi je 483 VIII| zblaznel, če sem iksal pravice v tem dvorcu; pravice pod 484 VIII| strani. ~"Orožje sem pustil v stanici," siknil je "in 485 VIII| bastard! Imeli ste orožje v rokah, in vendar ste ječali 486 VIII| besede ter hotel stopiti v dvorano. ~"Čakajte še malo," 487 VIII| stvar je ta, da bi vas smel v tem trenutku prebosti ter 488 VIII| Že je hotel vstopiti v dvorano, ali zadržal ga 489 VIII| temi besedami je odhitel v dvorano. Janez sonce pa 490 VIII| premišljal obupno svoje stanje. v katerem mu ni bilo skoraj 491 VIII| tičala Ana Rozina nekje v skrivnih sobanah na Turjaku, 492 VIII| odpravljal mladi plemič, v zvezi z - Ano Rozino. Moral 493 VIII| ki se je hotelo zvršiti v pozni noči na samotnem gradu. 494 VIII| sveta zapuščen. Morda se je v istem hipu že poslavljal 495 VIII| visokih gospodih in morda bode v trenutku, began od strašne 496 VIII| bodem prezebal kakor vrabec v zimi! Maledetto!" ~Janez 497 VIII| ali beseda mu je zastala v grlu in po bledem licu se 498 VIII| Vzdihovaje je iskal vitez v svojem žepu po denarju. ~" 499 VIII| Popelji me k njemu, Vid! In v svilo te bom oblačil, tebe 500 VIII| tvojega strica, če mi pomagata v tej grozni stiski moji!" ~