Part

 1 II  |         presvetlega vladarja!" ~"Leopoldus!" vzklikne mladi vitez ter
 2 II  |        mladi baron stori tako. ~"Leopoldus!" vzklikne še enkrat. Nekaj
 3 II  |         Turčin! Ali oba bode naš Leopoldus potolkel, kakor je potolkel
 4 II  |          sedaj neznana!" ~"Vivat Leopoldus! Duplo sole! Na njegovi
 5 VII |          pri nas v Turkih -- ima Leopoldus, presvetli naš vladar, baje
 6 VII |        zvezde stvarniku v rokah. Leopoldus bode imel enkrat kraljestva
 7 VIII|       meščanstvom, da bode cesar Leopoldus hodil na sprehode v ta vrt.
 8 IX  |           IX  Medtem se je cesar Leopoldus približeval deželni stolici.
 9 IX  | ljubeznivostjo se je zahvaljeval Leopoldus, razkladajoč namen svojega
10 IX  |          lojalno veselje. Ker je Leopoldus prenočil v mestu, napravil
11 IX  |        že mnogo prej, kdaj pride Leopoldus; in tudi to so znali, da
12 IX  |      deželnim stanovom, da dojde Leopoldus ob štirih popoludne in da
13 IX  |         je ravnokar stopil cesar Leopoldus na Ljubljansko polje. ~"
14 IX  |          biti! Sicer je pa cesar Leopoldus tako milostiv, da se ti
15 IX  |        Obstal je cesarski voz in Leopoldus je poklical oba poveljnika
16 IX  |         odgovoriti, obrnil se je Leopoldus k Aricagi. ~"Častno znamenje
17 IX  |      štora. Ondi je stopil cesar Leopoldus iz nje ter najprej govoril
18 IX  |      knežjim dvorcem je zaukazal Leopoldus, da se je sprevod ustavil.
19 IX  |          hoče obiskati presvetli Leopoldus! ~"Kaj vraga! Na Turjak
20 IX  |    katera je tedaj obiskal cesar Leopoldus. ~Pozno v noč se je trla
21 IX  |    cesarja. ~Tako je bil sprejet Leopoldus leta 1660 v belem našem
22 XII |     gospod glavar," odgovoril je Leopoldus, "saj toliko imate vendar
23 XII |        dvorniki, opazivši, da je Leopoldus s povšečnostjo začul neokorni
24 XII |     zraku ter vzkliknil: ~"Vivat Leopoldus!" ~Oddirjal je po cesti
25 XII |      cesti odrinil je potem tudi Leopoldus. Le malo dvornikov imel
26 XII |          jezdili mimo, sam cesar Leopoldus, smejal bi se mu bil v lice,
27 XII |      Janeza Vajkard!" zaječal je Leopoldus, ki sam ni pričakoval, da
28 XII |        tako prepričevalno, da je Leopoldus pričel postajati nekoliko
29 XIII|            celi družbi na čelu - Leopoldus in s cesarskim ponosom opazoval
30 XIII|         je bilo preplašeno. Samo Leopoldus ostal je miren in ponosen.
31 XIV |      Končno izpregovoril je tudi Leopoldus ter je svojim zvestim stanovom
32 XIV |          ali pri nji sedel je sm Leopoldus, in dedni dvorniki so mu
33 XIV |       poklonili deželni stanovi. Leopoldus je s cesarskim ponosom zaužival
34 XIV |        tistem trenutku mignil je Leopoldus deželnemu glavarju, da naj
35 XIV |    ničesar ne pripoveduje. ~Tudi Leopoldus se je dvignil s sedeža ter
36 XIV |         uverjenjem klical "Vivat Leopoldus", kot je bil vitez Janez