Part

 501 VIII|          tej grozni stiski moji!" ~V hipu je bil razvnet in je
 502 VIII|        Leopoldus hodil na sprehode v ta vrt. In bolj poučeni
 503 VIII|     nadvojvodo Viljema. Dohajal je v cesarjevem spremstvu in
 504 VIII|        mnogobrojni težaki še vedno v polni marljivosti. Čistili
 505 VIII|          samo tako, katero je bilo v sencu in pogledu v razkošje.
 506 VIII|            bilo v sencu in pogledu v razkošje. Obilo je bilo
 507 VIII|          grbasta oseba, ki je bila v živem nasprotju z boginjami
 508 VIII|      boginjami in bogovi, ki so se v starogrški svoji lepoti
 509 VIII|             pa mu bo tičal moj nož v goltancu! Viteza Kljukca
 510 VIII|            pri sveti Mariji Devici v Velesovem ali kje drugod,
 511 VIII|       premeril viteza, kateremu je v hipu zalila kri bledo lice
 512 VIII|            k cerkvi svetega Jakoba v belo mesto ljubljansko!
 513 VIII|            vam, pravi Hrvat! Da le v nožnicah pustite tisto šibko
 514 VIII|    hladnokrvno. ~Do sedaj je tičal v gubah, da je bil videti
 515 VIII|              če sem jo sam zanesel v Turjaški grad! Najbolje
 516 VIII|        Najbolje bo, če se o stvari v složnosti, prijateljstvo
 517 VIII|        složnosti, prijateljstvo in v miru razgovorimu. To je
 518 VIII|           Danes zjutraj sem prišel v mesto in sem krenil na obisk
 519 VIII|         preceno sem vam jo spravil v roke. Za trideset cekinov
 520 VIII|          mi je tičala njegova roka v laseh. Vrag je močnejši,
 521 VIII|    postavil pred vrata, kjer me je v delo vzela tolpa graščinskih
 522 VIII|         Sonce. ~"Počakajte! Vse je v zvezi z vašo gospo. Potem -
 523 VIII|          plačate vseh trideset koj v trenutku. Vendar pa tudi
 524 VIII|        večerni zvon, čakal vas bom v zelenih grmih tam zadaj
 525 VIII|       petnajst rumenih benečanov - v svojih skrivnjah jih imate
 526 VIII|              To veš, da hoče danes v noči tudi Jurij Ljudevit
 527 VIII|         Kljukec pa je zopet zlezel v gube, da se mu je prikazala
 528 VIII|           dajte siromaku kaj daru, v imenu Kristusovem, dajte
 529 VIII|      Turjaka!" ~*  Ko je temna noč v črno svoje krilo zavila
 530 VIII|            so se dalje, neprestano v temni hlad! ~Tedaj pa je
 531 VIII|           na dvoru knežjega dvorca v Ljubljani vodil hlapec Cesare
 532 IX  |            je dospel veliki gospod v Tržič. Tu sèm je bil prihitel
 533 IX  |          čeden in lepo sestavljen. V tem ogovoru je deželni glavar
 534 IX  |  zagotavljal pokorščino in vdanost v imenu pokrajine, njemu z
 535 IX  |    Ljubljani. Cesar pa je prenočil v Tržiču ter ostal ondi do
 536 IX  |        svoje spremstvo, ki je bilo v soteski zaostalo. Taki gospodje
 537 IX  |          podobnim trênu, ki ga ima v naših časih mala armada! ~
 538 IX  |        zapustil cesar Tržič ter je v družbi z nadvojvodo viljemom
 539 IX  |           ceste je stalomeščanstvo v orožju ter streljalo iz
 540 IX  |          ali kaj enakega. Moral je v vsako stvar vtakniti svoj
 541 IX  |         trenil gospodu Dienstmannu v čelo, da je tako na mestnem
 542 IX  |           gledal zemlje slovenske, v katero so ga bili poslali
 543 IX  |          Ker je Leopoldus prenočil v mestu, napravil so mu proti
 544 IX  |     Medvodam, kjer je na Goričanah v škofovem gradu obedoval.
 545 IX  |        škofovem gradu obedoval. Že v noči sta bila zapustila
 546 IX  |            ter sta že prej dospela v Ljubljano nego vladar na
 547 IX  |        osedlati svojega vranca ter v prahu oddirjati proti Goričanam!
 548 IX  |        sredi Ljubljanskega polja - v bližini velike in krasne
 549 IX  |    deželnim grbom. Tla so pogrnili v tem šotoru z rdečim suknom
 550 IX  |         nego tretjina prebivalstva v Gorenjski po njivah med
 551 IX  |        katere so si bili pridobili v nemški tridesetletni vojni.
 552 IX  |        Bilo jih je kakih 800 glav, v štirih kompanijah. Vsi so
 553 IX  |         Ljudevit baron Gall, vojak v pravem pomenu besede. Mož
 554 IX  |           to zategadelj, ker se je v nemški vojski odlikoval
 555 IX  |      kranjskega viteštva so kazale v opravi barve deželnih stanov:
 556 IX  |        samim! Tak revež si je štel v veliko dolžnost, da je ta
 557 IX  |           svojega gospoda opazoval v barvah in trakovih, prav
 558 IX  |         nališpan in nabarvan oltar v pogorski cerkvici! ~Naš
 559 IX  |           Slovencem še sedaj časih v kosteh leži. ~Tudi baron
 560 IX  | vznemirjena, pomirila se je vendar v hipu, ko se je nuncij Caraffa,
 561 IX  |            nuncij Caraffa, oblečen v purpur, prikazal po prašni
 562 IX  |       svoji cerkveni službi visoko v sedlu in ukroti je šele
 563 IX  |        Veličanstvo. ~"Rajši bi šel v turško bitko," vzdihnil
 564 IX  |         govora!" ~"Jaz sem govoril v Tržiču," dejal je deženi
 565 IX  |             Kaj hočem! Sedaj tičim v pasti!" ~Nato si je general
 566 IX  |           general obrisal čelo ter v duhu še enkrat premlel svojo
 567 IX  |          Ta dva pa sta zopet sedla v sedlo. ~"Tolike milosti!
 568 IX  |       nuncijem. Potem pa je stopil v šotor ter sedel na rdeči
 569 IX  |         hotel še tisti dan dospeti v belo mesto ljubljansko. ~
 570 IX  |           je oglašal turški boben, v znamenje, da se ima pričeti
 571 IX  |            šele pred kratkim imelo v svoji sredi visokega potomca
 572 IX  |           ker nam je še vsem dobro v spominu, kako je slovensko
 573 IX  |            kako je slovensko mesto v najnovejšem času sprejemalo
 574 IX  |          če opišemo Leopoldov vhod v naše mesto, ki se je pred
 575 IX  |            SEdaj, ko je bilo zopet v mesto odriniti, izkal se
 576 IX  |           stezah, ki so bile tedaj v naši Ljubljani še mnogo
 577 IX  |             ta mora biti s hudičem v zvezi!" ~"Prav praviš! Bomo
 578 IX  |      nekdaj trgali hudobni duhovni v peklenskem ognju. ~Za čudnim
 579 IX  |            tem jezdecem so peljali v sprevodu pet prav krasnih
 580 IX  |      France Lamberg, z golim mečem v roki; 17. cesar sam na konu
 581 IX  |         potu od glada poginiti. - ~V opisanem redu se je vlekel
 582 IX  |       Gorenjski cesti proti mestu, v katero je zavil pri samostanu
 583 IX  |        Župan je pozdravil vladarja v imenu meščanstva ter mu
 584 IX  |     procesije, kakor jih opazujemo v dan svetega Rešnjega telesa.
 585 IX  |       težkimi mušketami, katere so v znamenje velikega češčenja
 586 IX  |           Volka Engelbrehta k sebi v namen, zasvedočiti mu posebno
 587 IX  |             Volk Engelbreht je bil v tistem hipu najsrečnejši
 588 IX  |         nam obilokrat o tem gradu, v katerem so se za sivih časov
 589 IX  |         grada Turjaškega?Če sedemo v sedlo, smo v dobri uri ondi.
 590 IX  |  Turjaškega?Če sedemo v sedlo, smo v dobri uri ondi. Ali pot
 591 IX  |            zarote koval proti meni v družbi s tem Lokovicem ali
 592 IX  |      počaščen, ki je kdaj glavaril v tej ponižni pokrajini, nego
 593 IX  |          moči, da sprejme spodobno v tem starem gradu velikega
 594 IX  |   pozdravil Janez Vaccano vladarja v svojem in v imenu duhovščine,
 595 IX  |       Vaccano vladarja v svojem in v imenu duhovščine, katera
 596 IX  |           katera ga je obkroževala v polnem ornatu. Pohvalo omenja
 597 IX  |         vedel kdaj! - ~Vstopili so v stolno cerkev. Mogoče so
 598 IX  |          in njegove gospode. Nekje v gneči se je bil seznanil
 599 IX  |           pa me še ti, pa bo račun v kraju!" ~"Si, si!" ~"A veš,
 600 IX  |           snideva danes zvečer tam v pivnici? Tako pošten obraz
 601 IX  |           hlapec; "ko boš ti ležal v mehki postelji ali pa za
 602 IX  |          kljusi, ki me bodo nosila v mrzli burji proti Turjaku!
 603 IX  |            sedaj, ko imamo cesraja v mestu!" ~"Kaj hočemo! O
 604 IX  |       življenje. Cesar je stanoval v škofiji, in sicer v prvem
 605 IX  |       stanoval v škofiji, in sicer v prvem nadstroplju proti
 606 IX  |      škofijo ter ga razstavil ondi v dolgi vrsti. Tudi mestni
 607 IX  |         godu, dasi se je streljalo v slabem redu. ~O mraku se
 608 IX  |            Vsaka hiša se je kopala v bleščeči luči in grad ljubljanski
 609 IX  |            cesar Leopoldus. ~Pozno v noč se je trla po ulicah
 610 IX  |        sprejet Leopoldus leta 1660 v belem našem mestu. ~
 611 X   |         grajskega do potoka spodaj v dolu. Tik tega potoka so
 612 X   |      Jurija Ljudevita, če bi hotel v temni noči na grad k ukradeni
 613 X   |       povelje gospodov ostati doma v mestu. ~Viteza Sonca je
 614 X   |         lice ter poslal prve žarke v globoko Želimeljsko dolino,
 615 X   |      pripravili za daljši obstanek v tem samotnem logu. Bili
 616 X   |          žive ob tujem blagu in ki v trenutku nevarnosti ne pazijo
 617 X   |       živeli ob svojem orožju nego v prvi vrsti ob dolgih svojih
 618 X   |        bomo spali in lakot trpeli. V Ljubljani pa je vse polno
 619 X   |      stokal, ti si bil vsaj včeraj v mestu, mi pa smo dremali
 620 X   |            smo dremali za Golovcem v zeleni šumi in druge tovarišije
 621 X   |          videti cesarja, vsak hoče v mesto! Kakor zabodeni voli
 622 X   |       marsikak srebrnjak bi prišel v poštene tvoje roke! Ali
 623 X   |            Taki gosposki ljudje so v to ustvarjeni, da jim kaj
 624 X   |            jim kaj ukrademo, ne pa v to, da bi se bratili ž njimi!
 625 X   |          da vidimo, kaj bo zavrelo v njem. Hudiča in lačen sem
 626 X   |        Miholec jim je šel naproti. V logi pri Pijavi gorici bodo
 627 X   |    predramiš!" ~Sunil ga je z nogo v trebuh, da je óni odletel
 628 X   |       potem pa je odšel za Naconom v gozd; nerad je sicer zapustil
 629 X   |         viteze ž njim! Danes bi se v mestu denar služil! Včeraj
 630 X   |          in počasi se je pripeljal v mesto, da bi gledal cesarja.
 631 X   |    suhorebrni Kljukec ter mi vrtal v trebuh beneške cekine, da
 632 X   |         črne saje pod streho!" ~"A v mestu sploh nisi ničesar
 633 X   |            bom pobral! Če ni kmeta v mestu, pa so ondi sami berači.
 634 X   |          živimo. Gospoda pa zapira v težke zaboje, kar ima, in
 635 X   |            hočeš do mesa, takoj si v pasti in v nevarnosti, da
 636 X   |          mesa, takoj si v pasti in v nevarnosti, da te ne raztezajo
 637 X   |             Vrag vzemi to gospodo. V Vicedomskih ulicah sem srečal
 638 X   |          debeli trebuh, opazil sem v žepu njegovem šiljasti robec.
 639 X   |        prijateljica! To pa naj gre v grm!" ~S temi besedami je
 640 X   |      kapucine ter vtaknil svoj nos v dolge samostanske hodnike!" ~
 641 X   |      vstopil, imajo pobožni menihi v steni za umetno železno
 642 X   |            svetnika, ki je oblečen v svilo in zlato. Nekaj dni
 643 X   |            neprestano mi je tičalo v spominu, da bi stopil k
 644 X   |         ondi na steni, kar imam tu v vreči. Vreča sama je pa
 645 X   |          vrečo.  "Ugibajte, kaj je v nji?" režal se je Tinač. ~"
 646 X   |            ga lani dobil pri nunah v Velesovem?" ugibal je prvi
 647 X   |  spremstvom. Bile so štiri ženske, v slabih raztrganih oblekah
 648 X   |         nanesla usoda. Kakor se je v družbi že pripovedovalo
 649 X   |       breme z osla ter ga zapodile v gaj. ~"Kaj bodete skuhale?"
 650 X   |          lačni. Ali imaš kaj prida v košu, Barba?" ~S temi besedami
 651 X   |           tlačila vam bom pa blato v sok, če mi vse požrete,
 652 X   |          da si taka, kakor da imaš v sebi sršenovo gnezdo, Barbika,
 653 X   |            so se ženske kakor žabe v luži. ~"Kdo me je videl,
 654 X   |            in Mihač se je zagledal v sivo nebo. "Denarja nimam!
 655 X   |          dni bomo živeli kot Judje v Egiptu in meso se bo kuhalo
 656 X   |        Egiptu in meso se bo kuhalo v loncih!" ~Precej se je razvilo
 657 X   |       kopali jamo, da bi napravili v nji ogenj, kjer bi se peklo
 658 X   |            je bil sneg podrl nekje v gozdu. Nacón se je spravil
 659 X   |            nože ter prinašale vodo v lonce. Dolgonosi mož pa
 660 X   |        Mihača, da je moral s košem v vodo ter ž njim prežati
 661 X   |       drogom. Vsi pa so bili edini v hvali, s katero so obsipali
 662 X   |            bistrost in premetenost v kraji. ~"Pri njem se lahko
 663 X   |         katero ga je bila spravila v dotiko bridka usoda. Občutil
 664 X   |        naklepe, kako bi si pomagal v tej grozni stiski. Če je
 665 X   |           bilo na svetu najdražje. V obupu je škripal z zobmi
 666 X   |        obupu je škripal z zobmi in v svoji zlobi bi bil zdolbel
 667 X   |      ostrim bodalcem globoko duplo v deblo, pri katerem je slonel. ~
 668 X   |         mahu dijak Vid in je sopel v otrple roke ter od samega
 669 X   |        stolp tam gori! Morda ravno v njem vzdihuje Ana Rozina
 670 X   |        bojazljiv zajec njen soprog v grmovju! Ne vem, čemu bi
 671 X   |             Ne vem, čemu bi ne šel v grad ter ne poskušal ondi
 672 X   |         odprli jih vam ne bodo! In v grajskem jarku je voda globoka!" ~"
 673 X   |       globoka!" ~"Kar ni več Turka v deželo, ne zapirajo vrat
 674 X   |       umoré, vkujejo vas pa gotovo v težke verige in zapro vas
 675 X   |          težke verige in zapro vas v podzemeljsko ječo. Pater
 676 X   |          ki se sedaj že davno peče v peklenskem ognju! Tu gori
 677 X   |         nekdaj gospodaril tam gori v starem gradu! Pravemu kristjanu
 678 X   |           ne hodite po nepotrebnem v skušnjavo!" ~"Moja stvar
 679 X   |         moj Bog! Kar tako ne smete v grad. Spoznali vas bodo
 680 X   |            bi bilo, če se oblečete v njo! Očetje kapucinci pobirajo
 681 X   |           proti Šmarju. Če pridete v grad kot kapucinec in če
 682 X   |       miloščino za sveti samostan. V noči potem pa se bode dalo
 683 X   |        nista bila sita! Naj gresta v hudičevem imenu in za tisto
 684 X   |      prodal jo bom za štiri papežu v Rimu! Vrečo seve vama danm
 685 X   |            pot. Komaj sta izginila v logu, ukazal je Tinač dvema
 686 X   |           in pazita, gresta li res v grad. Jaz le mislim, da
 687 X   |        takoj ju bodemo imeli zopet v zanki!" ~Zgodilo se je,
 688 XI  |         samotna potnika, ki sta se v ranem jutru trudila po zapuščeni
 689 XI  |       stari stolp starega gradu in v gozdu se je pričelo svetiti,
 690 XI  |          mestu je zlezel naš vitez v meniško obleko, ki mu je
 691 XI  |            ga bodo spoznali hlapci v gradu, ki so tako le malokrat
 692 XI  |           je obložil ramo z vrečo, v katero je bil nasul nekaj
 693 XI  |          grad visoko svoje zidovje v nekaki grozno-lepi osamljenosti.
 694 XI  |           z vodo napolnjen. Ali že v tistih časih niso Turjačani
 695 XI  |        Turjačani vode več spuščali v grajski jarek: že davno
 696 XI  |        trava je poganjala po njem. V dnu je raslo na mestih nekaj
 697 XI  |            ki so melahnolično zrli v dol, prav kakor bi sami
 698 XI  |             da so nosili gnezdišča v žrela, ki so od nekdaj grmela
 699 XI  |        Klobuk je bil izgubil nekje v gošči, in sedaj mu je sapa
 700 XI  |          ker se je tedaj že kuhala v širokih loncih spodaj pri
 701 XI  |         oče, ali niste videli ovco v gošči? Črne lise je imela
 702 XI  |    nagrmadilo zidovja, ki je sicer v zvezi med seboj, ker je
 703 XI  |       zidar tako hotel, ki pa nima v svojem slogu nikake harmonije. ~
 704 XI  |        bilo čuti človeka! Samo tam v kotu je lajal pes ob verigi
 705 XI  |          nekolikokrat grdo zatulil v zrak, začul se je nekje
 706 XI  |            zrak, začul se je nekje v poslopju hripav glas: "Kaj
 707 XI  |        psom, ki ga je bil premotil v jutranjem počitku. Ugledavši
 708 XI  |            z glave ter prilomastil v nekakem svetem oduševljenju
 709 XI  |           navada. Ko sem še služil v nemški vojski, dejal nam
 710 XI  |         vedem vselej, kadar stopim v dotiko z božjim duhovnikom!" ~
 711 XI  |      maršalek zapuščenega gradu že v sivi starosti in da je nosil
 712 XI  |          vse jutro in da se nahaja v tisti prijetni navdušenosti,
 713 XI  |            pijanost. ~"Vi ste bili v nemških vojakih?" vprašal
 714 XI  |           za vprašanje, sveti oče! V vojskah in v moritvah! Da
 715 XI  |            sveti oče! V vojskah in v moritvah! Da bi Tomaž Ručigaj
 716 XI  |          vina, kolikorkrat je stal v sovražnem ognju, oj, potem
 717 XI  |       potem bi imel prijetne dneve v svoji starosti! Pa kaj hočem,
 718 XI  |         Španjolci najboljši jezdec v celi armadi, da bom na stare
 719 XI  |           na stare svoje dni ležal v tem podrtem gradu ter vzdihoval
 720 XI  |           mrazu in hladu. Vstopite v našo hišo, duhovni oče,
 721 XI  |           je bila odšla po hodniku v kuhinjo, kričal je Tomaž
 722 XI  |         smili zabela in ne piščeta v kurniku! Kaj takega ne boš
 723 XI  |   španjolska navada!" ~Vstopili so v malo, zakajeno in nizko
 724 XI  |       odprt. Vsak kamen preglej in v spomin si ga zapiši! Vsak
 725 XI  |         naš capitano dodelil vstop v ta preslavni grad!" ~Dijak
 726 XI  |       odprl je Tomaž Ručigaj omaro v steni ter iz nje vzel veliko
 727 XI  |       vendar že tolikokrat bojeval v armadah, katerim je zapovedoval
 728 XI  |        tisti časi!" ~Nalil je vina v kupo ter jo na hip izpraznil.
 729 XI  |           tedni, da dobim kaj moče v grlo! Ej naša gospoda je
 730 XI  |           Tomaž Ručigaj vedno bolj v pijanost gazil, in bil je
 731 XI  |        zvedo marsikaj, kar se godi v hiši, v gradu in kar tlači
 732 XI  |      marsikaj, kar se godi v hiši, v gradu in kar tlači gospodu
 733 XI  |         reči pripovedovati kamenje v teh zidinah. H, he! Ali
 734 XI  |            sveti oče! Ko smo stali v boju proti Benečanom, bil
 735 XI  |           prekupci kupili pri paši v Bosni. Vsako dlako so mu
 736 XI  |      zlatom plačali. Vrag je tičal v ti živali. Če nisi pazil,
 737 XI  |           takoj ti je ril z gobcem v meso in s kopiti je sekal
 738 XI  |            navado stari pijanci. ~"V kot so nas vrgli! A mi smo
 739 XI  |      najboljši človek, če ga zapro v tak kurnik, kot je ta preklicani
 740 XI  |        Najboljši človek se premeni v zmaja, če mora dan za dnevom
 741 XI  |            bom na onem svetu gorel v večnem ognju, gorel bom
 742 XI  |         milost. A jaz se bom kuhal v hudičevem kotlu kakor zaklana
 743 XI  |           kadar vam tiči svinčenka v drobu in niti trenutek ne
 744 XI  |           utihnil ter nabral obraz v tožne gube, kakor bi mu
 745 XI  |        lahko in brez težav človeka v greh. Take grehe nam bo
 746 XI  |           mu še toliko ovsa nasuje v jasli. Oj ti preklicana
 747 XI  |            Že je hotel Janez Sonce v svojem srdu pograbiti za
 748 XI  |        kuto, kar se odpró vrata in v izbo stopi Marijanica ter
 749 XI  |          mlado dekle, s katero ste v mraku sami v - zaprti stanici!
 750 XI  |            katero ste v mraku sami v - zaprti stanici! In tako
 751 XI  |      Marjanica! Če te je strah iti v klet, daj mi ključe in sam
 752 XI  |          stanu moji vrednosti!" ~"'V klet ga ne puščaj, ker bi
 753 XI  |            naj torej znosi ta drva v drvarnico in naj jih zloži
 754 XI  |         drvarnico in naj jih zloži v skladovnico, da bomo pozimi
 755 XI  |            ga potisnem temu hudiču v trebuh. Potem pa naj sam
 756 XI  |           drva sklada na dnu pekla v peklenski drvarnici! Koj
 757 XI  |          že spraznil, majoliko, in v sodu se pozna. Ne vem, naj
 758 XI  |            zate, da ti ne bo treba v peklenski ogenj, kamor bodo
 759 XI  |          majoliko z mize ter odšla v klet po vino. ~"Slabo vas
 760 XI  |            obrazom visi sedaj gori v veliki grajski sobani na
 761 XI  |            tudi kupico vina, da jo v miru spijete vsak dan. Nehvaležni
 762 XI  |            ni ugledal. Po razpokah v zidu tičali so vrabiči ter
 763 XI  |          jarka ter se zamislil tja v dol. Časih se mu je dozdevalo,
 764 XI  |           bi čul globoko pod seboj v dolini peket konjskih kopit
 765 XI  |           je listje, a ondi malone v vrhu rumenelo je tudi nekaj
 766 XI  |        sadu ter zopet pričel zreti v tihi dol. ~"Doma smo jo
 767 XI  |         vejah!" ~Poslušal je znova v dol, in sedaj se mu je zdelo,
 768 XI  |         prišla je s svojim Jožefom v široko puščavo. Veliko žejo
 769 XI  |     tesnost, da mu je silila solza v oko. ~"Saj ga ne bo, gospoda
 770 XI  |             da bom zlahka pobegnil v gozd zeleni. In tedaj je
 771 XI  |           je ostuden gobavi bolnik v puščavi! Samo pri vrhu ti
 772 XI  |        obrodila bila, če bi živela v strahu božjem!' To so bile
 773 XI  |       zlati sadež in pocepal ji je v trenutku z zelenih vej,
 774 XI  |    revščine. Zbrale so se te solze v studenec, ki je pri njenem
 775 XI  |           ostaja, da ji vedno živi v spominu, koliko dobrega
 776 XI  |        lahko obrodila, da je rasla v strahu božjem! Tudi tu gori
 777 XI  |            bi čepela drobna jajčka v tem gnezdu. Zategadelj bilo
 778 XI  |         dečku vzbudila radovednost v duši in da je želel preiskati
 779 XI  |        listastega listja ležalo je v njem, kar se je videlo iz
 780 XI  |         jajčka. ~"Kje se naj sedaj v jeseni dobe ptičja jajca
 781 XI  |        videl nekaj, kar se vidi le v cvetoči pomladi.! " ~Ozrši
 782 XI  |         ravno nad sabo malo okence v debeli zidini. Bilo je tako
 783 XI  |            Kdor je bil torej zaprt v prostoru, kammor je to okence
 784 XI  |          skušal pri oknu pogledati v skrito sobo, ki je tičala
 785 XI  |            je umazano okno globoko v zidu in prikazal se je drobni
 786 XI  |        gospod vitez Janez!" ~Ravno v tistem hipu prikazal se
 787 XI  |        sumljivega. Bil je pijan in v silni razburjenosti. Tako
 788 XI  |           ostroge glasno rožljale. V roki pa je držal samokres
 789 XI  |            je obstal pod hruško in v silnem srdu škripal z zobmi. ~"
 790 XI  |      govoril," zajecljalo je revče v groznem strahu, "in sedaj
 791 XI  |         junakom Simonovi'cem sedel v zelenem bregu. V bližini
 792 XI  |         cem sedel v zelenem bregu. V bližini pa je stražil hlapec
 793 XI  |            mi ne ugaja! Nekaj tiči v tem gradu, kar mi ni pogodu.
 794 XI  |        Aricaga, "če tiči sovražnik v gradu, potegnimo sablje
 795 XI  |      potegnimo sablje in z orožjem v roki ga naskočimo!" ~In
 796 XI  |         ter opremo ter oprezno šli v tihotni in samotni grad. ~*
 797 XI  |        takega, kar se lahko pobere v vsakem kotu? Vprašam?" ~"
 798 XI  |       navadi od strani povedal, da v mojih očeh nima tiste veljave,
 799 XI  |       pordečel in malo se je srdil v srcu, in to vse radi tega,
 800 XI  |            dva španjolska trdnjaka v roke, da so mi kar žile
 801 XI  |          tisto mlado žensko. Ni li v gradu čumnate, kjer bi je
 802 XI  |    predvsem čumnata Martina Lutra, v kateri se je skrival, ko
 803 XI  |        pogubljeni menih zašel celó v našo Karniolijo!" ~"Jaz
 804 XI  |        Najbolje bo, če jo vtaknemo v Lutrovo sobico. V debelem
 805 XI  |         vtaknemo v Lutrovo sobico. V debelem zidu tiči in samo
 806 XI  |          glej, da jo varno spraviš v Lutrov zaboj! Tudi na hruško
 807 XI  |        ljub tvoj trebuh in želodec v njem!' Že je hotel odriniti,
 808 XI  |       gospod Ručigaj! Obračaj skrb v to, da ne bo nepotrebnega
 809 XI  |         tiči ta kurnik! Tam zgoraj v veliki dvorani, kjer vise
 810 XI  |        cvetja, ker - santo padre - v meni je tičalo od mojega
 811 XI  |            jo pritirali tu sém?" ~"V pozni noči so jo pripeljali,
 812 XI  |           je izlil vso merico vina v jezi, da je na svetu le
 813 XI  |      pravite, da jo imate tu gori, v Lutrovi sobi?" vprašal je
 814 XI  |           gori čepi kakor golobica v golobnjaku in noč in dan
 815 XI  |           duhovnika ste jo pustili v njenem obupu? To ni bilo
 816 XI  |            pretreslo, da je pričel v hipu jokati. ~"Saj se kesam,
 817 XI  |          svojim mečem čreva ter mu v usta povem, da je grešnik
 818 XI  |           in malo prida, ki naj si v čast šteje, če pogine pod
 819 XI  |           dvignil izza mize ter je v svoji pijanosti z otročjo
 820 XI  |       le-tá ni ostal brezuspešen. ~V tistem hipu so se odprla
 821 XI  |           obrazom in z golim mečem v roki. Tik njega tiščala
 822 XI  |        roki. Tik njega tiščala sta v malo sobico polkovnik Aricaga
 823 XI  |           plesalo pred pogledom; a v tej vrteči se zmešnjavi
 824 XI  |          čeljusti. ~Vitez Janez je v trenutku izprevidel svoj
 825 XI  |            svojim debelim trebuhom v hipu pregradil ozko čumnato
 826 XI  |    trenutek porabil je Janez Sonce v svojo korist. Kakor strela
 827 XI  |            kar migoma izginil onim v sobi iz pogleda. Njegova
 828 XI  |           da se je uprl z bodalcem v zid, tako da je bolj polagoma
 829 XI  |          je ostro jeklo zadrževalo v zida razpokah. Strgalo se
 830 XI  |     Strgalo se mu je nekaj obleke, v ostalem pa je brez škode
 831 XI  |       Tomaža Ručigaja, ki je kakor v sladkem spanju še vedno
 832 XI  |            ude po umazanih deskah. V besni togoti suvala sta
 833 XI  |         besni togoti suvala sta ga v trebuh ter ga tudi med kletvinami
 834 XI  |       Zadela je svinčenka tik okna v zid, da sta šipa in apno
 835 XI  |          pestjo grozil proti oknu. V hipu sta izstrelila samokrese,
 836 XI  |           Ljudevit, "sedaj ga imam v pasti in danes se bodete
 837 XI  |           ga jaz, ker sem mu ravno v levo ramo meril!"  "Tudi
 838 XI  |          svinčenka, ki tiči vitezu v kosteh. A jaz imam preklicano
 839 XII |        odprta nebesa, da je gledal v deveto nebo. ~"Veličestvo!"
 840 XII |      Veličestvo!" viknil je ter se v sedlu tako globoko priklonil,
 841 XII |         naj najmilostivejši gospod v gradu naših pradedov, moram
 842 XII |            saj toliko imate vendar v shrambah turjaških, da se
 843 XII |        Janez Vajkard še vedno imel v svoji roki celo moč in veljavo -
 844 XII |    cesarjeve milosti ter ga poslal v pregnanstvo v ravno tisto
 845 XII |            ga poslal v pregnanstvo v ravno tisto belo Ljubljano,
 846 XII |            spravil kneza Lobkovica v zadrego. "Presrečen sem,
 847 XII |          cesar, "ima jezik in zobe v svoji oblasti in uverjeni
 848 XII |            glasno se je zasmejal - v kolikor se je sploh smel
 849 XII |           se je sploh smel smejati v cesarjevi družbi - Janez
 850 XII |           sem, da mi še trdo stoje v čeljustih! Pač pa opazujem
 851 XII |         svojemu gospodu, ali danes v tem prekrasnem jutru ne
 852 XII |          toliko časa vas odpuščamo v nemilosti!" ~Navzlic temu
 853 XII |           je zabodel ostroge konju v trebuh, a se je visoko vzpel,
 854 XII |         dvornikov imel je s seboj; v varstvo izborni ti družbi
 855 XII |          ko je vendar vse odhitelo v belo Ljubljano, da bi gledalo
 856 XII |     Leopoldus, smejal bi se mu bil v lice, češ cesar nosi zlato
 857 XII |          hribe, ki sga obkrožujejo v ozadju. ~Njegovo veličanstvo
 858 XII |          slabi cesti ter kuhal srd v častihlepni duši svoji.
 859 XII |            častihlepni duši svoji. V zasmeh je bil dvornikom,
 860 XII |            bodo zvijali kakor črvi v prahu! Prilika že pride
 861 XII |      Napočijo časi, ko se dvorniki v njegovi navzočnosti niti
 862 XII |          upali, ali danes - ~Ravno v tistem hipu spotaknil se
 863 XII |            ter žvenketaje zdrknila v stran. Prebudil se je knez
 864 XII |             da je bil medtem zašel v ozko samotno dolino. Tik
 865 XII |            in napravljal tu in tam v ilnati zemlji precej globoke
 866 XII |         močnim šumom plaho odplula v zakajeni mah. Na vse strani
 867 XII |       opazil kje človeško selišče. V nasprotnem bregu čepelo
 868 XII |            konjem dalo do njih! Tu v dolu pa je vladala popolna
 869 XII |            svojim tožnim čivkanjem v smrečju in da se ni stržek
 870 XII |         pomagaj!" ~"Ha, ha! Tičimo v pasti! Ha, ha!" ~Zopet se
 871 XII |          knezom Lobkovicem! Poprej v prvi osupnjenosti premeril
 872 XII |      gospodu na konju kri zaihtela v belo lice.  "Ha, ha, smo
 873 XII |           belo lice.  "Ha, ha, smo v skopcu in ne znamo ne naprej
 874 XII |          če mi plačate pot do paše v Bosno, naučim se vam tudi
 875 XII |            službo pa opravljaš?" ~"V službi svojega dobrega gospoda
 876 XII |        Knez Lobkovic se je stegnil v svojem sedlu kakor zajec,
 877 XII |       polhu, ki je z nosom obtičal v pasti. Ti turjaški gospodi
 878 XII |            pobiti, ker jim je stal v potu!" ~"Ti se šališ ter
 879 XII |           jih kar čujem žvenketati v dnu vaših žepov. Kaj se
 880 XII |           Moj Bog, ali je še vedno v gradu!" vzkliknil je knez
 881 XII |    vzkliknil je knez raznenaden in v duhu je poalgal temeljni
 882 XII |          kojega je obljubil zidati v čast Božji porodnici. ~"
 883 XII |            čast Božji porodnici. ~"V gradu in pod težkim ključem!
 884 XII |         ubogi vitez Janez, pa tiči v grmovju pod Turjakom ter
 885 XII |         Janez Vajkard nima sina! ~"V zakonu ga nima, mogoče,
 886 XII |          dostikrat je še lepše kot v zakonu, ha, ha!" ~"Janez
 887 XII |           grofov, dasi se je rodil v zakonu in po postavah naše
 888 XII |     vzkliknil je naš knez znova in v duhu je že gledal dozidano
 889 XII |           je tako hitro priskočila v pomoč. "Njega veličestvo
 890 XII |            pa se mu je srce širilo v zvesti, da ima svojega nasprotnika
 891 XII |            ima svojega nasprotnika v rokah, da ga lahko uniči.
 892 XII |          ga je hotel! ~*  Cesar je v tem dohajal po dolini. Dasi
 893 XII |  turjaškemu holmu. Ondi opazili so v svojo veliko osuplost kneza
 894 XII |    Odgovoril mu je Janez Vajkard: "V senci leži, Veličanstvo,
 895 XII |        tajni svetnik, da ležite tu v senci, ko se kopičijo stolpi
 896 XII |     šopirijo tuje osebe. Z orožjem v roki branijo mehke blazine,
 897 XII |           ude!" ~"Pri sveti Materi v Loretu prisegam, da ne bode
 898 XII |           sem storil jaz: vlčei se v zeleno travo ter ustanoviti
 899 XII |           gospoda s Turjaka sedela v sedlih! ~"Kaj pomenja to,
 900 XII |            danes vitez Sonce hotel v grad, streljali so nanj,
 901 XII |           niti kaplje krvi ne imel v nežnem svojem obrazu. ~"
 902 XII |            Lobkovic sklonil koleno v prah - "da razložim, česa
 903 XII |         tudi streljali, če se bode v svoji pravicoljubnosti potegoval
 904 XII |     odtirali! In sedaj, ko sem jaz v mestu. Ne upam si verjeti
 905 XII |        sovje življenje stavljam si v nevarnost!" ~"Govorite,
 906 XII |       mojim varstvom, ki sem tudei v tej deželi za Bogom najprvi!
 907 XII |          izvršiti dejanje, ki niti v Turkih ni zelo v navadi?
 908 XII |           ki niti v Turkih ni zelo v navadi? Tako mi svete Trojice,
 909 XII |            Janez Vajkard? Tičal je v svojem sedlu ter bil prav
 910 XII |            je bil spretni diplomat v tem slučaju popolnoma brez
 911 XII |     ustnice, katere so se mu tedaj v jezi čudno zavlekle, tako
 912 XII |             in glas mu je zastajal v grlu. V tistem trenutku
 913 XII |        glas mu je zastajal v grlu. V tistem trenutku pa se je
 914 XII |          zdrknil s sedla ter ležal v prahu na kolenih še prej,
 915 XII |        imate tudi kaj nezakonskega v hiši kakor naš Janez Vajkard?
 916 XII |           ti prizori! Čemu klečite v prahu ter govorite o svoji
 917 XII |      nedolžen, bolj nego prvi sneg v pozni jeseni!" ~"Kako to?" ~"
 918 XII |            Veličestvo! Ali šiba je v rokah Boga, s katero me
 919 XII |          vse!" ~"Moje življenje je v vaših rokah, Veličestvo!
 920 XII |        narava do tega otroka vlila v srce čundo, prečudno ljubezen.
 921 XII |          njen sad korenini globoko v srcu. Senca tega greha vlači
 922 XII |          še včeraj moje ime kopalo v neskončni slavi in Vašega
 923 XII |           bratu na pomoč ter se mu v istem trenutku oklenil okrog
 924 XII |         ostala sta nekaj trenutkov v gorkem objemu. Ko pa je
 925 XII |          toliko diplomat, da so mu v očeh igrale svetle solze. ~"
 926 XII |             In jemalo mi je spanje v marsikateri noči!" ~"In
 927 XII |            se mi bi bilo življenje v nevarnost stavilo!" ~Dolgo
 928 XII |         naskok, s katerim je hotel v prah podreti svojega najsilnejšega
 929 XII |          treba zidati kapelice nji v čast. Tolažil se je tudi
 930 XII |         izpodnesti Janeza Vajkarda v cesarjevi milosti. Vedel
 931 XII |           bodo brez vplivov ostali v rahli in pobožni duši vladarjevi.
 932 XII |         Vajkard nekega dne zdrknil v prepad! Kot krt hotel je
 933 XII |      Največ obtičalo je gospodarju v žepu. A nikdo si ni upal
 934 XII |       mamika božja na Šmarni gori, v zlat plašč si zavita in
 935 XII |            in že dolgo me je bodel v oči, da bi ti ga vzel, ker
 936 XII |        tega peklenskega kneza dala v pest, da so cekini kar deževali
 937 XII |          tako gotovo, kakor je Bog v nebesih! To je, če me do
 938 XII |          na veliko sodbo! Tam gori v gradu je sedaj gospoda in
 939 XII |           moj Tinač, obtičal bi tu v grmu, dokler ne pridejo
 940 XII |           dostavil: "Hajd na noge! V treh tolpah jo odrinemo
 941 XII |           bo več delalo preglavice v spanju. Če se vrneš s praznimi
 942 XII |           še drugo oko in vržem te v Savo, pod Podveškim vrbovjem,
 943 XII |            pa le an noge, zverine! V sredo pred vsemi svetniki
 944 XII |     svetniki bom pri Savi, kjer je v Podveškem robu tista jama.
 945 XII |            še srečava! Odrinite!" ~V hišu so pospravili posodo
 946 XII |        ostrim dolgim nožem obdržal v strogi pokorščini. Po odhodu
 947 XII |           pa je tudi le-tá izginil v goščo in popolni mir se
 948 XIII|           viteza Sonca, planili so v svojem srdu po nesrečnem
 949 XIII|         takoj povrnila zavest. Ali v hipu mu je zopet prešla,
 950 XIII|            so s silo razbili vrata v dvorano, kjer so po stenah
 951 XIII|          katera je nekdaj ob stani v železje zavitega moža pretrpela
 952 XIII|            Leži jih nekaj Kranjcev v Karlovcu, a povem vam, da
 953 XIII|           Bog živi!" ~Pili so sebi v čast. ~"Nikdar vama ne bodem
 954 XIII|          Ručigaju zajeli kot polha v duplu in da mu nismo s strelom
 955 XIII|      tistega dne. Danes mu je žal! V pozabljenem logu umira pozabljen,
 956 XIII|       stenah. Potem je odgovoril: "V Žužemperk jo odpeljem in
 957 XIII|       podobo koprni kakor golobica v golobnjaku! In pvoem vama,
 958 XIII|          svojim praprorom ležal še v Bihačgradu, povedalo se
 959 XIII|     povedalo se mi je, da ima paša v Mostaru ženo, lepšo od lune
 960 XIII|           bil oženjen in ne vkovan v jarem, ki tlači junaka,
 961 XIII|       posabljam glave! In hajd smo v haremu, da sami nsimo vedeli,
 962 XIII|          ji govoril, da sem slišal v Bihačgradu o njeni krasoti
 963 XIII|        junaki od tege, ki si junak v besedah, v dejanjih pa novorojeno
 964 XIII|             ki si junak v besedah, v dejanjih pa novorojeno dete!
 965 XIII|        meču, ki je tičal pri steni v kotu, ter ga treščil pred
 966 XIII|        vmešal se je Jurij Ljudevit v ta prepir, govoreč: "Kaj
 967 XIII|          meče vstran in pijmo vino v miru, ker smo vendar vrli
 968 XIII|      godrnjaje odložila sta sablje v kot in gledala sta se temno,
 969 XIII|            vama, da se me je sedaj v zadnjem trenutku polastila
 970 XIII|       časih pri srcu, kot bi tičal v hladnem grobu in bi se pdo
 971 XIII|          upijanilo, da se ne trese v trenutku, ko stopim pred
 972 XIII|           svojim barjakom ležal še v Bihačgradu -" ~"Je že zopet
 973 XIII|      nadaljeval: "Ležali smo torej v Bihačgradu in načeloval
 974 XIII|   kolikokrat vihrali smo že ž njim v zeleno Bosno, in vse se
 975 XIII|          nego da bi bili zajezdili v mrzli hlad. Tedaj je dal
 976 XIII|           gospod sam ter nam dajal v hrabrosti in tudi v vinopitju
 977 XIII|          dajal v hrabrosti in tudi v vinopitju najboljši vzgled.
 978 XIII|           zajcem! Pili smo, da smo v največji temi gledali svetle
 979 XIII|      govoriti, če človeku vsak hip v besedo segajo nepoklicani
 980 XIII|        visokorojeni barono, da smo v dolge cevi nalili vina.
 981 XIII|           roka, naj dobi svinčenko v želodec in prebavlja naj
 982 XIII|           k junaškim ustom in vino v dušku izpil izdolge cevke,
 983 XIII|          železje, ko smo mi vsi še v zibeli sesali mleko! Za
 984 XIII|       grobom! Na eni strani gledaš v rumeno obsejano dolino življenja,
 985 XIII|            mokri prepad smrti: ali v sredi med življenjem in
 986 XIII|            smo vsi zdravi kot ribe v vodi in takoj od mize šli
 987 XIII|         smo h konjem ter poskakali v sedlo. In kakor blisk smo
 988 XIII|          ker smo ji vendar gledali v obraz tolikokrat v noči,
 989 XIII|         gledali v obraz tolikokrat v noči, ko smo pili sladko
 990 XIII|            c, "kakor takisto smrti v obraz napiti se močnega
 991 XIII|            petelina ter izlije cev v svoje žrelo. Niti za tenutek
 992 XIII|      pijana roka staremu grešniku. V hipu sta takisto naredila
 993 XIII|        radosti užili smo tiste dni v Bihačgradu," pripovedoval
 994 XIII|           roko ter se potem zarila v leseni strop. Naš kornet
 995 XIII|           samokrese ter jih izpili v trenutku. ~"Drugikrat sedeli
 996 XIII|           prsi. Komaj pa je prišel v Bihačgrad, menil je že,
 997 XIII|           menil je že, da bode sam v hipu podjarmil celo zeleno
 998 XIII|          proti ogrskemu gospodiču. V komolcu mu je obtičala svinčenka.
 999 XIII|          In če buti moj strel tebi v trebuh, Aricaga," vprašal
1000 XIII|     polkovnik, "potem zatisnem oči v Gospodu ter zlezem staremu