Part

 1 I   |         vsled katerega je človek vedno rad navzočen, če se izvršuje
 2 II  |     pomnožiti pregrehe ter ne za vedno postaviti v sredo slabotnega
 3 III |          ni cvetja, ki naj bi za vedno vezalo frfetajočega metulja!
 4 III |      smejal se je polkovnik. "Ko vedno na ženske misliš, ni čuda,
 5 III |     obleko ustavil kri, ki je še vedno tekla iz rane. ~"No, saj
 6 IV  | plemenitaštvu. ~Plemiči so se še vedno ostro ozirali za njim, a
 7 IV  |          Gledal je temno ter bil vedno globoko zamišljen. Premišljeval
 8 IV  |          da je deželni glavar še vedno silno razljučen in da bodo
 9 IV  |          opravilih! Jezdarica je vedno prazna, in maestro, ki so
10 VI  |         Spodaj na cesti pa so še vedno dohajali novi radovedneži.
11 VII |          cerkvi božji, katera še vedno odločuje in rebus nostris!
12 VII |          pa sem imel do sedaj še vedno srečo pri svojih naklepih.
13 VII |       tudi ni razjasnjeno, in še vedno sem prepričan, da je vse
14 VIII|    dvorišče. Hlapec Cesare je še vedno vodil iskrnatega konja po
15 VIII|         se mnogobrojni težaki še vedno v polni marljivosti. Čistili
16 IX  |      domom zagotavljamo vas naše vedno vladarske milosti ter vas
17 XI  |         dlaka!" ~In ko je pes še vedno tulil, začuli so se težki
18 XI  |         Zarad nje se mora človek vedno jeziti ali pa greh delati!" ~"
19 XI  |  opazoval, kako je Tomaž Ručigaj vedno bolj v pijanost gazil, in
20 XI  |         naj ta potepuh, da ne bo vedno zastonj žrl pri grofu!'
21 XI  |        ga ji nekaj ostaja, da ji vedno živi v spominu, koliko dobrega
22 XI  |          veš, čemu so me zaprli? Vedno mislim na našega gospoda
23 XI  |    Ručigaj in vitez Sonce sta še vedno sedela pri vinu. Prvi se
24 XI  |        kakor v sladkem spanju še vedno raztezal onemogle ude po
25 XII |           ko je Janez Vajkard še vedno imel v svoji roki celo moč
26 XII |    Rozino." ~"Moj Bog, ali je še vedno v gradu!" vzkliknil je knez
27 XIV |       deželnih stanovih časih še vedno vzbudila ponižna želja po