Part

 1 III |    ostal vsaj na videz miren in skoraj tih je izpregovoril: ~"Gospod
 2 VII | slovenske domovine. Za dogmo je skoraj veljalo, da Kranjska ne
 3 VII |    napadli so me neznani lopovi skoraj pred mestnimi vrati, pobili
 4 VII |  odtirali Ano Rozino v log. Da, skoraj pred mestnimi vrati, prav
 5 VIII|    stanje. v katerem mu ni bilo skoraj rešitve! Da je tičala Ana
 6 X   |       tem odlikoval, da ni imel skoraj nič nosa; "ta bledi vitez
 7 X   |      Rimu! Vrečo seve vama danm skoraj zastonj. En cekin, pa je
 8 XI  | napravljalo gosto streho, da je skoraj niso mogli predreti sončni
 9 XI  |    Vrabiči so jih obletavali in skoraj se je smelo sklepati, da
10 XI  |      Ručigaj, "a sedaj bi moral skoraj beračiti od hiše do hiše.
11 XII |       je s svojim obrazom zadel skoraj ob konjevo grivo, "predrznem
12 XII |        óni mladi človek, ki je, skoraj revno opravljen, jezdi tam
13 XII |         tu, tik njegovega konja skoraj, raztezala je na zelenem
14 XII |         so dolinice, žlebovi in skoraj povsod vlečejo se pota na
15 XII |  razstrelil ramo, da se mu vidi skoraj do srca!" ~"Jurij Ljudevit!
16 XII |  Lobkovic?" vprašal je cesar in skoraj se mu je zamračilo lice. ~
17 XII |     našim konjem polne jasli!" ~Skoraj nemilostno je govoril cesar
18 XII |       vse to?" vprašal je cesar skoraj ginjen. ~"Da, Vaše Veličestvo!
19 XIII|         mu je že kalno postalo. Skoraj se mu je malo roka potresla,
20 XIV |       Vsakemu je bilo do pičice skoraj odkazano mesto, kamor se
21 XIV |         pogostili. Zbralo se je skoraj sto lačnih in žejnih kranjskih
22 XIV |     opazi takoj, da je od tedaj skoraj že vse zamrlo in da so ponosne
23 XIV |        njo cesarsko oko, dolgo, skoraj predolgo. Potem pa je izpregovoril