Part

 1 I   |          In vsakdo je menil, da ji usoda ne bode dodelila drugega
 2 III |       bistro kakor ščuka, če si ji plen približuje. ~Tudi danes
 3 III |   opazila, da čakam na njo. Kri ji je zakipela v obrazek in
 4 III |    pogledala me ni, dasi sem se ji ponižno, globoko poklonil." ~"
 5 IV  |         Fürrupf) nakopal; ne bi ji bilo tedaj umestno, njega
 6 VII |     poezije po celi rodbini ter ji za dolgo časa zagotovil
 7 IX  |  generala Herbarta. Zapovedoval ji je junak Simonovi'c, kateremu
 8 XI  |       lahkodušno. "Na obrazu se ji ne pozna, in lice, ličece
 9 XI  |          Marjanica, brez zob! A ji nisem prav povedal, santo
10 XI  |         staro zidovje. Rumenelo ji je listje, a ondi malone
11 XI  |        pred kraljem Herodom, da ji ni umoril presvetega Odrešenika" -
12 XI  | občutila jih je težko; hujše so ji bile od toče, ki časih raztolče
13 XI  |   raztolče zelena polja. Hipoma ji je izginil zlati sadež in
14 XI  |  izginil zlati sadež in pocepal ji je v trenutku z zelenih
15 XI  |       dozorel; samo pri vrhu ga ji nekaj ostaja, da ji vedno
16 XI  |     vrhu ga ji nekaj ostaja, da ji vedno živi v spominu, koliko
17 XI  |   hruško leži in mislim, da sem ji prestrelil srce! Ha, ha!" ~
18 XI  |        in krščanske tolažbe naj ji bodi, kolikor je more želeti.
19 XIII|         pred njo na kolenih ter ji govoril, da sem slišal v
20 XIII|        se ni nikdo bal, ker smo ji vendar gledali v obraz tolikokrat
21 XIV |  povikševala sreča, iz pogledov ji kipeča. Za njima je vstopil
22 XIV |     Rozina na kolena in rdečica ji je čez in čez zalila zorno
23 XIV |    obrazek gospe Ane Rozine ter ji - prej kot se je družba