Part

501 XII |      zahvala za njo in materi Božji na Šmarni gori! Sveta mamika
502 XII |            gori! Sveta mamika božja na Šmarni gori, v zlat plašč
503 XII |        železjem ude, ali me obesijo na hrastovo vejo, ali me pa
504 XII |          ali me pa še celó ntegnejo na hudobno kolo, d bodo zapokale
505 XII |          tolikočasa, da se prebudiš na sodni dan popoludne, da
506 XII |           vstajal ter se napravljal na veliko sodbo! Tam gori v
507 XII |           je Kljukec, da ga obesimo na kakovo vejo tik pota, kjer
508 XII |             verigami in me odtirajo na ljubljanski grad, kamor
509 XII |           se je ter dostavil: "Hajd na noge! V treh tolpah jo odrinemo
510 XII |         Tinač, ti greš s svojo čedo na Mengeš; ondi ima Tonhovec
511 XII |             enooki, pojdi s svojimi na Šmartin pred Kranjem! Ondi
512 XII |            svoje postelje, da spijo na njih kakor koklja na jajcih!
513 XII |          spijo na njih kakor koklja na jajcih! Glej, d izviješ
514 XII |            in lipani! Sam pa krenem na Zatičino, kje rje drugi
515 XII |            Potem pa so se razpršili na vse štiri vetrove ter lazili
516 XII |       pošteni Kljukec še nekaj časa na svojem štoru ter se tolkel
517 XII |            popolni mir se je ulegel na zapuščeno krajino! - ~
518 XIII|            izpod mize ter ga vlekli na široki hodnik. Polivali
519 XIII|           mu udarci kakor toča suli na staro telo! Pustili so ga
520 XIII|           telo! Pustili so ga potem na hodniku z bulami in rogovi
521 XIII|          Bog postavil danes pred me na mizo!" ~"Ali so jo videl
522 XIII|            Zorna Zulejka slonela je na divanu in bila tako zaspana,
523 XIII|         tedaj sem že ležal pred njo na kolenih ter ji govoril,
524 XIII|         pobratimoma tako težke laži na hrbet pribijaš! Vrag te
525 XIII|      odgovoril je onì hladnokrvno. "Na svoje besede in nihovo resnico
526 XIII|              ter ga treščil pred se na mizo, da je vse zažvenketalo. ~"
527 XIII|              polkovnika Aricago." ~"Na besedo tega polkovnika jaz
528 XIII|           bi se takoj usuli možgani na mizo. Mirujta torej! Ti
529 XIII|             sta se temno, kakor psa na verigi, ki si kažeta zobe,
530 XIII|       dovolj. Ali danes spomnimo se na kaj takega, kar bi namv
531 XIII|             kri ogrelo brez prepira na hujskanje! Povem namreč
532 XIII|         zlatem klasu, ki je dozorel na polju viteza Janeza Sonca.
533 XIII|             bežati! Ha, ha!" ~"Tebi na ljubo bom govoril, dragi
534 XIII|       gorita kakor slamnata streha, na katero je vrgel Turčin svoj
535 XIII|           obilokrat smo raje ležali na gorkem, nego da bi bili
536 XIII|              nego vino piti takisto na robu med življenjem in grobom!
537 XIII|           med življenjem in grobom! Na eni strani gledaš v rumeno
538 XIII|          obsejano dolino življenja, na drugi stani pa se ti odpira
539 XIII|      Jankovi'ca, preden je odjezdil na sabljanje turških glav!" ~"
540 XIII|             jim napeli po telesu in na licih se jim je nabrala
541 XIII|           zarjul kot zaboden vol in na obrazu se mu je prikazala
542 XIII|        zvalil se je od gole radosti na tla, ko si je Gusi'c lizal
543 XIII|             je tako spretno pred se na mizo, da je izprožil ravno
544 XIII|             mene poslušajta, ki sem na svetu tudi marsikaj izkusil,
545 XIII|             je bil tedaj že pozabil na poprejšnji prepir. "Govori!" ~"
546 XIII|            kako se bomo smejali, če na priliko ti, Jurij Ljudevit,
547 XIII|           Turjaškega, visečega ondi na steni! Ha, ha!" ~"In če
548 XIII|          krepki roki bridko sabljo. Na levo in desno jih sekaš,
549 XIII|          orožje, švigajoče po tebi. Na levo in desno jih kolješ,
550 XIII|             nič. Zatorej govorim tu na tem mestu: izpijmo sedaj
551 XIII|            tem mestu: izpijmo sedaj na slavo junaštva!" ~Kričaje
552 XIII|            in veliko mest sem videl na svetu! Ne morem jih prešteti
553 XIII|            Lepa reč je junaštvo, in na bojnem polju tudi rože cvetó.
554 XIII|           bi trenil, si pri bogovih na visokem Olimpu in celo nebeško
555 XIII|         hladnem, temnem grobu, nego na sončnati zemlji, kjer je
556 XIII|          teman in mrzel grob, da ni na nji krasne ženske. Zatorej
557 XIII|          trenutku bila so se odprla na stežaj in na širokem hodniku
558 XIII|           so se odprla na stežaj in na širokem hodniku tlačila
559 XIII|             Jurija Ljudevita pogled na osebo cesarjevo. Tik praga
560 XIII|             je obstal - celi družbi na čelu - Leopoldus in s cesarskim
561 XIV |           vzbujali občno pozornost. Na prvem mestu korakal je vrhovni
562 XIV |          dasi ne donašajo več jedil na cesarsko mizo. Neposredno
563 XIV |         postavili cesarski prestol, na katerega se je cesar usedel.
564 XIV |        kamor se je moral postaviti. Na cesarjevi desnici stal je
565 XIV |      katerega je trla huda bolezen. Na levici cesarjevi postavil
566 XIV |          bil z veliko težavo naučil na pamet. Končno izpregovoril
567 XIV |              ki je pritisnil poljub na belo cesarjevo roko, potem
568 XIV |           je zapela zahvalna pesem. Na gradu zagrmeli so topiči
569 XIV |           donašali visoki gospodje. Na desnici stal mu je grof
570 XIV |             Turjaški z golim mečem, na levici pa Henrik Ljudevit
571 XIV |       bleščečo družbo. Sikali so si na uho, kaj so ti gostovi,
572 XIV |           se je zgrudila Ana Rozina na kolena in rdečica ji je
573 XIV |             dopadenjem oprilo se je na njo cesarsko oko, dolgo,
574 XIV |         strmenja - pritisnil poljub na rožnato čelo. ~"Poljubil
575 XIV |          Prihitel je vitez Janez in na kolenih poljubil roko, s