Part

  1 I   |  meščanskimi dekleti, pretepali se z dijaštvom in mesarji ter
  2 I   |           je je vse hotelo gledati z lastnimi očmi, kako bode
  3 I   |           kateri je v tistih časih z grozo in studom napolnjeval
  4 I   |         živel slabo, pogledaval je z velikim zaničevanjem po
  5 I   |      poročuje pri očetih kapucinih z Ano Rozino. Vse mesto je
  6 I   |           je togotila ter škripala z zobmi. V večerih so se zbirali
  7 II  |         opravi. Snel je bil klobuk z glave ter ga držal navzdol
  8 II  |          Ko je ob priliki pograbil z belimi zobmi po klobuka
  9 II  |         pobral k steni, v kot, ter z bistrimi pogledi odondod
 10 II  |       oklepu, pod katerim je sopel z nekako težavo, in navzlic
 11 II  |            ob strani duhovnika ter z veliko, vdano spoštljivostjo
 12 II  |           obračal proti njemu svoj z železom obviti obraz. ~"
 13 II  |      častito vaše ime?" vpraša oni z radostjo. ~"Ne mojega ne
 14 II  |          prah in prisilil v pobeg. Z ene strani mu kaže zobe
 15 II  |           mladeniči sedaj? Ali naj z lopato premetavamo rušo
 16 II  |            se je razžaril obraz in z vidno zadovoljnostjo je
 17 III |       prečudne krasote svoje se je z milobnim vedenjem hipoma
 18 III |       veselje si je štel, v družbi z dijaki o večernem mraku
 19 III |    simpatije ter je potem v družbi z mesarji (ki so bili v tedanjih
 20 III |           hrast na nogah in gledal z očmi bistro kakor ščuka,
 21 III |       Ljudevitu ter dvignil klobuk z glave, da se je prikazala
 22 III |           poka Ferrari! A sedaj te z vso resnostjo vprašam, kaj
 23 III |            in da se ne bodeš šalil z menoj, povem ti vse! ~Polkovnik
 24 III |         viteza, ki ga hočemo danes z meči malo pretipati!"  "
 25 III |           sredi, prijatelji sèm!" ~Z močjo ga je pograbil Jurij
 26 III |            snel široki svoj klobuk z glave ter ga nagnil proti
 27 III |         tlom, kakor daleč je segal z roko. Kdor je mogel sneti
 28 III |            polkovnik ni mogel niti z mesta ganiti. Z grozno kletvijo
 29 III |         mogel niti z mesta ganiti. Z grozno kletvijo je potisnil
 30 III |           Janezu soncu, razkladati z resnim in slovesnim glasom
 31 III |            tega časa!" - Končal je z dostavkom, da se ima boj
 32 III |          poklicali na to bojišče. ~Z veliko potrpežljivostjo
 33 III |        Ljubljani, vržem vam v zobe z zasmehom in zaničevanjem.
 34 III |       zaničevanjem. Vivat Sonce!" ~Z navdušenim tem vzklikom
 35 III |           kakor bliskov o nevihti. Z veliko težavo je pomiril
 36 III |          sta ostala sama na mestu. Z golimi meči v rokah sta
 37 III |         belo platno takoj napojilo z rdečo krvjo. ~Janez Sonce
 38 III |          dvignil meč, da bi usekal z vso silo po nasprotniku.
 39 III |       Sonce. Kakor strela je šinil z mečem onemu po držaju. Zakrhala
 40 III |      Jurija Ljudevita so opazovali z veliko togo ta prigodek.
 41 III |            torej v to poslopje ter z velikim strmenjem opazila
 42 III |        fulmina coeli, tu se bijejo z ostrim orožjem in deželnim
 43 III |          nožnice in klobuku frčali z glav. Najbližji so poskakali
 44 III |            so poskakali s konj ter z globokimi pokloni osuli
 45 III |          roko proti trebuhu, da bi z obleko ustavil kri, ki je
 46 III |     Turjaški, vse to mirno gledal! Z mano se ne bode nikdo šalil,
 47 III |            ego! - ~Potem sta odšla z vladiko. Mladi gospodje
 48 IV  |       njegovem vstopu pozdravljali z glasnimi klici. Ali takoj
 49 IV  |        visokorojeni gospod Panicol z nogo v trebuh, in milostivi
 50 IV  |    Hohenwart mi je izruval šol las z glave! Ali drugega se mi
 51 IV  |  Pedenskemu, izstopnišemu iz voza, z veliko gorečnostjo poljubljali
 52 IV  |        tedaj že v sivi starosti in z veliko težavo je zlezel
 53 IV  |            veliko težavo je zlezel z mehkega sedeža v vozu. Stopivši
 54 IV  |            stoji zapisano? Kdor se z mečem peča, končan bodo
 55 IV  |            mečem peča, končan bodo z mečem!" ~"Polni smo kesanja,"
 56 IV  |            ter se živo razgovarjal z njim o prihodu cesarjevem,
 57 IV  |    ljubezni!" ~"Kaj ti si tudi tu, z bledim svojim obrazom, mi
 58 IV  |     Ludovice!" In ekscelenca mu je z belo roko pogladil mehke
 59 IV  |        odgovoril je Jurij Ljudevit z najmilobnejšim glasom. ~"
 60 IV  |            se, da ne plešete radi! Z Bogom tedaj!" ~Z veseljem
 61 IV  |     plešete radi! Z Bogom tedaj!" ~Z veseljem so zapustili mladeniči
 62 IV  |       Paradajzar baron: Strinja se z dostavkom, da bi mu bilo
 63 IV  |          enoglasno: Janez Sonce se z dekretom izključi iz deželanstva
 64 V   |           danes tudi tisti Kljukec z Gorenjskega. Veliko pije,
 65 V   |            v temo, ondi vladajočo. Z zvitimi očesci je opazoval
 66 V   |         ter kakor jastreb premeril z ostrim očesom mizo, če ni
 67 V   |           mizo, če ni kaj izginilo z nje. ~"Plavček, he!" kričal
 68 V   |     svojega moža Vstal je, škripal z zobmi ter grozovito klel -
 69 V   |        zase, teh ne pijemo radi mi z Gorenjskega! Sicer pa puščaj
 70 V   |            Janez Plavec je škripal z zobmi - a vzel vrč ter odhitel,
 71 V   |           spremljala. Vsi pivci so z veliko živahnostjo opazovali
 72 V   |           hrastove mize ter tolkli z pestmi po nji. ~"Nunc est
 73 V   |             a drugega nič! Kaj čem z nauki?" ~"Te nam dajejo
 74 V   |       Carissime Quinte!" pričel je z latinsko, s težavo mu v
 75 V   |          pametjo, kar se spije, in z zavednostjo zauživa, kar
 76 V   |          vendar mu je izginila kri z lica, in tresel se mu je
 77 V   |           je: Prišel je ta Kljukec z Gorenjskega, in cela Ljubljana
 78 V   |           Nekaj imam izpregovoriti z njim! Zatorej je prisopel
 79 V   |          je vprašat mene - Kljukca z Gorenjskega, če me sme cesar
 80 V   |         bila soba že prenapolnjena z dimom; in ker so bili dijaki
 81 V   |         ter premeril izpod klobuka z ostrim pivsko družbo. Dijaštvo
 82 V   |          naj bi ogovoril. Iskal je z očmi dijaka Vida, in ko
 83 V   |       vendar dozdevalo, da se šali z njim! ~"Molči sedaj in odgovarjaj
 84 V   |       kipeti. ~"Menim, da se šališ z menoj!" ~"Bog varuj! Ne
 85 V   |            ve, kako se mu je vesti z gospodo!" ~"Dobro! Vid mi
 86 V   |    odgovoril je Kljukec sladko ter z veliko zadovoljnostjo spravil,
 87 V   |              nadaljeval je Kljukec z zvitim pogledom, "seve,
 88 V   |         povprašal sem, kako je kaj z moje sestre sinom. Prav
 89 V   |      dvignil izza mize ter treščil z glavo ob količek, ki je
 90 V   |         nizko, da so morali gostje z glavo butati vanj, ko so
 91 V   |            mogoče izginil iz sobe. Z njim je izginil tudi Kljukec.
 92 VI  |      prašni cesti. Oborožen je bil z dolgo sulico, da je ž njo
 93 VI  |       težave v soglasje spravljali z dolgo sulico in tigrasto
 94 VI  |          širokost in obširnost, ki z grozo napaja zaljubljene
 95 VI  |           silili dijaki ter morali z nespodobnim svojim vedenjem
 96 VI  |            ter zabavljali dijakom. Z veliko gotovostjo se je
 97 VI  |          nad cesto je vstajalo ter z navdušenim "eviva" pozdravljalo
 98 VI  |       Sonce se je živo razgovarjal z mlado svojo soprogo. Kakor
 99 VI  |       Rozina ter si v prvem strahu z belim prstom prekrižala
100 VI  |         potisniti meč ter škripaje z zobmi kakor z verigami obtežen
101 VI  |         ter škripaje z zobmi kakor z verigami obtežen lev zapustiti
102 VI  |          poljublja Volk Engelbreht z veliko ponižnostjo velo
103 VI  |          nosili železni oklepi ter z železno pestjo sukali dolgi
104 VI  |            so se usta gledalcem in z zabavljicami so ga obsuvali. ~"
105 VI  |     kruljav," oglasi se čevljarček z brega, "potem te ne poznamo!" ~"
106 VI  |           se je spuščal v razgovor z onim na cesti. ~"In praviš,
107 VI  |          cesti. ~"In praviš, da si z Volkom Engelbrehtom govoril!
108 VI  |             godrnjal je Plavec ter z velikoročnostjo basal malo
109 VI  |       cesti ter neprestanoopazoval z zvitim očesom gledalce nad
110 VI  |           sem se s hruščem zavrtil z drevesa v prepad. Že sem
111 VI  |           Bil je odličen jezdec in z močno svojo roko je krotil
112 VI  |    tigrastimi kožami ob ramenih in z dolgimi sulicami v rokah. ~
113 VI  |          Tedaj se je že mračilo in z močvirja se je dvigala tanka
114 VI  |           bil še na potu. Ostal je z Ano Rozino v ozadju, da
115 VI  |             In ko mu je Ana Rozina z veliko potrpežljivostjo
116 VII |        Volk Engelbreht je glavaril z velikim vplivom v Ljubljani,
117 VII |       Vajkard v belo Ljubljano ter z veliko kavalkado zajezdil
118 VII |          občudujeta rodna mu brata.Z belimi svojimi prsti je
119 VII |       istotako na visoke stole ter z nekako ponižno vdanostjo
120 VII |         hoče brat -- knez - pitati z nekoliko dvorsko milostivo
121 VII |         potem, in to morda še bolj z zaspanim glasom, "ta novopečeni
122 VII | Richelieuja!" ~Govoril je ponosno, z velikim navdušenjem. Tedaj
123 VII |   strmenjem opazovali tujca, ki je z golim mečem pridrl v njihovo
124 VII |           potisnil meč v nožnico, "z vami, visoki gospodje, se
125 VII |     gospodje, se ne bodem pretepal z mečem. Pač pa sem se moral
126 VII |         mečem. Pač pa sem se moral z vašimi slugami, ki ne vedo,
127 VII |       smejo sedaj nekoliko bratiti z zetom!" ~"Sedaj se ni časa
128 VII |         bolj obledel. Pristavil je z zaničevanjem: "To niso moje
129 VII |       odgovoril je Volk Engelbreht z naglasom, "da bom pravično
130 VII |          se nezreli mladiči tepejo z meči, ali pa pivnica v predmestju,
131 VII |        vojvod münsterberški, pečal z malimi skrbmi Janeza Sonca
132 VII |            mi je usmiljeni naš Bog z mogočnim svojim prstom pokazal
133 VII |             Vitez Sonce je škripal z zobmi. ~Takrat se je zopet
134 VII |          sèm prav rano zjutraj ter z mano obiskoval sveto mašo.
135 VII |          hčerjo umazanega ranarja! Z Bogom torej!" ~"Vi nočete
136 VII |          vas in sploh za celi svet z verigami na visoko nebo
137 VIII|     opazoval konja na dvorišču, in z veliko zadovoljnjostjo je
138 VIII|       hotel danes v noči odjezditi z menoj na Turjak! Povej mu,
139 VIII|             da se bode kratkočasil z menoj na Turjaku danes v
140 VIII|        besede Jurija Ljudevita, in z nekako divjo strastjo ga
141 VIII|      človeka, katerega je sovražil z vsemi močmi strastne svoje
142 VIII|            se je suhotno zasmejal; z roko pa je iskal meč ob
143 VIII|           bodo računi pri koncu!" ~Z zaničljivim naglasom je
144 VIII|      dobrega meča ostrina, ha, ha! Z Bogom, gospod Sonce!" ~Že
145 VIII|   odpravljal mladi plemič, v zvezi z - Ano Rozino. Moral je zabraniti
146 VIII|           gospod Bog zopet združil z Ano Rozino!" ~Vzdihovaje
147 VIII|      ostajalo!" ~"Moj stric bi rad z vami govoril, in to sem
148 VIII|         druga taka vrtnarska dela. Z veliko važnostjo so vlačili
149 VIII|      kričali nadzorniki ter pazili z bistrim očesom, da se ni
150 VIII|          je bila v živem nasprotju z boginjami in bogovi, ki
151 VIII|             Zlezel je bolj vkup in z roko je tleskal po tenkem
152 VIII|         doživi!" ~Zopet je tleskal z roko po trebuhu. ~"Pa se
153 VIII|         Kaj?" ~Dvignil je obraz in z zvitim pogledom je premeril
154 VIII|            poznate? Mene, romarčka z Davč, ki je priromal k cerkvi
155 VIII|        proti onemu ter ga pograbil z železno pestjo za tilnik. ~"
156 VIII|           možaka, kakor je Kljukec z Gorenjskega, kaj se vam
157 VIII|           je izruval velik šop las z moje uboge glave; potem
158 VIII|          Počakajte! Vse je v zvezi z vašo gospo. Potem - ko sem
159 VIII|       Prihitel je nadzornik ter ga z vihtečo palico podil z vrta.
160 VIII|          ga z vihtečo palico podil z vrta. To paje bilo ravno
161 IX  |     deželni glavar Volk Engelbreht z odličnim spremstvom ter
162 IX  |          ter je pozdravil vladarja z ogovorom, o katerem trdi
163 IX  |           v imenu pokrajine, njemu z najvišjo milostjo izročene.
164 IX  |        najvišjo milostjo izročene. Z veliko ljubeznivostjo se
165 IX  |        cesar Tržič ter je v družbi z nadvojvodo viljemom krenil
166 IX  |           pričakoval mestni sodnik z mestnim starešinstvom ter
167 IX  |          dobil baron Janez Gothard z Brda ukaz, naj oddirja na
168 IX  |        znali, da ga imajo sprejeti z največjim bleskom, z največjo
169 IX  |      sprejeti z največjim bleskom, z največjo slavo! A vendar
170 IX  |            A vendar je moral Janez z Brda osedlati svojega vranca
171 IX  |       težaki šotor ter ga okrasili z deželnim grbom. Tla so pogrnili
172 IX  |           so pogrnili v tem šotoru z rdečim suknom ter postavili
173 IX  |          suknom ter postavili vanj z rdečim žametom pregnjeno
174 IX  |         cesarja - bil je prevlečen z rdečim žametom, drugi -
175 IX  |            nadvojvodo Viljema - pa z rdečim atlasom. Z rdečo
176 IX  |     Viljema - pa z rdečim atlasom. Z rdečo barvo naši visoki
177 IX  |            ob cesti so ga sprejele z vzkliki strmenja. Bili so
178 IX  |    naglašati, da so zbrane množice z burnimi vzkliki pozdravljale
179 IX  |   opazovala pri papeževi nuncijih! Z rahlim smehljajem je obstal
180 IX  |          tudi gospodje in graščaki z veliko vdnaostjo in pobožnostjo
181 IX  |            s konja. Potem pa mu je z veliko ponižnostjo poljubil
182 IX  |    postavil Aricaga svoje jezdece. Z rjovečim glasom jima je
183 IX  |           sta pristopila potem ter z globokimi prikloni poljubila
184 IX  |     ogovoril je cesar barona Galla z veliko milostjo. "Upajmo,
185 IX  |        Nagnil je glavo ter dvignil z roko, da se je voz dalje
186 IX  |          Viljem. Zopet so zagrmeli z grada topovi in množica
187 IX  |     rpibližal cesarskemu stolu ter z zgoraj omenjenim kratkim,
188 IX  |  neosedlanem konju ter ga sukal in z ostrogami mučil, da je žival
189 IX  |         Vse se mu je čudilo, ko je z junaško desnico krotil svojega
190 IX  |        stražnikov ter brzdal konja z eno roko, z drugo pa je
191 IX  |           brzdal konja z eno roko, z drugo pa je skukal pet vatlov
192 IX  |            danes, in dasi je kakor z loka izprožena puščica švigal
193 IX  |            stala gorenjska kmetiča z rdečimi telesniki. Sveta
194 IX  |     krasnih turških konj, pokritih z dragocenimi šabrakami. Za
195 IX  |    vicemaršal grof France Lamberg, z golim mečem v roki; 17.
196 IX  |        šesst cesarjevih trombarjev z bobnarjem; 21. cesarskih
197 IX  |            mogočnemu posloplju ter z milostivim pogledom osrečil
198 IX  |         dragi naš tajni svetnik!" ~Z globokim poklonom je odstopil
199 IX  |         pričakoval stolni kapitelj z vladiko Pedenskim cesarja.
200 IX  |       sedlati in potem jo odrineva z gospodom Jurijem proti Turjaku.
201 X   |            smo se pripodili tu sèm z zeleno ono sirotko?" ~Tu
202 X   |           predramiš!" ~Sunil ga je z nogo v trebuh, da je óni
203 X   |            nji! Ko pridejo babnice z oslom, vzela bodeta dva
204 X   |           se hudobnikom obrazi, in z veliko radovednostjo so
205 X   |            starec, če se ne motim, z denarjem pri kraju!" ~"Plašč
206 X   |    obnošeno kapucinsko kuto ter jo z velikim krohotom obesi na
207 X   |        taborišče, zložile so breme z osla ter ga zapodile v gaj. ~"
208 X   |            preljubi sveti Valentin z Limabrske gore, bodi potoženo,
209 X   |        laže," jecljal je Mihač ter z debelimi očmi premeril družbo,
210 X   |            torej, moj Mihola, lezi z lepo mirnostjo!" ~Mihaču
211 X   |           pijanca za tilnik ter ga z veliko silo vrgel na zemljo.
212 X   |          zemljo. Potem mu je pa še z večjo spretnostjo naložil
213 X   |          je tepel, izpregovoril je z važnim naglasom: "Zdaj veš,
214 X   |               S soljo in kruhom in z dobro besedo!" odgovoril
215 X   |             katere mu je priganjal z dolgim drogom. Vsi pa so
216 X   |      najdražje. V obupu je škripal z zobmi in v svoji zlobi bi
217 X   |         svoji zlobi bi bil zdolbel z ostrim bodalcem globoko
218 X   |       Sedaj bode skuhana južina in z nami bodeta hotela jesti!
219 X   |            cekin, pa je prodana!" ~Z glasnim smehom so pozdravljali
220 X   |      pogleda. Potem se je odpravil z dijakom na usode polno pot.
221 XI  |         časih iz zelenega grma ter z debelim pogledom opazovala
222 XI  |          so tako le malokrat imeli z redovniki opraviti. Dijak
223 XI  |          Vid pa si je obložil ramo z vrečo, v katero je bil nasul
224 XI  |            Nekdaj je bil globok in z vodo napolnjen. Ali že v
225 XI  |             ki so od nekdaj grmela z ozidja ter smrtonosno pozdravljala
226 XI  |       obstal je starec, obrisal si z dlanjo potni obraz ter vprašal: "
227 XI  |       širokim klobukom na glavi in z dolgim silnim mečem ob strani.
228 XI  |              Snel je široki klobuk z glave ter prilomastil v
229 XI  |         pred njim na kolena ter mu z gorečnostjo poljubil roko. ~"
230 XI  |         Lutrovega hlapca, tedaj mu z mečem prerinite trebuh,
231 XI  |      vselej, kadar stopim v dotiko z božjim duhovnikom!" ~Vstal
232 XI  |           pravil takrat, ko sem se z Wallensteinom drvil za Švedi
233 XI  |          pekla, prebodel bi ga bil z mečem, da bi ne bil nikdar
234 XI  |         velika lonca in napolni ju z mesom do vrha! Poštene goste
235 XI  |          možak in poštenjak, ta je z žensko sladak ! To je dobra
236 XI  |           ponižno, dokler ne pride z ostanki vrsta na te! Ali
237 XI  |      počaščenega po novem naslovu. Z velikim nožem je odrezal
238 XI  | vstajajočim soncem. Vitez Sonce je z radostjo opazoval, kako
239 XI  |           proti Benečanom, bil sem z Janezom Vakjardom na Goriškem.
240 XI  |             Vsako dlako so mu bili z zlatom plačali. Vrag je
241 XI  |        nisi pazil, takoj ti je ril z gobcem v meso in s kopiti
242 XI  |             Carambo!" ~"Škripal je z zobmi in tiho pri sebi klel. "
243 XI  |           in bolehen, he, he, he! ~Z veliko zadovoljnostjo je
244 XI  |            ljudeh!" oglasila se je z ostrim glasom Marjanica,
245 XI  |         odgovoril je Tomaž Ručigaj z veliko ponižnostjo, "in
246 XI  |        preveč!" ~Vzela je majoliko z mize ter odšla v klet po
247 XI  |           za to malovredno gospodo z grehom obkladali dušo!" ~"
248 XI  |       Njene veje pa so bile nasute z zlatim sadom, da so se kar
249 XI  |            uverjena, da sem posuta z živim zlatom. In vsako leto
250 XI  |         beračem, ki mi bosonogi in z raztrgano obleko kradete
251 XI  |           pocepal ji je v trenutku z zelenih vej, kakor bi jo
252 XI  |          listom, ki ga sapa odnaša z veje! Od tedaj pa zgnije
253 XI  |           Splezal je na drevo. Med z manhom obraslimi vejami
254 XI  |           tako debelo, da ni mogel z roko doseči do umazanega
255 XI  |           oknom gospa Ana Rozina. ~Z vso močjo svojega mladega
256 XI  |       dijak od samega veselja, "in z vašim gospodom vas iščeva
257 XI  |          roki pa je držal samokres z napetim petelinom. ~"Zdelo
258 XI  |           in v silnem srdu škripal z zobmi. ~"Zdelo se mi je,
259 XI  | trepetajočim pogledom dijakovim. ~"Z gospo Ano Rozino sem govoril,"
260 XI  |          preblagi gospod Jurij!" ~"Z gospo Ano Rozino," siknil
261 XI  |             Da bi te peklo požrlo! Z gospo Ano Rozino! In to
262 XI  |           polkovnik Aricaga, ki je z junakom Simonovi'cem sedel
263 XI  |         gradu, potegnimo sablje in z orožjem v roki ga naskočimo!" ~
264 XI  |          bi, da sem,' odgovorim mu z vso odločnostjo; 'vsaj španjolski
265 XI  |       Resnica je,' odgovoril sem, 'z mlado žensko je človek najraje
266 XI  |           je kakor ris ter treščil z nogo ob tla, ko mu predolgo
267 XI  |          pazi in na okence za njo! Z Bogom, prijatelj Ručigaj,
268 XI  |           bil moral, kako je menih z zobmi škripal, ko je to
269 XI  |           ter je v svoji pijanosti z otročjo oholostjo zakričal
270 XI  |      prikazal se je Jurij Ljudevit z bledim svojim obrazom in
271 XI  |           bledim svojim obrazom in z golim mečem v roki. Tik
272 XI  |          bistroumnost. Premeril je z jastrebovim očesom malo
273 XI  |             da bodo na mah planili z mečem po njem! Postati mu
274 XI  |           Vitez Sonce obrnil se je z obrazom k steni ter se sklonil
275 XI  |             Tomaž Ručigaj je sekal z rokamo po zraku ter z veliko
276 XI  |        sekal z rokamo po zraku ter z veliko težavo spravljal
277 XI  |         previdnosti, da se je uprl z bodalcem v zid, tako da
278 XI  |        Janez Sonce ravno vzdigoval z gnojnega kupa. Dvignil je
279 XI  |         opazil pri oknu. Trenil je z roko za pas po samokresu
280 XI  |           namerila na onega, ki je z dvorišča uhajal ter s pestjo
281 XI  |            lovil se je Janez Sonce z roko po sivi steni, z drugo
282 XI  |        Sonce z roko po sivi steni, z drugo pa je grabil po levi
283 XII |       izpraševal Volka Engelbrehta z vztrajno milostjo, če je
284 XII |            mnogo slave!" ~"Posebno z zobmi," dostavil je Janez
285 XII |          jutru ne dopuščamo, da bi z ostrim svojim jezikom sekal
286 XII |      opravljen, jezdi tam po cesti z manjšim spremstvom, nego
287 XII |         globoke tolmune, obraščene z bičjem in ločkom. Na drugi
288 XII |           tolpa divjih golobov ter z močnim šumom plaho odplula
289 XII |       podoba koščene svoje ude ter z zvitimi očesci blesketala
290 XII |           Tu dvignil se je Kljukec z zelenega ležišča ter ognjevito
291 XII |          telesa kakor polhu, ki je z nosom obtičal v pasti. Ti
292 XII |       plena!" ~Tu je knez Lobkovic z veliko pobožnostjo in s
293 XII |  pričakujete pred širokim portalom z veselo novico, da ste pripravili
294 XII |           govoril cesar te besede. Z globokim poklonom odgovoril
295 XII |            se šopirijo tuje osebe. Z orožjem v roki branijo mehke
296 XII |         zažarila škodoželjnost, in z neprikrito radostjo je opazoval,
297 XII |            mu je zopet povrnila in z diplomatsko hladnokrvnostjo
298 XII |           dolge roke, ali mi požgó z žarečim železjem ude, ali
299 XII |           Boga gledal, ko bo ravno z apostelji vstajal ter se
300 XII |      gospodarja Kljukca, ki jih je z ostrim dolgim nožem obdržal
301 XII |         svojem štoru ter se tolkel z roko po trebuhu: "Ha, ha,
302 XIII|        hodnik. Polivali so ga ondi z vodo in tepli ga s palicami,
303 XIII|     Pustili so ga potem na hodniku z bulami in rogovi pokritega.
304 XIII|            dežela in sad bom trgal z drevesa, ki si ga je bil
305 XIII|            je vdal mehkemu zakonu. Z dobrimi tovariši odrinem
306 XIII|       Potem pa je šla brez ugovora z menoj, in Mustafa paša ruval
307 XIII|    preklinjal. Jaz pa sem preživel z Zulejko krsne, srečne dneve,
308 XIII|           resnico, če nočeš, da ti z ostrimi meči ne pogladiva
309 XIII|        samokres ter si cevko nalil z rdečim vinom. Pijte, deca,
310 XIII|           c naj se uveri, da mu je z junaki, a ne z babami opraviti!" ~
311 XIII|            da mu je z junaki, a ne z babami opraviti!" ~Brzo
312 XIII|          kipeče ter si nalil cevko z vinom. "Bog te živi, pobratim
313 XIII|       sedeli smo zopte pri mizi in z napetimi samokresi smo se
314 XIII|          jhe čez teden dni odpihal z obvezanim komolcem in ni
315 XIII|         marsikak trebuh sem predrl z ostrim orožjem. A to ni
316 XIII|         radostim preveč. Kar pa mi z veseljem pregreva dušo,
317 XIII|            telesu krasne ženske!" ~Z velikim navdušenjem pritrjevala
318 XIII|            tresla se mu je roka in z groznega, bledega obraza
319 XIII|         stol, za trenutek pograbil z rokama po razstreljeni,
320 XIII|            družba morala je moliti z njim. ~
321 XIV |          smeli pokloniti vladarju. Z milostjo sprejela se je
322 XIV |          dvornih dednih uradov ter z znaki svoje visoke službe
323 XIV |            Ljudevit grof Thurn ter z velikim ponosom nosil posrebreno
324 XIV |     desnici stal je deželni maršal z golim mečem; "nekoliko niže
325 XIV |          Zinzendorf, ki se je prvi z besedo oglasil ter - kakor
326 XIV |             kakor trdi letopisec - z veliko zgovornostjo razložil
327 XIV |           stari vojak se ga je bil z veliko težavo naučil na
328 XIV |         časti, jesti pri isti mizi z vladarjem, kateremu so se
329 XIV |           je grof Herbart Turjaški z golim mečem, na levici pa
330 XIV |           ljubljanski pevci, ki so z lepo ubranim petjem sladili
331 XIV |         glavarju, da naj pristopi. Z globokim poklonom pristopil
332 XIV |  nepoklicane oči v deviški kopeli. Z dopadenjem oprilo se je
333 XIV |         dejal je potem zveneče ter z ostrim pogledom premeril
334 XIV |            mnogo govoril ž njim in z drobno Ano Rozino. Končno
335 XIV |           Končno pa ju je odpustil z največjo milostjo ter izpregovoril