Part

  1 I   |            Leopold v mesto in da se mu bodo tedaj poklonili deželni
  2 I   |        zašlo to "sonce" in in nikdo mu ne bodo mogel ničesar očitati,
  3 I   |             njo kot ženo, katera se mu je izročila po božjih zakonih.
  4 I   |         oblak na nebu razprostrl se mu je srd po ošabnem obrazu!
  5 I   |         konja ter oddirjal, kolikor mu je prostor dopuščal, po
  6 I   |          pred hišo Janeza Sonca ter mu pobijali okna. Ali naš vitez
  7 II  |       jezdec je bil prav mlad, bilo mu je morda komaj osemnajst
  8 II  |       najhujše klanje! Pod nosom se mu še ni kazalo najmanjše znamenje
  9 II  |         velikanskim ostrogam, ki so mu tičale ob petah, naš junak
 10 II  |             vojaškega vtisa. Povsod mu je silil človek "miru in
 11 II  |      prisilil v pobeg. Z ene strani mu kaže zobe ošabni Galec,
 12 II  |           kipeči skalini!" ~Ničesar mu ni odgovoril protonotar.
 13 II  |        Morda je bil smehljaj, ki se mu je napravil okrog ustnic,
 14 II  |     prijatelja. ~"Zares," odgovoril mu je, "zares, mi Weicharde,
 15 II  |           stopal po pesku. Morda se mu je tedaj v plemeniti duši
 16 III |              Taki in enaki klici so mu doneli naproti in stiskati
 17 III |          let. Pod malim nosom so se mu kazali prvi pričetki volnenih
 18 III |         zaokroženih temnih obrvi so mu zrle mile oči tako poželjivo,
 19 III |           je tenkih občutkov, če se mu je povedalo kaj takega.
 20 III |         konjico deželnih stanov ter mu na videz odredili službo
 21 III |        Ljudevit je počenjal, kar se mu je zljubilo! Nevaren je
 22 III |            očetih kapucinih, verjel mu bodem! Tako puščavniški
 23 III |             pokazati, kako slaboten mu je načelnik, če ima nekaj
 24 III |      hvaležnosti sem molil Boga ter mu dajal čast, da mi je ta
 25 III |         Aricaga je sprevidel, da se mu ni šaliti. Prihrumeli so
 26 III |        Kakor oglje črni lasje so se mu usuvali po vratu na ramo
 27 III |        usuvali po vratu na ramo ter mu objemali obraz, poln moške
 28 III |         moške krasote. Na obrazu se mu je žarilo in ponosno je
 29 III |            spel. Ali Jurij Ljudevit mu je pograbil po uzdi ter
 30 III |             upira ostrogam, tičečim mu v trebuhu!" ~"Izvolim si
 31 III |         plotom in ki ne zna, kdo so mu bili roditelji!" ~Po groznem
 32 III |          zalila je kri obraz, da se mu je svetil kakor škrlat.
 33 III |        bledejši od stene in vsa kri mu je zakipela k razburjenemu
 34 III |         mirno sedel v sedlu. Končno mu je obstal pogled na roži
 35 III |       Poklical je prijatelje, da so mu odpeli oklep. Ko se je izluščil
 36 III |         odložil čelado, usuli so se mu rumeni lasje kakor zlato
 37 III |        zobmi mrmral kletvice. Ko so mu prijatelji odvezli železje,
 38 III |           lice, in krvave kaplje so mu lezle po razbeljenem obrazu.
 39 III |      mirnejši ter je samo pazil, da mu nasprotnik ni mogel blizu.
 40 III |             mirnega, ali v srcu sta mu divjala srd in sovraštvo.
 41 III |   nepazljivo, nepravilno. Tresla se mu je roka in v debelih kapljah
 42 III |           roka in v debelih kapljah mu je lezel znoj s čela. Janez
 43 III |             nasprotniku. Pri tem se mu je zasukal ročaj, da se
 44 III |   Engelbreht Turjaški. ~Tisto jutro mu je maševal vladika Pedenski
 45 III |        pokloni osuli vladiko, da bi mu poljubili sveto roko. ~A
 46 III |             je čudno zdelo, kako se mu je zjutraj mrzelo pred sveto
 47 III |           pred sveto mašo! Kakor da mu je vsak dan dana priložnost,
 48 IV  |           je zahaja k njemu. Ovijal mu je neizmerno platna okrog
 49 IV  |     neizmerno platna okrog roke ter mu mazilil in mazaril rano,
 50 IV  |            voljno prenašal vse, kar mu je nalagal zdravnik. Gledal
 51 IV  |         imaš, sedaj hodi!" ~Ponudil mu je denar. Oni je hlastno
 52 IV  |         danes velike gospode, da bi mu kaj dali. Dal sem mu nekaj,
 53 IV  |             bi mu kaj dali. Dal sem mu nekaj, da sem ga odpravil!" ~"
 54 IV  |         popravljal zlato verigo, ki mu je hotela na levi strani
 55 IV  |       Ljubljano. Težko zlata veriga mu je krasila prsi, in dasi
 56 IV  |           bil že v letih, kazalo se mu je telo še elastično, živo. ~
 57 IV  |         imel Volk Engelbreht, če se mu je skazovala ljubezen. In
 58 IV  |            Ludovice!" In ekscelenca mu je z belo roko pogladil
 59 IV  |            po stopnicah navzgor ter mu dejal zadovoljno: "Saj so
 60 IV  |      posvetovanju se je ohranil, in mu ga tu podajamo svojim bralcem,
 61 IV  |         izključiti iz deželanov ter mu vzeti deželansko pismo? ~
 62 IV  |       gospodov in deželanov, naj se mu odvzame deželansko pismo
 63 IV  |             bisera varovati, naj se mu odvzame. ~Gospod Janez France
 64 IV  |       Strinja se z dostavkom, da bi mu bilo v bolest, če bi morali
 65 IV  |      izključi iz deželanstva ter se mu odvzame deželansko pismo;
 66 V   |          pije, plača pa nerad! Glej mu na prste! Ko je bil zadnjič
 67 V   |             nožev, nekaj žlic. Glej mu na prste. Pri moji duši,
 68 V   |       staknem, da mi krade, polomim mu vse kosti in rebra po životu!" ~
 69 V   |             Jurija Ljudevita, kakor mu je bil obljubil. ~Pila sta
 70 V   |        Jurij Ljudevit. Hvaležen sem mu, a nikakor ne toliko, da
 71 V   |            nikakor ne toliko, da bi mu prodal nesmrtno svojo dušo,
 72 V   |       poštene roke!" pritrjevali so mu žejni prijatelji. ~"Pri
 73 V   |             je z latinsko, s težavo mu v glavo vtepeno frazo, "
 74 V   |       tolstega gostilničarja, potem mu pa s silo zaničljivostjo
 75 V   |    priklanjaš Volku Engelbrehtu, če mu prideš v pot s širokim svojim
 76 V   |         duša v hudobnem telesu! Ali mu skažemo milost, confratres?" ~"
 77 V   |         vežna vrata, ponudil sem se mu v službo, da mu zaklenem
 78 V   |      ponudil sem se mu v službo, da mu zaklenem neokretno ključavnico!
 79 V   |             da je zaprto! Oddal sem mu ključ ter izpregovoril ponižno: , ~
 80 V   |         vrata pa spi in težki ključ mu tiči pod blazino in prijetno
 81 V   |          pod blazino in prijetno se mu sanja o malvazijskem vinu
 82 V   |    Razveselil se je Augustulus dane mu pohvale ter odgovoril ponižno: "
 83 V   |   žvenketajočega!" ~"Pojdi in povej mu, da ga kličejo zakoni -
 84 V   |            Vidu povprašuje. Kaj naj mu rečem?" ~"Reci mu, Plavčke,
 85 V   |           Kaj naj mu rečem?" ~"Reci mu, Plavčke, da ga tu pričakujemo,
 86 V   |        sedaj pri meni! " Ali vendar mu je izginila kri z lica,
 87 V   |            kri z lica, in tresel se mu je glas, ker Janez Plavec
 88 V   |             nekaka slutnja, in bilo mu je tesno pr pohlepnem srcu.
 89 V   |       povabiti. He, Plavec, kaj naj mu odgovorim?" ~"Šleva kljukasta!"
 90 V   |        klobuk globoko na oči, ni se mu bilo bati, da bi ga spoznala
 91 V   |             pivsko družbo. Dijaštvo mu ni posebno bilo pogodu;
 92 V   |             na vse pozabil. Siknila mu je kletvica izmed zob. Tedaj
 93 V   |        kletvica izmed zob. Tedaj se mu je ujel pogled s svetlim
 94 V   |       Kljukec in po suhem obrazu se mu je spustil satirski smehljaj, "
 95 V   |         obrvi, kar je pričevalo, da mu pričnejo ošabno srce kipeti. ~"
 96 V   |             ki sploh ne ve, kako se mu je vesti z gospodo!" ~"Dobro!
 97 V   |      zadovoljnostjo spravil, kar se mu je bilo v pest potisnilo, "
 98 V   |          očetu rektorju in roko sem mu poljubil in povprašal sem,
 99 V   |          bolečini spustil plašč, ki mu je zakrival lice. Tudi mu
100 V   |           mu je zakrival lice. Tudi mu je bil odpadel klobuk, tako
101 VI  |      nadstropja pri hišah; na glavi mu je čepela čepica s kožuhovino
102 VI  |      jezdecu visela ob rami: dajala mu je je vsa oprava nekaj divjaškega
103 VI  |     pomladanski metuljček zibala se mu je ob strani in ni se menila
104 VI  |             svojih let je še, in če mu gospod Bog dodeli milost,
105 VI  |       vzdihnila je Ana Rozina, "ali mu niso odsekali glave nato?" ~"
106 VI  |           glave nato?" ~"Ničesar se mu ni zgodilo! Malone vse stanovi
107 VI  |        Moral je boga hvaliti, da so mu dali živeti! Moral je v
108 VI  |      požigal po zeleni Bosni, če se mu je zljubilo, tako je hotel
109 VI  |             drobne kosce in srce so mu iztrgali iz živega telesa.
110 VI  |           po blaženem vicedojmu ter mu trgal srce iz prsi." ~"Bog
111 VI  |         čevljarska duša," odgovoril mu je ta v plašču, "in tudi
112 VI  |    starikastih devic. Turški sultan mu je dejal: Naveličal sem
113 VI  |              He Plavček!" odgovoril mu je ročno óni s ceste, "danes
114 VI  |             nama ga Bog pošilja, da mu izkaževa kako dobroto, sebi
115 VI  |           in to toliko bolj, ker se mu je časih izpod plašča prikazovalo
116 VI  |      presladki moj Jezus!"  "Recite mu, dragi gospod, da naj pri
117 VI  |         mučiti svojega konja, da se mu je moral sedaj vzpenjati,
118 VI  |          roko je krotil žrebca , da mu je služil kakor jagnje.
119 VI  |            po holmih naokrog. In ko mu je Ana Rozina z veliko potrpežljivostjo
120 VI  |             zavrnil ga je Sonce ter mu poskušal svoj meč izviti
121 VI  |         kolcem po glavi!" ~Potem pa mu je pretresla glavo čudna
122 VI  |           Njegovi napadovalci pa so mu zamašili usta ter mu zvezali
123 VI  |             so mu zamašili usta ter mu zvezali roke in noge, da
124 VII |             s sabljo po sužnjih, če mu količkaj ni po volji njihovo
125 VII |        truden od dolgega pota, dasi mu je bilo tedaj komaj sedeminštirideset
126 VII |            ga tudi občudujeta rodna mu brata.Z belimi svojimi prsti
127 VII | najnevarnejšega boja!" ~"Upajmo, da mu zasije nekdaj tudi ta milost!"
128 VII |         hipu se je razsrdil, ker se mu je dozdevalo, da ga hoče
129 VII |           Volk Engelbreht, in dobro mu je dejalo, kar je govoril
130 VII |             že pripovedovalo, da se mu maja dvorsko stališče. ~"
131 VII |             dva pritlikavca, ki sta mu bila vendar rodna brata,
132 VII |      veselil strmenja bratov. Ko bi mu bil kdo tedaj trdil, da
133 VII |            človeka in v obraz bi se mu bil smejal! Ali vendar se
134 VII |           je moral umreti, ne da bi mu bil purpur venčal častilakomno
135 VII |            je vitez Sonce! Lasje so mu razmršeni obdajali bledi
136 VII |           Soncu, in na obrazu so se mu zbirali temni oblaki -- "
137 VII |       Turjaku se je drvil, kamor so mu brezbožne roke pritirale
138 VIII|           svojemu ženinu. Veselo se mu je svetilo oko, ko je opazoval
139 VIII|           globoko poklonil. Povedal mu je, da ga kličejo gospodje
140 VIII|         onemu na dvorišču, "preišči mu tudi podkve, da mu ne odpade
141 VIII|          preišči mu tudi podkve, da mu ne odpade katera; pota so
142 VIII|        hodnika v dvorano. Ali tedaj mu je prešinila nova misel
143 VIII|            z menoj na Turjak! Povej mu, da imam novega konja in
144 VIII|          svojem revnem polku. Povej mu tudi, da se bode kratkočasil
145 VIII|       pomirile stasti, in čuden mir mu je vladal po duši, kakor
146 VIII|         svoje duše. Malo, prav malo mu je zaplula kri v beli obraz;
147 VIII|           malo," dejal je Sonce ter mu položil roko na ramo. "Vidite,
148 VIII|        nocoj to noč na Turjak in da mu je prehiteti brezbožnika,
149 VIII|             svoje stanje. v katerem mu ni bilo skoraj rešitve!
150 VIII|         hlapcu na dvorišče, bile so mu jasne in jasno mu je tudi
151 VIII|           bile so mu jasne in jasno mu je tudi bilo, da je ponočna
152 VIII|           in malone da je menil, da mu je obupati, da mu ni rešilne
153 VIII|         menil, da mu je obupati, da mu ni rešilne misli. ~Vtem
154 VIII|            tu ženska vmes! Da bi se mu konj prevrnil po skalnatih
155 VIII|             nego navadno. Lakot sse mu je kazala po celem tankem
156 VIII|          obrazu, in prav globoko so mu bile upale oči. Cela podoba
157 VIII|           ob vodi inkoreninah in da mu še teh ni ostajalo. Opiral
158 VIII|          hotel govoriti, ali beseda mu je zastala v grlu in po
159 VIII|           grlu in po bledem licu se mu je udrla debela solza. ~"
160 VIII|              gospod Sonce," opomnil mu je dijak; "ne bilo bi dobro,
161 VIII|              Če le za meč prime, pa mu bo tičal moj nož v goltancu!
162 VIII|            nož tik sebe na klop, da mu je bil vsak hip pri roki. "
163 VIII|           Ženska je lepa, dejal sem mu, in preceno sem vam jo spravil
164 VIII|           namolzeno mleko. Tako sem mu govoril in dostavil sem
165 VIII|             govoril in dostavil sem mu: dajte mi še dese cekinov,
166 VIII|             deset cekinov, dasi sem mu toliko prijetnega storil.
167 VIII|        dvajset, trideset zlatov, če mu zopet izpelješ mlado gospo
168 VIII|           prijateljem rekel: Vrzite mu vrvico okrog vrata in obesite
169 VIII|          zopet zlezel v gube, da se mu je prikazala grba med ramami.
170 IX  |             pot uspešno končal, ter mu je zagotavljal pokorščino
171 IX  |           mestnim starešinstvom ter mu slovesno izročil mestne
172 IX  |             svoje umetnosti! Branil mu je cerkovnik, a kdo je še
173 IX  |       prenočil v mestu, napravil so mu proti noči slovesno razsvetljavo
174 IX  |           nemškemu gospodarju in da mu je izkazoval vso le mogočno
175 IX  |            je sam Janez Vajkard ter mu pomagal s konja. Potem pa
176 IX  |           pomagal s konja. Potem pa mu je z veliko ponižnostjo
177 IX  |           neokornosti in prav močno mu je bìlo srce pod jeklenim
178 IX  |           vse mogoče načine. Vse se mu je čudilo, ko je z junaško
179 IX  |           krotil svojega vranca ter mu neomagljivo sedel na širokem
180 IX  |             vihtel svojo sulico. Ko mu je pri tem divjem jezdarjenju
181 IX  |          kriva turška sablja ter so mu s kalpaka frfetala peresa,
182 IX  |         pogleda, in to tembolj, ker mu je okrog ram plapolala tigrasta
183 IX  |     vladarja v imenu meščanstva ter mu izročil na rdeči blazini
184 IX  |  Vicedomskih ulicah na Novi trg, ki mu pravimo sedaj trg Turjačanov.
185 IX  |           sebi v namen, zasvedočiti mu posebno milsot očitno pred
186 IX  |           Volk Engelbreht, in sreča mu je poganjala vse mogoče
187 IX  |       njegovi milosti tedaj, ko sem mu bil še ajo, nego sedaj,
188 IX  |         občuten gospod, in morda se mu je zameril stari vladika,
189 IX  |         očivedno ni vsega umel, kar mu je lagal Kljukec. ~"Pri
190 X   |            pričel tresti za obečane mu cekine! Takoj, ko je mladi
191 X   |           se mi tudi ne vidi, da bi mu ostajalo denarja. Bog ve,
192 X   |           je udarcev, s katerimi bi mu bili tovariši obložili pleča,
193 X   |          pečena riba kot nič!" ~Ker mu ni odgovoril nikdo, dostavil
194 X   |           cesarja. Po oblekah so se mu svetili srebrni gumbi, in
195 X   |            kriči, mislil sem si ter mu obenem spulil to rutico
196 X   |        zadnje vinarje in dejala sem mu: Idi na Pijavo gorico in
197 X   |            te ni nikdo!" pritrjeval mu je Tinač, "ali kje imaš
198 X   |         silo vrgel na zemljo. Potem mu je pa še z večjo spretnostjo
199 X   |   peklenskih muk. Ječe je vstal, ko mu je bil odštet celi dar.
200 X   |           je povrnil Nacón. Ob rami mu je visela zaklana ovca,
201 X   |           prežati za ribami, katere mu je priganjal z dolgim drogom.
202 X   |         velika trudnost, tako da so mu bile otrpnile malone vse
203 X   |         moči. Toliko čvrsteje so se mu napenjale moči razburjenega
204 X   |            zidinami tisto bitje, ki mu je bilo na svetu najdražje.
205 X   |           Truberus in prikazoval se mu je sam satan in skupno sta
206 X   |              Na grad hoče, in dobro mu bode služilo oboje.!" ~"
207 X   |        Mesecu ali Soncu ali kako se mu že pravi, da nam taki računi
208 X   |           vas bode obodel! Prodajte mu vrečo in dajte mu kuto!
209 X   |          Prodajte mu vrečo in dajte mu kuto! Morda pa vam plača
210 X   |            svojemu gospodu in povej mu, d mu izpod treh cekinov
211 X   |      svojemu gospodu in povej mu, d mu izpod treh cekinov ne morem
212 X   |          dati te svete obleke. Reci mu, da sem pri spovedi za gotovo
213 XI  |          vitez v meniško obleko, ki mu je na srečo sezala do pete,
214 XI  |         podoben kapucincu, in ni se mu bilo bati, da ga bodo spoznali
215 XI  |             trideset glav. Bralo se mu je razoranem licu, da ga
216 XI  |             nekje v gošči, in sedaj mu je sapa gonila redke bele
217 XI  |       gonila redke bele lase, da so mu plavali okrog obraza. ~"
218 XI  |         druga jareta za njim ter se mu bleketaje oglašala. Samo
219 XI  |           oglašala. Samo Pikašca se mu ni oglasila, ker se je tedaj
220 XI  |     odgovoril je vitez in smilil se mu je ubogi pastir, ki je tako
221 XI  |             pred njim na kolena ter mu z gorečnostjo poljubil roko. ~"
222 XI  |             Lutrovega hlapca, tedaj mu z mečem prerinite trebuh,
223 XI  |           bili časi!" ~Prikazala se mu je debela solza iz očesa. ~"
224 XI  |           niso to pošteni nauki, ki mu jih dajem, sveti oče?" ~
225 XI  |             istem mestu! Kaj, ko bi mu odsekali kos kruha ter ga
226 XI  |            kjer naj počenja, kar se mu ljubi! Tudi ni, da bi otročaj
227 XI  |           ukazal sveti oče! Poljubi mu roko in odrini!" ~Vid je
228 XI  |         zadnji je bil prepričan, da mu bode mladi tovariš pazno
229 XI  |            prav pridno pil in da se mu je pričelo na licih žariti,
230 XI  |            Vajkard. Tako vestno sem mu snažil orožje in konja.
231 XI  |             v Bosni. Vsako dlako so mu bili z zlatom plačali. Vrag
232 XI  |      zakričal je óni. "Kdo ve! Malo mu je verjeti! Čemu pa je potem
233 XI  |         smrti se vam ni bati!" Tako mu je prigovarjal menih. ~"
234 XI  |        obraz v tožne gube, kakor bi mu velika bolest stiskala srce,
235 XI  |             starega grešnika, če bi mu bil mogel s tem iztisniti
236 XI  |          konj, ki solze toči, če se mu še toliko ovsa nasuje v
237 XI  |        pograbiti za bodalce, katero mu je tičalo za pasom pod kuto,
238 XI  |        zamislil tja v dol. Časih se mu je dozdevalo, kakor bi čul
239 XI  |            znova v dol, in sedaj se mu je zdelo, da je čul prav
240 XI  |             ga je čudna tesnost, da mu je silila solza v oko. ~"
241 XI  |  ščinkavčevo gnezdo. In iz dalje se mu je videlo, kakor bi čepela
242 XI  |         pesek na vse stani in da so mu ostroge glasno rožljale.
243 XI  |             dijak na veji. Otrpnilo mu je telo, a se niti ganiti
244 XI  |             in takoj sem opazil, da mu gore lica in da mu peklenski
245 XI  |       opazil, da mu gore lica in da mu peklenski satan razsaja
246 XI  |        Rekel bi, da sem,' odgovorim mu z vso odločnostjo; 'vsaj
247 XI  |              menil bi!' Tako sem se mu odrezal ter mu po španjolski
248 XI  |          Tako sem se mu odrezal ter mu po španjolski navadi od
249 XI  |              če je vse res, kar sem mu pravil! Malo je pordečel
250 XI  |           treščil z nogo ob tla, ko mu predolgo nisem odgovoril. -
251 XI  |           Martin Luter, in hudič se mu je prikazoval, in bratovščino
252 XI  |            grajskega zidu.' Ugajalo mu je, kar sem govoril. 'Tvoja
253 XI  |            na kolo nategniti, da bi mu vse pregrešne kosti popokale
254 XI  |       zoprno besedo izpregovori, pa mu premerim s starim svojim
255 XI  |       starim svojim mečem čreva ter mu v usta povem, da je grešnik
256 XI  |         čumnata okrog in okrog; vse mu je plesalo pred pogledom;
257 XI  |              da se je čulo, kako so mu klopotale čeljusti. ~Vitez
258 XI  |            z mečem po njem! Postati mu je mogla edina rešitev -
259 XI  |            iz grla. Pri tem odpadel mu je debeli ključ, s katerim
260 XI  |           zida razpokah. Strgalo se mu je nekaj obleke, v ostalem
261 XI  |        grabil po levi rami, kjer se mu je cedila rdeča kri iz obleke. ~"
262 XI  |       Aricaga. "Vsaj levo perut sva mu razdrobila, da ne bo mogel
263 XI  |             ne pozabi besede, če se mu je rekla proti časti! Da
264 XI  |         preveč zadet ne bil! Ženico mu hočem pokazati in vpričo
265 XI  |         njega snubiti za njo, da se mu polajša smrtna ura. Zadel
266 XI  |           Zadel sem ga jaz, ker sem mu ravno v levo ramo meril!"  "
267 XII |          Vajkard, in prav videlo se mu je na ošabnem obrazu, kako
268 XII |             na ošabnem obrazu, kako mu dobro de, da je na vse rano
269 XII |        odgovorite, vojvoda, ničesar mu ne odgovorite! Lobkovic
270 XII |        kaznujemo s pregnanstvom ter mu proti cesarski svoji nemilosti
271 XII |                Navzlic temu ponudil mu je cesarsko svojo roko,
272 XII |       cesarja in vladarja. In če bi mu bil kdo pravil, da je óni
273 XII |             Leopoldus, smejal bi se mu bil v lice, češ cesar nosi
274 XII |        kapelico na svojem gradu, če mu pomaga, da bode ponižal
275 XII |            tistem hipu spotaknil se mu je konj ob kamen sredi pota.
276 XII |               Prav pri nogah ležala mu je podkev, ali naš Kljukec
277 XII |             bi je ne videl. Tudi se mu ni mudilo vstati in nikakor
278 XII |           po sapi razmotruje, odkod mu preti nevarnost. ~"Kaj so
279 XII |         polja grmado in vso mast bi mu ocvrli s telesa kakor polhu,
280 XII |         Turjakom ter milo ječi, ker mu je Jurij Ljudevit razstrelil
281 XII |     Ljudevit razstrelil ramo, da se mu vidi skoraj do srca!" ~"
282 XII |         čase ima pri cesarju in ime mu je Janez." ~"Janez Vajkard!
283 XII |           nog je nezakonski! Pa kaj mu to škoduje? Belega kruha
284 XII |            vidite ga tako in recite mu, da ga pozdravljam!" ~"Janez
285 XII |          posvečeno materi božji, ki mu je tako hitro priskočila
286 XII |        Marija", med molitvijo pa se mu je srce širilo v zvesti,
287 XII |       vprašal je cesar in skoraj se mu je zamračilo lice. ~Odgovoril
288 XII |          zamračilo lice. ~Odgovoril mu je Janez Vajkard: "V senci
289 XII |            cerkvi in božjih zakonih mu izročeno. In vse to se je
290 XII |           je cesar in kar videlo se mu je, kako je vse zakipelo
291 XII |            bil prebledel inutripalo mu je srce, ker je dobro vedel,
292 XII |       spodnje ustnice, katere so se mu tedaj v jezi čudno zavlekle,
293 XII |               ponavljal je, in glas mu je zastajal v grlu. V tistem
294 XII |          katero goji za mé, slabega mu brata! ~Če bom na smrtnem
295 XII |            konja. Duševna zavest se mu je zopet povrnila in z diplomatsko
296 XII |       svojemu bratu na pomoč ter se mu v istem trenutku oklenil
297 XII |           že toliko diplomat, da so mu v očeh igrale svetle solze. ~"
298 XII |          Knez Lobkovic pridružil se mu je. Strupeno sta se merila
299 XII |             nasprotnika. Mati božja mu za sedaj še ni pomagla,
300 XII |            še ni pomagla, in ostala mu je tolažba, da mu ne bode
301 XII |            ostala mu je tolažba, da mu ne bode treba zidati kapelice
302 XII |       izpodriniti tla, katera so se mu danes zamajala prvič pod
303 XII |         štel denar, pri čemer so se mu dolgi koščeni prsti čudno
304 XII |           se prebudi hlapec, porini mu tudi nož med rebra! Ti,
305 XII |            blago pobožnemu možu, da mu odslej ne bo več delalo
306 XIII|         povrnila zavest. Ali v hipu mu je zopet prešla, ko so mu
307 XIII|           mu je zopet prešla, ko so mu udarci kakor toča suli na
308 XIII|             kot polha v duplu in da mu nismo s strelom razbili
309 XIII|             za zelenim grmom in jaz mu ničesar drugega ne želim,
310 XIII|       umiral in umrl." ~"Isto želim mu tudi jaz," kričal je Aricaga, "
311 XIII|             kričal je Aricaga, "ker mu še nisem oprostil besed,
312 XIII|         palec odsekal." ~"Tedaj sem mu pravil," govoril je Jurij
313 XIII|          Jurij Ljudevit veselo, "da mu bode še žal tistega dne.
314 XIII|           še žal tistega dne. Danes mu je žal! V pozabljenem logu
315 XIII|            Aricaga, in napele so se mu črte po obrazu. Jurij Ljudevit
316 XIII|           stisne med noge, kadar se mu vidi koristno bežati! Ha,
317 XIII|          izdolge cevke, ne da bi se mu bila za trenutek potresla
318 XIII|         Simonovi'c naj se uveri, da mu je z junaki, a ne z babami
319 XIII|  peklenskega žrela in svinčenka šla mu je ravno skozi levo roko
320 XIII|         zaboden vol in na obrazu se mu je prikazala cela mavrica
321 XIII|       ogrskemu gospodiču. V komolcu mu je obtičala svinčenka. Kakor
322 XIII|          junak Simonovi'c. Tedaj so mu noge že nekaj omahovale
323 XIII|         nekaj omahovale in oko bilo mu je že kalno postalo. Skoraj
324 XIII|            kalno postalo. Skoraj se mu je malo roka potresla, ko
325 XIII|           srkal iz cevi, zasukal se mu je pogled nehote proti vratom.
326 XIII|             mizi. Od srda tresla se mu je roka in z groznega, bledega
327 XIII|            bledega obraza sikali so mu pogledi kot strele. ~"Cesar
328 XIII|       tiščal pri petelinu, zavil se mu je krčevito: orožje se je
329 XIII|            ta slučaj. Čast in hvala mu! Naša pa je dolžnost, da
330 XIV |     Leopoldus, in dedni dvorniki so mu stregli. Vtis tega osamljenega
331 XIV |            zaužival jedi, katere so mu donašali visoki gospodje.
332 XIV |           gospodje. Na desnici stal mu je grof Herbart Turjaški