| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] fulmina 2 furir 2 g 1 ga 297 gad 1 gaj 2 galantnostjo 1 | Frequency [« »] 320 bi 302 to 298 kakor 297 ga 296 za 288 sem 276 mi | Ivan Tavcar Janez Sonce IntraText - Concordances ga |
Part
1 I | soudom človeške družbe! Ni ga imel prijatelja Janez sonce 2 I | hrepenelo izbrisati madež, ki ga je brezvestni ta vitez vtisnil 3 II | je bil klobuk z glave ter ga držal navzdol ob konjevem 4 II | pravil star žid, ki sem ga na svojem potovanju v starem 5 II | Pello duos! ~"Bene!" pohvali ga Schönleben, "in upajmo, 6 II | od navdušenja, s katerim ga je bilo napolnilo cesarsko 7 III | po Nemčiji, obsipali so ga mladi prijatelji toliko 8 III | toliko iskrenejše, ker so ga nekateri danes videli prvič 9 III | njegov. Pravilo se je, da ga je rodil s kmečkim dekletom; 10 III | drugi zopet so trdili, da ga je s svojega potovanja po 11 III | Engelbrehtu na vrat, kjer so ga uvrstili med konjico deželnih 12 III | tega plesnivega viteza, ki ga hočemo danes z meči malo 13 III | prijatelji sèm!" ~Z močjo ga je pograbil Jurij Ljudevit 14 III | svoj klobuk z glave ter ga nagnil proti tlom, kakor 15 III | sneti svoje pokrivalo, snel ga je tudi. Obmolknilo je vse. ~ 16 III | oklepa kakor drugi, ki so ga klicali v dvoboj. Nekaj 17 III | vse kriplje, tako da so ga prijatelji le s težavo in 18 III | krvjo opereš madež, ki si ga vtisnil na jasni grb! Tvoji 19 III | plemenitimi vitezi, ki so ga poklicali na to bojišče. ~ 20 III | Sonce tirade, s katerimi ga je oblival Jurij Ljudevit. ~" 21 III | kličem na boj! Cvet, ki ga je poljubila najkrasnejša 22 III | boriti se s človekom, ki so ga pobrali morda v koprivah 23 III | svetli meč iz nožnice ter ga zavihtel okrog glave, da 24 III | dvignil svoje orožje ter ga nameril po nasprotniku, 25 III | soncu ne more nič, preobdala ga je še hujša razburjenost; 26 III | znoj s čela. Janez Sonce bi ga bil tedaj lahko prebodel 27 III | trenutek beli palec, ki ga je tiščal ob mečev držaj. 28 III | ranjenega Jurija Ljudevita ter ga odpeljala k vhodu, kjer 29 III | slabo godilo in do smrti bi ga bili potolkli, da ni stopil 30 III | deželnem dvorcu. Po maši ga je spremljal Volk Enegelbreht 31 III | vedel, kaj se godi. Valvazor ga imenuje mirnega gospoda, 32 III | je k Juriju Ljudevitu ter ga pograbil za roko, ki jo 33 IV | in še mnogo drugih, ki so ga pri njegovem vstopu pozdravljali 34 IV | Dal sem mu nekaj, da sem ga odpravil!" ~"Teh dijaških 35 IV | prazna, in maestro, ki so ga vam za ples naročili milostivi 36 IV | posvetovanju se je ohranil, in mu ga tu podajamo svojim bralcem, 37 IV | Sonca; plemiči pa, ki so ga proti zapovedi deželnih 38 V | takega ne opazijo. Denar, ki ga za pene potegnem, pa šteje 39 V | ravno toliko kot oni, ki ga za pijačo dobim. Ha ha!" ~" 40 V | pristopil ter pil iz vrča. Oni ga je zaničljivo opazoval ter 41 V | bil dolg kakor smreka. Ko ga je hotel Plavec s tolstimi 42 V | pograbiti okrog vrata, poprijel ga je bliskoma okrog pasa, 43 V | bliskoma okrog pasa, dvignil ga v zrak ter treščil na tla, 44 V | tu vzemi vrč in natoči ga, da bode poln! Pene obdrži 45 V | vzel vrč ter odhitel, da ga napolni. Smeh in krohot 46 V | Pri zadnjem slovesu mi ga je potisnila moja mater 47 V | Zatorej sem komaj čakal, da ga izpremenim v to nemško pijačo, 48 V | postavil pred Kljukca. Takoj ga je opazil dijak ter zavpil 49 V | materin svoj zlat iz žepa ter ga vrgel na mizo, da je prijazno 50 V | dominus praefectus, tako kakor ga presleparim jaz nocoj to 51 V | neokretno ključavnico! Potem sem ga svedral, rožljal in sukal 52 V | dobrinah! Ha, ha!" ~Dobro si ga speljal, Augustule," pohvalil 53 V | speljal, Augustule," pohvalil ga je gospod Quintus, "in če 54 V | glava, ker to veste, da ga ni kolegija brez rektorja! ~ 55 V | Pojdi in povej mu, da ga kličejo zakoni - leges et 56 V | et constitutions - in da ga vabi predse mogočni kolegij, 57 V | In gotovo se ne motim, če ga prištevam tistim, ki imajo 58 V | Reci mu, Plavčke, da ga tu pričakujemo, prav težko 59 V | mere in tehtnice. Prešinila ga je nekaka slutnja, in bilo 60 V | stanovom v pest, in ti so ga poslali v tesno in mokro 61 V | ni se mu bilo bati, da bi ga spoznala družba. Tudi je 62 V | usedel h Kljukčevi mizi. Ta ga je že dolgo časa opazoval 63 V | pogledom in se je jezil, da ga ne ogovori, ker je vendar 64 V | očmi dijaka Vida, in ko ga je staknil v pijanem kolegiju, 65 V | pijanem kolegiju, polastila se ga je misel, da je fantè v 66 V | skrivaš svoj obraz? No pa ga le skrivaj, saj te dobro 67 V | očetje jezuitje tam čez ga imajo prav radi. Danes sem 68 V | sestre sinom. Prav močno ga je pohvalil oče rektor. 69 V | nanj mehove, ali v steno so ga bili po stari navadi zabili 70 V | mladega plemiča. ~Takoj so ga opazili dijaki. ~"Ecce, 71 V | Jurijem Ludevitom, da bi ga pretepli po tedanji dijaški 72 V | spraviti v vežo. Pograbil ga je Plavec za vrat ter ga 73 V | ga je Plavec za vrat ter ga pričel daviti. ~"Vsaj tebe 74 VI | ponosno pero. Najbolj pa ga je krasila tigrasta kožuhovina, 75 VI | morda turški paša, ki so ga pred kratkim ujeli v hrvaški 76 VI | skočil s sedla, obkroževala ga je gosta množica, da se 77 VI | za množice kričanje. Da ga je le-tá morala pozdravljati, 78 VI | je dirjal mimo, kakor bi ga nosile sape peruti. ~A še 79 VI | oster gospod, in vse se ga je balo. Bil je pravičen 80 VI | Samo vicedom Rabatta - Bog ga tolaži v sveti večnosti! - 81 VI | potegnil svetli meč ter ga zasukal proti ošabnemu Turjačanu, 82 VI | Kako je bilo potem? Ali ga ni gospod Rabatta prebodel, 83 VI | gospod Rabatta prebodel, ali ga ni usmrtil, tega bogokletneža?" 84 VI | nestrpno. "Brez greha bi ga bil smel pokončati!" ~"Usmrtil!" 85 VI | Žalostno umreti? Morda so ga ujeli Turjaški ter ga vlačili 86 VI | so ga ujeli Turjaški ter ga vlačili po skrivnih ječah? 87 VI | nedosežnih gradovih." ~"Dasi so ga sovražili, niso ga vendar 88 VI | Dasi so ga sovražili, niso ga vendar usmrtili Turjačani. 89 VI | Turjačani. Pokončali so ga očetje teh jezdecev, katere 90 VI | jedo še surovo meso, če so ga nekaj časa imeli pod sedlom. 91 VI | A ti so se zarotili ter ga napali, ko je bil ravno 92 VI | ravnali ž njim! Razsekali so ga v drobne kosce in srce so 93 VI | Tolažiti se smemo, da ga je vseoljni Bog gotovo izbral 94 VI | na levo stran; ali vselej ga je desna noga s smešno hitrostjo 95 VI | gledalcem in z zabavljicami so ga obsuvali. ~"Kaj se mi smejete?" 96 VI | radovednost pasel po bregu. ~"Glej ga! A ne veš, da dohaja general 97 VI | ljubi grof s Turjaka, naloži ga, popelji ga in zvrni ga 98 VI | Turjaka, naloži ga, popelji ga in zvrni ga sredi Kranjskega 99 VI | ga, popelji ga in zvrni ga sredi Kranjskega polja, 100 VI | sredi Kranjskega polja, da ga pobere moj predragi brat, 101 VI | bi poznali kraj, če vam ga prav imenujem. Iz Davč sem, 102 VI | svojemu soprogu. "Morda nama ga Bog pošilja, da mu izkaževa 103 VI | v zasluženje! Vprašajte ga, kaj hoče v Ljubljani!" ~ 104 VI | ženskam ob cesti, ki so si ga ena drugi kazale ter na 105 VI | nekaj časa molil, prjela se ga je nakrat velika radovednost. 106 VI | bodi nadležen!" zavrnil ga je Sonce ter mu poskušal 107 VI | Sonce svojega položaja, že ga je dušila železna pest okrog 108 VI | bolečina, in zapustile so ga moči, da se je zgrudil k 109 VI | niti ganiti. Zavlekli so ga v goščo ter ga pustili ondi 110 VI | Zavlekli so ga v goščo ter ga pustili ondi ležati. Naokrog 111 VII | zvanem knežjem dvorcu, ki so ga bili nekaj let pred časom 112 VII | prišel k bratoma, ki sta ga pričakovala v veliki dvorani. 113 VII | trdil, da je mraz in da ga zebe. Končno je sedel na 114 VII | občudovanja vreden in da ga tudi občudujeta rodna mu 115 VII | ker se mu je dozdevalo, da ga hoče brat -- knez - pitati 116 VII | pogled proti generalu ter ga nekaj časa molče opazoval, 117 VII | Zategadelj," pokaral ga je knez, "so tudi državni 118 VII | zopet poklical k sebi ter ga postavil na prostor, kjer 119 VII | Kogar Bog ljubi, poviša ga do nebes!" ~Stegal je roke 120 VII | proti plamenu, kakor bi ga zeblo. Brata sta molčala. 121 VII | svojega gospoda, imel bi ga za blaznega človeka in v 122 VII | začul zunaj na hodniku (ki ga še sedaj vidimo pri knežjem 123 VII | ostro kaznoval hlapce, ki so ga tu sèm spustili. Ti zajci! ~ 124 VII | udarec pretresel in omamil ga je bil popolnoma ter vzel 125 VII | vam godi krivica," zavrnil ga je glavar, "napravite vlogo 126 VII | je iz mesta in menil, da ga v temoti ne vidi božje oko. 127 VII | konju. Po kletvici pa sem ga spoznal in spoznal sem ga 128 VII | ga spoznal in spoznal sem ga tudi po razburjenem licu, 129 VII | trenutek grad mojih očetov, ki ga že toliko let nisem videl, 130 VIII| poklonil. Povedal mu je, da ga kličejo gospodje v dvorano. ~" 131 VIII| Tudi oklep pripravi, da ga denem nase pod obleko! In 132 VIII| deset rumenih cekinov, da ga nima takega v svojem revnem 133 VIII| z nekako divjo strastjo ga je pretreslo, ko je oni 134 VIII| vstopiti v dvorano, ali zadržal ga je óni. ~"Ni vam neznana 135 VIII| stopnicah navzdol. Navdajala ga je samo ena misel: da ima 136 VIII| morda konj že sedlal, ki naj ga ponese jadrnih nog do strmega 137 VIII| Kaj bodeta tam?" vprašal ga je nekdo. ~"Ali meniš, da 138 VIII| kose težkega škrlata ter ga raztezali po potih in jemali 139 VIII| in po zelenih tratinah ga je na kupe ležalo. Ta stran 140 VIII| spozna pobožnega romarčka, ki ga je s količkom po glavi pretipal 141 VIII| obleke dolg in oster nož ter ga položil tik sebe na klop. ~" 142 VIII| je planil proti onemu ter ga pograbil z železno pestjo 143 VIII| ne bom storil!" potolažil ga je Sonce. ~"Previdnost je 144 VIII| poštena govorica! To bi ga peklo, Jurčka s Turjaka, 145 VIII| zanj kuha!" ~"Recimo, da ga ulovimo, tega bastarda!" ~" 146 VIII| vrvico okrog vrata in obesite ga na vejo med potjo, ali se 147 VIII| Prihitel je nadzornik ter ga z vihtečo palico podil z 148 VIII| konja tja in sèm. Zeblo ga je in preklinjal je svojega 149 VIII| svetnike in sveto madono, da ga je danes obvarovala nočnega 150 IX | spremstvom, podobnim trênu, ki ga ima v naših časih mala armada! ~ 151 IX | starodavnemu Kranju. Ondi ga je pred mestnimi vrati pričakoval 152 IX | grmeče topiče. Srbeli so ga prsti, in hotel je s svojo 153 IX | svojo roko zapaliti top, ki ga je nabil Janez Gogola, mestni 154 IX | zemlje slovenske, v katero so ga bili poslali nemški roditelji! 155 IX | ljubil Kranjčanov, ki so ga s svojim ošabnim vedenjem 156 IX | in tudi to so znali, da ga imajo sprejeti z največjim 157 IX | cesarska njegova volja, da ga slovesno sprejmejo na polju 158 IX | stanov težaki šotor ter ga okrasili z deželnim grbom. 159 IX | cesarskega šotora, ki smo ga dobili - seve - tudi pri 160 IX | polk. Tolpe ob cesti so ga sprejele z vzkliki strmenja. 161 IX | polk osem kompanij, a vodil ga je polkovnik Aricaga, ki 162 IX | ostro risan obraz, kakor ga je zgodovina vseh časov 163 IX | cesarjevim šotorom, kjer so ga tudi gospodje in graščaki 164 IX | je očividno poznalo, da ga teži ogovor, s katerim je 165 IX | kazal je pravilne črte, da ga ni kazila čez mero debela 166 IX | na neosedlanem konju ter ga sukal in z ostrogami mučil, 167 IX | poznala ravno toliko, kolikor ga je uro daleč ležalo okrog 168 IX | Bomo pa še spet slišali, da ga bodo kje na grmadi sežgali!" ~ 169 IX | vladarjevo. A Njega Veličanstvo ga je dvignilo kvišku ter dostavilo 170 IX | imenu duhovščine, katera ga je obkroževala v polnem 171 IX | znanu takoj prikupiti in ga je zvabil s seboj na stopnice 172 IX | na trg pred škofijo ter ga razstavil ondi v dolgi vrsti. 173 X | grešnik konja koščenjaka ter ga podil po slabi poti ob šumečem 174 X | nami s prazno pestjo, in če ga bomo še tako pretepavali, 175 X | da se predramiš!" ~Sunil ga je z nogo v trebuh, da je 176 X | debelotrebušnika, in poprosil sem ga daru in miloščine. Dejal 177 X | tovariš je priskočil ter ga pobral, govoreč: "To bo 178 X | svetniku voščene kosti ter ga preiskal po zlatu in biserih!" ~" 179 X | zakričali so tovariši. "In si ga staknil, da je bil sam za 180 X | kot jih je imel óni, ki si ga lani dobil pri nunah v Velesovem?" 181 X | zložile so breme z osla ter ga zapodile v gaj. ~"Kaj bodete 182 X | je zopet k nam tak, kakor ga vidite! Oj tebi, preljubi 183 X | Denar je zapil in za moko ga je bil vzel!" ~"Saj ni res, 184 X | jih ima dvajset, a kdor ga oslepari, naj jih ima deset! 185 X | Denarja nimam! Izgubil sem ga!" ~"Aha, zdaj je pa sodba 186 X | Tinač pijanca za tilnik ter ga z veliko silo vrgel na zemljo. 187 X | odštet celi dar. Oni pa, ki ga je tepel, izpregovoril je 188 X | na paši. Pozdravljali so ga vsi s klici radosti, in 189 X | ti si poštenjak, da ti ga po Hrvaškem in Turškem ni 190 X | umazano družbo, s katero ga je bila spravila v dotiko 191 X | človeku do kosti. Polastila se ga je bila po prebedeli noči 192 X | Turjaškega grada. In takrat ga je pretresavala zavest, 193 X | rok križem držati! Vidiš ga, stolp tam gori! Morda ravno 194 X | vreden, kot ne vem kaj. In če ga razdražite, gospoda, posekal 195 X | da je potolažil drha, ki ga je nerada puščala s pogleda. 196 XI | in ni se mu bilo bati, da ga bodo spoznali hlapci v gradu, 197 XI | pozdravljala napadovalca! Ni ga bilo opaziti hlapca ali 198 XI | mu je razoranem licu, da ga morita strah in skrb. Klobuk 199 XI | je togotil nad psom, ki ga je bil premotil v jutranjem 200 XI | hudičev pekla, prebodel bi ga bil z mečem, da bi ne bil 201 XI | mu odsekali kos kruha ter ga spodili potem na dvorišče 202 XI | kamen preglej in v spomin si ga zapiši! Vsak kamen pripoveduje 203 XI | manjša imetje? He, poznate li ga, santo padre?" ~"Poznam 204 XI | santo padre?" ~"Poznam ga!" ~"Koliko je ljudi, ki 205 XI | ne čednejšega konja, nego ga je imel premilostljivi Janez 206 XI | ognjevitega turškega konja, ki so ga bili hrvaški prekupci kupili 207 XI | grofom in beračem!" tolažil ga je menih. ~"Kaj?" zakričal 208 XI | človek, najboljši človek, če ga zapro v tak kurnik, kot 209 XI | moji vrednosti!" ~"'V klet ga ne puščaj, ker bi se potem 210 XI | bom svoj meč in do ročaja ga potisnem temu hudiču v trebuh. 211 XI | Koj ko domu pride, umorim ga! Na to lahko vzameš sveto 212 XI | Kristusovih ran, prinesi ga, Marjanica! moledoval je 213 XI | da ne piješ preveč, ker ga imaš že sedaj preveč!" ~ 214 XI | streho. A še veliko več ga je segnilo na deblu, da 215 XI | je segnilo na deblu, da ga ni mogel zaužiti ne človek 216 XI | in sveti Jožef, ki sta ga morila lakot in žeja, bil 217 XI | vzdihoval dijak, in polastila se ga je čudna tesnost, da mu 218 XI | silila solza v oko. ~"Saj ga ne bo, gospoda Jurija Ljudevita! 219 XI | na zemljo pod seboj, da ga bode zaužil sveta Odrešenik, 220 XI | obrodila toliko sadu, da so ga veje komaj nosile in da 221 XI | in drugemu nikomur! Vam ga pa ne dam, vam beračem, 222 XI | najboljšega vina, ki si ga moremo misliti! Tedaj pa 223 XI | tresem pred vsakim listom, ki ga sapa odnaša z veje! Od tedaj 224 XI | je dozorel; samo pri vrhu ga ji nekaj ostaja, da ji vedno 225 XI | zopet odriniti po veji, kar ga prešine misel, da morda 226 XI | velikanski svoj samokres ter ga sprožil proti dečku na veji, 227 XI | potem k tovarišem, ki so ga čakali pred grajskim vhodom. ~" 228 XI | gradu, kar mi ni pogodu. Ni ga človeka, in to je čudno, 229 XI | sablje in z orožjem v roki ga naskočimo!" ~In potegnili 230 XI | pod mizo zlesti. Pamet pa ga je bila že prav davno zapustila. ~" 231 XI | tiča hipoma spoznam, če ga polt srbi. Saj ni bil takrat 232 XI | milostivi gospod,' tolažil sem ga, in zagotovo vem, da se 233 XI | kateri se je skrival, ko so ga bili nemški cesarji zapodili, 234 XI | cesarji zapodili, in so ga potem pitali turjaški grofje, 235 XI | ob Labi in ob Reni ter so ga poštenjaki častili in čislali 236 XI | stari pijanec in prešinil ga je takov strah, da se je 237 XI | nevarni položaj. A vendar ga niti za trenutek ni zapustila 238 XI | padel pod mizo, kjer se ga je polastil vitez Janez. ~" 239 XI | Ručigaj še enkrat, potem pa so ga zapustile moči in kakor 240 XI | oknu izginiti, spoznala sta ga Jurij Ljudevit in polkovnik 241 XI | besni togoti suvala sta ga v trebuh ter ga tudi med 242 XI | suvala sta ga v trebuh ter ga tudi med kletvinami odrinila 243 XI | za pas po samokresu ter ga izstrelil proti oknu. Zadela 244 XI | je Jurij Ljudevit, "sedaj ga imam v pasti in danes se 245 XI | polajša smrtna ura. Zadel sem ga jaz, ker sem mu ravno v 246 XI | bil je izginil, kakor bi ga bila sapa odnesla. ~Usuli 247 XII | iz cesarjeve milosti ter ga poslal v pregnanstvo v ravno 248 XII | zvestih nam služabnikih. Takoj ga tudi kaznujemo s pregnanstvom 249 XII | pogleda, ko je vedel, da ga več ne vidi cesarsko oko. 250 XII | manjšim spremstvom, nego so ga imeli Turjačani, kadar so 251 XII | zlato obleko in spremlja ga cela armada, če se prikaže 252 XII | knez dalje, in srbeli so ga prsti, porednežu s ploskim 253 XII | gospod, bi že bilo! Ali kje ga dobiti? Tu ravno tiči vrag. 254 XII | gosposke obraze, in koj ga spoznam grofa od strežeta! 255 XII | je to?" ~"Jurij Ljudevit; ga li ne poznate našega Jurija, 256 XII | Vajkard nima sina! ~"V zakonu ga nima, mogoče, da ga nima! 257 XII | zakonu ga nima, mogoče, da ga nima! Ali zunaj zakona je 258 XII | greste na Turjak, vidite ga tako in recite mu, da ga 259 XII | ga tako in recite mu, da ga pozdravljam!" ~"Janez Vajkard 260 XII | nasprotnika v rokah, da ga lahko uniči. In uničiti 261 XII | lahko uniči. In uničiti ga je hotel! ~* Cesar je v 262 XII | vladarja in s samokresom ga pozdravljajo, kdor se danes 263 XII | deželnemu glavarju, ker ga je vendarle osupnila resnost, 264 XII | gospod glavar," zavrnil ga je knez hladno, "kar sem 265 XII | se visoka igra igra. Ni ga zapustila duševna bistrost 266 XII | Govorite torej jasno," pozval ga je temno, "saj vidite, kako 267 XII | poslušalce bil je tak, kakor ga je gospod deželni glavar 268 XII | naj se spokorim! Poslušal ga nisem, Velčestvo, in zategadelj 269 XII | je bodel v oči, da bi ti ga vzel, ker vendar ne čutiš 270 XII | za eno leto! Potem ti ga pa vzamem, in to tako gotovo, 271 XII | povpraševali: kje pa je Kljukec, da ga obesimo na kakovo vejo tik 272 XII | slabo zapira. Kar pri jaslih ga zakolji, inče se prebudi 273 XII | vprašal je Tinač ponižno, "ali ga smem za sé obdržati?" ~" 274 XII | nepoštena, konja obdržim jaz, da ga dam - gospodu nazaj! To 275 XIII| Tomažu Ručigaju. Izvlekli so ga izpod mize ter ga vlekli 276 XIII| Izvlekli so ga izpod mize ter ga vlekli na široki hodnik. 277 XIII| široki hodnik. Polivali so ga ondi z vodo in tepli ga 278 XIII| ga ondi z vodo in tepli ga s palicami, da se je nesrečnemu 279 XIII| na staro telo! Pustili so ga potem na hodniku z bulami 280 XIII| nam bil dal opraviti, da ga nismo pri pijanem Ručigaju 281 XIII| bom trgal z drevesa, ki si ga je bil Janez Sonce sam sebi 282 XIII| tičal pri steni v kotu, ter ga treščil pred se na mizo, 283 XIII| in spravi svoj meč, ki si ga danes samo moji stvari posvetil! 284 XIII| bridko moje oročžje!" ~"Izlij ga kupo, dragi Simonovi'c, 285 XIII| polkovnik. ~Ali Simonovi'c ga je mrzlo prezrl ter nadaljeval: " 286 XIII| prd pogledom. Največ pa ga je popil vrli in visokorojeni 287 XIII| baron Jankovi'c, zaničeval ga je odločno! Pili smo torej 288 XIII| sem in Bogu dajem čast, da ga je ustvaril. Lepši pa so 289 XIII| mize, govoreč: "Pijan! Še ga bom pil, ko bodeš ti že 290 XIII| vinu in materi trti, ki nam ga daje!" ~Tudi ta napitnica 291 XIII| samokresa od ust vzeti. Prst, ki ga je tiščal pri petelinu, 292 XIV | visoki službi nadomeščal ga je ta dan Janez Andrej grof 293 XIV | Pedene svetli ta sprevod ter ga spremil v katedralo, kjer 294 XIV | Engelbreht, in stari vojak se ga je bil z veliko težavo naučil 295 XIV | sedaj tega, sedaj onega ter ga počastil s kratkim ogovorom. 296 XIV | visokim stanovom," ogovoril ga je cesar milostivo, "da 297 XIV | da bi dospel v Gorico, ni ga imelo mesto hvaležnejšega