Part

1 III|       Ludovice! Zatorej se mi je čudno zdelo, kako se mu je zjutraj
2 VI | pozdravljalo deželnega glavarja. Čudno, ali vendar je resnično,
3 IX |       Prekrižala sta se oba in s čudno groza zrla za junakom, ki
4 XI |          Ni ga človeka, in to je čudno, preklicano čudno!" ~"Veš
5 XI |          to je čudno, preklicano čudno!" ~"Veš kaj," kričal je
6 XII|     katere so se mu tedaj v jezi čudno zavlekle, tako da je postal
7 XII|        se mu dolgi koščeni prsti čudno zvijali. Vsakemu je nekaj