Part

  1 I   |     nalašč rojena za take šale! Ko se je naveliča, pa bode
  2 I   |         izpremenilo v strmenje, ko je nekega jutra počila po
  3 I   |    vtisa nego v beli Ljubljani. Ko se je zvedelo, da se hoče
  4 II  |    klobuku v gospodarjevi roki. Ko je ob priliki pograbil z
  5 II  |       plemenitaško srce; tedaj, ko so stanovi in vsi vdani
  6 II  |         ve? Bili so tedaj časi, ko so olikani in neolikani
  7 III |        svoje krvi silno ljubil. Ko je Leopold prevzel vladarstvo,
  8 III |      Spominjaš se še onega dne, ko nam je njega milost gospod
  9 III |       dan!" zjezi se Aricaga. ~"Ko so te odnesli tvoji dobri
 10 III |     Štirikrat sem dokončal ave, ko sem dospel do doma. Ulegel
 11 III |        smejal se je polkovnik. "Ko vedno na ženske misliš,
 12 III |         je bilo potem! Oni dan, ko je pri očetih jezuitih pridigal
 13 III |      trdil do tistega trenutka, ko me pogoltne bleda smrt!" ~
 14 III |       stezo mojega življenja. - Ko je bilo malone že vse odšlo,
 15 III |   nekdaj na viteških turnirjih, ko so se prenapeti vitezi s
 16 III |         bi te ponižal tvoj oče, ko bi bil doživel sramoto tega
 17 III |     koprni moj meč po trenutku, ko vas bode kresnil po zabavljajočih
 18 III |        imel zraka v pljučih; - "ko bom ležal na smrtni postelji,
 19 III |          da so mu odpeli oklep. Ko se je izluščil iz železja,
 20 III |       ženskomilobni krasoti. In ko je odložil čelado, usuli
 21 III |      med zobmi mrmral kletvice. Ko so mu prijatelji odvezli
 22 III |       prej ugledal nego takrat, ko sta že stopila na peščeno
 23 III |       ni izpregovoril besedice, ko je vitez Sonce mirno odjezdil
 24 IV  |       po njem. ~Napočil je dan, ko je hotel deželni odor zborovati
 25 IV  |        isto podobo kakor danes, ko na njem gospodujejo zadnji
 26 IV  |       Ničesar se mi ni zgodilo. Ko sem vstopil v lopo, sunil
 27 IV  |    krotko, "spominjajte se nas, ko bodete sodili danes o nas!
 28 V   |         Ta nemška pijača vleče. Ko točiš, glej, da je veliko
 29 V   |     sedaj druga opravila, sedaj ko pride cesar!" odgovoril
 30 V   |        nerad! Glej mu na prste! Ko je bil zadnjič tu, izginilo
 31 V   |     bode Ljubljana še doživela, ko bode beraški dijak nosil
 32 V   |       poklicati tu sem! Nekdaj, ko so me hoteli ljubljanski
 33 V   |       je bil dolg kakor smreka. Ko ga je hotel Plavec s tolstimi
 34 V   |   gospod Quintus nakazal mesto. Ko so sedeli, vzdihnil je olehčan: "
 35 V   |      pijan je bil ta poštenjak. Ko je šel zapirat hrastova
 36 V   |      prihaja cesar v Ljubljano! Ko sèm pride, bode napravil
 37 V   |       je z očmi dijaka Vida, in ko ga je staknil v pijanem
 38 V   |   skrivaj, saj te dobro poznam. Ko sem bil zadnjič na Hrvaškem,
 39 V   |          vi ste, gospod! Sedaj, ko ste bliže prisedli, sem
 40 V   |     gostje z glavo butati vanj, ko so izza mize vstajali. Zaječal
 41 V   |        je izginil tudi Kljukec. Ko sta prišla na tlak pred
 42 V   |   umejem! Kje je beneški cekin? Ko sta se najeli, napili in
 43 VI  |        priliko opazovati danes, ko se v krasnem našem mestu
 44 VI  |     prav tako kako še dandanes, ko je od tedaj preteklo že
 45 VI  |        pred cesarjevim dohodom, ko je počila po mestu vest,
 46 VI  |        ni moglo dolgo vzdržati. Ko je namreč tujec prijezdil
 47 VI  |        bližal deželnemu dvorcu. Ko je jezdec na Novem trgu
 48 VI  |     preteklo stoletje od tedaj, ko so Turjačani po svojih gradovih
 49 VI  |         zgodilo tudi tiste dni, ko je bil gospod Jožef Rabatta
 50 VI  |         zarotili ter ga napali, ko je bil ravno odložil orožje
 51 VI  |   krasne ženice v tistih časih, ko so se nosili železni oklepi
 52 VI  |      mehkih prstov kakor danes, ko se mi - zastopniki močnejšega
 53 VI  |     širil klic: "Gredo, gredo!" ko jo po cesti od Ljubljane
 54 VI  |   Turškega sultana brat sem! In ko sem po njegovem gradu še
 55 VI  |     slovenskega našega naroda. ~Ko je bil ukrotil jezičnega
 56 VI  |       pa je splošno navdušenje, ko je Simonovi'c razkazoval
 57 VI  |         marsikatero žensko oko, ko je zapuščal čez mesec dni
 58 VI  |       potem prav močno omajalo, ko se je pozneje po poti iz
 59 VI  |        streho to pobožno dušo. ~Ko je óni nekaj časa molil,
 60 VI  |   števila po holmih naokrog. In ko mu je Ana Rozina z veliko
 61 VI  |      rok. ~"Kaj bodem nadležen, ko sem vendar silno pobožen
 62 VII |          da hočeta še doživeti, ko bode knez in vojvod Janez
 63 VII |        da mi umre ravno takrat, ko bode to moja sreča zahtevala!" ~
 64 VII |        veselil strmenja bratov. Ko bi mu bil kdo tedaj trdil,
 65 VII |      venčal častilakomno čelo! ~Ko sta brata le molčala, oglasil
 66 VII |        mnogo slabejše od tedaj, ko je vladikoval še vzveličani
 67 VII |         stvari! Tisto popoldne, ko je dohajala hrvaška konjica
 68 VII | oklepale roke. Nikdo me ni čul, ko sem zdihoval in stokal v
 69 VII |       tudi po razburjenem licu, ko se je za trenutek proti
 70 VII |    zopet oglasil Janez Vajkard. Ko je Janez Sonce omenjal njegovega
 71 VIII|    Veselo se mu je svetilo oko, ko je opazoval konja na dvorišču,
 72 VIII|      Kaj hočejo gospodje sedaj, ko bode noč v trenutku!" ~Jurij
 73 VIII|       strastjo ga je pretreslo, ko je oni govoril, da mora
 74 VIII|       Moraš pač stradati sedaj, ko pri nas ne dobiš ničesar!" ~"
 75 VIII|    strastno rad kunce strelja. ~Ko sta vitez Sonce in njega
 76 VIII|       gore, ta bo odpiral usta, ko spozna pobožnega romarčka,
 77 VIII|         drugo je pa negotovo!" ~Ko sta onadva prišla malone
 78 VIII|        ni prida, dejal je polž, ko je desetkrat poskušal plot
 79 VIII|        in kislo me je pogledal, ko sem stopil predenj. Ženska
 80 VIII|     zvezi z vašo gospo. Potem - ko sem namreč odganjal grajske
 81 VIII|        peklo, Jurčka s Turjaka, ko bi jo čul pošteno to govorico!
 82 VIII|       pametna? Narediva takole! Ko bo pri očetih jezuitih zapel
 83 VIII|      prikazala grba med ramami. Ko je vstal s klopi, videlo
 84 VIII|        gospodov s Turjaka!" ~*  Ko je temna noč v črno svoje
 85 IX  |   pomirila se je vendar v hipu, ko se je nuncij Caraffa, oblečen
 86 IX  |      šele takrat svojega konja, ko je opazil ob poti klečečo
 87 IX  |      pobljubljala to belo roko! Ko bi ti nemški gospodje mogli
 88 IX  |        belo mesto ljubljansko. ~Ko je bilo poljubljanenje zvršeno,
 89 IX  |    načine. Vse se mu je čudilo, ko je z junaško desnico krotil
 90 IX  |        na širokem hrbtu. SEdaj, ko je bilo zopet v mesto odriniti,
 91 IX  |        ter vihtel svojo sulico. Ko mu je pri tem divjem jezdarjenju
 92 IX  |   ljubši njegovi milosti tedaj, ko sem mu bil še ajo, nego
 93 IX  |         bil še ajo, nego sedaj, ko sem njegov minister!" ~"
 94 IX  |       Jurija Ljudevita hlapec; "ko boš ti ležal v mehki postelji
 95 IX  |    draga tvoja rebra! In sedaj, ko imamo cesraja v mestu!" ~"
 96 IX  |         neokorne svoje muškete. Ko se je cesar usedel k večerji,
 97 X   |       obečane mu cekine! Takoj, ko je mladi dan izza gorovja
 98 X   |    veselil na cesarja, in zdaj, ko je prišel, moram pa tu pod
 99 X   | nasleparil našega starca; potem ko bomo končali delo, bode
100 X   |       mora vse mrgoleti po nji! Ko pridejo babnice z oslom,
101 X   |       bi me peljala pod trančo. Ko pa je takisto zasukal debeli
102 X   |         očetov kapucinov, takoj ko se vstopil, imajo pobožni
103 X   |         da je bil sam za mrežo, ko si vstopil?" ~"Za mrežo
104 X   |       praznimi rokami odriniti! Ko pa sem jo zasukal okrog
105 X   |       tedne smo živeli ob njem, ko smo bili žile potrgali ž
106 X   |        njim neprestano kričale, ko se je opotekaval pred njimi.
107 X   |  peklenskih muk. Ječe je vstal, ko mu je bil odštet celi dar.
108 X   |         plačilu odtegniti, sdaj ko ni bilo Kljukca doma. "Oho!
109 XI  |         tisto podobo kot danes, ko je ostalo o slavi in bogastvu
110 XI  |    trenutek sovražnega napada. ~Ko sta vitez in mladi njegov
111 XI  |     prikazal nikdo. Šele potem, ko se je pes znova pognal ob
112 XI  |      prekleta pasja dlaka!" ~In ko je pes še vedno tulil, začuli
113 XI  |        to je španjolska navada. Ko sem še služil v nemški vojski,
114 XI  |         starosti! Pa kaj hočem, ko ne gre, ko ne gre!" ~"Vi
115 XI  |        Pa kaj hočem, ko ne gre, ko ne gre!" ~"Vi ste Tomaž
116 XI  |       mi bil kdo pravil takrat, ko sem se z Wallensteinom drvil
117 XI  |       je poljubila menihu roko. Ko je bila odšla po hodniku
118 XI  |       srca zaklad in tolažba!" ~Ko je bilo dekle izginilo,
119 XI  |       enem in istem mestu! Kaj, ko bi mu odsekali kos kruha
120 XI  |    ostal doma. Kaj če mi cesar, ko sem se vendar že tolikokrat
121 XI  |        Resnična in pravična je! Ko bi vam jaz hotel vse povedati!" ~
122 XI  |   senjor!" ~"Da, da, sveti oče! Ko smo stali v boju proti Benečanom,
123 XI  |  podoben človeku? Gotovo nisem! Ko bi bili nekdaj poznali,
124 XI  |         bi bili nekdaj poznali, ko nas je še vodil Johannes
125 XI  |    korenjak, kot je bil nekdaj, ko je lazil za nemškimi dekleti
126 XI  |       tega grozdja! Pa kaj čem, ko sem ves gobav in bolan,
127 XI  |     vera je taka, posebno zdaj, ko sem star in bolehen, he,
128 XI  |        peklenski drvarnici! Koj ko domu pride, umorim ga! Na
129 XI  |        Pa zopet se je prevaril, ko je poslušal bolj vestno,
130 XI  |       je pravil in vse povedal. Ko je naša sveta Porodnica" -
131 XI  |      naš gospod Odrešenik potem ko je bil postal sin človeka!
132 XI  |        razlegal široko naokrog. Ko se je dim razkadil, ležal
133 XI  |      ter treščil z nogo ob tla, ko mu predolgo nisem odgovoril. -
134 XI  |         v kateri se je skrival, ko so ga bili nemški cesarji
135 XI  |       je menih z zobmi škripal, ko je to vprašal.  "Saj veste,
136 XI  |       Turjaškega grada. ~Ravno, ko je vitez hotel pri oknu
137 XI  |   kletvinami odrinila na stran. Ko sta potem dospela k oknu,
138 XI  | razlegel pok po ozkem dvorišču. Ko se je dim razkadil, lovil
139 XII |        naš Lobkovic svoj obraz, ko je vendar tako nerad lačen
140 XII |     račun imenitnega, a tedaj - ko je Janez Vajkard še vedno
141 XII |      dejal na glavo šele tedaj, ko je bil družbi izginil iz
142 XII |      družbi izginil iz pogleda, ko je vedel, da ga več ne vidi
143 XII |         oborožena tolpa, danes, ko je vendar vse odhitelo v
144 XII |       turjaškega kneza! In prej ko pride pomoč, lepša bode
145 XII |        kapelica! Napočijo časi, ko se dvorniki v njegovi navzočnosti
146 XII |  robovje, s kojega se je tedaj, ko je knez svojega konja ustavil,
147 XII |        da prikrevsam na Turjak, ko je njegovo veličastvo že
148 XII |         je malo takih na svetu! Ko bi vi vodnika imeli, žlahtni
149 XII |  svetnik, da ležite tu v senci, ko se kopičijo stolpi Turjaškega
150 XII |       povedal, gola je resnica. Ko je danes vitez Sonce hotel
151 XII |     ženo so odtirali! In sedaj, ko sem jaz v mestu. Ne upam
152 XII |        me bodeta - do trenutka, ko se bode sklenila zelena
153 XII |       Veličestva milosti. Prav, ko sem se hotel dvigniti do
154 XII |        in najvdanejše ljubezni, ko sta se sredi družbe objemala.
155 XII |      trenutkov v gorkem objemu. Ko pa je končno Janez Vajkard
156 XII |    črtica se ni ganila na njem, ko je bliskal Leopoldov pogled
157 XII |      nožem okljuvan črni Tinač, ko se je nekdaj Kljukcu po
158 XII |        ti hotel vzeti, a sedaj, ko si mi ti tako znatno pomagala,
159 XII |         znatno pomagala, sedaj, ko si mi tega peklenskega kneza
160 XII |        In malo posapli bi radi, ko smo se vendar celo noč trudili
161 XII |  popoludne, da boš Boga gledal, ko bo ravno z apostelji vstajal
162 XIII|                           XIII  Ko so se bili Jurij Ljudevit
163 XIII|        hipu mu je zopet prešla, ko so mu udarci kakor toča
164 XIII|         da me bode srce bolelo, ko bom zapuščal belo Ljubljano;
165 XIII|        me je opsoval tisti dan, ko je tebi palec odsekal." ~"
166 XIII|       če se spominjam trenutka, ko bom stopil pred njo!" ~"
167 XIII|    kričal je junak Simonovi'c. "Ko sem s svojim praprorom ležal
168 XIII|         obžaloval svoje besede, ko se bode pijanosti iz njega
169 XIII|       se tresel pred trenutkom, ko bom s strastno roko posegel
170 XIII|         se ne trese v trenutku, ko stopim pred rožnato Ano
171 XIII|    Turčin svoj ogenj! Poslušaj! Ko sem s svojim barjakom ležal
172 XIII|     segajo nepoklicani kričači! Ko smo se - da dalje govorim -
173 XIII|         ter napeti peteline. In ko je bil vsak samokres lepo
174 XIII|       dasi je že nosil železje, ko smo mi vsi še v zibeli sesali
175 XIII|        obraz tolikokrat v noči, ko smo pili sladko vince ter
176 XIII|       Gusi'cu izprožil petelin, ko je bil ravno izpil. Pokadilo
177 XIII|         od gole radosti na tla, ko si je Gusi'c lizal ranjeno
178 XIII|       mu je malo roka potresla, ko je obrnil samokres kvišku
179 XIII|        Lepši pa so še trenutki, ko sediš v sedlu svojega konja
180 XIII|       vrsta, da govori sedaj!" ~Ko so zopet nabili orožje,
181 XIII|           Pijan! Še ga bom pil, ko bodeš ti že davno pod mizo
182 XIII|         nebeško godbo poslušaš. Ko se pa prebudiš, nisi v hladnem,
183 XIII|   govoril: "Kaj čem besedovati, ko je stvar vendar jasna in
184 XIII|    samokrese k ustom ter pili. ~Ko je Jurij Ljudevit zadnje
185 XIV |         je bilo tedaj v navadi, ko se je v deželnih stanovih
186 XIV |    Soncu in njegovi soprogi. In ko je visoki vladar zapuščal