Part

 501 XII |           Zajezdite konja in pred nami dirjajte na Turjak in glejte, da
 502 VI  |                jezdenju. Med največjim dirjanjem je skočil na primero iz
 503 VI  |         vzpenjati, sedaj zopet skokoma dirjati. Bil je odličen jezdec in
 504 IX  |             zavil pri samostanu očetov Diskalceatov (sedanja deželna bolnica).
 505 XIII|            Zorna Zulejka slonela je na divanu in bila tako zaspana, d
 506 XII |                čas je molčal cesar ter divgal svoje poglede proti gradu,
 507 VI  |           Vstali so Uskoki ter pričeli divjati, da se je mejna pokrajina
 508 VI  |              mu je je vsa oprava nekaj divjaškega in ljutega vtisa, katerega
 509 VI  |             opazovati bleščečo opravo, divje obraze in orjaške postave
 510 IX  |                Aricaga, ki je s svojim divjim pogledom posebno ugajal
 511 VIII|          Jurija Ljudevita, in z nekako divjo strastjo ga je pretreslo,
 512 III |               gora, katero sem videl v divni Italiji. To pa ti pravim,
 513 II  |              boginja, ima svojo slavo, divno svojo preteklost! In želja
 514 XIII|             godu krasni ženski., In ne dišalo bi mi vino, če se ne vidim
 515 XI  |                pri paši v Bosni. Vsako dlako so mu bili z zlatom plačali.
 516 XIII|                je Gusi'c lizal ranjeno dlan ter hotel od bridkosti omedleti.
 517 XI  |                je starec, obrisal si z dlanjo potni obraz ter vprašal: "
 518 VII |              svoja gnezdišča, v tistih dneh občudoval za ponos sveta,
 519 XIII|          prijatelja, to so bili krasni dnevi! Zorna Zulejka slonela je
 520 VI  |         mestnem občinstvu sad novejših dob, trdil bi nekaj, kar nikakor
 521 XI  |              Kje se naj sedaj v jeseni dobe ptičja jajca po gnezdiščih,
 522 XI  |               in umoril bi tudi mojega dobega gospoda viteza Janeza!" ~
 523 IX  |           cesarskega šotora, ki smo ga dobili - seve - tudi pri našem
 524 XI  |                se za njo odpuščanja ne dobilo." ~Vitez Sonce je govoril
 525 XI  |                je pa že tako, da je ne dobite, če do sodnega dne nosljate
 526 XII |                 bi že bilo! Ali kje ga dobiti? Tu ravno tiči vrag. Jaz
 527 XI  |                edina voda, ki jo je še dobival turjaški grajski jarek! ~
 528 XIII|              je vdal mehkemu zakonu. Z dobrimi tovariši odrinem proti Mostaru.
 529 V   |            malvazijskem vinu in drugih dobrinah! Ha, ha!" ~Dobro si ga speljal,
 530 VI  |                Ljubljani, kjer imaš ti dobrodejno svojo kapelico. In vidite,
 531 III |           prvič po njegovem povratu. ~"Dobrodošel v Karniolijo! Bog te pozdravljaj
 532 XIII|           izpiti kupo sreče, katero je dobrotljivi Bog postavil danes pred
 533 IV  |           Stopivši v lopo, pogledal je dobrotljivo po mladi tolpi ter izpregovoril
 534 VI  |           pošilja, da mu izkaževa kako dobroto, sebi v zasluženje! Vprašajte
 535 IX  |               pisati o ljudeh, ki niso doctores utriusque! Sicer je pa znano,
 536 XI  |                kdaj ti je naš capitano dodelil vstop v ta preslavni grad!" ~
 537 XIV |               vest o cesarski milosti, dodeljeni Janezu Soncu in njegovi
 538 VII |      hvaležnost slovenske domovine. Za dogmo je skoraj veljalo, da Kranjska
 539 III |                zvrši v redu, kot se je dogovorilo. In brez hrupa, prijatelji,
 540 X   |                oblačila! Ha, ha!" ~"Tu dohajajo naše babnice!" oglasil se
 541 VIII|          očesci je neprestano opazoval dohajajočega dijaka in njegovega spremljevalca. ~"
 542 VII |          stvari! Tisto popoldne, ko je dohajala hrvaška konjica s svetlim
 543 IX  |           vladar na Goričane. Takoj po dohodu ter veljavnih dostojanstvenikov
 544 VI  |       ekscelenci Volku Engelbrehtu, da dojdejo popoludne ob petih hrvaški
 545 XIII|         ravnokar je bil ušel materi od dojilnih prsi. Komaj pa je prišel
 546 XII |              je nedolžen! In če molči, dokaz mi je to o tisti neskončni
 547 XIV |              slovesna božja služba. Po dokončanem svetem obredu povrnilo se
 548 VI  |      tigrastimi kožami ob ramenih in z dolgimi sulicami v rokah. ~Vse to
 549 XIII|           pritrjevala sta polkovnik in dolgin Simonovi'c tej napitnici.
 550 VIII|                je hudobno: "Doma pa se dolgočasi Ana Rozina, ki jo samo puščate
 551 VIII|          drugega ne imel opraviti nego dolgočasiti se v družbi starih, zaspanih
 552 X   |                prinašale vodo v lonce. Dolgonosi mož pa je nagnal Mihača,
 553 V   |         ostanki, kaki čevljarji, ki na dolgu ostanejo, kar spijó, kar
 554 X   |            Nekaj časa so molčali. ~"Tu doli je gotovo dosti postrvi,"
 555 XII |              pot izvolite! Želimeljska dolina je zavita in zamotana, da
 556 XII |         utegnem. Tu zdaj leži. Vmes so dolinice, žlebovi in skoraj povsod
 557 II  |        virtutis: placiusse nulli~Plena doloris!" "Potem še dostavi: "Deo
 558 V   |                je potisnila moja mater dolorosa v roke, skrivoma in tako
 559 II  |                ste vi kranjski plemiči dolžni naši domovini darovati vse
 560 IX  |              je uro daleč ležalo okrog domače vasice. ~"To ni krščanski
 561 I   |                na svetlo bleščečo čast domačega plemstva. ~
 562 XI  |          Nagnjena je bila na malo hišo domačo, in jeseni je cepal zlati
 563 X   |               Ana Rozina in si niti ne domišlja, da čepi tu spodaj kakor
 564 II  |       prihodnosti uresniči! To ni samo domišljija, to je nekaj tiste skrivnosti,
 565 IX  |             služabnikov! Tu pred vašim domom zagotavljamo vas naše vedno
 566 II  |           svoje življenje? Oj ne! Naša domovina, Carniolia, zlata boginja,
 567 XIV |                še niso zamrli, dasi ne donašajo več jedil na cesarsko mizo.
 568 XIV |            zaužival jedi, katere so mu donašali visoki gospodje. Na desnici
 569 IX  |             začul se je turškega bobna doneči glas, in globoko do zemlje
 570 III |              Taki in enaki klici so mu doneli naproti in stiskati je moral
 571 XIII|        izprožilo in začulo se je votlo donenje po široki dvorani. Ondi
 572 V   |               po gostilničarju, da naj donese pijače. Usedli so se okrog
 573 V   |               mast." ~V tistem hipu je donesel Plavec pijačo ter jo postavil
 574 IX  |               kii ma rad ženske! Belle donne! Hej, ali ni tako, laška
 575 VI  |              krasen jezdec in vobče je dopadal ženskam ob cesti, ki so
 576 VI  |             njegovega konja. Moškim je dopadeal zadnji, ženskam pa prvi,
 577 XIV |                oči v deviški kopeli. Z dopadenjem oprilo se je na njo cesarsko
 578 VII |        starosti. ~Knez je prespal celo dopoldne, a opoldne je jedel sam
 579 XII |                tem prekrasnem jutru ne dopuščamo, da bi z ostrim svojim jezikom
 580 XII |             Sonce na Turjaku. Če mi je dopuščeno, potem bom govoril, Veličestvo! " ~"
 581 XI  |             debelo, da ni mogel z roko doseči do umazanega stekla, katero
 582 XIV |                cesar milostivo, "da so dosegli našo največjo zadovoljnost.
 583 VII |        žužemberškem! ~"Da se pa vse to doseže," nadaljeval je knez, "treba
 584 XIV |       Zinzendorf, poglej vendar, so li dospeli moji gostovi!" ~Spogledali
 585 XII |               Med živim razgovarjanjem dospelo se je k vznožju turjaškemu
 586 IX  |               če je hotel še tisti dan dospeti v belo mesto ljubljansko. ~
 587 XI  |          trudila po zapuščeni strmini. Dospevšima na malo ravan, prikazal
 588 XIII|                je jeknila, hitro pa je dostavila: 'Džaur si, a sivh las nimaš,
 589 IX  |              ga je dvignilo kvišku ter dostavilo še bolj milostivo: "A koliko
 590 XII |                ce cvetó, moj dragi, in dostikrat je še lepše kot v zakonu,
 591 IV  |                  odgovoril je cerkveni dostojanstvenik ter se pripravljal, da bi
 592 IX  |                po dohodu ter veljavnih dostojanstvenikov je dobil baron Janez Gothard
 593 IX  |         sprejeti! ~Takoj so se pričela dotična dela. Pod šentiviško vasjo
 594 XIV |             pred cesarjevim prestolom. Dotični ogovor skoval je bil Volk
 595 VII |                  Knez Janez Vajkard je dotle mirno poslušal. Sedaj pa
 596 XIII|                  Saj imela bodeta časa dovolj. Ali danes spomnimo se na
 597 XII |             svojem obrazu. ~"Naj mi je dovoljeno, Veličestvo" - in tu je
 598 II  |             ostal je sam ter zamišljen dovoljeval, da je konj počasi stopal
 599 II  |             leno jezdarila naokrog ter dovoljevala, da sta konja po lastni
 600 XII |              pač upal nikdo smejati se dovtipu, namenjenemu proti knezu
 601 XI  |         nekakem svetem oduševljenju do dozdevnega meniha, padel pred njim
 602 XII |           znova in v duhu je že gledal dozidano kapelico, posvečeno materi
 603 XI  |            vrhu rumenelo je tudi nekaj dozorelega sadu. ~"To je hruška Gospodična" -
 604 VIII|               Nabral si je cel naročaj dozorelih hrušk in je sedaj lahkodušno
 605 XI  |              sedaj vsakoletni sad pred dozorenjem, da boš ostudna, kakor je
 606 VII |               zastavljam, da hočeta še doživeti, ko bode knez in vojvod
 607 VIII|             Človek vsak dan kaj novega doživi!" ~Zopet je tleskal z roko
 608 VI  |             vam pravil, bil je vicedom Drabatta oster gospod, in vse se
 609 V   |       Plavčkovi gostilni ter zapravlja drag denar. Nekaj imam izpregovoriti
 610 VIII|               vedeli, koliko bode tega dragega blaga treba, da bi se ž
 611 VIII|               se ni kaj ukradlo alikaj dragocenega škrlata odneslo. ~Po stranski
 612 IX  |               turških konj, pokritih z dragocenimi šabrakami. Za tem se je
 613 VI  |               vzbujati občo pozornost. Dražili so deklice in matere, prav
 614 VIII|           zgodi? Nič! Če bi pa jaz vas dregnil na noht, pravi se takoj:
 615 IX  |             mizo od dobrega vina pijan dremal, sedel bom na svoji suhi
 616 X   |              včeraj v mestu, mi pa smo dremali za Golovcem v zeleni šumi
 617 IV  |             res toliko kakor listja po drevesih," odgovoril je prvi. "Ne
 618 XII |              bil ležišče pod senčnatim drevesom ter privezal konja k smrekovemu
 619 XI  |            Jurij Ljudevit zaspano, "po drevesu je skakala veverica in nad
 620 X   |            denar, samo da je potolažil drha, ki ga je nerada puščala
 621 XII |           strogi pokorščini. Po odhodu drhali obtičal je pošteni Kljukec
 622 XI  |         obstreljeni naš vrabič ondi!" ~Drli so na dvorišče. Ali prostor,
 623 IX  |            mestnega stanovalca, vse je drlo na Ljubljansko polje, ki
 624 XIII|                si, ki s svojim bliskom drobi zemljo. Vidita, pobratima,
 625 XI  |               v zidu in prikazal se je drobni obrazek gospe Ane Rozine,
 626 X   |             Gotovo se pase kje grajska drobnica, in vi dobro veste, kako
 627 VI  |              in pobrali. Zlezel sem na drobnico, ki raste ravno nad Tomaževčevim
 628 XI  |             kadar vam tiči svinčenka v drobu in niti trenutek ne poprej.
 629 X   |               mu je priganjal z dolgim drogom. Vsi pa so bili edini v
 630 XI  |               tako da je bolj polagoma drsal navzdol, ker se je ostro
 631 VI  |               je vzbudil v tistem hipu drug plemenitaš, ki se je kmalu
 632 XI  |             kričal je, "in ne besedice drugača! Naša gospoda je hudič,
 633 VIII|              krasotah smo že pisali na drugem mestu. Tistega dne je mrgolelo
 634 XI  |           mnogobrojni ptici puščave in drugemu nikomur! Vam ga pa ne dam,
 635 XIII|               jih izpili v trenutku. ~"Drugikrat sedeli smo zopte pri mizi
 636 V   |          očesci je opazoval gostove za drugimi mizami ter se neprestano
 637 VIII|             Devici v Velesovem ali kje drugod, kamor zahajajo pobožni
 638 VI  |              trgu. Takoj se je nabrala družbica, ki je iz dalje stopala
 639 VI  |             grmičevje vgnezdile vesele družbice, ki so imele s seboj pijače
 640 V   |              je skuhala tvoja zakonska družica?" ~Janez Plavec je pristopil
 641 XI  |               Včeraj so hlapci naklali drv tam spodaj na dvorišču,
 642 XI  |               na dnu pekla v peklenski drvarnici! Koj ko domu pride, umorim
 643 XI  |              naj torej znosi ta drva v drvarnico in naj jih zloži v skladovnico,
 644 III |               ki ga je tiščal ob mečev držaj. Ta trenutek je porabil
 645 II  |                 ki je s svojim velikim držajem napravljal groze in smrti
 646 X   |              dnevu ne smeva rok križem držati! Vidiš ga, stolp tam gori!
 647 XIV |           Hipoma pa se obrne k svojemu državnemu kancelarju ter izpregovori
 648 X   |            samo rumene pšenice, ali mi držimo križem roke, a ne da bi
 649 XI  |             srce. ~"Vraga, kaj se tako držite, kakor bi imeli poln trebuh
 650 XIII|             njim pa smo pritiskali vsi dugi nalite samokrese k ustom,
 651 XII |               me je zapeljal peklenski duh, a sem zašel s pravega pota!
 652 III |           Jurij Ljudevit Gaj razkačene duhove. ~"Prijatelji," izpregovoril
 653 III |                svoji mladosti odmenjen duhovnemu stanu, sodil je o takih "
 654 XI  |               stopim v dotiko z božjim duhovnikom!" ~Vstal je ter si brisal
 655 VII |              se menda pritožuje, da so duhovniške razmere v vladikovini mnogo
 656 IX  |           vladarja v svojem in v imenu duhovščine, katera ga je obkroževala
 657 XI  |               prinesel knez Vajkard iz dunajskih zalog." ~"Ali si zadel?"
 658 XIII|            Ručigaju zajeli kot polha v duplu in da mu nismo s strelom
 659 II  |              naj so kranjski plemiči - duševni lenuhi!" ~Malo se je kazalo
 660 II  |             plemič ne sme prikazati na duševno polje, da ne bi služil drugim,
 661 VI  |             svojega položaja, že ga je dušila železna pest okrog vratu.
 662 XIII|               junaškim ustom in vino v dušku izpil izdolge cevke, ne
 663 XIII|               že davno pod mizo ležal, dveiški moj fantič, Jurij Ljudevit!
 664 X   |                v logu, ukazal je Tinač dvema svojih postopačev, da naj
 665 XI  |                 Ravno pred njima pa je dvigal stari grad visoko svoje
 666 VI  |            mračilo in z močvirja se je dvigala tanka megla, ki je potem
 667 XII |           ločkom. Na drugi strani pota dvigalo se je s smrekami in bukovjem
 668 II  |             mladi vitez ter se ponosno dvigne v sedlu. Bilo je to ime,
 669 V   |          Bibamus!" ~"Bibamus!"  Vsi so dvignili težke vrče ter krepko in
 670 IX  |                Njega Veličanstvo ga je dvignilo kvišku ter dostavilo še
 671 XII |         milosti. Prav, ko sem se hotel dvigniti do najvišjega vrhunca te
 672 VII |      Engelbreht pa je dostavil: "Močno dvojim, da ste govorili resnico!
 673 III |             čast. Tudi zvezde nosiš na dvojnem polju v svojem grbu, v znamenje,
 674 XIV |            posrebreno palico, znamenje dvornega rediteljstva. Za njim stopal
 675 XII |            duši svoji. V zasmeh je bil dvornikom, in ti Turjačani ravnali
 676 XII |                tudi Leopoldus. Le malo dvornikov imel je s seboj; v varstvo
 677 XIII|                hitro pa je dostavila: 'Džaur si, a sivh las nimaš,k kakor
 678 V   |                so ga opazili dijaki. ~"Ecce, Georgius Ludovicus!" zakričal
 679 X   |                bomo živeli kot Judje v Egiptu in meso se bo kuhalo v loncih!" ~
 680 III |              spi kot polh v zimi! Quos ego! - ~Potem sta odšla z vladiko.
 681 IV  |                posteritete'; ustanovi (ein ewiges statutum deswegen
 682 IX  |              naš letopisec, da je bil "eine zierliche Oration". ~Takrat
 683 IV  |               deželanom večno sramoto (einem ewigen Fürrupf) nakopal;
 684 VII |                  Moje sorodništvo!" in ekscelenciji se je zopet zatemnel obraz. ~"
 685 VII |                Telesu vas zagotavljam, ekselencija, da mi bode Jurij Ljudevit
 686 IV  |            Pošteno je, da se statuira 'eksempel'. ~Gospod Janez Jakob Jurič
 687 II  |               naj je po 'koncentrovani ekstrakciji', naj je po kaki drugi poti,
 688 IV  |                kazalo se mu je telo še elastično, živo. ~Prišedši prid stopnice
 689 X   |              vama danm skoraj zastonj. En cekin, pa je prodana!" ~
 690 VII |        posvetno mojo knežijo združi še êna, ki bi mi dajala veljaven
 691 II  |               volka izšla slava, soncu enaka!" ~"Pristavite še tretje!"
 692 IV  |                umestno, njega in njemu enake izključiti iz deželanov
 693 IX  |             dvojbe kak advokat ali kaj enakega. Moral je v vsako stvar
 694 XIV |                katero bi bil dvignil v enakem slučaju lastno svojo gospo.
 695 XIV |           Govoril je tako, kakor se ob enakih prilikah še dandanes govori.
 696 III |              maši ga je spremljal Volk Enegelbreht po vicedomskih ulicah. Ker
 697 VII |            mojih rokah! A povej mi, mi Engelbrehte, ima li ta vladika Pádenski
 698 XII |                tudi nož med rebra! Ti, enooki, pojdi s svojimi na Šmartin
 699 IV  |              Ekscelenca," odgovoril je Erazem Panicol, "mi vam voščimo
 700 II  |           Mnogo zlata, mnogo pregrehe! Ergo je Bog ni ustvaril le tinkture,
 701 IX  |           anzusehen, desto mehr raffte es die Augen der Zuschauer
 702 VI  |             vstajalo ter z navdušenim "eviva" pozdravljalo deželnega
 703 II  |             sto let sesa kri iz matere Evrope ter tepta po svetih gredicah
 704 IV  |         deželanom večno sramoto (einem ewigen Fürrupf) nakopal; ne bi
 705 IV  |            posteritete'; ustanovi (ein ewiges statutum deswegen pro posteritate
 706 XII |             Kranjem! Ondi imajo gospod fajmošter debelo vrečo srebrnih tolarjev
 707 V   |           ničesar ni opazil moj 'pater familias', ki mi je dajal na pot
 708 V   |        polastila se ga je misel, da je fantè v svoji pijanosti morda
 709 V   |                   Bog vam bo plačal in fantek bo molil za vas! Hej Plavček,
 710 XIII|                mizo ležal, dveiški moj fantič, Jurij Ljudevit! Sedaj pa
 711 VII |                svojimi belimi stezami, fazanarijami, vodometi, umetnimi votlinami
 712 VI  |              prevzvišenosti nadvojvode Ferdinanda, ki je sedaj gotovo izbran
 713 III |            polkovnik kirasirskega poka Ferrari! A sedaj te z vso resnostjo
 714 V   |               gostilno za cerkvijo sv. Florijana tik mestnega ozidja. Točil
 715 II  |                placuisse res est~Plena Fortunae: placiusee paucis~Plena
 716 VII |         mestnem sodniku! Naj vam sodi 'forum nobilium' ali mestna guardia
 717 II  |         adversos pariter ac prosperros Fotrunae casus iactata, quasi in
 718 IX  |             slovesno nego vhod potomca Frana Josipa. ~Preteklo je dobre
 719 IX  |               Galla so lajtenantovali: Franc Bernard baron Lichtenberg;
 720 X   |                da jo je nosil še sveti Frančišek Salezijanski. In če mi tvoj
 721 IX  |             očetov Avguštinov (sedanji frančiškanski samostan), dokler ni dospela
 722 XI  |             Nemškem in po Laškem in po Francoskem, menil bi!' Tako sem se
 723 VI  |             smešno opravljamo v smešno francosko obleko! ~Janez Sonce in
 724 IX  |            tako, laška kost!" ~"Si si, fratell mio!" ~"Poglej, poglej!
 725 IX  |                Sedaj bodi pripravljen, frater Herbarte!" izpregovoril
 726 III |              je v cvetočih, prenapetih frazah, kakor je bilo običajno
 727 V   |              težavo mu v glavo vtepeno frazo, "tu imam nekaj prav rahlega
 728 III |           vtikali v nožnice in klobuku frčali z glav. Najbližji so poskakali
 729 IX  |           Zuschauer an sich, zumal der Fremden und Ausländer!" Tako piše
 730 III |              ki naj bi za vedno vezalo frfetajočega metulja! Mnogo smo se šalili
 731 IX  |             Volk Engelbreht in vicedom Friderik grof Attems, oba na konju;
 732 IV  |            večno sramoto (einem ewigen Fürrupf) nakopal; ne bi ji bilo
 733 VIII|              ozidja ter iz kraja, kjer g aje lahko vsak hip dosegla
 734 XIII|              obtičala svinčenka. Kakor gad se je zvil, planil kvišku
 735 XIV |            roko ter jo dvignil s tisto galantnostjo, s katero bi bil dvignil
 736 II  |             strani mu kaže zobe ošabni Galec, po naših zemljah hlepeč!
 737 XII |           izsekan in niti črtica se ni ganila na njem, ko je bliskal Leopoldov
 738 II  |            potolkel Jozua Moabičana in Gateje! Pello duos! ~"Bene!" pohvali
 739 XI  |          Ručigaj vedno bolj v pijanost gazil, in bil je prepričan, da
 740 IX  |                Volk Englebreht. Hotela ge je zapustiti zavest od samega
 741 II  |            gore? Kod poznaje preslavno genealogijo naših slavnih rodov? Vidite,
 742 IV  |            hbiling!). ~Gospod Vicarius Generalis: Ker ni vedel bisera varovati,
 743 VII |              hrvaška konjica s svetlim generalom v mesto, hotela je gledati
 744 VI  |             bliže. ~Na čelu je jezdila generalova telesna straža: zvečine
 745 VII |               obrnil nato pogled proti generalu ter ga nekaj časa molče
 746 II  |               a condito mundoplurimrum gentium migrationibus, culturis,
 747 V   |                opazili dijaki. ~"Ecce, Georgius Ludovicus!" zakričal je
 748 II  |               sedaj Carniolia? E trema Germaniae par ad meridiem! Drugega
 749 XIV |              in vzbudilo se je živahno gibanje med bleščečo družbo. Sikali
 750 XI  |               junaško pil, da je vidno ginilo vino iz majolike na mizi. ~"
 751 XII |                vprašal je cesar skoraj ginjen. ~"Da, Vaše Veličestvo!
 752 IX  |              če niso hoteli na potu od glada poginiti. - ~V opisanem
 753 X   |     starikastih babnic, ki so s koleni gladile tlak ter se polivale s sveto
 754 VI  |               počakaj, pa boš videl!" ~Glasan smeh se je oglašal po bregu,
 755 IX  |                in podedinskih pokrajin glasniki; 16. vicemaršal grof France
 756 X   |              cekin, pa je prodana!" ~Z glasnim smehom so pozdravljali tovariši
 757 IV  |         njegovem vstopu pozdravljali z glasnimi klici. Ali takoj so zopet
 758 VI  |              se začuli tisti zavlečeni glasovi, ki se še dandanes čujejo
 759 VII |               je prav odločno kazala v glasu neka zaničljivost, na drugo
 760 XII |                    Janez Vajkard! Brat glavarjev?" ~"Ravno tisti, milostivi
 761 XIII|              bila tako zaspana, d niti glavice ni dvignila po meni, vstopivšem
 762 III |              da je boginja. Nagnila je glavico kakor roža, če jo poljubi
 763 XII |         babnice! Če ne - bodete hudiča gledalai!" ~"Sončev konj je tukaj,"
 764 VI  |     neprestanoopazoval z zvitim očesom gledalce nad njo. Dospevši do sonca
 765 VI  |              na mah pridobil srca vseh gledalcev in da se je še nekaj tednov
 766 II  |              sedaj naše deželno nemško gledališče. Po visoki strehi je frfetala
 767 XII |                v belo Ljubljano, da bi gledalo cesarja in vladarja. In
 768 XIII|               in grobom! Na eni strani gledaš v rumeno obsejano dolino
 769 VI  |               se že oglaša!" ~"Noč je, glejmo, da pridemo v mesto!" izpregovoril
 770 VII |               leži kamen v najtemnejši globini morja. Moja zvezda je komaj
 771 XI  |        omenjenega jarka. Nekdaj je bil globok in z vodo napolnjen. Ali
 772 X   |               v grajskem jarku je voda globoka!" ~"Kar ni več Turka v deželo,
 773 XI  |           zmaja, če mora dan za dnevom glodati to plesnivo zidanje. Poglejte
 774 X   |             jih pase! In pastir je pol gluh, pol slep! Nekaj dni bomo
 775 XII |           sedaj in sedaj omedleti. Naš glvar je torej skesanega lica
 776 VII |        oddirjal po cesti kakor strela, gnan od tiste v nebo vpijoče
 777 VI  |         starešinstvo. Nastala je prava gneča po ozki cesti, tako da skoro
 778 I   |               pa so se v novih opravah gnetli po tlaku, lazili za meščanskimi
 779 XII |               s sabo. "Tega turjaškega gnezda tudi ni nikjer ugledati,
 780 XI  |                je želel preiskati malo gnezdišče. Lagano se je spustil po
 781 XI  |            jeseni dobe ptičja jajca po gnezdiščih, zjezil se je Vid, "in sam
 782 XI  |             čepela drobna jajčka v tem gnezdu. Zategadelj bilo je naravno,
 783 XI  |               je priletel ravno na kup gnoja in smeti, ki se je že od
 784 XII |        ponižanega, in kakor Job sem na gnojišču, dočim se je še včeraj moje
 785 XI  |                Sonce ravno vzdigoval z gnojnega kupa. Dvignil je obraz ter
 786 V   |                da sem žejen kakor suha goba. He, Plavčke!" ~Skoro potem
 787 XI  |                 Pa kaj čem, ko sem ves gobav in bolan, kakor star konj,
 788 XI  |              ostudna, kakor je ostuden gobavi bolnik v puščavi! Samo pri
 789 XI  |               pazil, takoj ti je ril z gobcem v meso in s kopiti je sekal
 790 VI  |          veselje; čula se je tu in tam godba, čulo se je petje. ~Spodaj
 791 XIV |             bratovščine udje navadno v godbi in petju urili, bogato pogostili.
 792 XIII|         visokem Olimpu in celo nebeško godbo poslušaš. Ko se pa prebudiš,
 793 XIV |                sosednji sobi igrali so godci med jedjo in zbrani so bili
 794 III |           razmere tako. ~"Kake reči se gode tu?" vpraša glavar srdito, "
 795 V   |                ti plačam vrč te nemške godlje, s katero slepariš za naš
 796 VI  |            tebi?" ~"Prekleti Kljukec," godrnjal je Plavec ter z velikoročnostjo
 797 XII |               žepu. A nikdo si ni upal godrnjati, ker so se bali svojega
 798 XI  |            Take grehe nam bo pa gospod Gog prav rad odpuščal, ker bi
 799 IX  |              top, ki ga je nabil Janez Gogola, mestni cerkovnik, po vseh
 800 VI  |              se smelo sklpati, da jedo gogovo tudi surovo meso. Taka je
 801 XII |             neskončni ljubezni, katero goji za mé, slabega mu brata! ~
 802 XII |              hladno, "kar sem povedal, gola je resnica. Ko je danes
 803 XIII|           baron. Le-tá zvalil se je od gole radosti na tla, ko si je
 804 III |                Aricaga! V hipu je bilo golih mečev o belem dnevu kakor
 805 XI  |              zaboj, da laže pridete do golobice nego gospod Jurij Ljudevit,
 806 XII |               mnogobrojna tolpa divjih golobov ter z močnim šumom plaho
 807 VI  |            zavila jo je okrog zelenega Golovca ter posela potem po bregovih
 808 VIII|               pa mu bo tičal moj nož v goltancu! Viteza Kljukca koža se
 809 II  |              strani pa razteza penasti goltanec krutosrčni Turčin! Ali oba
 810 IX  |              kakor mravljišče, živo in gomazeče. Gorenjsko cesto so obrkoževale
 811 VII |             nekdaj pokončala peklensko Gomoro." ~"Kdo je bil ta ponočni
 812 IX  |             Vaclav Lobkovic in Hanibal Goncaga ter sta že prej dospela
 813 XI  |             gošči, in sedaj mu je sapa gonila redke bele lase, da so mu
 814 VI  |             čevljarnicah in šivalnicah goovrilo smo o tem, kako da je Deli-Simonov'
 815 III |          zapustil ter ob strani počasi gor in dol jezdaril. Samotarju
 816 VI  |               zvedeli boste, da je bil goreč v krivi veri in da se je
 817 XII |                 Prav kakor bi bila pri goreči tej ljubezni pozabila na
 818 VI  |               jasno pričevalo o veliki gorečnosti svojega lastnika. ~"Seveda
 819 III |             cerkvi ter vestno poslušal gorečo božjo besedo. Kakor žareče
 820 IX  |               sèm. ~Ob cesti sta stala gorenjska kmetiča z rdečimi telesniki.
 821 V   |           končno: "Ali veš, komu mi na Gorenjskem prav ima ,plavalec' ali ,
 822 IX  |                pogledom posebno ugajal gorenjskim kmetom. Blizu cesarjevega
 823 IX  |          mravljišče, živo in gomazeče. Gorenjsko cesto so obrkoževale množice
 824 X   |           hudobne, da niso hotele prej goreti, da jih niso polili s smolo!
 825 VIII|             jih obilo redili po vrtnih goricah za knežjim dvorcem. Ta veselica
 826 IX  |             proti Medvodam, kjer je na Goričanah v škofovem gradu obedoval.
 827 IX  |                v prahu oddirjati proti Goričanam! Vrnil se je pred poludnem
 828 IX  |               Ljubljano nego vladar na Goričane. Takoj po dohodu ter veljavnih
 829 X   |             naproti. V logi pri Pijavi gorici bodo čakale nanj. Sama Marija,
 830 XIII|              srce in dušo razvname, da gorita kakor slamnata streha, na
 831 XI  |             sem z Janezom Vakjardom na Goriškem. In lahko zastavim svoje
 832 VI  |              moj, povzročili že toliko gorja." ~"Nočete li, Ana Rozina,
 833 VIII|              tedaj so zapele po rebrih gorjače, da je glasno tleskalo.
 834 VI  |              je Hrvatu nosil tovor čez Gorjance! Moral sem na zeleno travo,
 835 V   |          milostivi gospod! Ne zamerite gorjanskemu kmetu, ki sploh ne ve, kako
 836 X   |                nerad je sicer zapustil gorki ogenj, a bal se je udarcev,
 837 X   |              jo namerjata popihati čez goro, da bi nas opeharila za
 838 X   |            Takoj, ko je mladi dan izza gorovja pokazal rožno svoje lice
 839 XI  |            licih žariti, kakor se žari gorovju pred vstajajočim soncem.
 840 V   |           peklenske gostilne peklenski gospodar? Prikloni se nam, kakor
 841 X   |              satan, ki je že od nekdaj gospodaril tam gori v starem gradu!
 842 II  |           metal kvišku proti klobuku v gospodarjevi roki. Ko je ob priliki pograbil
 843 XIII|          izprožil ravno proti ogrskemu gospodiču. V komolcu mu je obtičala
 844 VIII|             Jurij Ljudevit pri visokih gospodih in morda bode v trenutku,
 845 VIII|                in srd napolnil srce. ~"Gospodin, ali me ne poznate? Mene,
 846 X   |               svojih pregreh in tudi h Gospodovi mizi nisem pristopil, kakor
 847 IV  |                kakor danes, ko na njem gospodujejo zadnji ostanki nekdaj ošabnega
 848 XII |              mislil! Oj jaz jih poznam gosposke obraze, in koj ga spoznam
 849 VIII|        odkritosrčno izpovedati, da vam gosposkim ljudem čisto nič ne upam.
 850 VIII|           morda ni dobro šaliti s tako gosposko reso. Za vse bodi pripravljen,
 851 XII |               da se ni stržek jezil po gosti šumi okrog vode, bi naš
 852 XIV |        kranjskih plemičev, in ti so se gostili do pozne noči ter bili veseli
 853 V   |                spali nego razsajali po gostilnah! Poluglasno je izpregovoril: "
 854 V   |                li ta obolus, peklenske gostilne peklenski gospodar? Prikloni
 855 V   |              so deželni stanovi dajali gostilničarjem glede mere in tehtnice.
 856 XII |                dolino. Tik pota je med gostim vrbovjem in olšjem šumel
 857 XI  |                naokrog ter napravljalo gosto streho, da je skoraj niso
 858 XII |               kdor se danes približuje gostoljubni strehi gospodov s Turjaka!
 859 V   |             zvitimi očesci je opazoval gostove za drugimi mizami ter se
 860 XIII|       posebnega in imenitnega! Zatorej gosvori nama resnico, če nočeš,
 861 IX  | dostojanstvenikov je dobil baron Janez Gothard z Brda ukaz, naj oddirja
 862 XII |        prenašati žarke pekočega sonca. Gotov še niti na Turjaku ni bil!
 863 XIII|               je stvar vendar jasna in gotova. Če sem junak, kot si ti,
 864 III |               človeku vroča laška kri. Gotovega se ni vedelo ničesar nego
 865 VI  |           zabavljali dijakom. Z veliko gotovostjo se je smelo trditi, da se
 866 IX  |                še enkrat premlel svojo govor, o katerem piše naš letopisec,
 867 IX  |              čemu nisi ti prevzel tega govora!" ~"Jaz sem govoril v Tržiču,"
 868 IX  |               omenja naš letopisec vse govore, samo o tvojem govoru, Janez
 869 III |       ljubljanskem mestu sukalo največ govorice. Vitez Janez Sonce, ki je
 870 IX  |          vladarja kot "dežele dediča". Govoriči vojak je napravljal vtis
 871 VIII|                ko bi jo čul pošteno to govorico! A ta Jurče me je danes
 872 IX  |           izgublja življenje! Vojak ni govornik, in res ne vem, čemu nisi
 873 IX  |               je naš letopisec vsakega govornika, ki je tisti dan odprl usta,
 874 II  |               cvet. Iz oči pa je sijal govorniku svit navdušenja in ponosa.
 875 VI  |              prikazale črne postave iz gozdne teme. Ana Rozina je viknila
 876 VI  |               na mesto, kjer je segala gošča do ceste. Visoke smreke
 877 XI  |              ta, sedaj oni kraj zelene gošče. Ob njegovem klicanju so
 878 XI  |              sivi steni, z drugo pa je grabil po levi rami, kjer se mu
 879 VIII|               za tilnik. ~"Dokler samo grabite, svobodno vam, pravi Hrvat!
 880 VII |          zapuščen v tožnem in samotnem gradiču žužemberškem! ~"Da se pa
 881 XII |                pri nas doma malo takih gradov! Zgubil sem podkev, in če
 882 VIII|                 ko sem namreč odganjal grajske hlapce - stopal sem po stopnicah
 883 XI  |               je dijak Vid stikaval po grajskih hodnikih in kotih. Pri marsikaterih
 884 VII |                Herbarte, ki nam braniš granico!" ~"Verujem, verujem, Waicharde,"
 885 VII |               slabo ste poučeni v vaši granivi! Ha, ha!" ~"Ha, ha!" smejal
 886 XII |              Čast in slava! Ave Maria, gratia plena!" ~Tu je knez Lobkovic
 887 IX  |              modrobelo zastavo svojega graščaka ali pa vsaj njegovega vorčekrvnega
 888 IX  |            kjer so ga tudi gospodje in graščaki z veliko vdnaostjo in pobožnostjo
 889 VIII|                pridelamo, to nam vzame graščina; gospod na gradu se debeli
 890 I   |            bolj v mestu nego po pustih graščinah! Več vzrokov je bilo privabilo
 891 VI  |                sem, daleč tam za loško graščino, kjer ni drugega kot gozd
 892 VIII|              zeleno travo - če bi tudi graščinska ne bila!" ~"Povej, povej,
 893 XI  |               na veji, ki je segala do graščinskega zida, staro ščinkavčevo
 894 VIII|               me je v delo vzela tolpa graščinskih hlapcev, ki ni prej odnehala
 895 V   |                Plavček, he!" kričal je grbač, "pojdi pit, stari pehar!
 896 V   |               je takoj zopet izgubil v grbo, vsedel se mirno za mizo
 897 IX  |             ter ga okrasili z deželnim grbom. Tla so pogrnili v tem šotoru
 898 III |              na dvojnem polju v svojem grbu, v znamenje, da so tvoji
 899 XI  |            skoro se je zopet umiril in grčaje legel na slamo tik ulice.
 900 VI  |         gledala, kritikovala, hvalila, grdila in obrekovala, prav tako
 901 X   |                  Ne takoj! Obiskal sem grede še očete kapucine ter vtaknil
 902 XI  |                to malovredno gospodo z grehom obkladali dušo!" ~"Prav
 903 V   |               sredi zime. V peči pa se greje v rumeno pečeno pišče! Taka
 904 VII |            stopil h kaminu, kjer si je grel bele roke. ~"Kogar Bog ljubi,
 905 X   |                poleg ognja ležeč so si greli otrple ude ter bili prav
 906 V   |               v dolgih požirkih vlekli grenko pijačo iz njih. ~"Vse časti
 907 XII |           odrinemo čez gore. Tinač, ti greš s svojo čedo na Mengeš;
 908 XIV |               tudi drugim, ki so obilo grešili, mnogo oprostiti!" ~Nekateri
 909 V   |             rebra, da bi se ti zvijala grešna duša v hudobnem telesu!
 910 XI  |             kislega vina, tako mi moje grešne duše in vseh hudičev pekla,
 911 XI  |      jezdarnika Tomaža Ručigaja, ki je grešnike krstil nekdaj ob Labi in
 912 XI  |               ki jo imajo ti grofovski grešniki zaprto tam gori. Tu imam
 913 VII |              oddirjal proti Turjaškemu griču, ali bi vi tedaj tudi natolcevali
 914 III |                ti Blagaj, ti Jurič, ti Grimšič! To vas je lepo število!
 915 V   |              Če noče, naj pa odfrči na Grintovec!" ~"He prijatelj," in tu
 916 XII |                zadel skoraj ob konjevo grivo, "predrznem se še enkrat
 917 XI  |          dnevom. Vsak me brca, vsak me grize, in vendar sem več skusil
 918 III |            zlato po plečih. Ves čas je grizel ustne ter med zobmi mrmral
 919 XI  |              med grofe turjaške in nje grižasti obrazec pribili na steno.
 920 XI  |             težavo spravljal besede iz grla. Pri tem odpadel mu je debeli
 921 XI  |             tedni, da dobim kaj moče v grlo! Ej naša gospoda je nehvaležna
 922 XI  |            pogledala časih iz zelenega grma ter z debelim pogledom opazovala
 923 IX  |             slišali, da ga bodo kje na grmadi sežgali!" ~Prekrižala sta
 924 XII |              sredi Ljubljanskega polja grmado in vso mast bi mu ocvrli
 925 IX  |          ozidje ter se vmešal ondi med grmeče topiče. Srbeli so ga prsti,
 926 XI  |               v žrela, ki so od nekdaj grmela z ozidja ter smrtonosno
 927 VIII|                čakal vas bom v zelenih grmih tam zadaj za Golovcem. Ondi
 928 XIII|             ravno umira kje za zelenim grmom in jaz mu ničesar drugega
 929 XIII|             dolgočasen, teman in mrzel grob, da ni na nji krasne ženske.
 930 IX  |            sedaj že davno pozabljenega grobja je pričakoval stolni kapitelj
 931 IX  |              mogli sedaj iz slovenskih grobov vstati, to bi se čudom čudili
 932 X   |             čeravno nismo vitezi in ne grofi!" ~"Samo na grad greva!
 933 X   |                snedo. O dveh turjaških grofih se pripoveduje, da sta kar
 934 XI  |               svetu, morala bi ti biti grofinja na Turjaku, ne pa dekla.
 935 XI  |                napravljal razločka med grofom in beračem!" tolažil ga
 936 VIII|              bolj poučeni so vedeli za grofovo, da se med veselicami, katere
 937 XI  |           mladi ženski, ki jo imajo ti grofovski grešniki zaprto tam gori.
 938 XI  |               bo vedno zastonj žrl pri grofu!' Ravno te besede je govoril
 939 XI  |           zobal bi Jurij Ljudevit tega grozdja! Pa kaj čem, ko sem ves
 940 XII |               postal celi obraz nekako grozen in strašen. ~"Vi imate nezakonskega
 941 XI  |           dvorišča uhajal ter s pestjo grozil proti oknu. V hipu sta izstrelila
 942 XII |             zbirali črni oblaki, ki so grozili zakriti to sonce ter s hladno
 943 XIII|            tulil je polkovnik, "ter mi groziš s krivo tisto šivanko? Kaj
 944 VII |            možganih pa mi je pričala o grozmi resnici. Zvijal sem se v
 945 X   |                skupno sta kovala tiste grozne knjige, ki so jih potem
 946 XI  |          visoko svoje zidovje v nekaki grozno-lepi osamljenosti.  Mesto, kjer
 947 VIII|             Rozino. Moral je zabraniti grozodejstvo, ki se je hotelo zvršiti
 948 IX  |            peresa, bil je zares precej grozovitega pogleda, in to tembolj,
 949 V   |                je, škripal z zobmi ter grozovito klel - a Kljukca se i več
 950 VIII|      hladnokrvno. ~Do sedaj je tičal v gubah, da je bil videti grbast.
 951 VI  |              ukrotil jezičnega Plavca, gugal se je dalje po cesti ter
 952 X   |               so se mu svetili srebrni gumbi, in njegova žena ti je nosila
 953 X   |                da je naju poslal pater gvardijan, da zbirava miloščino za
 954 XII |          služabnikov, kar jih je imelo habsburško pokolenje. ~"Vi imate nezakonskega
 955 XII |             Leopold imel je še celo za Habsburžana silno debele spodnje ustnice,
 956 IX  |        pregrnjenih; 4. šest cesarskih "hačirjev"; 5. šestindvajset cesarskih
 957 II  |           inquam antiqua et nova, quae hactenus a condito mundoplurimrum
 958 XII |   spoštljivosti smejal ter gonil svoj "haha", četudi je lahko opazil,
 959 IX  |              baron Lichtenberg; Melhar Haisber; Janez Jakob baron Prank
 960 X   |          vprašal je Nacón porogljivo. "Hajdi torej!" ~Oni se je preklinjaje
 961 XI  |              je bliskoma spravil dolgo haljo raz sebe ter izza pasa potegnil
 962 IX  |                knez Vaclav Lobkovic in Hanibal Goncaga ter sta že prej
 963 XIII|         posabljam glave! In hajd smo v haremu, da sami nsimo vedeli, kdaj
 964 XI  |             nima v svojem slogu nikake harmonije. ~Nikjer ni bilo čuti človeka!
 965 IV  |                Je tedaj pravično (seie hbiling!). ~Gospod Vicarius Generalis:
 966 I   |                mnogo bolj zaradi svoje hčere, katera je bila res krasna
 967 VI  |                strahom, da morda vitka hčerka pozneje ravno taka postane,
 968 III |                  ti ne poznaješ krasne hčerke mestnega ranarja, ki je
 969 I   |             Sonce se je bil zaljubil v hčerko bogatega ljubljanskega ranarja,
 970 VI  |              še bolj veselilo! General Herabart ti vlači poln koš - starikastih
 971 IX  |                Volk Engelbreht k bratu Herbartu, kateremu se je očividno
 972 XIV |             vrhovni dedni dvorni točaj Herbert baron Kacijanar in pa vrhovni
 973 VII |             prepričan, da je v svoji s hermelinom obrobljeni obleki vsega
 974 XI  |           križa - "bežala pred kraljem Herodom, da ji ni umoril presvetega
 975 VII |              nitkami prepregel nebeško Hispanijo, da se mi izviti več ne
 976 XI  |          samokresu ter napel petelina. Hitela sta k oknu. Ali oba opoviralo
 977 VIII|               pod gradom Turjaškim! Ne hitite tako zelo! Povedati vam
 978 VI  |            svojo ženico pozvati, da bi hitreje stopala. V tistem trenutku
 979 VI  |              ga je desna noga s smešno hitrostjo zopet uravnavala, tako da
 980 XII |              še srečava! Odrinite!" ~V hišu so pospravili posodo ter
 981 XIII|                rujeta? Moja kri ostane hladna pri tem in niti ne razburila
 982 XIII|            drugi stani pa se ti odpira hladni in mokri prepad smrti: ali
 983 XII |               tisti trenutek rešila je hladnokrvnost deželnega glavarja prvega
 984 XII |              povrnila in z diplomatsko hladnokrvnostjo pričel je nevarno stališče
 985 XI  |            bodemo tu stali na mrazu in hladu. Vstopite v našo hišo, duhovni
 986 VIII|              Ljudevit kričal k svojemu hlapcu na dvorišče, bile so mu
 987 III |    izpregovoril: ~"Gospod Sonce!" - in hlastal je po sapi, kakor ne bi
 988 V   |               žep in zopet je potisnil hlastnemu sosedu nekaj zlatov v prazno
 989 IV  |            Ponudil mu je denar. Oni je hlastno pograbil po njem. Potem
 990 VI  |                mater predobrega sveta. Hleb in sadje pa sem že použil,
 991 II  |                Galec, po naših zemljah hlepeč! Na drugi strani pa razteza
 992 XII |                Tonhovec tolsto tele in hlev se slabo zapira. Kar pri
 993 XII |                občutke ali da jih samo hlini. Vse se je čulo naravno,
 994 XIV |              je deželni kancelar Janez Hoahim grof Zinzendorf, ki se je
 995 VIII|                da bode cesar Leopoldus hodil na sprehode v ta vrt. In
 996 X   |                premilostivi gospod, ne hodite po nepotrebnem v skušnjavo!" ~"
 997 VIII|              seve, če imate še poguma, hoditi ob takih razmerah na Turjak!" ~"
 998 XIII|                ter ga vlekli na široki hodnik. Polivali so ga ondi z vodo
 999 X   |                nos v dolge samostanske hodnike!" ~Vsi so se čudili. ~"Kaj
1000 XI  |               Vid stikaval po grajskih hodnikih in kotih. Pri marsikaterih