Part

1501 XI  |                pojila je tedaj rušo in korenine hruški Gospodični. ~Hladnokrvno
1502 XII |            svojo sramoto, ali njen sad korenini globoko v srcu. Senca tega
1503 XI  |              je Tomaž Ručigaj še tisti korenjak, kot je bil nekdaj, ko je
1504 VIII|               je stopil Janez Sonce na koridor. V njem so se bile popolnoma
1505 VIII|            krasne noge ima žival!" ~Po koridoru je prihitel sluga ter se
1506 XI  |         porabil je Janez Sonce v svojo korist. Kakor strela planil je
1507 VIII|            vitez Sonce!" ~"Kaj naj vam koristi orožje, gospod bastard!
1508 XIII|             med noge, kadar se mu vidi koristno bežati! Ha, ha!" ~"Tebi
1509 XIII|             zarila v leseni strop. Naš kornet je zarjul kot zaboden vol
1510 III |               na videz odredili službo korneta. V resnici pa je bil Jurij
1511 XIII|           spominjam, kako se je nekdaj kornetu Gusi'cu izprožil petelin,
1512 XIII|              karlovec, kje rnoč in dan koruzo in suhe češplje žrete, kaj
1513 VI  |               Razsekali so ga v drobne kosce in srce so mu iztrgali iz
1514 XII |               in kjer me gospod opat h kosilu pričakujejo. Sedaj pa le
1515 IX  |                Hej, ali ni tako, laška kost!" ~"Si si, fratell mio!" ~"
1516 V   |                je bil medtem zlezel iz kota. Poprej se je videlo možu,
1517 XI  |             kaj, saj vendar poznaš vse kote tega gradu!' Poznam jih,
1518 XI  |         zagotovo vem, da se bode dobil kotiček za vas in mlado vašo gospodično!
1519 VI  |          dokler niso staknili zelenega kotička, kjer je bil razgled na
1520 XI  |               se bom kuhal v hudičevem kotlu kakor zaklana kokoš. Carambo!" ~"
1521 X   |                sam satan in skupno sta kovala tiste grozne knjige, ki
1522 XI  |               tebi, da so se kar iskre kovale! Nekdaj me je vsekal čez
1523 II  |              ki izpreminja vsakovrstne kovine v čisto zlato?" ~"Nemogoče
1524 VI  |         General Herabart ti vlači poln koš - starikastih devic. Turški
1525 X   |                razprostiral tiste čase košat in star gozd, ki je segal
1526 VIII|               samostana. Ondi je raslo košato drevje, bodisi sadunostno,
1527 XI  |           človek, da ste si prislužili košček kruha na stara svoja leta
1528 XII |             mahu dolga človeška podoba koščene svoje ude ter z zvitimi
1529 XII |              so se samo enega, svojega koščenega gospodarja Kljukca, ki jih
1530 XII |               pri čemer so se mu dolgi koščeni prsti čudno zvijali. Vsakemu
1531 XII |            Kljukec od samega veselja s koščenimi rokami tolkel po tankem
1532 X   |         zasedel je stari grešnik konja koščenjaka ter ga podil po slabi poti
1533 X   |              osla, ki je bil obložen s koši in drugim pohišjem te tolpe,
1534 X   |            lačni. Ali imaš kaj prida v košu, Barba?" ~S temi besedami
1535 VI  |             jezdecev, vsi s tigrastimi kožami ob ramenih in z dolgimi
1536 XII |               trenutku odnesti telo in kožo. Ali ste vse pripravili?" ~"
1537 XI  |    pripovedoval Naconu, da si bode dal kožuh napraviti od nje za mrzlo
1538 V   |                duši, če staknem, da mi krade, polomim mu vse kosti in
1539 XI  |         bosonogi in z raztrgano obleko kradete snco predragega mojega drevesa.'
1540 V   |                ti, ti, kaj prej kot ne kradeš, ki zoblješ moje žlice,
1541 VIII|          mogoče priti iz ozidja ter iz kraja, kjer g aje lahko vsak hip
1542 X   |              bistrost in premetenost v kraji. ~"Pri njem se lahko veliko
1543 XI  |            drvili po tolskih porenskih krajinah, pili vino in poljubljali
1544 XIII|           sodnik, ki bode nekdaj sodil kralje in berače, odvzel mi je
1545 XI  |          znamenje križa - "bežala pred kraljem Herodom, da ji ni umoril
1546 VII |             Leopoldus bode imel enkrat kraljestva pod svojo oblastjo, v katerih
1547 VII |                polje, da skazuje kakor kraljev lev svoje moči. Tako je,
1548 IX  |           razdražili in razkačili! ~Iz Kranja se je odpeljal cesar drugo
1549 IX  |                tedaj ponesrečil še kak Kranjčan, o tem nam ne pripoveduje
1550 XIII|               prijetno! Leži jih nekaj Kranjcev v Karlovcu, a povem vam,
1551 XII |                svojimi na Šmartin pred Kranjem! Ondi imajo gospod fajmošter
1552 VII |            dogmo je skoraj veljalo, da Kranjska ne more brez Turjačanov
1553 VII |            sveta, predvsem pa za ponos kranjskemu plemstvu. Dandanes je pač
1554 IV  |                so mučile naše nekdanje kranjskonemške deželne očete. A Ta zapisnik
1555 IV  |                nič! Oj ti srečni stari kranjskonemški časi! ~
1556 IX  |              krenil proti starodavnemu Kranju. Ondi ga je pred mestnimi
1557 XIV |      sramežljivosti in tesnobi bila je krasnejša od Diane, katero so nekdaj
1558 VI  |               bodo krasni dan končal s krasnim pretepom. ~Množica, zapustivši
1559 VI  |               vsi sili gledati danes s krasnimi očmi, ljuba mi Ana Rozina." ~"
1560 XIV |                se moglo nagledati vseh krasot in ne načuditi se vsem lepotam. ~
1561 VIII|                 O tem vrtu in njegovih krasotah smo že pisali na drugem
1562 II  |         drugače glede narave in njenih krasov? Kdo poznaje našo zemljo,
1563 IX  |            nadvojvodovih jezdnih konj, krasstno pregrnjenih; 4. šest cesarskih "
1564 VI  |    zabranjevalo požigati, razbijati in krasti. Tako se je zgodilo tudi
1565 VII |      pritrjeval je Volk Engelbreht. Po kratkem premolku je pričel knez
1566 VIII|              Povej mu tudi, da se bode kratkočasil z menoj na Turjaku danes
1567 XIII|               Bihačgrada! Vidita, tako kratkočasne urice ustvarjal nam je gospod
1568 XIII|               mnenja, da si lepšega in kratkočasnejšega vinopitja ne morejo niti
1569 V   |            gostilničar, ki pred vsakim Kraševcem prah liže! Tu sèm naj pride,
1570 XIII|               petelinu, zavil se mu je krčevito: orožje se je izprožilo
1571 XI  |         oženjena!" ~Vitezu Soncu se je krčilo ob teh besedah srce, in
1572 X   |           ženskemu oddelku Kljukčevega krdela. Temno je gledala ter imela
1573 XII |           Stopivši iz mestnega ozidja, krene četa po mehki senožeti proti
1574 XII |                sulci in lipani! Sam pa krenem na Zatičino, kje rje drugi
1575 X   |               njima, in če opazita, da kreneta na napačno stezo, pa meni
1576 XII |          pametnega moža težavno vam bo kreniti na pravo stezo. Taka je!
1577 XIII|              svojega konja ter sučeš v krepki roki bridko sabljo. Na levo
1578 III |               po trenutku, ko vas bode kresnil po zabavljajočih ustih,
1579 V   |               Plavec, znan pretepač in kričač, dobro obiskavano gostilno
1580 XIII|              besedo segajo nepoklicani kričači! Ko smo se - da dalje govorim -
1581 XIII|             sedaj na slavo junaštva!" ~Kričaje so izpili. Potem pa si je
1582 X   |          ženske so nad njim neprestano kričale, ko se je opotekaval pred
1583 VI  |          ošabnosti ni menil za množice kričanje. Da ga je le-tá morala pozdravljati,
1584 V   |             ter odgovoril tiho: "Nikar kričati, sicer ti porinem bodalce
1585 X   |            njegovem šiljasti robec. Le kriči, mislil sem si ter mu obenem
1586 V   |             kdo je navzočen. Čul se je krik, smeh in tudi posamične
1587 XI  |              to, da ne bo nepotrebnega krika in ihtenja. Sicer si mi
1588 VIII|              je temna noč v črno svoje krilo zavila jesensko krajino,
1589 XIII|             tako kot doma za materinim krilom. Naš gospod, vrli baron
1590 III |            nožnico ter se rotil na vse kriplje, tako da so ga prijatelji
1591 X   |                v starem gradu! Pravemu kristjanu se je tedaj bati te zidine,
1592 XI  |                oče, tako mi svetih ran Kristovih in vseh bolečin njegove
1593 VIII|             siromaku kaj daru, v imenu Kristusovem, dajte mi kaj daru, daru!" ~
1594 XI  |            vina ali ne!" ~"Tako mi pet Kristusovih ran, prinesi ga, Marjanica!
1595 VI  |                na noge, da bi gledala, kritikovala, hvalila, grdila in obrekovala,
1596 II  |            različna arcana, in sam sem kriv, če mi ni vse ostalo v pregrešni
1597 XII |              ponižno: "Veličestvo, vsa krivda preži nad mano, ki sem najnevrednejši
1598 XII |             prahu ter govorite o svoji krivdi?" ~"Edini grešnik sem jaz,
1599 XIII|                   To rekši, pograbi po krivem svojem meču, ki je tičal
1600 XI  |               bilo pošteno, to je bilo krivično, posebno od vas, ki ste
1601 XIII|            polkovnik, "ter mi groziš s krivo tisto šivanko? Kaj takega
1602 VI  |             Malone vse stanovi so bili krivoverci! Samo vicedom Rabatta -
1603 VI  |         zveličavno vero - Antikristovo krivoverstvo!" ~"Sveti odrešenik!" vzdihnila
1604 XIII|               Če sem junak, kot si ti, Krištove, sem to, da sem po godu
1605 VII |             sedanje Zvezde do sedanjih Križank, obkroževal je to palačo
1606 VI  |               Kaj je? vpraševalo se je križema. Nihče ni vedel pravega
1607 XIII|             odpeljem in upam ob zeleni Krki nekaj lepih dni preživeti
1608 XII |                odpadlo mogočnemu bratu krmilo iz rok, in opazil je tudi,
1609 XIII|                Potem, Jurij Ljudevit," krohotal se je polkovnik, "potem
1610 VIII|          klavrno. ~"Kaj ne bom vedel," krokal je Kljukec, "če sem jo sam
1611 III |         prilikah izvlekli na dan težke krose, hodila sta velika gospoda
1612 XI  |                bila je takoj pri roki! Krotka žival je bila in danes se
1613 IV  |                dejal je Jurij Ljudevit krotko, "spominjajte se nas, ko
1614 VI  |              kjerkoli je mimo krevsal, krožila so se usta gledalcem in
1615 I   |               ki je šival usnje ali pa krpal platno in živel slabo, pogledaval
1616 XIII|              pa sem preživel z Zulejko krsne, srečne dneve, in danes
1617 XI  |               Ručigaja, ki je grešnike krstil nekdaj ob Labi in ob Reni
1618 V   |               smo pekli danes, in beli kruh je mehak kakor vodene pene!
1619 VI  |             bregu; smejavce pa je imel kruljavec na svoji stani. ~"Hej, kaj
1620 X   |               ter jim vzela življenje. Krute hlapce imajo še sedaj po
1621 IX  |                dan klical slavo vojemu krutemu nemškemu gospodarju in da
1622 XII |               kateri so tdaj zastopali kruto in oholo turjaško pokolenje. ~
1623 II  |               razteza penasti goltanec krutosrčni Turčin! Ali oba bode naš
1624 III |                malo prasko na lice, in krvave kaplje so mu lezle po razbeljenem
1625 XIII|                rokama po razstreljeni, krvavi glavi in potem izdihnil
1626 XI  |              Dvignil je obraz ter ju s krvavim pogledom opazil pri oknu.
1627 II  |        znamenje, kako je nekdaj turški krvoločni pes brezuspešno naskakoval
1628 XI  |                 In danes ste vi tu, in krščanske tolažbe naj ji bodi, kolikor
1629 XI  |              res tako!" ~"Brez tolažbe krščanskega duhovnika ste jo pustili
1630 VI  |             Turki ne prekrižavajo pred krščanskimi cerkvami. Drugi zopet so
1631 II  |             pes brezuspešno naskakoval krščansko to mesto! ~V jezdarnici
1632 II  |                svetih gredicah svetega krščanstva! Ali najvišjemu našemu gospodu
1633 XII |             Hudič je in Bog zna, če je krščen po krščanski veri. Turjačan
1634 XII |         vetrove ter lazili po logih in ksritih stezah ter stezali dolge
1635 VIII|              Vroč bo lonec, ki se zanj kuha!" ~"Recimo, da ga ulovimo,
1636 XI  |               duše studenec, ali dobro kuhaš? Pristavi k ognju še dva
1637 VIII|               ti pomagati, revče! Moja kuhinja je prazna in na ognjišču
1638 VI  |               in jedel bo pri deklah v kuhinji. Molil bo za nas!" ~Zopet
1639 XI  |                bila odšla po hodniku v kuhinjo, kričal je Tomaž Ručigaj
1640 VII |        votlinami in s hribčki, kjer so kunci imeli svoja gnezdišča, v
1641 XI  |               ker je priletel ravno na kup gnoja in smeti, ki se je
1642 XI  |             ravno vzdigoval z gnojnega kupa. Dvignil je obraz ter ju
1643 VIII|            resju po pašnikih, živim ob kupčiji. Danes zjutraj sem prišel
1644 VIII|              zelenih tratinah ga je na kupe ležalo. Ta stran vrta je
1645 XI  |               stara svoja leta in tudi kupico vina, da jo v miru spijete
1646 X   |             gospod," izpregovoril je, "kupil bi rad to meniško obleko
1647 XI  |               ga bili hrvaški prekupci kupili pri paši v Bosni. Vsako
1648 XII |                kakor lisjak, če ugleda kuretino. Tudi se je brez vsake spoštljivosti
1649 XII |         vlečejo se pota na hribovje za Kureščkom, meneč, da ste na Turjaku.
1650 VIII|              na ognjišču se nič več ne kuri. Vzeli so mi mlado gospo,
1651 VII |              star in predober je tudi. Kurija se menda pritožuje, da so
1652 VII |                Pádenski kaj vpliva pri kuriji? asih mali ljudje več dosežejo,
1653 XI  |               da bomo pozimi imeli kaj kurjave. Dela naj ta potepuh, da
1654 VI  |                 da je tako lahak kakor kurje pero. A glavo bi stavil,
1655 XI  |           smili zabela in ne piščeta v kurniku! Kaj takega ne boš doživela
1656 XI  |               Tomaž Ručigaj španjolske kvalirje bolj cenil nego njega, bastarda. '
1657 XI  |             nekdaj ondi nahajal ter je kvaril zrak na dvorišču Turjaškega
1658 XIV |                Zbralo se je skoraj sto lačnih in žejnih kranjskih plemičev,
1659 V   |          sosedu stisnil nekaj zlatov v lačno pest. ~"Ha! Vi umejete ta
1660 XI  |              preiskati malo gnezdišče. Lagano se je spustil po veji proti
1661 IX  |                ime, amico?" vprašal je Laha. ~"Cesare, Cesare, moj ljubi,
1662 VI  |              kdo bi mislil, da je tako lahak kakor kurje pero. A glavo
1663 VII |               si napravil okrog ustnic lahan smehljaj, kakor da je hotel
1664 III |           Jurij Ljudevit pa je staknil lahen udarec na levo roko blizu
1665 IX  |               Lah si sicer, a tudi med Lahi so dobri ljudje! Ne zameri,
1666 III |          razlivala nanj vse čarobnosti lahkega brezskrbnega življenja.
1667 XIII|                urno, kakor odnese sapa lahki list v jeseni. ~Vse je bilo
1668 IX  |               ustnica, katero še danes lahkko opazujemo na starih trdnjakih,
1669 III |                   menim, da niste čuli lahkomišljenih besed, ki jih je ravnokar
1670 VIII|               je udrla debela solza. ~"Lahkot je huda kuharica," izpregovoril
1671 III |              Aricaga je gledal strmeče lahkoživnemu svojemu prijatelju v obraz. ~"
1672 IX  |             Jurija Ljudevita, s tistim Lahom, o katerem smo že pisali.
1673 IX  |              je porabil, da je izginil Lahu iz bližine. ~Proti noči
1674 XIII|               pa moraš poznati: veliko laja, a rep tudi rad stisne med
1675 IX  |            viteštva. Imenovali so jih "lajtenante", kar se čuje prav moderno.
1676 IX  |               vodstvom barona Galla so lajtenantovali: Franc Bernard baron Lichtenberg;
1677 XI  |      pajčevinami kakor želodec psa, od lakote poginulega! Vse to sem očedil
1678 IX  |                 vicemaršal grof France Lamberg, z golim mečem v roki; 17.
1679 X   |              jih je imel óni, ki si ga lani dobil pri nunah v Velesovem?"
1680 VIII|               je tičala njegova roka v laseh. Vrag je močnejši, nego
1681 XIII|                paša ruval si je las za lasom iz sive svoje brade in preroka
1682 X   |             hodniku in žalost se me je lastila, da bom moral s praznimi
1683 II  |           dovoljevala, da sta konja po lastni volji svoji premikavala
1684 VI  |              veliki gorečnosti svojega lastnika. ~"Seveda jemo lesnike in
1685 I   |                je vse hotelo gledati z lastnimi očmi, kako bode cesar Leopold
1686 XIV |               dvignil v enakem slučaju lastno svojo gospo. Če si je potem
1687 III |                mnogo ter imel prečudno lastnost, da se ni zlepa upijanil.
1688 V   |         Carissime Quinte!" pričel je z latinsko, s težavo mu v glavo vtepeno
1689 V   |               sredi mize. "To je prava latinščina, carissime Quinte, ki se
1690 V   |         Quintus. ~"Oho, prijatelji! Te latinščine ne umejem! Kje je beneški
1691 X   |            breznosnik, "in zdaj naj ti lazim po rosnem hribu okrog! Nočem!" ~"
1692 VI  |              veljalo obilo laških šeg. Laščina se je tedaj govorila po
1693 XI  |             najboljši po Nemškem in po Laškem in po Francoskem, menil
1694 VI  |              našem mestu veljalo obilo laških šeg. Laščina se je tedaj
1695 VIII|           pričeval, da se je rodil pod laškim vročim obnebjem. ~"Lepšega
1696 XI  |                o Tomažu Ručigaju. A ta laž je dobro dejala gospodu
1697 XIII|         Aricaga usta ter mi očital, da lažem. To pa je bridka beseda,
1698 XIII|         svojima pobratimoma tako težke laži na hrbet pribijaš! Vrag
1699 VI  |              zajecljal: "Molči, kljuka lažniva, in pusti pametne ljudi,
1700 XIII|              ostrimi meči ne pogladiva lažnivega jezika. Čuješ ti moške besede,
1701 X   |               je po Karnioliji trosilo lažnivo vero meniha Martina, ki
1702 VI  |               v taki pokorščini, da so le-ti vse storili, kar aso one
1703 XI  |              je zopet umiril in grčaje legel na slamo tik ulice. Naša
1704 V   |                 da ga kličejo zakoni - leges et constitutions - in da
1705 V   |            podvreči se nekim zakonom - legibus et constitutionibus - da
1706 III |         Ljudevit tudi v Ljubljani prvi lenuh svojega časa. Zaradi prečudne
1707 II  |             kranjski plemiči - duševni lenuhi!" ~Malo se je kazalo mladeničevega
1708 VII |           vsemogočen minister na dvoru Leopolda. Tretji, Herbart, general
1709 IX  |           svoji sredi visokega potomca Leopoldovega in ker nam je še vsem dobro
1710 III |             ter vsemogočni minister na Leopoldovem dvoru, je bil oče njegov.
1711 XII |                gospod! Lepa ženska je, lepega telesa, lepih oči! In še
1712 XIV |          krasot in ne načuditi se vsem lepotam. ~Ob sedmih zjutraj zbrali
1713 XII |                In prej ko pride pomoč, lepša bode kapelica! Napočijo
1714 XIII|               čast, da ga je ustvaril. Lepši pa so še trenutki, ko sediš
1715 XIII|               ima paša v Mostaru ženo, lepšo od lune sredi jasne pomladanske
1716 VII |                reže niti najmehkejšega lesa ne! Ha, ha! In takega človeka
1717 XIII|             roko ter se potem zarila v leseni strop. Naš kornet je zarjul
1718 IX  |              trgu ter je, prekoračivši leseniČevljarski most, dospel na Meščanski
1719 II  |             deželni jezdarnici. Dolgo, leseno to poslopje je stalo nekako
1720 X   |              je li to, kar se sveti in lesketa po svetniku, zlato ali drago
1721 VI  |               pri nas v naših gozdovih lesniki in drobnice prav močno obrodile.
1722 IV  |              prsi, in dasi je bil že v letih, kazalo se mu je telo še
1723 XII |        izpregovoril je Kljukec, "dobro letino smo imeli, Bogu bodi zahvala
1724 III |                 ki je najkrasnejša med letnimi časi! Ogenj večne sreče
1725 IX  |                  seve - tudi pri našem letopiscu. ~Ob eni uri je že bilo
1726 VI  |           pravim svetnikom opraviti. ~"Letos v jeseni sem napravil torej
1727 I   |                                   I ~V letu 1660 zadnje dneve meseca
1728 X   |           končno oglodala podzemeljska lezečina ter jim vzela življenje.
1729 III |                v debelih kapljah mu je lezel znoj s čela. Janez Sonce
1730 III |                 in krvave kaplje so mu lezle po razbeljenem obrazu. Jurij
1731 VIII|           ponižno. ~"Bolje bi bilo, da leže spat njegova ekscelenca
1732 X   |             bili zakurili; poleg ognja ležeč so si greli otrple ude ter
1733 XI  |          odrezal mogočen kos od hleba, ležečega na mizi. ~"Tu imaš, dečko,
1734 XII |               se je Kljukec z zelenega ležišča ter ognjevito znova povprašal: "
1735 XII |          Lobkovica. Napravil si je bil ležišče pod senčnatim drevesom ter
1736 XIII|                 Bil je to deček bledih lic in ravnokar je bil ušel
1737 XI  |               se ji ne pozna, in lice, ličece ima, santo padre, ki mora
1738 VI  |     izpregovorila je Ana Rozina, ki je licemercu vse verovala, meneč, da
1739 VI  |            gospa! odgovoril je Kljukec licemersko.  "Kako je bilo lansko leto?" ~"
1740 IX  |    lajtenantovali: Franc Bernard baron Lichtenberg; Melhar Haisber; Janez Jakob
1741 X   |              preljubi sveti Valentin z Limabrske gore, bodi potoženo, da
1742 XI  |            moglo preriniti skozi njega lino na prosti zrak. Kdor je
1743 XII |         vrbovjem, da te požro sulci in lipani! Sam pa krenem na Zatičino,
1744 IX  |               bližini velike in krasne lipe - postavili so deželnih
1745 XI  |                je poznalo nekaj rdečih lis po steni in po zemlji. A
1746 XIII|                se jim je nabrala rdeča lisa. Vsi pa so bili mnenja,
1747 XI  |             pri potoku. Njena s črnimi lisami pokrita koža pa je visela
1748 VI  |               pobožne gube ter zasukal lisjaško svoje oko proti nebu, prav
1749 XIII|                kakor odnese sapa lahki list v jeseni. ~Vse je bilo preplašeno.
1750 XI  |             samo nekaj suhega, pikasto listastega listja ležalo je v njem,
1751 XI  |                zidovje. Rumenelo ji je listje, a ondi malone v vrhu rumenelo
1752 XI  |               da se tresem pred vsakim listom, ki ga sapa odnaša z veje!
1753 XI  |              in sedaj drobna pevka med listovi; in zajec, prebujen na svojem
1754 XIII|                na tla, ko si je Gusi'c lizal ranjeno dlan ter hotel od
1755 V   |             pred vsakim Kraševcem prah liže! Tu sèm naj pride, če hoče.
1756 XI  |                vedi se dobro, če ti je ljub tvoj trebuh in želodec v
1757 VIII|             bodite, gospodine! Tudi to ljubav vam storimo! Samo - - -" ~"
1758 VI  |               osrečil s plamtečo svojo ljubeznijo! ~"Da, Ana Rozina," izpregovoril
1759 IX  |            milostjo izročene. Z veliko ljubeznivostjo se je zahvaljeval Leopoldus,
1760 X   |                noči na grad k ukradeni ljubici. Prvo noč so čakali brezuspešno,
1761 XIV |    izpregovoril ob slovesu: "Mnogo sta ljubila ta dva, zategadelj hočem
1762 IX  |       vladarstvom, ker bodemo mir bolj ljubili nego krvavo vojno. In tudi
1763 IX  |    transparente, s katerimi so lojalni Ljubljančani že tiste dni slavili svojega
1764 VI  |               v jezdarjenja umetnosti. Ljubljanska dekleta pa so bila drugega
1765 III |     pretepavati miroljubne rokodelčiče ljubljanske. Včasih je izpremenil simpatije
1766 II  |          podložniki koprneli na prihod ljubljenega vladarja. ~"Radoveden sem!"
1767 IX  |            svetnik? Janez Vajkard, naš ljubljeni ajo, pravi je nam obilokrat
1768 V   |            starec: "Polna skleda mi je ljubša od poštenosti. Ta še ni
1769 IX  |              katero je pripeljal Janez Ljudovit Gall na šentviško polje.
1770 VI  |                je mož morda benečanske ljudovlade poslanec, za katerega se
1771 VI  |               svojih gradovih skrivali ljuljko troseče predikante. Danes
1772 VI  |             oprava nekaj divjaškega in ljutega vtisa, katerega so poviševale
1773 I   |              bi se za njim podila četa ljutih Turčinov. ~V mestu je zavladala
1774 VIII|              morje mirno in mrtvo pred ljutim viharjem, ki se v hipu,
1775 XII |                smejal nekdo nad knezom Lobkovicem! Poprej v prvi osupnjenosti
1776 III |            Leopold prevzel vladarstvo, ločiti se je moral prekanjeni minister
1777 XI  |               je raslo na mestih nekaj ločka, kar je pričevalo, da se
1778 XII |         tolmune, obraščene z bičjem in ločkom. Na drugi strani pota dvigalo
1779 VII |              ter odtirali Ano Rozino v log. Da, skoraj pred mestnimi
1780 X   |          Miholec jim je šel naproti. V logi pri Pijavi gorici bodo čakale
1781 VI  |            neznana, tako da so jo brez logične težave v soglasje spravljali
1782 VII |             lahkodušno oglasil: "Knezu Logkovicu -- in to se pripoveduje
1783 IX  |            transparente, s katerimi so lojalni Ljubljančani že tiste dni
1784 IX  |              pa ni utihnilo Kranjčanov lojalno veselje. Ker je Leopoldus
1785 IX  |              danes, in dasi je kakor z loka izprožena puščica švigal
1786 IX  |              proti meni v družbi s tem Lokovicem ali Schwarzenbergom! Bog
1787 IX  |               slovenščino tudi za silo lomil. ~"Kje si pobral to ime,
1788 VI  |               zelo polne in veje so se lomile. A tudi polhov je bilo kot
1789 XI  |         Pristavi k ognju še dva velika lonca in napolni ju z mesom do
1790 II  |             mladeniči sedaj? Ali naj z lopato premetavamo rušo kakor umazan
1791 VI  |               da se je komaj preril do lope. Takrat se je neko ojačil
1792 VI  |             dobro gospo! Oče naš!" ~In lopov je pričel res moliti poluglasno
1793 VII |    ekscelencija, napadli so me neznani lopovi skoraj pred mestnimi vrati,
1794 XII |             ude!" ~"Pri sveti Materi v Loretu prisegam, da ne bode Vašemu
1795 V   |              klel - a Kljukca se i več lotil. Kljukec pa se je takoj
1796 XII |            nadvojvoda Viljem, bila sta lovcem na čelu; posebno zadnji
1797 XII |               čolnov, po katerih so se lovci, pustivši konje slugam,
1798 XI  |                 Ko se je dim razkadil, lovil se je Janez Sonce z roko
1799 XII |         posebno zadnji kazal je veliko lovsko navdušenje ter izpraševal
1800 VI  |              Iz Davč sem, daleč tam za loško graščino, kjer ni drugega
1801 XI  |              da bi me moral zaradi nje Lucifer gristi!" ~Videti je bili,
1802 V   |                v črno noč - za Jurijem Ludevitom, da bi ga pretepli po tedanji
1803 XIII|               v Mostaru ženo, lepšo od lune sredi jasne pomladanske
1804 VIII|              sva ukradla njegovo gospo Luno! Hi, hi!" ~Izbral si je
1805 XIII|           revče izpije vina za orehovo lupino, telebne ti pod mizo, kot
1806 II  |               vir preroštva?" ~"Sol de lupo! Pobil bode osebno Osmana,
1807 VI  |               sedlom. Ali so bili tudi luterani, da so usmrtili dobrega
1808 XI  |            glej, da jo varno spraviš v Lutrov zaboj! Tudi na hruško Gospodično
1809 XI  |              še tudi: Kadar pa srečate Lutrovega hlapca, tedaj mu z mečem
1810 XI  |                 da jo imate tu gori, v Lutrovi sobi?" vprašal je vitez
1811 XI  |                to, odpre se vam vhod k Lutru in njegov kurnik, ki je
1812 X   |              so se ženske kakor žabe v luži. ~"Kdo me je videl, prekleto!" ~"
1813 III |            gledali kalno kakor deževna lužina, stal je naš Jurij Ljudevit
1814 IX  |           Juriju! To je pa človek, kii ma rad ženske! Belle donne!
1815 VIII|           hvalil vse svetnike in sveto madono, da ga je danes obvarovala
1816 IV  |          Jezdarica je vedno prazna, in maestro, ki so ga vam za ples naročili
1817 VII |                pripovedovalo, da se mu maja dvorsko stališče. ~"Prišel
1818 VIII|                 če bode brila po dolu, majala bode vejevje in ž njim se
1819 IV  |         glavnim vhodom je takrat čepel majhen balkonček, o katerem sedaj
1820 X   |               udarcev, da se je Mihaču majila koža mesec dni in da je
1821 XIII|                pred Turčinom! Tužna mi majka, da mi je načelovati takim
1822 XI  |         požeruh ti!" ~"Res je prazna - majolika," odgovoril je Tomaž Ručigaj
1823 XI  |                je vidno ginilo vino iz majolike na mizi. ~"Toliko vam povem,
1824 XI  |              hudiči odnesli turjaškega majorja!" ~"Zarad gospoda bom prinesla;
1825 II  |            kazalo, bilo je rdeče kakor makov cvet. Iz oči pa je sijal
1826 IV  |              katero je stopil. ~Gospod Maks Paradajzar baron: Strinja
1827 XIII|               pa smo bili iste čase še maldi, "pričel je Simonovi'c znova, "
1828 I   |               je prišel Janez Sonce iz male cerkve, in, vodeč Ano Rozino
1829 VIII|          prezebal kakor vrabec v zimi! Maledetto!" ~Janez Sonce je hitro
1830 VII |                veličanstvo ima za take malenkosti ostre oči!" ~"E, kaj," pravi
1831 VI  |               pomagalka, usmili se teh malikovalcev!" ~Prišli so na mesto, kjer
1832 III |            bilo komaj dvajset let. Pod malim nosom so se mu kazali prvi
1833 VII |          vojvod münsterberški, pečal z malimi skrbmi Janeza Sonca ali
1834 XII |              in vina je že popil kakor malodko turjaških grofov, dasi se
1835 XI  |          hlapci v gradu, ki so tako le malokrat imeli z redovniki opraviti.
1836 XI  |              mi pa odgovoren, s svojim malopridnim življenjem odgovoren, da
1837 XI  |           capitano. Čemu bi tudi za to malovredno gospodo z grehom obkladali
1838 V   |              in prijetno se mu sanja o malvazijskem vinu in drugih dobrinah!
1839 XII |            Božji na Šmarni gori! Sveta mamika božja na Šmarni gori, v
1840 XI  |             časih kak pameten človek k man, ki ni tak kot ta kisla
1841 XI  |             Splezal je na drevo. Med z manhom obraslimi vejami se je stiskal
1842 III |              in slovesnim glasom nekak manifest, s katerim se je vitez Janez
1843 XI  |             Turjačane spodjeda ter jim manjša imetje? He, poznate li ga,
1844 VII |              in moje ime ne bode imelo manjše slave, nego jo ima ime kardinala
1845 I   |            deželi, kjer ni napravljala manjšega vtisa nego v beli Ljubljani.
1846 XII |        opravljen, jezdi tam po cesti z manjšim spremstvom, nego so ga imeli
1847 X   |              otrple roke ter od samega maraza venomer rožljal s svojim
1848 XII |           usmilila! Čast in slava! Ave Maria, gratia plena!" ~Tu je knez
1849 XI  |            odpró vrata in v izbo stopi Marijanica ter postavi polno skledo
1850 XI  |             padre!" gonil je Ručigaj. "Marikaj vem, o čemer bi vedelo mične
1851 IX  |               Gall na šentviško polje. Marikak kmetič, katerega je bila
1852 IX  |              pogubiti, in da so morali mariskak cekin s seboj vzeti, če
1853 V   |               Augustulus, ti na desno; Marius, ti tu sèm; Tiberius, ti
1854 VIII|                težaki še vedno v polni marljivosti. Čistili so pota, pulili
1855 XI  |             vredna ni. To jaz vem, ker marsikako solzo prejokale so krasne
1856 XII |               In jemalo mi je spanje v marsikateri noči!" ~"In molčali bi bil,
1857 XI  |        grajskih hodnikih in kotih. Pri marsikaterih vratih prijemal je kljuko
1858 XIII|             življenje tako kot doma za materinim krilom. Naš gospod, vrli
1859 XIII|                se mu je prikazala cela mavrica od vseh bolečin. Od smeha
1860 IV  |           okrog roke ter mu mazilil in mazaril rano, da je bilo res čuda,
1861 VII |               dobiš pri njem najboljša mazila. Nekdaj ti je strigel brado,
1862 IV  |               platna okrog roke ter mu mazilil in mazaril rano, da je bilo
1863 IV  |           Premišljeval je in strast po maščevanju je divjala po njem. ~Napočil
1864 X   |               Tinač. ~"Morda je za kak mašen plašč s tistimi debelimi
1865 III |           Turjaški. ~Tisto jutro mu je maševal vladika Pedenski v kapeli
1866 III |        zabavljajočih ustih, iz katerih mečete sedaj pene kakor raztogočen
1867 VIII|                 Hi, hi!" ~Izbral si je medeno hruško ter jo drobil med
1868 IV  |               deželnih stanov preučeni medicus je zahaja k njemu. Ovijal
1869 IX  |                cesar drugo jutro proti Medvodam, kjer je na Goričanah v
1870 XIII|                kakor svetla zvezda med meglami prikazoval rožnati obrezk
1871 IV  |              jezna in da jih pričakuje mehka sodba! ~Volk Engelbreht
1872 IV  |              veliko težavo je zlezel z mehkega sedeža v vozu. Stopivši
1873 XII |              pričel postajati nekoliko mehkejši. ~"Govorite torej jasno,"
1874 XI  |             sta morala naša potnika po mehkem mahu na drobno srečo plezati
1875 XIII|            tlači junaka, če se je vdal mehkemu zakonu. Z dobrimi tovariši
1876 V   |              iz stene. Obešali so nanj mehove, ali v steno so ga bili
1877 IX  |         Spectacul war anzusehen, desto mehr raffte es die Augen der
1878 III |              vladiki - "to presega vse meje, Vaša milost. Malo potrpite,
1879 VI  |              pričeli divjati, da se je mejna pokrajina tresla pred njimi.
1880 VI  |               pribežali v hrvaško našo mejo. Prinesli so s seboj nekaj
1881 XI  |           slonelo nekaj topičev, ki so melahnolično zrli v dol, prav kakor bi
1882 IX  |             Bernard baron Lichtenberg; Melhar Haisber; Janez Jakob baron
1883 XII |              se je s tem dnevom pričel meliniti, in gotovo je, da bode Janez
1884 XII |                ti greš s svojo čedo na Mengeš; ondi ima Tonhovec tolsto
1885 X   |              se vstopil, imajo pobožni menihi v steni za umetno železno
1886 VI  |               mu je ob strani in ni se menila za radovedno množico, ki
1887 XI  |               veliko samostanskega ali meniškega! Ker je nosil Sonce kratke
1888 XI  |             tleh zapustil znak svojega meništva, ter priskočil k oknu. Tam
1889 XIII|              dušo, so tiste brezbrojne merice, katere sem izlil v sé,
1890 II  |               E trema Germaniae par ad meridiem! Drugega nič! Ali kaj bi
1891 XII |              se mu je. Strupeno sta se merila nekaj časa. Potem pa je
1892 XI  |            poštenjakov, ki bi se mogli meriti s Tomažem Ručigajem. ~"Sedaj,
1893 X   |                ima, in če jih hočeš do mesa, takoj si v pasti in v nevarnosti,
1894 VI  |          stopali v težki svoji opravi. Mesarski in rokodelski pomočniki
1895 X   |                kruha! Povej ti gospodu Mesecu ali Soncu ali kako se mu
1896 XI  |           velika lonca in napolni ju z mesom do vrha! Poštene goste imamo
1897 IX  |                po ulicah ljubljanskega messta vse trlo od same množice.
1898 IX  |          pridirjala hrvaška konjica iz mestaa. Vodil jo je junak Simonovi'
1899 XI  |                njem. V dnu je raslo na mestih nekaj ločka, kar je pričevalo,
1900 IX  |             pričakoval mestni sodnik z mestnim starešinstvom ter mu slovesno
1901 IX  |                sprejmejo na polju pred mestom. Sedaj je bilo vse jasno,
1902 XI  |                žareče železo po starem mesu. Toliko smo trpeli, santo
1903 III |              vedno vezalo frfetajočega metulja! Mnogo smo se šalili in
1904 VI  |             soprogo. Kakor pomladanski metuljček zibala se mu je ob strani
1905 III |           zakonskimi ženicami. In vsak meščan je prebledel kakor stena,
1906 IX  |       razpostavil po istem tlaku svoje meščančke ter jim ukazal, da so nabili
1907 IX  |              slavnega zgodovinarja. Ti meščančki so vzdihovali pod težkimi
1908 VI  |               po Starem trgu vse polno meščančkov, ki so v pražnji opravi
1909 IV  |       spremljal v cerkev, obstajali so meščanje, pravili si na uho njegovo
1910 IX  |              množice na levo in desno. Meščanov in poljedelcev je mrgolelo,
1911 IX  |       leseniČevljarski most, dospel na Meščanski trg in poem mimo mestne
1912 I   |             gnetli po tlaku, lazili za meščanskimi dekleti, pretepali se z
1913 I   |          vedeti, kam vodi taka pot! In meščanstvo se je smejalo. A smejanje
1914 VIII|                Pripovedovalo se je med meščanstvom, da bode cesar Leopoldus
1915 IV  |           silovito ošaben ter nadležen meščanstvu in plemenitaštvu! ~Jurij
1916 VI  |             ostankov je skoro izginila mič mogočnih in ošabnih gospodov
1917 XI  |               tam spodaj tik ceste pri Miciki pil sladko vino za nje,
1918 XI  |         Marikaj vem, o čemer bi vedelo mične reči pripovedovati kamenje
1919 VIII|              Ani Rozini ve, kje je! In midva še tukaj sloniva ter trativa
1920 XIV |             dvorane. V tistem trenutku mignil je Leopoldus deželnemu glavarju,
1921 XI  |               steni navzdol, da je kar migoma izginil onim v sobi iz pogleda.
1922 II  |         condito mundoplurimrum gentium migrationibus, culturis, ruinis, per adversos
1923 X   |             Dolgonosi mož pa je nagnal Mihača, da je moral s košem v vodo
1924 X   |              so vsi. ~"Lezi torej, moj Mihola, lezi z lepo mirnostjo!" ~
1925 X   |               ne bode naših babnic?" ~"Miholec jim je šel naproti. V logi
1926 III |                temnih obrvi so mu zrle mile oči tako poželjivo, kakor
1927 XII |        ustanoviti visoko taborišče pod milim nebom. Ali na gradu danes
1928 XII |               grmovju pod Turjakom ter milo ječi, ker mu je Jurij Ljudevit
1929 III |         prečudne krasote svoje se je z milobnim vedenjem hipoma vsilil tudi
1930 IX  |                pa cesar Leopoldus tako milostiv, da se ti bode tako srce
1931 III |             prazne glave pokorščino do milostivih stanov!" ~"Ekscelenca!"
1932 IX  |              mogočnemu posloplju ter z milostivim pogledom osrečil deželnega
1933 III |               mi jo morda pošlje večno milostni bog, da zatre pregrešne
1934 X   |                poprosil sem ga daru in miloščine. Dejal sem proseče, da imam
1935 X   |            pater gvardijan, da zbirava miloščino za sveti samostan. V noči
1936 IX  |                 zasvedočiti mu posebno milsot očitno pred celim svetom. ~"
1937 III |           končalo!" ~"Čakal sem, da je minila služba božja. V hvaležnosti
1938 VII |               je, praviš!" Bledi obraz ministrov je pri tem vzkliku še bolj
1939 III |             krvjo. ~Janez Sonce je bil mirnejši ter je samo pazil, da mu
1940 X   |                moj Mihola, lezi z lepo mirnostjo!" ~Mihaču ni bil všeč ta
1941 II  |          skrival pod njim, vendar prav miroljuben in črni kodri, ki so se
1942 III |                napadati in pretepavati miroljubne rokodelčiče ljubljanske.
1943 IX  |                Tudi tisti dan ni mogel mirovati! Splezal je na mestno ozidje
1944 VII |              postavil na prostor, kjer mirujeta pest in sila, kjer je odkazano
1945 XIII|           takoj usuli možgani na mizo. Mirujta torej! Ti si pil čez mero,
1946 VII |             oglasil se je zopet knez. "Mislite si, da je grad Turjaški
1947 IV  |               v veliko svoje strmenje (mit höchster Verwunderung vernomben),
1948 V   |            opazoval gostove za drugimi mizami ter se neprestano nekako
1949 II  |               Seladon!" ~Podal je roko mlademu tovarišu v slovo; le-tá
1950 VI  |               grozo napaja zaljubljene mladeniče in s strahom, da morda vitka
1951 II  |            lenuhi!" ~Malo se je kazalo mladeničevega lica izpod čelade, ali to,
1952 II  |            protonotarja ni ostal skrit mladeniču. Ohladivši se od navdušenja,
1953 III |                zajec, ki zapušča svoje mladiče ob preteči nevarnosti! In
1954 VII |             jahalnica, kjer se nezreli mladiči tepejo z meči, ali pa pivnica
1955 III |            tudi deviškemu. Lazil je za mladimi dekleti, a tudi za zakonskimi
1956 III |               kako mi zapeljujete našo mladino. Pa motite se, če menite,
1957 VI  |                  Vitez Sonce je nabral mladostni obraz v učene gube ter odgovoril: "
1958 X   |            tovarišice so bile nekoliko mlajše, a navzlic temu so napravljale
1959 I   |             sedaj tam. Starejšim kakor mlajšim pa je življenje ugajalo
1960 X   |                se je hotel po njegovem mnenju samo plačilu odtegniti,
1961 VI  |           glavo bi stavil, da se je že mnogemu zasadil v trebuh, ali ne?
1962 XII |               konja ustavil, vzdignila mnogobrojna tolpa divjih golobov ter
1963 VII |               dvorec. Takoj so oblegle mnogobrojne čete radovednega ljudstva
1964 III |           naproti in stiskati je moral mnogobrojno rok. Bila je to izvoljena
1965 VIII|              ti nam pomagaj, ti se nam množi, da te bo kočno poln klobuk!
1966 VII |                bil na svojem mestu ter množil slavo mogočne rodbine. ~
1967 II  |                kakor je potolkel Jozua Moabičana in Gateje! Pello duos! ~"
1968 IX  |                 Kaj hočemo! O polunoči moam sedlati in potem jo odrineva
1969 VI  |              pripovedovali, da je tako močan, da zvije konjsko podkev
1970 XI  |           tedni in tedni, da dobim kaj moče v grlo! Ej naša gospoda
1971 VIII|           katerega je sovražil z vsemi močmi strastne svoje duše. Malo,
1972 VI  |                 a potem so jo odtirale močne roke v gozd pod smreko.
1973 XIII|                smrti v obraz napiti se močnega vina. Ali družba mora biti
1974 VI  |           danes, ko se mi - zastopniki močnejšega spola - smešno opravljamo
1975 VIII|          njegova roka v laseh. Vrag je močnejši, nego sem menil. Kar koj
1976 II  |             temu je nosil ob strani na močnem jermenu težak meč, ki je
1977 II  |               kateri je tičal, navzlic močnemu oklepu, pod katerim je sopel
1978 XII |             tolpa divjih golobov ter z močnim šumom plaho odplula v zakajeni
1979 VI  |            Tedaj se je že mračilo in z močvirja se je dvigala tanka megla,
1980 IX  |          lajtenante", kar se čuje prav moderno. Istotako nam imenuje gospode,
1981 IX  |               dve kompaniji sta nosili modra peresa na kasketah in modrre
1982 IX  |             komapnij sta imeli prapore modrobele, drugi dve pa žoltobele.
1983 IX  |            opazil je pod žoltobelo ali modrobelo zastavo svojega graščaka
1984 II  |      philosophorum!" ~"Bog nam v svoji modrosti ni odkril vseh skrivnosti,"
1985 IX  |            modra peresa na kasketah in modrre predpasnike ob rami; pri
1986 XI  |          čudili, da je taka izprememba mogoča. Takrat sem bil mož, da
1987 XI  |               velikim nožem je odrezal mogočen kos od hleba, ležečega na
1988 VI  |             lahko poniža rodove, mnogo mogočnejše od naših Turjačanov, ki
1989 VII |              sonce nikdar ne zaide, in mogočnejši bode, nego je bil Carolus,
1990 VI  |         ostankov je skoro izginila mič mogočnih in ošabnih gospodov Turjaških,
1991 IX  |              da mu je izkazoval vso le mogočno čast; to pa tembolj, ker
1992 VI  |           ostal pa je v nekdanji svoji mogočnosti vpliv ženskega spola: ostala
1993 III |              Otrpnila je pred svetlimi mojimi pogledi. Obkroževala jo
1994 X   |             deset! Če ti je ljuba taka moka, pa se še oglasi; mi smo
1995 X   |            šibo. "Denar je zapil in za moko ga je bil vzel!" ~"Saj ni
1996 XIII|              pa se ti odpira hladni in mokri prepad smrti: ali v sredi
1997 VI  |           časih pripovedovalo, skritih mokrih in ostudnih ječ po svojih
1998 XIII|              tvoje vino pijem, zatorej molčiva jaz in bridko moje oročžje!" ~"
1999 XI  |                 prinesi ga, Marjanica! moledoval je Ručigaj. "Še na sodni
2000 IV  |                vsakem koraku. ~Tako so moledovali okrog vsakega prišlih gospodov