Part

2001 VIII|       previdnosti pa je izvlekel velik molek iz žepa in tu in tam je
2002 VI  |                 potem bode že resnica! Molitve ne znajo nikake in menda
2003 VI  |                vsakega posebej posebno molitvico, ki jo je stresel iz rokava.
2004 XII |                Češčena si Marija", med molitvijo pa se mu je srce širilo
2005 V   |              pogledom, "seve, da se mi morajo usta malo - zapečatiti.
2006 XIII|          kratkočasnejšega vinopitja ne morejo niti misliti. ~"Obilo radosti
2007 XI  |             najboljšega vina, ki si ga moremo misliti! Tedaj pa je prvič
2008 X   |       izpregovoril je Sonce, "tukaj ne moreva ostati! Ob tem krasnem dnevu
2009 VII |                 ker ravno ne veš in ne moreš vedeti, kake so reči. "Knez
2010 VI  |           silno razdivjal. In kakor je moril in požigal po zeleni Bosni,
2011 XI  |               je razoranem licu, da ga morita strah in skrb. Klobuk je
2012 VI  |                zljubilo, tako je hotel moriti in požigati po naši granici.
2013 XI  |              sveti oče! V vojskah in v moritvah! Da bi Tomaž Ručigaj spil
2014 VII |            kamen v najtemnejši globini morja. Moja zvezda je komaj izšla
2015 VIII|               po duši, kakor je včasih morje mirno in mrtvo pred ljutim
2016 XIV |             pomnoževali kakor pesek ob morju, ne govoril bi morda sedaj
2017 XI  |               tega obraza vdan pijači. Motno oko je dalje pričevalo,
2018 XIII|          streljamo, izpregovori naj se moška beseda! 'Ne pijte vina nikdar
2019 VI  |            mesec dni zopet belo mesto. Moški spol je sicer trdil, da
2020 VI  |             junaka in njegovega konja. Moškim je dopadeal zadnji, ženskam
2021 XII |                jesta in iz ene in iste mošnje denar rabita! Dobre čase
2022 XII |               tebe in napolnjeno tvojo mošnjo!" ~"Hudiča," zjezil se je
2023 XI  |                sto in stokrat: kdor je možak in poštenjak, ta je z žensko
2024 VIII|             upam. Če ubijete vi takega možaka, kakor je Kljukec z Gorenjskega,
2025 IX  |              rad povedal. Pila bova in moževala!" ~"Danes zvečer," vzdihnil
2026 VIII|                je prešinila nova misel možgane, obrnil se je torej še enkrat
2027 XIII|             čelo, da bi se takoj usuli možgani na mizo. Mirujta torej!
2028 III |            Ulegel sem se. Iz razgretih možganov pa ni hotela misel, d ima
2029 X   |           Tinač," oglasil se je droben možiček; "kaj boš ti stokal, ti
2030 V   |              kakor vidite!" ~"Ali imaš možnost, da tiščiš jezik za zobmi,
2031 VI  |                kopita. ~Tedaj se je že mračilo in z močvirja se je dvigala
2032 VII |               dvorano s silo odprla. V mračni prostor je sonce svetlo
2033 IX  |               je iz dalje videlo kakor mravljišče, živo in gomazeče. Gorenjsko
2034 VII |             Janez Vajkard trdil, da je mraz in da ga zebe. Končno je
2035 XI  |              Pa kaj bodemo tu stali na mrazu in hladu. Vstopite v našo
2036 XI  |               po nje, da jih ne ogloje mrčes!" ~Vstal je, da bi splezal
2037 X   |               takšna , da jih mora vse mrgoleti po nji! Ko pridejo babnice
2038 III |             grizel ustne ter med zobmi mrmral kletvice. Ko so mu prijatelji
2039 IX  |                je tako na mestnem zidu mrtev obležal in da ni nikdar
2040 III |                po pesku. kakor bi bila mrtva, povesila se je roka Juriju
2041 VIII|               je včasih morje mirno in mrtvo pred ljutim viharjem, ki
2042 III |           zdelo, kako se mu je zjutraj mrzelo pred sveto mašo! Kakor da
2043 IV  |                tudi prilizavanje se mi mrzilo. ~"Ekscelenca," prosil je
2044 V   |               nekaj prav rahlega piva, mrzlega kakor led sredi zime. V
2045 XIII|                    Tudi jaz sem tvojih msili, Aricaga!" odgovoril je
2046 VI  |           izbral med svoje svetnike in mučenike! Vidite, Ana Rozina, smrt
2047 IX  |           rodili slavni predniki vaši. Muči nas radovednost, obiskati
2048 IX  |                ga sukal in z ostrogami mučil, da je žival skakala in
2049 X   |             kamenje. Radovednost me je mučila od tistega dne, in neprestano
2050 IV  |                vedeli, kake "skrbi" so mučile naše nekdanje kranjskonemške
2051 VI  |        pozornost. Zategadelj je pričel mučiti svojega konja, da se mu
2052 XII |               temno, "saj vidite, kako mučni so nam in našemu spremstvu
2053 VII |         pregostih besed, Sonce, nam se mudi," dejal je Volk Engelbreht. ~"
2054 XII |                ne videl. Tudi se mu ni mudilo vstati in nikakor ni kazalo
2055 VII |         človeka naj bi se bal vojvod v Muensterbergu? Tako mi trojice, slabo
2056 VII |               Janeza Vajkarda, vojvoda münsterberškega, da sem vam dal upleniti
2057 VII |             presvetli moj brat, vojvod münsterberški, pečal z malimi skrbmi Janeza
2058 VIII|              Ta gospod je včasih polna muh. Nož pa, ki je nabrušen,
2059 VI  |            matere, prav kakor nadležne muhe, ki se ne dado odpoditi.
2060 VIII|                pa je še vselej pregnal muho, in naj je še tako nadležna
2061 X   |              bi ležal sredi peklenskih muk. Ječe je vstal, ko mu je
2062 II  |                quae hactenus a condito mundoplurimrum gentium migrationibus, culturis,
2063 IX  |                ter streljalo iz težkih mušket. Po mestnem ozidju so imeli
2064 IX  |              so vzdihovali pod težkimi mušketami, katere so v znamenje velikega
2065 XI  |            stojim že tu na meji dežele Naaan in dežele Egipta. In še
2066 IX  |             kakro je časih nališpan in nabarvan oltar v pogorski cerkvici! ~
2067 XI  |            pričevalo, da se ob deževju nabira ondi voda, edina voda, ki
2068 XIII|          njegovimi očji morali smo jih nabiti ter napeti peteline. In
2069 XIII|          pograbili po svojih dolgih in nabitih samokresih. ~"Nebeška misel
2070 XI  |              se bo še nesreča zgodila! Nabrusil bom svoj meč in do ročaja
2071 XIII|          vstopil pod naš barjak in pod načelništvo gospoda Jankovi'ca. Bil
2072 XIII|              smo torej v Bihačgradu in načeloval nam je vrli in visokorojeni
2073 IX  |           tistih gospodov, ki so tedaj načelovali štirim kompanijam deželnega
2074 XIII|               Tužna mi majka, da mi je načelovati takim otrokom! Pijte, pasje
2075 IX  |                vzpenjala na vse mogoče načine. Vse se mu je čudilo, ko
2076 X   |          katero so obsipali poštenjaka Nacóna in njegovo bistrost in premetenost
2077 X   |         vzdignil, potem pa je odšel za Naconom v gozd; nerad je sicer zapustil
2078 XI  |               in Tinač je pripovedoval Naconu, da si bode dal kožuh napraviti
2079 XIV |            nagledati vseh krasot in ne načuditi se vsem lepotam. ~Ob sedmih
2080 III |      zaplapolal po meni in v presladki nadi sem dejal svojemu duhu:
2081 VII |              mi, Turjaški gospodje! Ne nadlegujte več gospoda glavarja!" ~"
2082 VIII|                muho, in naj je še tako nadležna bila! Svetli moj prijatelj,
2083 VI  |          deklice in matere, prav kakor nadležne muhe, ki se ne dado odpoditi.
2084 IV  |             steršinstvo ne odpravi teh nadležnikov!" ~V tistem trenutku je
2085 XII |              Zaradi tega greha tepe me nadloga in tepe me Bog, tepla me
2086 VI  |                lahko posegel do prvega nadstropja pri hišah; na glavi mu je
2087 IX  |              škofiji, in sicer v prvem nadstroplju proti jugu sèm, kjer so
2088 IV  |                   Vivat!" zaklicali so nadušeno vsi. Razrahljalo se je ekscelenci
2089 VIII|              daru, daru!" ~Prihitel je nadzornik ter ga z vihtečo palico
2090 VIII|           popoludne zapuščena, in niti nadzornika ni bilo tu sèm, ker se je
2091 VIII|              vladarja. Vmes so kričali nadzorniki ter pazili z bistrim očesom,
2092 IX  |                 ki je konja neprestano naganjal ter vihtel svojo sulico.
2093 VI  |             smel moliti ter klečati na nagih kolenih v kapelici očetov
2094 XII |             tako izvrstno premišljenim naglaševanjem, da se niti za trenutek
2095 XIV |           Ljubljana polna, ni se moglo nagledati vseh krasot in ne načuditi
2096 V   |               v roke, skrivoma in tako naglo, da ničesar ni opazil moj '
2097 VIII|             vlekel ženo!" ~"Le počasi! Naglost ni prida, dejal je polž,
2098 X   |             lonce. Dolgonosi mož pa je nagnal Mihača, da je moral s košem
2099 III |              sem menil, da je boginja. Nagnila je glavico kakor roža, če
2100 XI  |          hotela, da je bil grajski zid nagnjen nekoliko, ter je proti tlom
2101 XI  |                Doma smo jo tudi imeli! Nagnjena je bila na malo hišo domačo,
2102 VIII|             starogrški svoji lepoti in nagoti kazali iz zelenja naokrog.
2103 XI  |            drugo, tako da se je končno nagrmadilo zidovja, ki je sicer v zvezi
2104 XI  |                se je že od nekdaj ondi nahajal ter je kvaril zrak na dvorišču
2105 III |              in klobuku frčali z glav. Najbližji so poskakali s konj ter
2106 VI  |                je zibalo ponosno pero. Najbolj pa ga je krasila tigrasta
2107 VII |                na nogi, dobiš pri njem najboljša mazila. Nekdaj ti je strigel
2108 XI  |           cesarsko mizo in je pijan od najboljšega vina, ki si ga moremo misliti!
2109 XIII|               istina, Simonovi'c?" ~"O najboljšem še nisem govoril! Težko
2110 I   |                so se zbirali sinovi iz najboljših rodbin pred hišo Janeza
2111 VII |             rečeno, Turjačanom cvetela najdivnejša sreča. Herbart Turjaški
2112 X   |                 ki mu je bilo na svetu najdražje. V obupu je škripal z zobmi
2113 VIII|             bom povedal, kako je bilo. Najel me je gospod Jurij, tisti
2114 V   |               beneški cekin? Ko sta se najeli, napili in nakričali, pa
2115 XIII|               pod mizo, kot bi se bilo najhujšega strupa nasrkalo. Sramota
2116 IX  |              odmevalo po dolu kakor ob najhujši nevihti. Je li se tedaj
2117 III |          poznam?" 'Kaj, ti ne poznaješ najkrasnejše ženske tega mesta?' vpili
2118 XI  |              lepo, kar pripoveduješ, a najlepše bi bilo, če mi poveš, kam
2119 XII |      smrtonosno zamahnil proti svojemu najljutejšemu nasprotniku. In Janez Vajkard?
2120 VI  |             Engelbreht si je bil zbral najmanj štirideset kavalirjev, s
2121 III |            Božja služba je tem dečakom najmanjša skrb, vsi se valjajo po
2122 II  |               nosom se mu še ni kazalo najmanjše znamenje moške brade; ali
2123 XII |               naš knez ne bil čul niti najmanjšega nemira. ~"Vrag vedi, kje
2124 II  |             deluje povsod okrog nas, v najmanjšem prahu kakor tudi v mogočni,
2125 I   |              in to je bil zadnji, a ne najmanjši vzrok - razpisala je bila
2126 VII |            skrhan nož, ki ne reže niti najmehkejšega lesa ne! Ha, ha! In takega
2127 IV  |          odgovoril je Jurij Ljudevit z najmilobnejšim glasom. ~"Da, svoje življenje
2128 XII |                pota! Če nas obišče naj najmilostivejši gospod v gradu naših pradedov,
2129 VII |             tudi plačilo, ki je vredno najnevarnejšega boja!" ~"Upajmo, da mu zasije
2130 XII |          krivda preži nad mano, ki sem najnevrednejši vaših služabnikov! Na me
2131 IX  |              kako je slovensko mesto v najnovejšem času sprejemalo svojega
2132 VI  |      najvnetejši, ali pri potrebi tudi najostrejši izmed vseh, ki so kdaj imeli
2133 XI  |             kolnem. A časih mora kleti najpobožnejši človek! Pa kaj bodemo tu
2134 VIII|               mnenje! Če pa hočete, da najpoprej železo zapoje, tudi mi je
2135 VI  |              Jožefa Rabatte, ki je bil najpravičnejši, za sveto vero najvnetejši,
2136 XII |            tudei v tej deželi za Bogom najprvi! Kdo se je predrznil izvršiti
2137 XII |           hotel v prah podreti svojega najsilnejšega nasprotnika. Mati božja
2138 XI  |               bil otresel in pretresel najsilnejši vihar puščave. Pričela je
2139 III |               so bili v tedanjih časih najsilovitejši pretepači v Ljubljani!)
2140 V   |           davno vtaknil beneški zlat v najskrivnejši žep svoje obleke, opasal
2141 IX  |        Engelbreht je bil v tistem hipu najsrečnejši človek na širnizemlji: padel
2142 VII |               duše, kakor leži kamen v najtemnejši globini morja. Moja zvezda
2143 VI  |                je njen lastnik prva in najvažnješa oseba v deželi. Občinstvo
2144 XII |                brata podobo iskrene in najvdanejše ljubezni, ko sta se sredi
2145 VII |         Engelbreht vdano, "ali cesarja najvišja milost je paa tudi plačilo,
2146 XII |              hrepeni, pritožiti se pri najvišjem svojem gospodu!" ~"In kdo
2147 II  |                svetega krščanstva! Ali najvišjemu našemu gospodu pa bode od
2148 VI  |          najpravičnejši, za sveto vero najvnetejši, ali pri potrebi tudi najostrejši
2149 XII |              Taki so Vašega Veličestva najzvestejši služabniki!" ~Knez Lobkovic
2150 XII |              vladarju, ki je bil izmed najzvestejših božjih služabnikov, kar
2151 VII |              knez znova, "ter mi hotel nakaj časa vodo kaliti. A njega
2152 III |          nasprotnika presoditi njegove nakane. Potem pa je Jurij Ljudevit
2153 V   |              Vsakemu je gospod Quintus nakazal mesto. Ko so sedeli, vzdihnil
2154 XI  |            dostavil: 'Včeraj so hlapci naklali drv tam spodaj na dvorišču,
2155 X   |                 in neprestano je koval naklepe, kako bi si pomagal v tej
2156 VII |          vedenje. ~To bogastvo so bili nakopičili po gradovih, ki so jim čepeli
2157 VI  |            časa molil, prjela se ga je nakrat velika radovednost. Opustil
2158 V   |               sta se najeli, napili in nakričali, pa bi jo radi okrog ogla
2159 I   |               očetje s kmetov marsikaj nakupiti, novih oblek starim in mladim
2160 I   |             prodajalnicah so ti vitezi nakupovali, kar so potrebovali zase
2161 IV  |                prenašal vse, kar mu je nalagal zdravnik. Gledal je temno
2162 XII |               cesarski svoji nemilosti nalagamo, za kratek čas zapustiti
2163 XIII|                smo pritiskali vsi dugi nalite samokrese k ustom, in tako
2164 IX  |              prav tako, kakro je časih nališpan in nabarvan oltar v pogorski
2165 IX  |                Vsi so jezdili ter bili nališpani kakor mlade neveste. Volk
2166 IX  |               Herbart Turjaški prevzel nalog, pozdraviti cesarja s prvim
2167 X   |                dva koša, morda jih kaj nalovita. Boljša pečena riba kot
2168 VI  |              Moj ljubi grof s Turjaka, naloži ga, popelji ga in zvrni
2169 XII |              nikdo smejati se dovtipu, namenjenemu proti knezu Lobkovicu, ki
2170 XII |               svoje moči darovati samo namenu, izpodnesti Janeza Vajkarda
2171 III |            dvignil svoje orožje ter ga nameril po nasprotniku, ki pa se
2172 XI  |                Jurij Ljudevit. Oba sta namerila na onega, ki je z dvorišča
2173 V   |         pošteni gostilničar obrnil ter namerjal stopiti v pivnico. Pri vratih
2174 I   |               je pred visokimi stanovi namerjala igrati prekrasno "akcijo",
2175 X   |             grad. Jaz le mislim, da jo namerjata popihati čez goro, da bi
2176 XIII|         prijetnega, prijatelja!" ~"Kaj namerjaš sedaj?" vprašal je Aricaga,
2177 XIII|               se na kaj takega, kar bi namv sem kri ogrelo brez prepira
2178 X   |              povsod, kamor jo je ravno nanesla usoda. Kakor se je v družbi
2179 V   |                 ti tja!" ~Dajali so si napačna imena, iz zgodnjega vzeta. ~
2180 XI  |        obloženo za trenutek sovražnega napada. ~Ko sta vitez in mladi
2181 VII |             domu. Tedaj, ekscelencija, napadli so me neznani lopovi skoraj
2182 VI  |              zgrudil k zemlji. Njegovi napadovalci pa so mu zamašili usta ter
2183 VI  |               in obširnost, ki z grozo napaja zaljubljene mladeniče in
2184 XI  |                za nje, in še druge sem napajal! Rekel mi je nato Jurij
2185 VI  |               ti so se zarotili ter ga napali, ko je bil ravno odložil
2186 XIII|                 vprašal je Aricaga, in napele so se mu črte po obrazu.
2187 X   |               Toliko čvrsteje so se mu napenjale moči razburjenega duha,
2188 XIII|         samokres lepo nabit in petelin napet, da se je vsak hip lahko
2189 XI  |            roki pa je držal samokres z napetim petelinom. ~"Zdelo se mi
2190 XIII|                smo zopte pri mizi in z napetimi samokresi smo se igrali.
2191 V   |                dijaček, ki se pri meni napije ter jo hoče popihati, ne
2192 IX  |          poslopja ter hvalila različne napise in transparente, s katerimi
2193 XIII|            kakor takisto smrti v obraz napiti se močnega vina. Ali družba
2194 XIII|              Ne pijte vina nikdar brez napitnic!' dejal nam je sto in stokrat
2195 XIII|              ki nam ga daje!" ~Tudi ta napitnica je ugajala. Kričeč in tuleč
2196 XIII|               in dolgin Simonovi'c tej napitnici. Vsi so pritisnili samokrese
2197 XIII|        pobratim Simonovi'c!" ~To rekši napne petelina ter izlije cev
2198 XII |            pomoč, lepša bode kapelica! Napočijo časi, ko se dvorniki v njegovi
2199 IV  |        maščevanju je divjala po njem. ~Napočil je dan, ko je hotel deželni
2200 VII |           bodem vse pripravil, da bodo napočili presvetlemu mojemu cesarju,
2201 III |              žametom belo platno takoj napojilo z rdečo krvjo. ~Janez Sonce
2202 VIII|           zalila kri bledo lice in srd napolnil srce. ~"Gospodin, ali me
2203 II  |       navdušenja, s katerim ga je bilo napolnilo cesarsko ime, izpregovoril
2204 XI  |                je bil globok in z vodo napolnjen. Ali že v tistih časih niso
2205 XII |            celo noč trudili za tebe in napolnjeno tvojo mošnjo!" ~"Hudiča,"
2206 I   |                časih z grozo in studom napolnjeval vse kranjsko plemstvo, gospodov
2207 X   |                  izpregovoril je Tinač naposled. "Voda je že takšna , da
2208 VI  |            nabasal suhega sadja ter se napotil na božjo pot k očetom jezuitom
2209 XI  |              pred grajska vrata ter se napotila potem, prestopivši most,
2210 XIV |              stanovi ter se s cesarjem napotili v bližnjo cerkev. V tem
2211 VI  |            meseca septembra 1660 so se napovedovali Ljubljani tuji gostje, ki
2212 X   |              voda! No, pa bodeva že še napravila račun. Za Tolščaka mi bo
2213 XII |                besede poačsi in mirno. Napravile so primeren vtis. Dvorniki
2214 X   |              Eni so kopali jamo, da bi napravili v nji ogenj, kjer bi se
2215 VII |                 zavrnil ga je glavar, "napravite vlogo pri deželnem odboru,
2216 XI  |           Naconu, da si bode dal kožuh napraviti od nje za mrzlo zimo. - ~
2217 I   |         plemenitniki! Taki gospodje si napravljajo kratke čase ter imajo svoje
2218 X   |              mlajše, a navzlic temu so napravljale še slabejši in odurnejši
2219 VI  |            Bili so orjaških postav ter napravljali bleščeč vtis. Zapovedaval
2220 XI  |            drevje je raslo naokrog ter napravljalo gosto streho, da je skoraj
2221 VIII|              se je hotela Janezu Soncu napravljati pred pogledom in malone
2222 V   |               Quintus, "in če boš tako napredoval, postaviti te hočemo na
2223 XII |          najhujše pri tem je, da mi je narava do tega otroka vlila v srce
2224 II  |             baron živo, "da se daje iz naravnih prikazni tolmačiti temna
2225 XIII|           grešniku. V hipu sta takisto naredila tudi tovariša. Polastila
2226 VIII|                Sonce! A ni ta pametna? Narediva takole! Ko bo pri očetih
2227 IV  |          maestro, ki so ga vam za ples naročili milostivi stanovi, pritožuje
2228 VI  |         povedati. Mogoče je, ker je ta narod bil silno razdivjal. In
2229 VI  |          pravljicah slovenskega našega naroda. ~Ko je bil ukrotil jezičnega
2230 XI  |               Prvi se je bil tako zelo nasekal kisle kapljice, da je vsak
2231 III |             pravim, dragi moj Aricaga, nasitil sem se že od tega navadnega
2232 V   |          poštenosti. Ta še ni nobenega nasitila. Sicer pa ostani, kjer hočeš.
2233 III |           kakor bi se nidkar ne hotele nasititi! Bil je to Jurij Ljudevit,
2234 II  |              krvoločni pes brezuspešno naskakoval krščansko to mesto! ~V jezdarnici
2235 XI  |          sablje in z orožjem v roki ga naskočimo!" ~In potegnili so orožje
2236 XII |        spodletel Venclu Lobkovicu prvi naskok, s katerim je hotel v prah
2237 IV  |          zabranijo vsakovrstni hudobni nasledki in da se utrdi dobra sposobnost
2238 XII |       Veličestvu skrbeti za sposobnega naslednika!" ~Prebledel je Janez Vajkard
2239 X   |               denarja. Bog ve, kako je nasleparil našega starca; potem ko
2240 XI  |             močno počaščenega po novem naslovu. Z velikim nožem je odrezal
2241 VIII|              oseba, ki je bila v živem nasprotju z boginjami in bogovi, ki
2242 XII |                kje človeško selišče. V nasprotnem bregu čepelo je pač nekolko
2243 III |               ter je samo pazil, da mu nasprotnik ni mogel blizu. Tudi Jurij
2244 XIII|              se bilo najhujšega strupa nasrkalo. Sramota za deželo, da ima
2245 X   |                vsi s klici radosti, in nastal je hrup in hohot, da se
2246 VI  |               cesti v belo Ljubljano. ~Nastalo pa je splošno navdušenje,
2247 II  |               Bog, ki je ustvaril vse, nastane tudi taka tinktura. Moje
2248 VI  |          trobentača ter sedaj in sedaj nastavljala dolge trombe k ustom, da
2249 XIV |                in pred škofjim dvorcem nastavljeni mestni brambovci izstrelili
2250 XI  |                če se mu še toliko ovsa nasuje v jasli. Oj ti preklicana
2251 XI  |               z vrečo, v katero je bil nasul nekaj peska, da se ni videla
2252 XI  |      Gospodična. Njene veje pa so bile nasute z zlatim sadom, da so se
2253 XIII|          junaški, pošteni roki!" ~"Kar nasvetuje Aricaga," oglasil je je
2254 IX  |            vsaj menil, da se je izlila nate vsa milost in da toliko
2255 XI  |             katerega bi morali na kolo nategniti, da bi mu vse pregrešne
2256 IX  |          drobne kose, ker so bili vanj natlačili preobilo smodnika. Tak droben
2257 V   |               Plavček, tu vzemi vrč in natoči ga, da bode poln! Pene obdrži
2258 VII |            griču, ali bi vi tedaj tudi natolcevali mene, Janeza Vajkarda, vojvoda
2259 XIV |              ga je bil z veliko težavo naučil na pamet. Končno izpregovoril
2260 XII |           plačate pot do paše v Bosno, naučim se vam tudi turškega, ha,
2261 IV  |             Kakor vidim, zvedeni ste v nauku božjem! Ne bodem pozabil
2262 VI  |                seboj nekaj prav slabih navad. Če so pa jedli surovo meso,
2263 III |              nasitil sem se že od tega navadnega ženstva, ki sili za mano,
2264 XII |             trdno. ~"Da," ponavljal je navdušeno, "molčal bi bil - do smrti.
2265 XI  |                nahaja v tisti prijetni navdušenosti, ki jo daje prva, še ne
2266 V   |              je meč ter svoje tovariše navduševal za pretep. ~"Take lepe prilike
2267 II  |            Bilo je to ime, ki je tedaj navduševalo vsako plemenitaško srce;
2268 I   |          rojena za take šale! Ko se je naveliča, pa bode zašlo to "sonce"
2269 VI  |             Turški sultan mu je dejal: Naveličal sem se priletnega tega blaga!
2270 VIII|        odgovoril je vendar vitez Sonce navidezno prav mirno: "Iskal sem pravice
2271 IX  |  obristlajtenant!" dostavil je Aricaga navudšeno. ~Medtem je bila cesarska
2272 XII |               ko se dvorniki v njegovi navzočnosti niti sopsti ne bodo upali,
2273 VI  |            zvedelo, da je odposlan, da naznani njega ekscelenci Volku Engelbrehtu,
2274 IX  |                se je pred poludnem ter naznanil visokim deželnim stanovom,
2275 VI  |                veliko potrpežljivostjo naštevala svetnike, ki so imeli svoja
2276 III |              kričali, kakor bi se bili nažrli samo razbeljenega železa!
2277 VII |                Bog ljubi, poviša ga do nebes!" ~Stegal je roke proti
2278 XII |             Engelbrehtu bila so odprta nebesa, da je gledal v deveto nebo. ~"
2279 XII |            tako gotovo, kakor je Bog v nebesih! To je, če me do tja ne
2280 XIII|               in nabitih samokresih. ~"Nebeška misel je to," dejal je Aricaga
2281 XI  |               joka tam gori. Sveti oče nebeški, če pride sam Jurij Ljudevit
2282 VI  |              meščanstva. Bilo je tisto nedeljo pred cesarjevim dohodom,
2283 XII |               pravična jeza izlila nad nedolžnega! Kolikokrat mi je očital
2284 VII |              vaše sorodništvo istotako nedolžno." ~"Moje sorodništvo!" in
2285 VI  |              in ostudnih ječ po svojih nedosežnih gradovih." ~"Dasi so ga
2286 VIII|                gotovo! Vse drugo je pa negotovo!" ~Ko sta onadva prišla
2287 XII |               molčali bi bil, da se je nehihta razburila nad vami in ne
2288 XI  |               grlo! Ej naša gospoda je nehvaležna gospoda. Dokler si mlad
2289 XI  |               v miru spijete vsak dan. Nehvaležni so ti Turjačani!" ~"Pošteno
2290 IV  |           zahaja k njemu. Ovijal mu je neizmerno platna okrog roke ter mu
2291 XII |                za trenutek ulegel mrak nejevolje po mladem obrazu. Potem
2292 VIII|            Jurij Ljudevit je bil vidno nejevoljen. "Cesare," vpil je zopet
2293 VII |            prav odločno kazala v glasu neka zaničljivost, na drugo stran
2294 IX  |         Sprevod je dobil po tem podobo nekake procesije, kakor jih opazujemo
2295 XI  |                glave ter prilomastil v nekakem svetem oduševljenju do dozdevnega
2296 XI  |            grad visoko svoje zidovje v nekaki grozno-lepi osamljenosti.
2297 IV  |          sopsti upalo - in pokrivalo - nekakov baret - ponižno v rokah
2298 IV  |            kake "skrbi" so mučile naše nekdanje kranjskonemške deželne očete.
2299 VI  |               Ljubljane; ostal pa je v nekdanji svoji mogočnosti vpliv ženskega
2300 V   |      confratres, ima namen podvreči se nekim zakonom - legibus et constitutionibus -
2301 VI  |           preril do lope. Takrat se je neko ojačil ter vprašal tujca,
2302 V   |               in kakor se mi vidi, ima nekoga, kateremu skuša izmolsti
2303 XII |         nasprotnem bregu čepelo je pač nekolko revnih koč in dim se je
2304 III |               ki je hotel pograbiti po nekrščanski tvoji duši? ali kaj ti je
2305 VI  |               katero je satan skuhal v Nemcih. Po gradovih kranjskih je
2306 III |           vrnil s svojega potovanja po Nemčiji, obsipali so ga mladi prijatelji
2307 XII |           konjem polne jasli!" ~Skoraj nemilostno je govoril cesar te besede.
2308 III |              svojim življenjem. ~Silni nemir je razburil družbo. Vse
2309 XII |               bil čul niti najmanjšega nemira. ~"Vrag vedi, kje sem?"
2310 VI  |           obilnejši meri kakor sedaj - nemščina. ~Volk Engelbreht se v svoji
2311 XI  |              tisti, ki so najboljši po Nemškem in po Laškem in po Francoskem,
2312 IX  |            klical slavo vojemu krutemu nemškemu gospodarju in da mu je izkazoval
2313 XI  |             bil nekdaj, ko je lazil za nemškimi dekleti ob Renu in Labi -
2314 IV  |                ostanki nekdaj ošabnega nemškokranjskega plemstva. ~Tudi deželna
2315 III |             vicedomska vrata, čula sta nenavaden hrup in žvenketanje orožja
2316 V   |          obličje, s katerega je štrlel neobičajno dolg, suhljast nos. Tik
2317 IX  |               jim ukazal, da so nabili neokorne svoje muškete. Ko se je
2318 XII |         Leopoldus s povšečnostjo začul neokorni dovtip svojega prvega ministra.
2319 IX  |               vojak je napravljal vtis neokornosti in prav močno mu je bìlo
2320 X   |                je imel tudi orjaški in neokreten samokres pri sebi; a zvečine
2321 V   |               v službo, da mu zaklenem neokretno ključavnico! Potem sem ga
2322 IX  |              in to je še bolj vzbujalo neolikane množice začudenje in strmenje
2323 IX  |               napravljala pri tedanjem neolikanem okusu mnogo vtisa, ni treba
2324 II  |           tedaj časi, ko so olikani in neolikani vzdihovali še v sponah vraže
2325 VI  |             imele so že tedaj v tistih neolikanih časih lepe zakonske žene
2326 III |             zavestno, "štirje čisti in neomadeževani, plemeniti in hrabri vitezi
2327 IX  |           krotil svojega vranca ter mu neomagljivo sedel na širokem hrbtu.
2328 IX  |              mesta je bil prijezdil na neosedlanem konju ter ga sukal in z
2329 III |         razburjenost; pričel je sekati nepazljivo, nepravilno. Tresla se mu
2330 VII |           katero ste prihrumeli s prav neplemenitaško nespodobnostjo!" ~"Samo
2331 VIII|                 da bi se mi ne očitala neplemenitost! Svetujem pa vam, Jurij
2332 XII |                 ki je tik ceste ril po neplodovitem polju, pa se je čudom čudil,
2333 XIV |             katero so nekdaj opazovale nepoklicane oči v deviški kopeli. Z
2334 XIII|               vsak hip v besedo segajo nepoklicani kričači! Ko smo se - da
2335 XI  |           okolici, da bi ju ne opazilo nepoklicano oko ter ju ne izdalo potem
2336 IV  |               ostro kazen zahtevali za nepokorne plemiče. ~Tisti dan je Jurij
2337 XIV |                jedil na cesarsko mizo. Neposredno pred cesarjem stopal je
2338 III |           Janez Vajkard poslal svojega nepostavnega sina v Ljubljano, Volku
2339 XI  |            Obračaj skrb v to, da ne bo nepotrebnega krika in ihtenja. Sicer
2340 XII |               za sé obdržati? Ti dlaka nepoštena, konja obdržim jaz, da ga
2341 III |           pričel je sekati nepazljivo, nepravilno. Tresla se mu je roka in
2342 VI  |                pobožna Ana Rozina, "je nepremagljiva. Gospod Bog prestavlja gore
2343 VI  |               se je dalje po cesti ter neprestanoopazoval z zvitim očesom gledalce
2344 III |              vse: "Vivat Auerspergus!" Nepreviden je bil takrat Janez Sonce,
2345 XII |           zažarila škodoželjnost, in z neprikrito radostjo je opazoval, kako
2346 VIII|            kliče! Vraga, to mi je celo neprilično! Še danes imam iti na Turjak;
2347 VII |         Wolfgange, da ne doživim kakih nepriličnosti. Sicer bi pa rad videl tega
2348 III |               polkom drvil za Turki!" ~Neradi so utihnili plemiči. Stopili
2349 VII |             nekaj časa molčali. ~"Prav nerodno bi bilo," izpregovoril je
2350 VII |                prsti je sedaj in sedaj nervozno posegel po zlati verigi,
2351 II  |           njegova 'clementia', njegova neskončna ljubezen, ki objema vse
2352 V   |              moram, sicer me stepo!" ~"Nespametno bi bilo, če bi ne šel tja,
2353 VI  |             silili dijaki ter morali z nespodobnim svojim vedenjem vzbujati
2354 VII |       prihrumeli s prav neplemenitaško nespodobnostjo!" ~"Samo trenutek še, ekscelencija!
2355 XII |          gospodov s Turjaka! Silno sem nesrečen, da mi Vašemu Veličestvu
2356 VII |               kdo tedaj trdil, da bode nesrečna ta ideja tudi njega, vsemogočnega
2357 XIII|             dolžnost, da se spominjamo nesrečne duše. Pater noster!" ~Glasno
2358 XII |    pravicoljubnosti potegoval za stvar nesrečnega viteza!" ~Vse je otrpnilo.
2359 XIII|            planili so v svojem srdu po nesrečnem in pijanem Tomažu Ručigaju.
2360 XIII|                ga s palicami, da se je nesrečnemu kapitanu takoj povrnila
2361 X   |              je takoj videlo, da je to nestrpljiva in hudobna ženska. Njene
2362 VIII|              jih je bilo, tako mi moje neumrjajoče duše; trideset jih je bilo!" ~"
2363 XII |               smel zasmehovati svojega nevarnega nasprotnika, o katerem je
2364 XI  |               trenutku izprevidel svoj nevarni položaj. A vendar ga niti
2365 VIII|         ozaljšan s trakovi kakor mlada nevesta, ki se pred odhodom k poroki
2366 IX  |             bili nališpani kakor mlade neveste. Volk Engelbreht pa je pripeljal
2367 V   |                kakor sapa, ki je nikdo nevidi! Confratres, kje je cekin!" ~
2368 IX  |               rodnemu bratu tolikadane nevošljiv za zasvedočeno odlikovanje. "
2369 X   |           kričal Tinač ter kazal svojo nezadovoljnost zaradi viteza, ki se je
2370 VII |                noči sem se prebudil iz nezavednosti. Zjasnilo se je bilo medtem
2371 XIV |               po samostalnosti in mali nezavistnosti! Sicer pa Herbart Turjaški
2372 X   |          morali že prenesti brezbrojno nezgod slabega in hudega vremena.
2373 IX  |          nemški roditelji! Navzlic tej nezgodi pa ni utihnilo Kranjčanov
2374 VII |            ekscelencija, napadli so me neznani lopovi skoraj pred mestnimi
2375 VII |               je tu jahalnica, kjer se nezreli mladiči tepejo z meči, ali
2376 VII |              bili nekaj let pred časom neše pripovesti Turjačanje na
2377 II  |              visoki strehi je frfetala neštevilna tolpa vrabičev ter glasno
2378 III |               kje? Ali se kesaš svojih neštevilnih pregreh? Ali si se gledal
2379 VI  |              pleati po sladki piščalki nežne Ane rozine, in to takoj
2380 XII |             niti kaplje krvi ne imel v nežnem svojem obrazu. ~"Naj mi
2381 X   |                obleke gospoda vicedoma nežni robec), da si njegova milost
2382 III |            tako poželjivo, kakor bi se nidkar ne hotele nasititi! Bil
2383 XI  |          hrepenim kakor jelen po vodi. Niem tak hudobnež, kakor se govori.
2384 XIII|       hladnokrvno. "Na svoje besede in nihovo resnico prisegam, če bi
2385 XI  |              Če sem tako sladak ž njo, nikari misliti, da imam kaj ž njo.
2386 XIV |               sam ob sebi, ker ni bilo nikogar, ki bi bil vreden časti,
2387 X   |                Tinač obilokrat, "in če nimamo njega, morali bi vsi - beračiti.
2388 VII |          dokler ni bila spredena vsaka nit, skovano vsako kolesce!
2389 VII |            kakor polip -- s sto in sto nitkami prepregel nebeško Hispanijo,
2390 XIII|              Simonovi'c.  "Ničesar!"  "Ništa, kakor pravi Hrvat." ~"Tako
2391 XIV |               z golim mečem; "nekoliko niže deželni glavar, potem škof
2392 VIII|         knežjim dvorcem. O tem vrtu in njegovih krasotah smo že pisali na
2393 XIII|        potegniti dolge samokrese. Pred njegovimi očji morali smo jih nabiti
2394 XII |            zelo, da so jo s silo vzeli njenemu zakonskemu možu ter jo odtirali
2395 XIII|              sem slišal v Bihačgradu o njeni krasoti praviti. kaj je
2396 IX  |        sovražni sveti veri in pobožnim njenim služabnikom! ~Proti štirim
2397 VII |            jezik in ženskam ve hvaliti njihova obličja. Ali kadar je treba
2398 IV  |      priskočili so tudi plemiči ter so njihovi milosti, vladiki Pedenskemu,
2399 IX  |            prebivalstva v Gorenjski po njivah med Šentvidom in Ljubljano.
2400 VI  |                   Vidite, kako moli za nju!" šepnila je Ana Rozina
2401 V   |                od poštenosti. Ta še ni nobenega nasitila. Sicer pa ostani,
2402 VII |           sodniku! Naj vam sodi 'forum nobilium' ali mestna guardia ali
2403 VI  |           pametne ljudi, ki ti ničesar nočejo, pri miru!" ~"He, Plavec,"
2404 XIII|               gosvori nama resnico, če nočeš, da ti z ostrimi meči ne
2405 VIII|                 da si poiščete še pred nočjo spovednika, če vam je ljuba
2406 III |                Tudi meni se je vsilila nočna tišina v dušo, in pričel
2407 VIII|              da ga je danes obvarovala nočnega mraza! - ~
2408 VII |             Zjasnilo se je bilo medtem nočno nebo, in svetla luna je
2409 XII |               danes zamajala prvič pod nogami. - Kar je knez Lobkovic
2410 VIII|               bi pa jaz vas dregnil na noht, pravi se takoj: hajd, pojdi
2411 III |            samo temu Soncu smo malo po nohtovih potolkli!" ~"Iz usmiljenja
2412 X   |       odlikoval, da ni imel skoraj nič nosa; "ta bledi vitez se mi tudi
2413 IX  |         opazujemo na starih trdnjakih, nosečih podobo njegovo. Ali navzlic
2414 VI  |          Kljukec prav glasno - "orožje nosijo, da sem še malo takega videl.
2415 X   |               grad kot kapucinec in če nosim za vami vrečo, menil bode
2416 IX  |             Aricagi. ~"Častno znamenje nosite na svojem licu, polkovnik,"
2417 III |                svojo čast. Tudi zvezde nosiš na dvojnem polju v svojem
2418 XI  |              dobite, če do sodnega dne nosljate po gradu! Pa nikar ne zamerite,
2419 XIII|        spominjamo nesrečne duše. Pater noster!" ~Glasno je molil in cela
2420 V   |                rektorja!" ~"Sis rector nostre!" zavpila je družba enoglasno. ~
2421 VII |                vedno odločuje in rebus nostris! Treba je torej predvsem,
2422 VI  |     ljubljanskem mestnem občinstvu sad novejših dob, trdil bi nekaj, kar
2423 I   |           nekega jutra počila po mestu novica, da se Janez Sonce poročuje
2424 VII |                kako je potoval in kake novice prinaša s cesarskega dvora. ~"
2425 XII |              širokim portalom z veselo novico, da ste pripravili nam stanovanje
2426 VII |            bolj z zaspanim glasom, "ta novopečeni tajni svetnik! Kaj mi hoče
2427 XIII|               v besedah, v dejanjih pa novorojeno dete! Sicer je pa tu moj
2428 V   |          zadnjič tu, izginilo je nekaj nožev, nekaj žlic. Glej mu na
2429 VIII|              vam, pravi Hrvat! Da le v nožnicah pustite tisto šibko železo,
2430 XIII|             hajd smo v haremu, da sami nsimo vedeli, kdaj smov vanj prišli.
2431 XII |                vejo, ali me pa še celó ntegnejo na hudobno kolo, d bodo
2432 II  |              Plena virtutis: placiusse nulli~Plena doloris!" "Potem še
2433 II  |                 Odgovor ni težak: quia nullius unquam calamo ilustrata!
2434 X   |                ki si ga lani dobil pri nunah v Velesovem?" ugibal je
2435 V   |              tolkli z pestmi po nji. ~"Nunc est bibendum!" vpil je tolpe
2436 IX  |             besed s Caraffo, papeževim nuncijem. Potem pa je stopil v šotor
2437 IX  |           časov opazovala pri papeževi nuncijih! Z rahlim smehljajem je
2438 XI  |               Po stopnicah ju je vodil nvzgor. ~"Imam gorko gnezdo tu
2439 VI  |               pri ljubljanskem mestnem občinstvu sad novejših dob, trdil
2440 VI  |               svojim vedenjem vzbujati občo pozornost. Dražili so deklice
2441 VII |               gnezdišča, v tistih dneh občudoval za ponos sveta, predvsem
2442 IX  |              mestnih pehota za pehoto, občudovala posamična posebno krasno
2443 IV  |              si na uho njegovo ime ter občudovali viteza, ki se je tako po
2444 VII |       občudovanja vreden in da ga tudi občudujeta rodna mu brata.Z belimi
2445 IX  |              naš baron Valvasor je bil občuten gospod, in morda se mu je
2446 X   |        spravila v dotiko bridka usoda. Občutil ni ostre jutranje sape,
2447 VII |        preganjajo in, ča jih zasačimo, občutili bodo težko pest pravice.
2448 III |                v navadi! Bil je tenkih občutkov, če se mu je povedalo kaj
2449 II  |              imelo še prav prijetno in občutno moč. Dasi je bilo obilo
2450 VII |           Sonce! Lasje so mu razmršeni obdajali bledi obraz. Držeč goli
2451 VII |        prekletstvom najvišje nemilosti obdan umiral od celega sveta zapuščen
2452 XII |               je z ostrim dolgim nožem obdržal v strogi pokorščini. Po
2453 V   |          natoči ga, da bode poln! Pene obdrži zase, teh ne pijemo radi
2454 XII |              Ti dlaka nepoštena, konja obdržim jaz, da ga dam - gospodu
2455 III |               ali je stvar tako resna? Obečam ti molčati kakor kamen,
2456 X   |         Kljukec se je pričel tresti za obečane mu cekine! Takoj, ko je
2457 VIII|          zaužival sad za sadom. ~"Hej! Obečati in ne plačati! Čakaj, ti
2458 III |            nekaj - prav čudnega! Če mi obečaš, da bodeš molčal in da se
2459 IX  |             Goričanah v škofovem gradu obedoval. Že v noči sta bila zapustila
2460 XIV |           cesarju obed. ~Druga gospoda obedovala je v poslopju bratovščine
2461 IX  |              izročil mestne ključe. Na obeh straneh ceste je stalomeščanstvo
2462 X   |            kriči, mislil sem si ter mu obenem spulil to rutico iz žepa (
2463 X   |              ter jo z velikim krohotom obesi na smrekovo vejo. "Radoveden
2464 XII |           žarečim železjem ude, ali me obesijo na hrastovo vejo, ali me
2465 XII |               zasačila pravica ter jih obesila ali pa s kolesom pokončala.
2466 XII |               kje pa je Kljukec, da ga obesimo na kakovo vejo tik pota,
2467 VIII|               mu vrvico okrog vrata in obesite ga na vejo med potjo, ali
2468 VIII|                cekinov, kakor se mi je obetalo. Brez Kljukca ne boš pihal
2469 III |              je Aricaga nato, "name se obeša!" In polkovnik je izvlekel
2470 V   |              nad njim gledal iz stene. Obešali so nanj mehove, ali v steno
2471 XI  |               Na to lahko vzameš sveto obhajilo! Sedaj pa prinesi vina,
2472 III |       prenapetih frazah, kakor je bilo običajno nekdaj na viteških turnirjih,
2473 XIII|             Janeza Sonca. Izpil sem že obila vina, a rečem vam, da se
2474 VI  |        Turjačanu, ki se sedaj za svoje obilne pregrehe pokori v pekla
2475 VI  |              beli Ljubljani morda še v obilnejši meri kakor sedaj - nemščina. ~
2476 VI  |           zvonik v njem. Že sem pričel obirati veje, kar se je zalomilo
2477 IX  |              na lov, ali mi vas bodemo obiskali na vašem gradu. Da se tedaj
2478 V   |              pretepač in kričač, dobro obiskavano gostilno za cerkvijo sv.
2479 VII |                rano zjutraj ter z mano obiskoval sveto mašo. Zmotili ste
2480 XII |       odsvetovati od tega pota! Če nas obišče naj najmilostivejši gospod
2481 II  |         njegova neskončna ljubezen, ki objema vse nas! Zategadelj vidite,
2482 II  |               jutro poznega poletja je objemalo belo Ljubljano. Ni se kazala
2483 XII |               nekaj trenutkov v gorkem objemu. Ko pa je končno Janez Vajkard
2484 XI  |            malovredno gospodo z grehom obkladali dušo!" ~"Prav govorite,
2485 III |              prikazala s svetlim žarom obkrožena njena podoba! In jaz sem
2486 VII |            Zvezde do sedanjih Križank, obkroževal je to palačo ter se s svojimi
2487 III |               ter imel prečudne sanje. Obkroževale so me krog in krog puste
2488 XII |              barje in na hribe, ki sga obkrožujejo v ozadju. ~Njegovo veličanstvo
2489 XI  |               zapuščenosti. Mala okna, oblačene stene, tu in tam raztrgana
2490 VIII|                 Vid! In v svilo te bom oblačil, tebe in tvojega strica,
2491 X   |                izvabil iz svetega tega oblačila! Ha, ha!" ~"Tu dohajajo
2492 I   |           pogledal temno, in kakor črn oblak na nebu razprostrl se mu
2493 VII |            enkrat kraljestva pod svojo oblastjo, v katerih sonce nikdar
2494 II  |              deželnih stanov strežaja, oblečena v rumeno in modro barvo,
2495 IV  |        dvorišču je ugledal silno revno oblečeno osebo, ki se je ponižno
2496 X   |                njo. Kaj bi bilo, če se oblečete v njo! Očetje kapucinci
2497 VII |                knežji dvorec. Takoj so oblegle mnogobrojne čete radovednega
2498 I   |               marsikaj nakupiti, novih oblek starim in mladim doma, ki
2499 XI  |                tu gori. Vrabiči so jih obletavali in skoraj se je smelo sklepati,
2500 IX  |             tako na mestnem zidu mrtev obležal in da ni nikdar več gledal