Part

2501 VII |             ženskam ve hvaliti njihova obličja. Ali kadar je treba in diplomaticis
2502 III |               tirade, s katerimi ga je oblival Jurij Ljudevit. ~"To, kar
2503 VI  |        kapelice ter hoče, da bi ondi v obližju svetega Rešnjega telesa
2504 V   |            zgnije jezik, s katerim sem obljubl Juriju Ljudevitu, da vas
2505 XIII|        pozabljen, meni pa se prikazuje obljubljena dežela in sad bom trgal
2506 X   |                starega osla, ki je bil obložen s koši in drugim pohišjem
2507 XI  |              orožje, s katerim je bilo obloženo za trenutek sovražnega napada. ~
2508 XI  |           opraviti. Dijak Vid pa si je obložil ramo z vrečo, v katero je
2509 XIII|                in vrli barno Jnakovi'c obložiti mizo s pijačo, in ruujno
2510 VI  |             sedel v tranči!" ~Takoj je obmolknil óni na bregu; smejavce pa
2511 III |            pokrivalo, snel ga je tudi. Obmolknilo je vse. ~Bil je Janez Sonce
2512 XII |              nikakor ni kazalo njegovo obnašanje tiste bojazljivosti, ki
2513 VII |              svojim repom pokriva celo obnebje, da pred njegovim bleskom
2514 VIII|                rodil pod laškim vročim obnebjem. ~"Lepšega daru mi svetli
2515 II  |              se kazala megla na jasnem obnebju in sonce je imelo še prav
2516 X   |                 Rekši izvleče iz vreče obnošeno kapucinsko kuto ter jo z
2517 X   |             mečem in bodalcem vas bode obodel! Prodajte mu vrečo in dajte
2518 X   |               in dobro mu bode služilo oboje.!" ~"Kam hoče! Na grad!
2519 V   |   gostilničarju na uho!  "Poznaš li ta obolus, peklenske gostilne peklenski
2520 VI  |               jzdaril po prašni cesti. Oborožen je bil z dolgo sulico, da
2521 XII |             kako da je zašla tu sèm ta oborožena tolpa, danes, ko je vendar
2522 X   |          zvečine so bili le bolj slabo oboroženi, ker niso živeli ob svojem
2523 XII |                je jezdilo za njo deset oboroženih hlapcev. Ubogi kmetič, ki
2524 XI  |           blago za mé, gospod Ručigaj! Obračaj skrb v to, da ne bo nepotrebnega
2525 XI  |                Treba je bilo pozornost obračati po okolici, da bi ju ne
2526 X   |           pripoveduje, da sta kar sama obrala volovsko četrt in še nista
2527 V   |               postal bi skoro do kosti obrana reva! Taka je, carissime
2528 XI  |              je na drevo. Med z manhom obraslimi vejami se je stiskal kvišku,
2529 XI  |               turjaške in nje grižasti obrazec pribili na steno. Ali na
2530 X   |              skladno združevali na teh obrazih; vedenje in govorica pa
2531 VIII|              odhajali tistega dne tuji obrazimalone vsak trenutek, ni jima branil
2532 VII |              je pokazalo nekaj plašnih obrazov; ali ti so izginili takoj,
2533 XII |                precej globoke tolmune, obraščene z bičjem in ločkom. Na drugi
2534 XIV |                Tedaj pa se je umel tak obred sam ob sebi, ker ni bilo
2535 XIV |         stregli. Vtis tega osamljenega obreda bil je nekoliko teatraličen:
2536 XIV |           služba. Po dokončanem svetem obredu povrnilo se je vse v škofji
2537 VI  |        kritikovala, hvalila, grdila in obrekovala, prav tako kako še dandanes,
2538 XIII|             meglami prikazoval rožnati obrezk gospe s Turjaka, katera
2539 IX  |           gomazeče. Gorenjsko cesto so obrkoževale množice na levo in desno.
2540 X   |                smeh, in vseh oči so se obrnile proti kraju, kjer se je
2541 III |           sredi jezdarnice ter pričel, obrnivši se proti Janezu soncu, razkladati
2542 IV  |                je sprednji, proti trgu obrnjen del nekaj višji. Nad glavnim
2543 VII |                je v svoji s hermelinom obrobljeni obleki vsega občudovanja
2544 VI  |         lesniki in drobnice prav močno obrodile. In polhov je bilo kakor
2545 VI  |               pričel rokovnjaško svojo obrtnost, s katero si je pozneje
2546 VI  |            naši granici. Težko smo jih obrzdali te Uskoke, in neprestano
2547 XII |                posedli. Leopoldu pa je obsedel na konju, voščil svojemu
2548 IX  |              Tej izborni pehoti, ki je obsegala cvet kranjske aristokracije,
2549 XIII|             eni strani gledaš v rumeno obsejano dolino življenja, na drugi
2550 VII |              svetlo zasijalo ter žarno obsijalo osebo, ki je med vrati na
2551 VI  |            radovedno množico, ki jo je obsipala s strmečimi pogledi. Videla
2552 IV  |             ženico spremljal v cerkev, obstajali so meščanje, pravili si
2553 X   |                se pripravili za daljši obstanek v tem samotnem logu. Bili
2554 XI  |               na dvorišče, kaj počenja obstreljeni naš vrabič ondi!" ~Drli
2555 VI  |                in z zabavljicami so ga obsuvali. ~"Kaj se mi smejete?" kričal
2556 VI  |               z zobmi kakor z verigami obtežen lev zapustiti zbornico visokih
2557 XIII|             gospodiču. V komolcu mu je obtičala svinčenka. Kakor gad se
2558 XII |               je dobil premalo. Največ obtičalo je gospodarju v žepu. A
2559 VIII|           malone da je menil, da mu je obupati, da mu ni rešilne misli. ~
2560 VIII|           sveto madono, da ga je danes obvarovala nočnega mraza! - ~
2561 XIII|                čez teden dni odpihal z obvezanim komolcem in ni hotel gledati
2562 VI  |               sukali dolgi dolgi meči, obvijale ravno tako okrog mehkih
2563 V   |        zavohajo!" ~Še bolj tesno si je obvil s plaščem obraz ter se končno
2564 II  |             proti njemu svoj z železom obviti obraz. ~"Vi torej, prečastiti
2565 VI  |            toliko denarja; izginilo je obzdije ljubljanskega mesta, do
2566 IX  |               takrat precej obširno in obzidano pokopališče; pri vratih
2567 VII |                sezidali. Velikanski in obširni vrt, segajoč od sedanje
2568 IX  |           cerkve je bilo takrat precej obširno in obzidano pokopališče;
2569 VI  |               kazale tisto širokost in obširnost, ki z grozo napaja zaljubljene
2570 XIII|      potrpljenje s pobratimom, ki bode obžaloval svoje besede, ko se bode
2571 VII |          navada v Bosni in Turčiji!" ~"Obžalujem vas, Janez Sonce," izpregovoril
2572 VI  |            Pobožni tujec je bil v hipu očaral njeno srce in to toliko
2573 XI  |          lakote poginulega! Vse to sem očedil in prezračil. A na mizo
2574 VIII|                pričel glasno moliti. ~"Očenaš! Krščanski ljudje, dajte
2575 II  |             svojega duha! In ali morda očetnjava ne zahteva tega od vas in
2576 II  |          rodnega svojega sina, daroval očetnjavi svoji, tako ste vi kranjski
2577 V   |                ljubši od zlatih naukov očetovih. Zatorej sem komaj čakal,
2578 XIII|           govorim ti resnico, da bi se očialec ne vselil dolgo časa več
2579 VIII|                umoriti, da bi se mi ne očitala neplemenitost! Svetujem
2580 XIII|              in da se mi je kaj takega očitalo ob zeleni Kolpi, govorim
2581 I   |               mu ne bodo mogel ničesar očitati, ker je morala takoj vedeti,
2582 IX  |          zasvedočiti mu posebno milsot očitno pred celim svetom. ~"Tu
2583 IX  |                 blebetal je Cesare, ki očivedno ni vsega umel, kar mu je
2584 XIII|              samokrese. Pred njegovimi očji morali smo jih nabiti ter
2585 XII |               grmado in vso mast bi mu ocvrli s telesa kakor polhu, ki
2586 III |            potisnil s konjem v kot ter odbijal prve udarce. Brez dvojbe
2587 III |           togotneje, "kaj, palec ti je odbit? Fulmina coeli! Palec ti
2588 I   |                maršalek sejo deželnega odbora in sicer zaradi slučaja,
2589 IV  |           Kakor bodo sklenili gospodje odborniki, tako bode! Moja beseda
2590 VII |           napravite vlogo pri deželnem odboru, pritožite se pri vicedomu
2591 XI  |                padre, in lahko se malo oddahnem. Vse je šlo cesarja gledat,
2592 XI  |               je merico vina, da bi se oddahnil od težkega pripovedovanja. ~"'
2593 V   |               oni menil, da je zaprto! Oddal sem mu ključ ter izpregovoril
2594 IX  |                voza poskala s sedla in oddala konja cesarskim trabantom.
2595 X   |            nekaka zapovednica ženskemu oddelku Kljukčevega krdela. Temno
2596 IX  |               Gothard z Brda ukaz, naj oddirja na cesarjevo taborišče,
2597 IX  |             svojega vranca ter v prahu oddirjati proti Goričanam! Vrnil se
2598 XI  |             razdrobila, da ne bo mogel odfrčati več." ~"Tako mi svete matere
2599 V   |               če hoče. Če noče, naj pa odfrči na Grintovec!" ~"He prijatelj,"
2600 VIII|           gospo. Potem - ko sem namreč odganjal grajske hlapce - stopal
2601 V   |               z njim! ~"Molči sedaj in odgovarjaj nato, kar te bom vprašal!" ~"
2602 VI  |                 Nihče ni vedel pravega odgovora. Neki čevljarček me menil,
2603 VI  |                poštenjak kaj pobožnega odgovorili, kar zapoje trombe glas
2604 VIII|              klobuk! Amen!" ~To rekši, odgugal se je po poti. Iz previdnosti
2605 VIII|                 Ker pa so prihajali in odhajali tistega dne tuji obrazimalone
2606 III |         obrazek in kakor plaha srna je odhitela. Še pogledala me ni, dasi
2607 VIII|              mlada nevesta, ki se pred odhodom k poroki za malo trenutkov
2608 X   |               se je spravil k vodi ter odiral in pral ondi svoj plen.
2609 X   |       pozdravljali tovariši izborno to odiranje. Vitez Sonce pa je moral
2610 XIV |               mesto ter po Ljubljanici odjadral proti Vrhniki, da bi dospel
2611 XII |            času porodil!" ~Cela družba odjahala je nato proti Turjaškemu
2612 II  |                Deo gratias!" To rekši, odjezdi iz jezdarnice. Okrog njega
2613 XI  |           meniha za mizo, dijaku pa je odkazal mesto na klopi tik vrat,
2614 XIII|             vama, pobratima, da sta mi odkazala prvo mesto! Da mi živita
2615 IX  |               ceste ter se postavil na odkazani prostor. ~Ob dveh je zapustil
2616 IV  |                 ponižno v rokah držeč, odkorakal po lopi. ~"Kaj si govoril
2617 II  |                 je dejal dobrovoljno, "odkrijte mi svojo skrivnost!" ~"Ali
2618 VII |               hudobno. Bil je vojaške, odkritosrčne narave in v hipu se je razsrdil,
2619 VIII|                pri rokah, ker se moram odkritosrčno izpovedati, da vam gosposkim
2620 X   |         meniško obleko. Tudi vrečo jim odkupi!" ~Nato je Vid vstal ter
2621 XII |             kamen sredi pota. S kopita odletela je podkev ter žvenketaje
2622 VI  |                skokoma dirjati. Bil je odličen jezdec in z močno svojo
2623 V   |              ti je vesti nasproti tako odlični družbi!" ~"V ponižnosti
2624 IX  |               glavar Volk Engelbreht z odličnim spremstvom ter je pozdravil
2625 XIV |         bližnjo cerkev. V tem sprevodu odlikovali so se posebno zastopniki
2626 IX  |             pridobil pravico do takega odlikovanja! Koliko je do grada Turjaškega?
2627 IX  |               nevošljiv za zasvedočeno odlikovanje. "Veličanstveno je bilo
2628 VIII|              pričeti igro, katera bode odločevala o življenju in smrti. Čul
2629 XI  |               sem,' odgovorim mu z vso odločnostjo; 'vsaj španjolski kavalirji
2630 VIII|               sekal ž njim po zraku. ~"Odloži nož," je dejal vitez, s
2631 XIII|      polbratimi!" ~Nerada in godrnjaje odložila sta sablje v kot in gledala
2632 XIII|            pijanosti iz njega skadila! Odložita meče vstran in pijmo vino
2633 III |             bil menda v svoji mladosti odmenjen duhovnemu stanu, sodil je
2634 IX  |               muškete in topovi, da je odmevalo po dolu kakor ob najhujši
2635 XI  |              vsakim listom, ki ga sapa odnaša z veje! Od tedaj pa zgnije
2636 VIII|        graščinskih hlapcev, ki ni prej odnehala od mene, da sem izvlekel
2637 XIII|              dušo hitro in urno, kakor odnese sapa lahki list v jeseni. ~
2638 XII |              so streljali, da je komaj odnesel življenje, dasi ni zahteval
2639 XI  |         izginil, kakor bi ga bila sapa odnesla. ~Usuli so se pred grad
2640 VIII|             alikaj dragocenega škrlata odneslo. ~Po stranski stez je krenil
2641 XII |              lisjak ob pravem trenutku odnesti telo in kožo. Ali ste vse
2642 II  |                 ter z bistrimi pogledi odondod zasledoval svojega gospodarja,
2643 IV  |               dan, ko je hotel deželni odor zborovati v deželni hiši
2644 XI  |                človek in da denara rad odpada od mojih prstov. A tudi
2645 VIII|               mu tudi podkve, da mu ne odpade katera; pota so slaba! Ali
2646 XII |               malo borov, ki so za nje odpadli od zapovednikove mize. ~"
2647 XII |      engelbreht opazil je takoj, da je odpadlo mogočnemu bratu krmilo iz
2648 II  |              Poklicali smo na boj tega odpadnika, Janeza Sonca! Nekoliko
2649 III |                je prijatelje, da so mu odpeli oklep. Ko se je izluščil
2650 III |                Jurija Ljudevita ter ga odpeljala k vhodu, kjer je bil čistejši
2651 VIII|           bližini mesta in ravnokar so odpeljali krasno ženico vitezu Soncu,
2652 XIII|             odgovoril: "V Žužemperk jo odpeljem in upam ob zeleni Krki nekaj
2653 XIII|                pa jo jhe čez teden dni odpihal z obvezanim komolcem in
2654 XIII|                na drugi stani pa se ti odpira hladni in mokri prepad smrti:
2655 VI  |              iz dalje stopala za njim. Odpirala so se okna, in skoro je
2656 V   |              prišla na tlak pred hišo, odplazila sta se kakor črni senci
2657 XII |               ter z močnim šumom plaho odplula v zakajeni mah. Na vse strani
2658 XI  |            govoril je le-tá in malo se odpočij! Kaj takega ne boš skoro
2659 VI  |               zeleno travo, da se malo odpočijem, ker človek ni iz železa!
2660 IX  |          Nekoliko zategadelj, da se je odpočil, nekoliko pa tudi zategadelj,
2661 IX  |        milostjo. "Upajmo, da se bodete odpočili pod našim vladarstvom, ker
2662 XII |                 skočiti s sedla ter si odpočiti trudne ude!" ~"Pri sveti
2663 VI  |           nadležne muhe, ki se ne dado odpoditi. Nekaj Aricagovih vojakov
2664 IV  |               da mestno steršinstvo ne odpravi teh nadležnikov!" ~V tistem
2665 III |               plemiči pred bojem sluge odpravili prišla sta tako nepričakovano,
2666 VII |                tako grozna, da jo more odpraviti samo vaša mogočna roka!" ~"
2667 VIII|           ponočna pot, na katero se je odpravljal mladi plemič, v zvezi z -
2668 X   |                Tudi so vrata zaprta in odprli jih vam ne bodo! In v grajskem
2669 XI  |              glejte, pri zadnjem klicu odprlo se je umazano okno globoko
2670 XIV |            premilostive besede, kar se odpro vrata in v dvorano vstopi
2671 XI  |              za pasom pod kuto, kar se odpró vrata in v izbo stopi Marijanica
2672 XI  |             blagoslovi! Odrini in imej odprte oči, da ne boš nikdar pozabil,
2673 VII |                baje tudi nekoliko srca odprtega!" ~Janez Vajkard je obrnil
2674 XI  |                vedel! Na srečo je bilo odprto in toliko široko, da je
2675 VII |                 Kaj hoče ta človek?" ~"Odpusti mi, Waicharde, da te nisem
2676 XI  |              bo pa gospod Gog prav rad odpuščal, ker bi sicer ne bil ustvaril
2677 VII |               da je hotel reči: saj ti odpuščam, ker ravno ne veš in ne
2678 IV  |                oglašali so se drugi. ~"Odpuščanje, kako to?" začudi se deželni
2679 XII |                naj vam bode tudi mnogo odpuščenega! Sedaj pa poglejmo na Turjak,
2680 XI  |           ključ od nje, ha, ha, ha!" ~"Odpuščeno vam bo vse, če se skesano
2681 XI  |               besedo, ki jo spregovoré odrasli možje. Ni li to tudi vaše
2682 III |        deželnih stanov ter mu na videz odredili službo korneta. V resnici
2683 III |                bil velik. Kakor bi bil odrezan, utihnil je hrup; meči so
2684 XII |              na noge! V treh tolpah jo odrinemo čez gore. Tinač, ti greš
2685 IX  |             znancu. ~"O polunoči tedaj odrineta!" ~"Si, si, signore!" ~To
2686 XI  |             ter ga tudi med kletvinami odrinila na stran. Ko sta potem dospela
2687 XII |            davno zopet proti Ljubljani odrinilo. Sveta Marija, sedaj mi
2688 XII |               To je, če se še srečava! Odrinite!" ~V hišu so pospravili
2689 III |             prst, tiščeč se ob držaju. Odsekani palec je odletel daleč tja
2690 V   |               Reva!" ~Janez Plevelc je odskočil ter s poprejšnjo ponižnostjo
2691 VII |           mehak kakor slabotna ženska. Odsle se to ne bode več zgodilo." ~
2692 XII |            blago pobožnemu možu, da mu odslej ne bo več delalo preglavice
2693 IX  |                 Z globokim poklonom je odstopil Volk Engelbreht, in sreča
2694 XII |                 predrznem se še enkrat odsvetovati od tega pota! Če nas obišče
2695 X   |           njegovem mnenju samo plačilu odtegniti, sdaj ko ni bilo Kljukca
2696 XII |               s težkimi verigami in me odtirajo na ljubljanski grad, kamor
2697 VI  |          smrtnem strahu, a potem so jo odtirale močne roke v gozd pod smreko.
2698 XI  |           Gospodične!" ~"Vzdihovaje je odtrgal pogled od zrelega sadu ter
2699 X   |             napravljale še slabejši in odurnejši vtis. ~"Bodem vam že kuhala,
2700 XI  |           prilomastil v nekakem svetem oduševljenju do dozdevnega meniha, padel
2701 III |          kletvice. Ko so mu prijatelji odvezli železje, potegnil je svetli
2702 XIII|                sodil kralje in berače, odvzel mi je posel za ta slučaj.
2703 II  |                 je bilo ravnokar sedem odzvonilo, v znamenje, kako je nekdaj
2704 X   |           Tolščaka mi bo moral plačati odškodnino, da bo črn, kakor so črne
2705 III |               Ko je bilo malone že vse odšlo, prišla je iz božjega hrama.
2706 VIII|               gospod Sonce! Ali mi jih odštejete, te cekine, hej?" ~"Dam
2707 VIII|              teh petnajst benečanov mi odštejte čitno in brez sleparstva,
2708 XII |              zvijali. Vsakemu je nekaj odštel, a vsakemu se je dozdevalo,
2709 X   |            Ječe je vstal, ko mu je bil odštet celi dar. Oni pa, ki ga
2710 IX  |             trabantov vicestotnik grof Oetingen; 22. cesarjevi hačirji;
2711 V   |         nakričali, pa bi jo radi okrog ogla popihali kakor sapa, ki
2712 V   |              Quintus". ~"Bene di ist!" oglasé se tovariši okrog njega. "
2713 VI  |             Kljukec veselo, "čuk se že oglaša!" ~"Noč je, glejmo, da pridemo
2714 X   |                  Zapil je vse, zapil!" oglašale so se ženske kakor žabe
2715 IV  |          odpuščanja, in prav ponižno!" oglašali so se drugi. ~"Odpuščanje,
2716 VI  |         pogledi. Nekje v smrečju se je oglašalo čuka tožno ponočno vzdihovanje. ~"
2717 IV  |                sprejeti ali za sprejem oglašeni deželni, kateri bi se za
2718 XI  |               bode mladi tovariš pazno ogledal grad in njega posebnosti. ~
2719 XIII|            krvjo mi boš plačal, ker si oglodal mojo čast! Še danes boš
2720 X   |               luči in da jih je končno oglodala podzemeljska lezečina ter
2721 XI  |              splezam po nje, da jih ne ogloje mrčes!" ~Vstal je, da bi
2722 III |                je razgreta in razvneta ognjena gora, katero sem videl v
2723 XI  |               gospod je imel tiste dni ognjevitega turškega konja, ki so ga
2724 IX  |            mesto, krasno oblečen in na ognjevitem konju sedeč. Okoli njega
2725 XII |         Kljukec z zelenega ležišča ter ognjevito znova povprašal: "Tudi o
2726 V   |              je svoji ženi, ki je pred ognjiščem stala, "danes je lepo polno.
2727 VIII|                kuhinja je prazna in na ognjišču se nič več ne kuri. Vzeli
2728 V   |               in se je jezil, da ga ne ogovori, ker je vendar k njemu prišel.
2729 IX  |              in lepo sestavljen. V tem ogovoru je deželni glavar srečo
2730 XI  |                govorite in srce ste mi ogreli, sveti oče! Sedaj vam bom
2731 XIII|            takega, kar bi namv sem kri ogrelo brez prepira na hujskanje!
2732 VI  |              bili opravljeni konji ter ogrnjeni s pisanimi šabrakami. Volku
2733 XIII|              sedel je mlad gospodič iz Ogrske. Bil je ravno vstopil pod
2734 XIII|                je izprožil ravno proti ogrskemu gospodiču. V komolcu mu
2735 II  |              ni ostal skrit mladeniču. Ohladivši se od navdušenja, s katerim
2736 XII |                tdaj zastopali kruto in oholo turjaško pokolenje. ~Smeh
2737 XI  |              svoji pijanosti z otročjo oholostjo zakričal proti vratom: "
2738 IV  |          prevažnem" posvetovanju se je ohranil, in mu ga tu podajamo svojim
2739 VI  |                lope. Takrat se je neko ojačil ter vprašal tujca, od kod
2740 VI  |           našega gostilničarja še bolj ojačilo. ~"Turški sultan ti še nekaj
2741 IX  |           zopetno slavo!" ~Od sreče je okamenel Janez Ljudevit. A prej nego
2742 III |             obraz pa je obrnil sedaj k okamneli družbi, sedaj k vitezu Soncu,
2743 XII |             ter se mu v istem trenutku oklenil okrog vrata, tako da sta
2744 III |              ni nosil niti čelade niti oklepa kakor drugi, ki so ga klicali
2745 VII |               pretrgati vezi, ki so mi oklepale roke. Nikdo me ni čul, ko
2746 VI  |                ko so se nosili železni oklepi ter z železno pestjo sukali
2747 III |          bodete pali po enem! Mi smo v oklepih, oni pa v mehki obleki kakor
2748 IX  |              je bìlo srce pod jeklenim oklepom. Končavši, se je spustil
2749 II  |              je tičal, navzlic močnemu oklepu, pod katerim je sopel z
2750 XII |                kako je bil s tem nožem okljuvan črni Tinač, ko se je nekdaj
2751 VI  |              Turjaka. Nosil je železni oklop in na glavi čelado, dasi
2752 XI  |             morda tiči za umazanim tem oknom gospa Ana Rozina. ~Z vso
2753 XI  |             bilo pozornost obračati po okolici, da bi ju ne opazilo nepoklicano
2754 VI  |           smešnost vtisa je poviševala okoliščina, da je bil mož kruljav na
2755 IX  |                prikazala prva težka in okorna karosa izmed hiš šentviške
2756 X   |              Naša postava govori: Kdor okrade svojega prijatelja, naj
2757 II  |               zobmi po klobuka širokih okrajih, dejal je gospod: ~"V kot,
2758 IX  |             stanov težaki šotor ter ga okrasili z deželnim grbom. Tla so
2759 XI  |                tisto ozko, temno, niti okroglo niti štirivoglato dvorišče,
2760 IX  |                pri tedanjem neolikanem okusu mnogo vtisa, ni treba posebej
2761 XII |               konja. Bil je potolažen. Olehčalo se je srce Janezu Vajkardu
2762 V   |              Ko so sedeli, vzdihnil je olehčan: "Deo gratias! Hvala Bogu,
2763 XI  |              je najbolje če svoje srce olehčate ter se spoveste služabniku
2764 II  |              Bili so tedaj časi, ko so olikani in neolikani vzdihovali
2765 XIII|              si pri bogovih na visokem Olimpu in celo nebeško godbo poslušaš.
2766 IX  |             časih nališpan in nabarvan oltar v pogorski cerkvici! ~Naš
2767 IX  |                zabučale orgle, in pred oltarjem se je zapel slovesni Tedeum,
2768 XII |              je med gostim vrbovjem in olšjem šumel potok in napravljal
2769 VII |                da sem samo za trenutek omahoval in da sem postal mehak kakor
2770 XIII|              Tedaj so mu noge že nekaj omahovale in oko bilo mu je že kalno
2771 VI  |               je šele potem prav močno omajalo, ko se je pozneje po poti
2772 VII |             usodni udarec pretresel in omamil ga je bil popolnoma ter
2773 XI  |                 odprl je Tomaž Ručigaj omaro v steni ter iz nje vzel
2774 XII |             deželni glavar pričakoval. Omehčalo se je srce še celo cesarju,
2775 IX  |            pomena, samo postranski naj omenimo, da je pri četrti kompaniji
2776 XIV |               poslov, med njimi naj se omenita samo vrhovni dedni dvorni
2777 VII |             Vajkard. Ko je Janez Sonce omenjal njegovega ljubljenca, Jurija
2778 IX  |        karlovških plemičev: že večkrat omenjena telesna straža generala
2779 IX  |          cesarskemu stolu ter z zgoraj omenjenim kratkim, a prijetnim ogovorom
2780 II  |       spominjam, kar poje naš pesnik: ~Omnibus semper placuisse res est~
2781 III |            ljubljanskemu ženstvu in to omoženemu kakor tudi deviškemu. Lazil
2782 VI  |             le-ti vse storili, kar aso one hotele. Tudi vitez Sonce
2783 III |             Sonce klical v boj, ker je onečedil grb svojega viteštva. Govoril
2784 XI  |               spanju še vedno raztezal onemogle ude po umazanih deskah.
2785 XII |              sedlu ter bil prav podoba onemoglosti. Udarec prišel je tako nepričakovano,
2786 XIII|                pijan si!" odgovoril je onì hladnokrvno. "Na svoje besede
2787 X   |              pripodili tu sèm z zeleno ono sirotko?" ~Tu je temno pogledal
2788 X   |              kar je viselo, ter pobral óno, kar je ležalo spodaj na
2789 III |            peruti, kakor bi si jih bil opalil kje? Ali se kesaš svojih
2790 VI  |                sablja, kot jo je nosil opasano danes general s Turjaka?
2791 XII |               semenj in kjer me gospod opat h kosilu pričakujejo. Sedaj
2792 XIV |            prelati, izvzemši zatiškega opata, katerega je trla huda bolezen.
2793 V   |             Pijane glave kaj takega ne opazijo. Denar, ki ga za pene potegnem,
2794 XI  |                po okolici, da bi ju ne opazilo nepoklicano oko ter ju ne
2795 X   |                Pojdita za njima, in če opazita, da kreneta na napačno stezo,
2796 XI  |               izpremenjena sta stopala opazno iz šume ter dospela na plan,
2797 XIV |                Diane, katero so nekdaj opazovale nepoklicane oči v deviški
2798 XII |                  da me Vaše Veličastvo opazuje še med jedjo in da še tedaj
2799 X   |           popihati čez goro, da bi nas opeharila za pošteni zaslužek! Pojdita
2800 III |               na boj, da s svojo krvjo opereš madež, ki si ga vtisnil
2801 IX  |        vladarja in niti za trenutek ni opešal med težavno in brez dvojbe
2802 IX  |                od glada poginiti. - ~V opisanem redu se je vlekel potem
2803 IX  |              bode brez zanimivosti, če opišemo Leopoldov vhod v naše mesto,
2804 VII |               prespal celo dopoldne, a opoldne je jedel sam v svoji sobi.
2805 XII |           ljubezen in kako gorko me je opominjal, naj se spokorim! Poslušal
2806 VIII|               govorite, gospod Sonce," opomnil mu je dijak; "ne bilo bi
2807 VI  |              je Kljukec ter sedaj tudi oponašal glas ponočne tice. ~Komaj
2808 X   |           neprestano kričale, ko se je opotekaval pred njimi. Dospevši na
2809 XI  |             Hitela sta k oknu. Ali oba opoviralo je široko telo pijanega
2810 III |              blatu. Pokaži no, kako si opraskan, mi amice!" ~Pristopil je
2811 VI  |              rami: dajala mu je je vsa oprava nekaj divjaškega in ljutega
2812 I   |              sinovi - pa so se v novih opravah gnetli po tlaku, lazili
2813 VIII|               vredna! No, pa sem slabo opravil! Kakor sršen je bil pri
2814 V   |              stanovi imajo sedaj druga opravila, sedaj ko pride cesar!"
2815 IV  |              otroci, pojdite po svojih opravilih! Jezdarica je vedno prazna,
2816 III |                Prišel bi bil k svetemu opravilu kakor jaz, ki ima vendar
2817 VIII|            travo, prilivali cvetju ter opravljali druga taka vrtnarska dela.
2818 VI  |              močnejšega spola - smešno opravljamo v smešno francosko obleko! ~
2819 XII |               odložiti! Kako službo pa opravljaš?" ~"V službi svojega dobrega
2820 VI  |             priliko opazovati bleščečo opravo, divje obraze in orjaške
2821 XI  |                potegnili so orožje ter opremo ter oprezno šli v tihotni
2822 XI  |               so orožje ter opremo ter oprezno šli v tihotni in samotni
2823 XIV |           deviški kopeli. Z dopadenjem oprilo se je na njo cesarsko oko,
2824 XIII|              Aricaga, "ker mu še nisem oprostil besed, s katerimi me je
2825 XII |              kolikor je meni znano!" ~"Oprostite mi, Veličestvo, da sem se
2826 XIV |                so obilo grešili, mnogo oprostiti!" ~Nekateri so hoteli videti,
2827 XIII|                besed, s katerimi me je opsoval tisti dan, ko je tebi palec
2828 VI  |             nakrat velika radovednost. Opustil je pobožno molitev ter hotel
2829 IX  |              da je bil "eine zierliche Oration". ~Takrat je dospela dolga
2830 XIII|              tako revče izpije vina za orehovo lupino, telebne ti pod mizo,
2831 IX  |             cerkev. Mogoče so zabučale orgle, in pred oltarjem se je
2832 II  |                in sprave" na dan! ~Ta "orjak" je jezdil torej ob strani
2833 VI  |                opravo, divje obraze in orjaške postave tujih jezdecev. ~
2834 X   |                ta ali oni je imel tudi orjaški in neokreten samokres pri
2835 VI  |           plemiči iz Karlovca. Bili so orjaških postav ter napravljali bleščeč
2836 IX  |                je obkroževala v polnem ornatu. Pohvalo omenja naš letopisec
2837 XIII|             molčiva jaz in bridko moje oročžje!" ~"Izlij ga kupo, dragi
2838 III |        Ljudevit razbesnil kakor ranjen oroslan. Ali v njihovo strmenje
2839 XIV |               so mu stregli. Vtis tega osamljenega obreda bil je nekoliko teatraličen:
2840 XI  |           zidovje v nekaki grozno-lepi osamljenosti.  Mesto, kjer sta vitez
2841 XI  |         Ručigaj!' Še enkrat me je zelo osato pogledal, potem pa skokoma
2842 XI  |      bledoličnega Turjačančka slabotna osebica na zidu. To žival, kateri
2843 II  |                Sol de lupo! Pobil bode osebno Osmana, tega volka tracijskega,
2844 VIII|              Cesare, da bode konj prav osedlan! Kaj hočejo gospodje sedaj,
2845 VIII|          Ljubljani vodil hlapec Cesare osedlana konja tja in sèm. Zeblo
2846 IX  |           vendar je moral Janez z Brda osedlati svojega vranca ter v prahu
2847 XII |           napravijo ostre sodbe, da mi osekajo dolge roke, ali mi požgó
2848 II  |                 bilo mu je morda komaj osemnajst do devetnajst let. Ali ob
2849 XIV |          Leopold Blagaj, ki je nosil v oslabelih rokah velikanski goli meč. ~
2850 X   |             jih ima dvajset, a kdor ga oslepari, naj jih ima deset! Kolikor
2851 X   |            govori naša postava! Ker si osleparil svoje prijatelje, imaš jih
2852 III |              je lepo število! In kakor osli nad mrtvega leva spuščate
2853 X   |              nji! Ko pridejo babnice z oslom, vzela bodeta dva koša,
2854 II  |                lupo! Pobil bode osebno Osmana, tega volka tracijskega,
2855 II  |                osramotiti, kakor se je osramotil ta človek? Kako je vaše
2856 II  |         deželan kranjski mogel še bolj osramotiti, kakor se je osramotil ta
2857 XI  |               se mu je nekaj obleke, v ostalem pa je brez škode zdrknil
2858 V   |            kaki čevljarji, ki na dolgu ostanejo, kar spijó, kar snedó!" ~
2859 X   |                srebrnine domov, če jim ostanem na vratu! A zunaj mestnega
2860 II  |         plodovito zemljo." ~"Ali vi še ostanete?" ~"Še! Poklicali smo na
2861 V   |            nobenega nasitila. Sicer pa ostani, kjer hočeš. Da nisi moje
2862 VI  |               mesta, do zadnjih revnih ostankov je skoro izginila mič mogočnih
2863 XI  |             kakor psu o vročini. Če pa ostaraš, pozabijo te lepo, prav
2864 I   |               navzočen, če se izvršuje ostra kazen nad soudom človeške
2865 VI  |               orožja imate svetlega in ostrega!" ~Tedaj se je oglašala
2866 III |           sodil je o takih "pregrehah" ostrejše, kakor je bilo to v časih
2867 XIII|             stenah viseli temni obrazi ostrih gospodov s Turjaka ter se
2868 XIII|             resnico, če nočeš, da ti z ostrimi meči ne pogladiva lažnivega
2869 XIII|               pa tu moj meč in s svojo ostrino mi poroči za vsako besedo!" ~
2870 IX  |                konju ter ga sukal in z ostrogami mučil, da je žival skakala
2871 XI  |                če se zadene jezdecu ob ostrogo? ~Ničesar ni! Samo strah
2872 XI  |               da boš ostudna, kakor je ostuden gobavi bolnik v puščavi!
2873 XI  |                pred dozorenjem, da boš ostudna, kakor je ostuden gobavi
2874 VI  |       pripovedovalo, skritih mokrih in ostudnih ječ po svojih nedosežnih
2875 III |                ter z globokimi pokloni osuli vladiko, da bi mu poljubili
2876 XII |              opazili so v svojo veliko osuplost kneza Lobkovica. Napravil
2877 VIII|                 Jurij Ljudevit je tudi osupnil, opazivši pred seboj človeka,
2878 XII |              Lobkovicem! Poprej v prvi osupnjenosti premeril je le-tá dolino
2879 VII |               da pred njegovim bleskom otemné druge zvezde stvarniku v
2880 V   |              vhodu je sedela pri slabo otesani kmečki mizi tenka in grbasta
2881 XI  |               mu ljubi! Tudi ni, da bi otročaj poslušal vsako besedo, ki
2882 III |              sanjah prikazujejo! To so otročarije, pijan si bil in v pijanosti
2883 VII |                Ludovicus napravil kako otročarijo. Njega veličanstvo ima za
2884 V   |               nekaj pri sebi o pijanih otrocih, ki naj bi raje spali nego
2885 XI  |             ter je v svoji pijanosti z otročjo oholostjo zakričal proti
2886 XII |                da mi je narava do tega otroka vlila v srce čundo, prečudno
2887 VI  |          skrbiš za nas pregrešne svoje otroke!" ~"Spi lahko v sobici pri
2888 XIII|              da mi je načelovati takim otrokom! Pijte, pasje glave, morda
2889 V   |          poznal prihodnjo svojo usodo, otrpnil bi bil popolnoma! V resnici
2890 X   |           trudnost, tako da so mu bile otrpnile malone vse telesne moči.
2891 XI  |                Za njim se je trla čeda ovac, kakih trideset glav. Bralo
2892 X   |              rami mu je visela zaklana ovca, katero je bil pograbil
2893 XII |          zasedeno: pri jaslih zboljejo oves tuji konji in po sobah se
2894 IV  |             medicus je zahaja k njemu. Ovijal mu je neizmerno platna okrog
2895 XI  |              torej prehoditi precejšen ovinek, da sta prišla pred grajski
2896 XI  |          tistem hipu prikazal se je na ovinku tik grajskega jarka - Jurij
2897 XI  |               toči, če se mu še toliko ovsa nasuje v jasli. Oj ti preklicana
2898 VI  |                spekel dva velika hleba ovsenjaka. V bisago pa sem si nabasal
2899 VIII|           orožja; opravljen v svilo in ozaljšan s trakovi kakor mlada nevesta,
2900 IV  |               če se je končno vendarle ozdravila. Bolnik ni skoro nič govoril
2901 VII |           tukajšnjega ranarja. Če imaš ozeblino na nogi, dobiš pri njem
2902 XI  |           grajski vhod. Tik jarka pred ozidjem je vodila ozka steza; po
2903 IX  |              težkih mušket. Po mestnem ozidju so imeli topiče in ž njim
2904 V   |              tičal v temni veži ter se oziral po ulici navzdol, če morda
2905 XI  |           jarka pred ozidjem je vodila ozka steza; po nji sta krenila
2906 XI  |               da se je razlegel pok po ozkem dvorišču. Ko se je dim razkadil,
2907 VI  |              Nastala je prava gneča po ozki cesti, tako da skoro ni
2908 XI  |              le v cvetoči pomladi.! " ~Ozrši s po steni navpik, opazil
2909 XI  |                nato hruška Gospodična? Ošabna hruška Gospodična odgovori: '
2910 II  |                ene strani mu kaže zobe ošabni Galec, po naših zemljah
2911 VI  |               izginila mič mogočnih in ošabnih gospodov Turjaških, in izginila
2912 IX  |          Kranjčanov, ki so ga s svojim ošabnim vedenjem razdražili in razkačili! ~
2913 VI  |        Engelbreht se v svoji prirojeni ošabnosti ni menil za množice kričanje.
2914 VII |             nekoliko dvorsko milostivo ošabnostjo. Knez je obrnil nato pogled
2915 XIII|            vinopitju najboljši vzgled. Ošteval nas je: pasje galve, polenarile
2916 VI  |               pri vhodu. Celo mesto je oživelo. Ob treh popoludne so že
2917 VII |             cesarja najvišja milost je paa tudi plačilo, ki je vredno
2918 VI  |           Karnioliji!" ~"Requiescat in pace!" ~"Tolažiti se smemo, da
2919 V   |                denar, kakor pravi naš ,pactum'; ali kako že imenujete
2920 III |          besedo. Kakor žareče oglje je padala v mojo dušo, in povsod me
2921 II  |            ponižno, "vaše besede so mi padle v srce kakor rumeno zrno
2922 XI  |            nego so bili roditelji tega paglavca, tega Jurija Ljudevita!" ~
2923 XI  |              bil tisti čas preprežen s pajčevinami kakor želodec psa, od lakote
2924 VIII|                palico podil z vrta. To paje bilo ravno po volji našemu
2925 VIII|            prelesti in je zopt ž njega pal. Vidite, plača mi je trideset
2926 XIV |                pogrnila miza v škofovi palači; bila je to dolga miza,
2927 VII |              Križank, obkroževal je to palačo ter se s svojimi belimi
2928 III |         ponosno, "vsi vendar ne bodete pali po enem! Mi smo v oklepih,
2929 XIII|              ondi z vodo in tepli ga s palicami, da se je nesrečnemu kapitanu
2930 XI  |            tolažba, da pride časih kak pameten človek k man, ki ni tak
2931 V   |        constitutionibus - da se pije s pametjo, kar se spije, in z zavednostjo
2932 VI  |               kljuka lažniva, in pusti pametne ljudi, ki ti ničesar nočejo,
2933 XII |        preklicana pota. Brez vodnika - pametnega moža težavno vam bo kreniti
2934 XI  |           dečak, in poslušaj, kaj bodo pametni možje govorili! Ne štej
2935 V   |         zapoveduje, he, confratres." ~"Panem et circenses! Pričnemo s
2936 IX  |               vseh časov opazovala pri papeževi nuncijih! Z rahlim smehljajem
2937 IX  |         govoril nekaj besed s Caraffo, papeževim nuncijem. Potem pa je stopil
2938 X   |                 prodal jo bom za štiri papežu v Rimu! Vrečo seve vama
2939 II  |           Carniolia? E trema Germaniae par ad meridiem! Drugega nič!
2940 X   |              po Hrvaškem in Turškem ni para. A si jo spet s soljo?" ~"
2941 IV  |               je bil s starim gospodom Paradajzarjem ter se živo razgovarjal
2942 II  |         culturis, ruinis, per adversos pariter ac prosperros Fotrunae casus
2943 VI  |              je tudi svojo radovednost pasel po bregu. ~"Glej ga! A ne
2944 XI  |                renčiš spodaj, prekleta pasja dlaka!" ~In ko je pes še
2945 V   |               bilo, confratres! Prav v past se nam je ujel! Po njem
2946 VIII|              zvlečem na Turjak umazano pastirico, pa ne gospe, ki je bela
2947 XII |              ti ne bodem!" ~Govoril je patetično in tako prepričevalno, da
2948 II  |              Plena Fortunae: placiusee paucis~Plena virtutis: placiusse
2949 X   |               v trenutku nevarnosti ne pazijo na to, ima li človeško življenje
2950 VIII|              so kričali nadzorniki ter pazili z bistrim očesom, da se
2951 X   |            njima. ~"Vohajta za nima in pazita, gresta li res v grad. Jaz
2952 XII |                In če mi plačate pot do paše v Bosno, naučim se vam tudi
2953 XIII|               v hladnem grobu in bi se pdo težko prstjo ne mogel niti
2954 IV  |              zapisano? Kdor se z mečem peča, končan bodo z mečem!" ~"
2955 VII |            brat, vojvod münsterberški, pečal z malimi skrbmi Janeza Sonca
2956 V   |                zapečatiti. In če je ta pečat zlat, toliko ljubši mi je!
2957 I   |              se hoče deželni odbor sam pečati s to prevažno zadevo, bilo
2958 V   |          umejete ta posel! Vi ste učen pečatov in zanesete se lahko, da
2959 X   |          Martina, ki se sedaj že davno peče v peklenskem ognju! Tu gori
2960 X   |              soka, a sedaj kaže, da bo pečenka! kričal je Tinač. "Ho, ho!
2961 XII |                  s katerimi je posebno pečenkam na mizi nevaren, Veličestvo!" ~
2962 V   |              peči pa se greje v rumeno pečeno pišče! Taka je, carissime!
2963 VI  |               sedaj pa sedaj razbil po pečevju! V duhu sem vzdihnil: Oj
2964 IV  |               njihovi milosti, vladiki Pedenskemu, izstopnišemu iz voza, z
2965 III |            jutro mu je maševal vladika Pedenski v kapeli svetega Ahacija
2966 IX  |              stolni kapitelj z vladiko Pedenskim cesarja. S tresočim glasom
2967 V   |               Tullius!" ~"Kaj tuli, ta pega?" vpraša zbadljivo stric. ~"
2968 V   |         Augustulus, ki je bil tanek in pegast mladenič. "Pijan, težko
2969 V   |                Ludovicus!" zakričal je pegasti Augustulus. ~Jurij Ljudevit
2970 V   |               grbač, "pojdi pit, stari pehar! He! Plavček!" ~Gostilničar
2971 XI  |             mlad in trden, hoče, da se pehaš in trudiš zanjo, da ti jezik
2972 IX  |               ulicah mestnih pehota za pehoto, občudovala posamična posebno
2973 III |               ha, ha!" ~"Da bi te vrag pekel na sodni dan!" zjezi se
2974 XI  |             globoko pod seboj v dolini peket konjskih kopit in glas vesele
2975 V   |                   Poznaš li ta obolus, peklenske gostilne peklenski gospodar?
2976 X   |            tulil, kakor bi ležal sredi peklenskih muk. Ječe je vstal, ko mu
2977 VII |                 ki je nekdaj pokončala peklensko Gomoro." ~"Kdo je bil ta
2978 V   |                je, carissime! Tudi smo pekli danes, in beli kruh je mehak
2979 VI  |              jeseni sem napravil torej peko ter spekel dva velika hleba
2980 XII |          njegov gospod prenašati žarke pekočega sonca. Gotov še niti na
2981 VI  |                pregrehe pokori v pekla pekočih plamenih! Koliko bolje bi
2982 XI  |                a vrelca ni bilo in pod pekočim soncem je vse koprnelo.
2983 XI  |             kakor bi imeli poln trebuh pelina, santo padre! Saj res ni
2984 X   |              stražo podariti, da bi me peljala pod trančo. Ko pa je takisto
2985 IX  |              Za čudnim tem jezdecem so peljali v sprevodu pet prav krasnih
2986 V   |              točiš, glej, da je veliko pen v vrčih. Pijane glave kaj
2987 II  |                drugi strani pa razteza penasti goltanec krutosrčni Turčin!
2988 VI  |            smreko. V divjem srdu se je penil Janez Sonce ter se poskušal
2989 II  |       migrationibus, culturis, ruinis, per adversos pariter ac prosperros
2990 V   |           sosedu nekaj zlatov v prazno perišče. ~"Bog vam bo plačal in
2991 XII |          milostjo, če je po mahu obilo pertunine in če se pridno strelja
2992 XI  |          kričal je Aricaga. "Vsaj levo perut sva mu razdrobila, da ne
2993 VIII|                 ki so zbrna koklji pod perutmi, a jaz bodem prezebal kakor
2994 XIV |             kjer se je zapela zahvalna pesem. Na gradu zagrmeli so topiči
2995 II  |                spominjam, kar poje naš pesnik: ~Omnibus semper placuisse
2996 V   |             hrastove mize ter tolkli z pestmi po nji. ~"Nunc est bibendum!"
2997 II  |           ostrogam, ki so mu tičale ob petah, naš junak ni napravljal
2998 X   |              sonca. Temle boš ostal za petami in iz pogleda jih ne boš
2999 XIII|              smo jih nabiti ter napeti peteline. In ko je bil vsak samokres
3000 XI  |               držal samokres z napetim petelinom. ~"Zdelo se mi je," izpregovoril
3001 XIII|              Prst, ki ga je tiščal pri petelinu, zavil se mu je krčevito: