Part

3002 VII |             bode, nego je bil Carolus, peti svojega imena! A vse to
3003 VI  |                da dojdejo popoludne ob petih hrvaški konjiki v mesto. ~
3004 VI  |               in tam godba, čulo se je petje. ~Spodaj na cesti pa so
3005 XIV |            pevci, ki so z lepo ubranim petjem sladili cesarju obed. ~Druga
3006 XIV |                udje navadno v godbi in petju urili, bogato pogostili.
3007 XIV |             tudi najboljši ljubljanski pevci, ki so z lepo ubranim petjem
3008 XI  |             tudi sedaj in sedaj drobna pevka med listovi; in zajec, prebujen
3009 III |              hodila sta velika gospoda peš. ~Zapustivši vicedomska
3010 II  |            svoji premikavala kopita po peščeni areni. Jezdeca sta se razločevala
3011 III |           takrat, ko sta že stopila na peščeno areno. ~Volk Engelbreht
3012 II  |              čisto zlato in pa - kamen philosophorum!" ~"Bog nam v svoji modrosti
3013 VIII|          njegovo ime boječe, zamolklo. Pi temni steni je slonel dijak
3014 XIV |           dvorniki. Vsakemu je bilo do pičice skoraj odkazano mesto, kamor
3015 III |              kar mi bode Janez Sonce v pičo pokladal!" ~Hotel je udariti
3016 VIII|           obetalo. Brez Kljukca ne boš pihal kaše, moj Jurče, hi, hi!" ~
3017 V   |               je izpregovoril starec: "Pij, Vid! Danes bode nekaj zaslužka,
3018 XIII|                za tenutek se ni tresla pijana roka staremu grešniku. V
3019 X   |                rekši je pograbil Tinač pijanca za tilnik ter ga z veliko
3020 XI  |            kakor imajo to navado stari pijanci. ~"V kot so nas vrgli! A
3021 XI  |        izpolnjuješ moja povelja! S kom pijančuješ tu notri?:" ~"Plemeniti
3022 V   |              da je veliko pen v vrčih. Pijane glave kaj takega ne opazijo.
3023 V   |         zagodrnjal je nekaj pri sebi o pijanih otrocih, ki naj bi raje
3024 III |               proti domu. Zapustil sem pijano družbo ter sam taval po
3025 X   |                šel naproti. V logi pri Pijavi gorici bodo čakale nanj.
3026 X   |               in dejala sem mu: Idi na Pijavo gorico in kupi moke! Tinač
3027 VI  |                se vam zljubi, jeste in pijete in orožja imate svetlega
3028 XI  |          prazno, in samo nekaj suhega, pikasto listastega listja ležalo
3029 XI  |                plavali okrog obraza. ~"Pikaščca, Pikašca, na na -a!" tako
3030 VI  |             velikoročnostjo basal malo pipo, "povsod je tega hudiča
3031 XII |               da imaš kakega grajskega pisača pred sabo!" ~"Kaj se bom
3032 XI  |               na mizo sem postavil šop pisanega jesenskega cvetja, ker -
3033 VI  |        opravljeni konji ter ogrnjeni s pisanimi šabrakami. Volku Engelbrehtu
3034 IX  |                so sedaj knezoškofijske pisarne. Neprestano so oblegali
3035 IX  |            Valvasorju ni videlo vredno pisati o ljudeh, ki niso doctores
3036 VI  |                brat Herbart celo torbo pisem zate in več košem samih
3037 II  |               gradu, v tako imenovanem piskalčevem zvoniku, je bilo ravnokar
3038 VI  |                v rokah. ~Vse to je med piskanjem in trobentanjem počasi jezdilo
3039 VI  |              sem si, morda prinese kaj pisma za te, ki si vendar turškega
3040 XI  |               zapodili, in so ga potem pitali turjaški grofje, da ni izgubil
3041 VII |              da ga hoče brat -- knez - pitati z nekoliko dvorsko milostivo
3042 V   |     Gorenjskega! Sicer pa puščaj svoje pivce v miru, če hočeš za slabo
3043 V   |           krohot sta a spremljala. Vsi pivci so z veliko živahnostjo
3044 VII |          mladiči tepejo z meči, ali pa pivnica v predmestju, kjer se rujejo
3045 VI  |           pozneje po vseh ljubljanskih pivnicah, čevljarnicah in šivalnicah
3046 II  |            umazan težak; ali naj imamo pivnice, v katerih se drago prodaja
3047 V   |                je bilo v Janezu Plavca pivotoču precej gostov. Krčmar sam
3048 V   |        premeril izpod klobuka z ostrim pivsko družbo. Dijaštvo mu ni posebno
3049 VI  |              je moral pleati po sladki piščalki nežne Ane rozine, in to
3050 V   |                pričnem: s klobasami, s piščancem ali s kruhom? Kaj se ukazuje?
3051 V   |               se greje v rumeno pečeno pišče! Taka je, carissime! Tudi
3052 III |           trebušček kakor trepetlika o pišu! - odrinil sem proti domu.
3053 V   |            denarno polje. ~"Tu imaš in plačaj!" ~Jurij Ljudevit je stisnil
3054 V   |                 plavček'? Ugani, pa ti plačam vrč te nemške godlje, s
3055 V   |                He! Kaj hočeš, ali nisi plačan! He! Plavček!" ~Gostilničar
3056 X   |              meniško obleko naj ti kaj plačata!" ~"Meni tudi prav!" odgovoril
3057 VII |            najvišja milost je paa tudi plačilo, ki je vredno najnevarnejšega
3058 X   |                po njegovem mnenju samo plačilu odtegniti, sdaj ko ni bilo
3059 II  |                res est~Plena Fortunae: placiusee paucis~Plena virtutis: placiusse
3060 II  |       placiusee paucis~Plena virtutis: placiusse nulli~Plena doloris!" "Potem
3061 II  |                pesnik: ~Omnibus semper placuisse res est~Plena Fortunae:
3062 III |            zakipela v obrazek in kakor plaha srna je odhitela. Še pogledala
3063 XII |             golobov ter z močnim šumom plaho odplula v zakajeni mah.
3064 VI  |        pregrehe pokori v pekla pekočih plamenih! Koliko bolje bi pač bilo,
3065 III |              mano, kakor sili vešča za plamenom! Zaspal sem ter imel prečudne
3066 VII |                   Stegal je roke proti plamenu, kakor bi ga zeblo. Brata
3067 VII |               meč v roki premeril je s plamtečim pogledom dvorano. Potem
3068 VI  |              visočine ter jo osrečil s plamtečo svojo ljubeznijo! ~"Da,
3069 II  |                kakor bi ravnokar hotel planiti v tolpo sovražnikov, v najhujše
3070 IX  |           tembolj, ker mu je okrog ram plapolala tigrasta kožuhovina! Prepričani
3071 IV  |                 Ovijal mu je neizmerno platna okrog roke ter mu mazilil
3072 V   |                na Gorenjskem prav ima ,plavalec' ali ,plavček'? Ugani, pa
3073 XI  |              redke bele lase, da so mu plavali okrog obraza. ~"Pikaščca,
3074 IV  |             vaša milost, tako gotovo v Plavčevi gostilni. Tam gotovo!" ~"
3075 IX  |               mehki postelji ali pa za Plavčevo mizo od dobrega vina pijan
3076 V   |                kje tiči, tiči gotovo v Plavčkovi gostilni ter zapravlja drag
3077 III |              mizo. V pozni noči sem se plazil po štiri tvoje vojake, da
3078 III |                opazil Jurija Ljudevita plaziti se okrog hiše, ker je takoj
3079 VI  |               ker se mu je časih izpod plašča prikazovalo debelo čislo,
3080 VI  |            duša," odgovoril mu je ta v plašču, "in tudi vem, da si že
3081 III |                   To, kar si govoril o plašljivem zajcu, to le sam pogoltni,
3082 V   |               zvejo?" vprašala je žena plašljivo. ~"Deželni stanovi imajo
3083 VII |            vratih se je pokazalo nekaj plašnih obrazov; ali ti so izginili
3084 VI  |            zakonski revež, ki je moral pleati po sladki piščalki nežne
3085 X   |              mu bili tovariši obložili pleča, da se je bil stavil. ~Pri
3086 III |            rumeni lasje kakor zlato po plečih. Ves čas je grizel ustne
3087 VII |         gospodov. ~Pred kaminom sedeči plemenitaši so vstali ter s strmenjem
3088 I   |            silna razburjenost, posebno plemenitaška mladina se je togotila ter
3089 II  |                tedaj navduševalo vsako plemenitaško srce; tedaj, ko so stanovi
3090 IV  |                govoril, zaradi svojega plemenitega prijateljstva, v katero
3091 III |          bojevati s hrabrimi, čistimi, plemenitimi vitezi, ki so ga poklicali
3092 I   |            večerih. Ali saj se poznajo plemenitniki! Taki gospodje si napravljajo
3093 XII |         navdajala tedanjega kmeta pred plemenito gospodo. ~"Govoriš nemški?"
3094 III |               Ljudevitu, ošabnemu temu plemiču, zalila je kri obraz, da
3095 III |             obleki pa sem sodil, da je plemkinja! Ali sedaj poslušaj, kdo
3096 VII |        predvsem pa za ponos kranjskemu plemstvu. Dandanes je pač izginil,
3097 IV  |               maestro, ki so ga vam za ples naročili milostivi stanovi,
3098 III |              hči je in sedaj žena tega plesnivega viteza, ki ga hočemo danes
3099 VIII|           skrivnjah jih imate dokaj in plesnivih! - in teh petnajst benečanov
3100 XI  |               dan za dnevom glodati to plesnivo zidanje. Poglejte me, kak
3101 V   |        prihodnji naši stanovi!" ~Janez Plevec se je res globoko priklanjal
3102 V   |        zatrobil na uho: "Reva!" ~Janez Plevelc je odskočil ter s poprejšnjo
3103 IV  |              svojim." ~S težko sapo je plezal po stopnicah kvišku ter
3104 XI  |            mehkem mahu na drobno srečo plezati navzgor. Od vej je kapalo.
3105 III |              da se je prikazala velika pleša in pa na desnem licu dolga
3106 V   |                rektor v našem kolegiju plešasto glavo, in to od samih skrbi!
3107 IV  |           stanovi, pritožuje se, da ne plešete radi! Z Bogom tedaj!" ~Z
3108 III |               kakor ne bi imel zraka v pljučih; - "ko bom ležal na smrtni
3109 II  |               srce kakor rumeno zrno v plodovito zemljo." ~"Ali vi še ostanete?" ~"
3110 XII |               so ga prsti, porednežu s ploskim mečem pretipati hrbet. ~"
3111 VIII|               ko je desetkrat poskušal plot prelesti in je zopt ž njega
3112 VII |                nebo, in svetla luna je plula po njem. Prvi hip se mi
3113 XII |          Lobkovic je govoril te besede poačsi in mirno. Napravile so primeren
3114 XII |                raznenaden in v duhu je poalgal temeljni kamen svetišču,
3115 XIII|              drugo ni vredno, da bi se pobasalo turškemu konju pod kopito!
3116 II  |             podrl v prah in prisilil v pobeg. Z ene strani mu kaže zobe
3117 VIII|             izpustili iz klešč! Če ne, pobegnem jim s silo!" ~Že je hotel
3118 XI  |         njegovega konja, da bom zlahka pobegnil v gozd zeleni. In tedaj
3119 XII |                če se pridno strelja in pobija. ~Stopivši iz mestnega ozidja,
3120 I   |               hišo Janeza Sonca ter mu pobijali okna. Ali naš vitez se je
3121 II  |             preroštva?" ~"Sol de lupo! Pobil bode osebno Osmana, tega
3122 X   |                v njo! Očetje kapucinci pobirajo sedaj pšenico po deželi,
3123 IX  |              druga družba ter istotako pobljubljala to belo roko! Ko bi ti nemški
3124 VI  |           nabral svoj obraz v vdane in pobožne gube ter zasukal lisjaško
3125 XII |              izviješ to posvetno blago pobožnemu možu, da mu odslej ne bo
3126 XIII|         Simonovi'c, imej potrpljenje s pobratimom, ki bode obžaloval svoje
3127 XIII|               Tudi ni lepo, da svojima pobratimoma tako težke laži na hrbet
3128 VIII|                pod obleko! In meč malo pobrusi, tolovaji se prikazujejo
3129 I   |      Zagledavši deželnih stanov souda, pobrzdal je Volk Engelbreht in ustavil
3130 VIII|    pripoveduješ!" zakričal je Sonce. ~"Počakajte! Vse je v zvezi z vašo gospo.
3131 VIII|            bila! Svetli moj prijatelj, počakajva torej, kako naju sprejme
3132 IX  |              pa tudi zategadelj, da je počakal svoje spremstvo, ki je bilo
3133 V   |               mora tu biti!" ~"Malo še počakam! Sicer je to čakanje prav
3134 XIV |               tega, sedaj onega ter ga počastil s kratkim ogovorom. Hipoma
3135 VI  |               jezuitom v Ljubljano, da počastim svojo rešiteljico, mater
3136 IX  |          minister!" ~"Še bolj nas hoče počastiti Njegovo Veličanstvo!" dostavil
3137 IX  |              da toliko še ni bil nikdo počaščen, ki je kdaj glavaril v tej
3138 XI  |              Ručigaj se je čutil močno počaščenega po novem naslovu. Z velikim
3139 XII |               Če bi nas kdo kaj takega počel, napravijo mi sredi Ljubljanskega
3140 III |              Ker naš Jurij Ljudevit je počenjal, kar se mu je zljubilo!
3141 VIII|             Jurij Ljudevit: "Kaj vi tu počenjate, vitez Sonce?" Dostavil
3142 XI  |           Gotovo me umori!" ~"Hej, kaj počenjaš tam gori," kričal je Jurij
3143 XI  |              je izginil zlati sadež in pocepal ji je v trenutku z zelenih
3144 XI  |               bil premotil v jutranjem počitku. Ugledavši kapucina, pomiril
3145 XII |            leži, Veličanstvo, ter leno počiva, dočim mora visoki njegov
3146 VI  |         svetega Rešnjega telesa nekdaj počivalo njegovo truplo! Toliko so
3147 III |            moliti. Nikdar se ne uležem počivat, da ne bi molil. in če sem
3148 III |                smo v skrbeh in kaj naj počnemo, če te izgubimo? Povej mi
3149 IV  |                je ohranil, in mu ga tu podajamo svojim bralcem, da bodo
3150 XIV |           Engelbrehtu: "Gospod glavar, podajte gospe Ani Rozini roko, da
3151 XIV |              nami!" ~Volku Engelbrehtu podaljšal se je vidoma bledi obraz.
3152 IX  |                 katero jima je iz voza podalo Njegovo Veličanstvo. ~"Trudno
3153 IX  |               na obisk k svojim vernim podanikom! ~Ob poludveh se je prikazal
3154 X   |              mi je hotel mestno stražo podariti, da bi me peljala pod trančo.
3155 IX  |                hačirji; 15. državni in podedinskih pokrajin glasniki; 16. vicemaršal
3156 I   |          ulicah ljubljanskih vse polno podeželskega plemstva. Po prodajalnicah
3157 XIII|              je že, da bode sam v hipu podjarmil celo zeleno Bosno. Menil
3158 III |               se spuščali v nevarno to podjetje. ~Janez Sonce in Jurij Ljudevit
3159 XIII|            odrinem proti Mostaru. Ondi podkupim starega skopljenca, drugim
3160 VIII|             dvorišču, "preišči mu tudi podkve, da mu ne odpade katera;
3161 XIV |              imelo mesto hvaležnejšega podložnika, ki bi bil večjim uverjenjem
3162 II  |                so stanovi in vsi vdani podložniki koprneli na prihod ljubljenega
3163 VIII|               svojega gospoda in mrzlo podnebje slovensko! ~"Nič ne bo,
3164 XIII|               je moje mnenje ponoči in podnevi tisto, da pijmo v slavo
3165 XI  |           pribili na steno. Ali na tej podobi je spodaj skrito pero, in
3166 IX  |           tedaj potovali s spremstvom, podobnim trênu, ki ga ima v naših
3167 XII |                katerim je hotel v prah podreti svojega najsilnejšega nasprotnika.
3168 VII |                 vsemogočnega ministra, podrla v prah in da bode zaradi
3169 XI  |            stare svoje dni ležal v tem podrtem gradu ter vzdihoval vsak
3170 XII |                bom pri Savi, kjer je v Podveškem robu tista jama. Da boste
3171 XII |                in vržem te v Savo, pod Podveškim vrbovjem, da te požro sulci
3172 V   |      Augustulus. ~Jurij Ljudevit se je podvizal, da je prej kot mogoče izginil
3173 X   |              da jih je končno oglodala podzemeljska lezečina ter jim vzela življenje.
3174 X   |            težke verige in zapro vas v podzemeljsko ječo. Pater Theobaldus nam
3175 IX  |             dospel na Meščanski trg in poem mimo mestne hiš (ki je že
3176 VII |            junaško smrtjo razlil nekaj poezije po celi rodbini ter ji za
3177 XI  |                naj si v čast šteje, če pogine pod mojo roko, katera je
3178 IX  |                hoteli na potu od glada poginiti. - ~V opisanem redu se je
3179 XI  |           kakor želodec psa, od lakote poginulega! Vse to sem očedil in prezračil.
3180 XIII|                da ti z ostrimi meči ne pogladiva lažnivega jezika. Čuješ
3181 I   |           krpal platno in živel slabo, pogledaval je z velikim zaničevanjem
3182 VI  |              glavarja na cesti niti ne pogledaš. He, a se še spominjaš,
3183 VIII|              pravice pri Turjačanih, a pognali so me ter trdili, da sem
3184 III |                tistega trenutka, ko me pogoltne bleda smrt!" ~Umolknil je.
3185 III |            plašljivem zajcu, to le sam pogoltni, Jurij Ljudevit!" dejal
3186 IX  |        rodovednost prignala isti dan s pogorja na plan, opazil je pod žoltobelo
3187 IX  |           nališpan in nabarvan oltar v pogorski cerkvici! ~Naš letopisec
3188 XIV |           godbi in petju urili, bogato pogostili. Zbralo se je skoraj sto
3189 VIII|         dvorišče, da bi ne čul daljših pogovorov teh surovih hlapcev. Gotovo
3190 XIII|              vsako besedo!" ~To rekši, pograbi po krivem svojem meču, ki
3191 XIV |                vladar sam. Njemu se je pogrnila miza v škofovi palači; bila
3192 IX  |               z deželnim grbom. Tla so pogrnili v tem šotoru z rdečim suknom
3193 IX  |              niso hoteli kaj spremstva pogubiti, in da so morali mariskak
3194 XI  |               verjeti, da bi bil tisti pogubljeni menih zašel celó v našo
3195 X   |            Sonca je že hotel zapustiti pogum, in naš Kljukec se je pričel
3196 X   |               obložen s koši in drugim pohišjem te tolpe, ki ni bila nikjer
3197 V   |                 in bilo mu je tesno pr pohlepnem srcu. Da je poštenjak poznal
3198 V   |               priklanjal ter s svojimi pohlepnimi pogledi požiral rumeni cekin
3199 V   |               se je Augustulus dane mu pohvale ter odgovoril ponižno: "
3200 II  |           Gateje! Pello duos! ~"Bene!" pohvali ga Schönleben, "in upajmo,
3201 IX  |           obkroževala v polnem ornatu. Pohvalo omenja naš letopisec vse
3202 VI  |           studi stopila s ceste ter si poiskala na bregu senčnat prostor
3203 VIII|             vam, Jurij Ljudevit, da si poiščete še pred nočjo spovednika,
3204 X   |           svojih gradovih!" ~"A vendar pojdem!" Morda me varuje preblažena
3205 X   |         opeharila za pošteni zaslužek! Pojdita za njima, in če opazita,
3206 IV  |             Tiho, tiho! Sedaj, otroci, pojdite po svojih opravilih! Jezdarica
3207 II  |             Sicer pa se spominjam, kar poje naš pesnik: ~Omnibus semper
3208 V   |               Ušli so in plačali niso! Pojedli so klobase iz peči in rumeno
3209 VI  |                trest, sicer so nam vse pojeli in pobrali. Zlezel sem na
3210 VII |         bolehna, in njeno življenje je pojemajoča luč, ki ugasne morda danes,
3211 XI  |              spal. A njegova srčna kri pojila je tedaj rušo in korenine
3212 III |                 polkovnik kirasirskega poka Ferrari! A sedaj te z vso
3213 IX  |    razsvetljavo in s Šmarjetne gore so pokale muškete in topovi, da je
3214 IX  |            Aricagovih jezdecev. Vse to pokanje je bilo gledalcem silno
3215 VII |             presojati!" ~"Zategadelj," pokaral ga je knez, "so tudi državni
3216 VIII|               poroki za malo trenutkov pokaže svojemu ženinu. Veselo se
3217 II  |                se je lahko zasmejal. ~"Pokažite mi svojo vednost, mi leber
3218 XII |             tolarjev in vsak večer jih pokladajo pod vzglavje svoje postelje,
3219 III |                bode Janez Sonce v pičo pokladal!" ~Hotel je udariti na Sonca.
3220 II  |                da ne bi služil drugim, poklicanejšim v posmeh? Plemič ima dolžnost,
3221 XIV |                  ljubezen. Zinzendorf, pokliči mi tudi viteza Sonca, da
3222 XIV |              poprosili, da bi se smeli pokloniti vladarju. Z milostjo sprejela
3223 VI  |             vendar usmrtili Turjačani. Pokončali so ga očetje teh jezdecev,
3224 VI  |              Brez greha bi ga bil smel pokončati!" ~"Usmrtil!" Moral je boga
3225 XII |               Molčali so torej vsi ter pokonro spravili tisto malo borov,
3226 IX  |             precej obširno in obzidano pokopališče; pri vratih tega sedaj že
3227 VIII|              se smejo brez kazni, brez pokore šopiriti ljudje vaše vrste,
3228 VI  |               za svoje obilne pregrehe pokori v pekla pekočih plamenih!
3229 V   |              Janez Plavec leta in leta pokoril za brezštevilne pretepe
3230 VI  |                bila, slepa, poniževlna pokorščina zakonskih mož, katere so
3231 IX  |                 državni in podedinskih pokrajin glasniki; 16. vicemaršal
3232 VI  |                divjati, da se je mejna pokrajina tresla pred njimi. Gospod
3233 IX  |          pokorščino in vdanost v imenu pokrajine, njemu z najvišjo milostjo
3234 IX  |            kdaj glavaril v tej ponižni pokrajini, nego si bil ti danes!" ~"
3235 VI  |                v v noči prepregla celo pokrajino. Bilo je prav samotno na
3236 VI  |           katero pa je bil prah debelo pokril, kar je pričevali, da je
3237 VIII|           blaga treba, da bi se ž njim pokrile steze, po katerih je imela
3238 VI  |              videti kakor visok lonec, pokrit s širokim klobukom. Sam
3239 XIII|             hodniku z bulami in rogovi pokritega. Sami pa so s silo razbili
3240 IX  |             prav krasnih turških konj, pokritih z dragocenimi šabrakami.
3241 VII |               komet, ki s svojim repom pokriva celo obnebje, da pred njegovim
3242 XIV |             krepko besedo, da jih bode pokrival s svojim visokim cesarskim
3243 XI  |              rumenih! Kdaj je že nisem pokusil, hruške Gospodične!" ~"Vzdihovaje
3244 XII |            odgovorite! Lobkovic bi rad pokvaril dobro voljo svojemu gospodu,
3245 XI  |               snubiti za njo, da se mu polajša smrtna ura. Zadel sem ga
3246 XI  |                pod mizo, kjer se ga je polastil vitez Janez. ~"Nedolžen!"
3247 XIII|              miru, ker smo vendar vrli polbratimi!" ~Nerada in godrnjaje odložila
3248 X   |               smreko so bili zakurili; poleg ognja ležeč so si greli
3249 XIII|           Ošteval nas je: pasje galve, polenarile ste se, in moj barjak trese
3250 XII |            vročine! Jaz sem pa revček, poleti mi je vroče in pozimi me
3251 II  |            Sonca. Krasno jutro poznega poletja je objemalo belo Ljubljano.
3252 XIII|            pijanem Ručigaju zajeli kot polha v duplu in da mu nismo s
3253 VI  |             jih le imamo in če nam jih polhi poprej ne snedo! Tako je,
3254 XII |               mu ocvrli s telesa kakor polhu, ki je z nosom obtičal v
3255 X   |               prej goreti, da jih niso polili s smolo! Vidite, tako je
3256 VII |          napravil jaz, ki sem -- kakor polip -- s sto in sto nitkami
3257 X   |             koleni gladile tlak ter se polivale s sveto vodo. Stopil sem
3258 XIII|               vlekli na široki hodnik. Polivali so ga ondi z vodo in tepli
3259 IX  |             levo in desno. Meščanov in poljedelcev je mrgolelo, in lahko se
3260 VI  |               kobilic po vaših zelenih poljih okrog Ljubljane. Da nam
3261 III |                osuli vladiko, da bi mu poljubili sveto roko. ~A deželnega
3262 XIV |            dodelila sreča, da so smeli poljubiti vladarjeve prste. ~Po zvršenem
3263 VI  |           troseče predikante. Danes pa poljublja Volk Engelbreht z veliko
3264 IX  |               ljubljansko. ~Ko je bilo poljubljanenje zvršeno, zadonele so zopet
3265 XIV |               priseganju pričelo se je poljubljanje roke. Tudi tu je bil deželni
3266 XIV |         vladarjeve prste. ~Po zvršenem poljubljanju krenila je cela svetla družba
3267 III |             tuli, kakor bi se s svojim polkom drvil za Turki!" ~Neradi
3268 XIII|               razbito steklo po tlaku. Polkovnikova svinčenka pa je popraskala
3269 XIII|                Tu se je hladno ozrl po polkovniku, kakor da je hotel reči,
3270 IX  |             katera ga je obkroževala v polnem ornatu. Pohvalo omenja naš
3271 V   |               morava čakati, četudi do polnoči!" ~"Prav, prav, pa čakajva!
3272 VIII|           potih in da bi si ta bastard polomil vse kosti po svojem telesu!
3273 V   |               če staknem, da mi krade, polomim mu vse kosti in rebra po
3274 VI  |                bivališča. Obilo jih je polovil, da bi jihoditral k cesrski
3275 XI  |                izprevidel svoj nevarni položaj. A vendar ga niti za trenutek
3276 VI  |            zavedel Janez Sonce svojega položaja, že ga je dušila železna
3277 V   |        izvrstnim prijateljem, da bi te položili na hrastovo mizo ter ti
3278 XI  |             tiča hipoma spoznam, če ga polt srbi. Saj ni bil takrat
3279 IX  |            Goričanam! Vrnil se je pred poludnem ter naznanil visokim deželnim
3280 IX  |           svojim vernim podanikom! ~Ob poludveh se je prikazal iz šišenske
3281 VIII|              da naj se ne upijani pred polunočjo!" ~"Si, si, signore!" ~Ravno
3282 VIII|             Naglost ni prida, dejal je polž, ko je desetkrat poskušal
3283 XII |                ko si mi ti tako znatno pomagala, sedaj, ko si mi tega peklenskega
3284 VI  |             boljši od Turkov. Oj sveta pomagalka, usmili se teh malikovalcev!" ~
3285 IV  |              Moj Bog, kako naj vam jaz pomagam! Kakor bodo sklenili gospodje
3286 VIII|               in tvojega strica, če mi pomagata v tej grozni stiski moji!" ~
3287 VIII|                mladenič. ~"Ne morem ti pomagati, revče! Moja kuhinja je
3288 XI  |              in jaz sem tu! Gotovo vam pomagava! Vi ne veste, kako je žalosten
3289 XII |                božja mu za sedaj še ni pomagla, in ostala mu je tolažba,
3290 V   |              Ljudevit se je preplašil. Pomaknil se je po klopi bliže ter
3291 XI  |              sem Lutrovo čumnato in jo pomedel. Vi si niti ne sanjate,
3292 IX  |             baron Gall, vojak v pravem pomenu besede. Mož je bil zelo
3293 V   |           očetom jezuitom. Rožljaje so pometali svoje meče v kot ter kričali
3294 IX  |        velikega vladarja!" ~Vtem se je pomikal cesarski sprevod po Novem
3295 IX  |               POčasi in slovesno se je pomikala cela tolpa po Vicedomskih
3296 IX  |       radovednost še tako vznemirjena, pomirila se je vendar v hipu, ko
3297 VIII|              njem so se bile popolnoma pomirile stasti, in čuden mir mu
3298 XIII|               sem izlil v sé, da se je pomlad rodila v meni. Lepa reč
3299 XIII|              lepšo od lune sredi jasne pomladanske noči. Tedaj je po meni vse
3300 XII |            tisti dan šopirno, in kakor pomladanskega sonca rahli žarki razlivala
3301 VI  |             mlado svojo soprogo. Kakor pomladanski metuljček zibala se mu je
3302 XI  |               kar se vidi le v cvetoči pomladi.! " ~Ozrši s po steni navpik,
3303 XIV |                so se ti nemški plemiči pomnoževali kakor pesek ob morju, ne
3304 II  |              le tinkture, ker ni hotel pomnožiti pregrehe ter ne za vedno
3305 X   |                kakor bi prosil vsakega pomoči. A nikjer ni srečal usmiljenega
3306 VI  |                 Mesarski in rokodelski pomočniki so se prikazovali isto tako
3307 VIII|             Pojdi k očetom jezuitom in pomoli ondi sveti rožni venec,
3308 VII |          Herbart, general v hrvaški in pomorski granici, pa je tudi bil
3309 XI  |             pričalo, da sedaj in sedaj poneha stari gozd. Treba je bilo
3310 XI  |               dospela na plan, kjer je ponehalo drevje ter se pokazalo modro
3311 VIII|              konj že sedlal, ki naj ga ponese jadrnih nog do strmega gradu.
3312 IX  |                nevihti. Je li se tedaj ponesrečil še kak Kranjčan, o tem nam
3313 VI  |               prestavlja gore in lahko poniža rodove, mnogo mogočnejše
3314 III |                 da te v pravičnem boju ponižamo, kakor bi te ponižal tvoj
3315 XII |             nikdar bi ne bil tako zelo ponižan!" ~Tudi Janez Vajkard je
3316 XII |       zategadelj gleda me današnji dan ponižanega, in kakor Job sem na gnojišču,
3317 XII |              stopiti na tilnik ter jih ponižati, da se bodo zvijali kakor
3318 VI  |               je kakor je bila, slepa, poniževlna pokorščina zakonskih mož,
3319 XIV |                časih še vedno vzbudila ponižna želja po samostalnosti in
3320 V   |   izpregovorili!" ~Kljukec se je delal ponižnega, a Juriju Ljudevitu se je
3321 V   |              tako odlični družbi!" ~"V ponižnosti se vam priklanjam, visoki
3322 VI  |               sedaj tudi oponašal glas ponočne tice. ~Komaj se je zavedel
3323 VII |               Gomoro." ~"Kdo je bil ta ponočni jezdec?" vprašal je Volk
3324 VI  |              se je oglašalo čuka tožno ponočno vzdihovanje. ~"Aha," dejal
3325 II  |           govorniku svit navdušenja in ponosa. Tudi protonotarju se je
3326 XIII|            Leopoldus ostal je miren in ponosen. Mrzlo je izpregovoril: "
3327 XIV |          skoraj že vse zamrlo in da so ponosne obitelji, ki so nekdaj izsesvale
3328 VI  |           zvedeti hoče. Če se je tedaj ponudila prilika gledati kak "špektakul",
3329 X   |           denarju poseči, ki se mi sam ponuja!" ~"In ta bledi vitez tu
3330 XIII|         bolečin. Mi vsi pa smo po tlhe popadali in smejali smo se, da smo
3331 III |               Mladi gospodje so tičali poparjeni na mestu in polni kesanja
3332 XI  |                zabraniti, da bi vas ne popeljal k nji, ki joka tam gori.
3333 VII |            veljaka. Ali Janez Vajkard, popeljavši slabotno in bolehno svojo
3334 V   |               pa bi jo radi okrog ogla popihali kakor sapa, ki je nikdo
3335 IX  |              štedili, kakor pričuje ta popis cesarskega šotora, ki smo
3336 V   |                Ljudevit, ali končno je poplača tudi - račun. Potem pa se
3337 V   |             sedaj je zaprto!' - Bog ti poplačaj, dobro se ti bo godilo na
3338 XI  |              bi mu vse pregrešne kosti popokale po pregrešnem telesu! In
3339 VII |            Takoj sem pri stvari! Tisto popoldne, ko je dohajala hrvaška
3340 XII |                Tu v dolu pa je vladala popolna samota. Da se ni strnad
3341 XII |               le-tá izginil v goščo in popolni mir se je ulegel na zapuščeno
3342 XIII|           Polkovnikova svinčenka pa je popraskala nekje po steni, da se je
3343 IV  |           Premišljeval je nekaj ter si popravljal zlato verigo, ki mu je hotela
3344 XIII|                bil tedaj že pozabil na poprejšnji prepir. "Govori!" ~"Tam
3345 V   |              Plevelc je odskočil ter s poprejšnjo ponižnostjo odgovoril: "
3346 III |              tvojim prednikom na ljubo poprijeli za meč, da te v pravičnem
3347 V   |                to, moj Vid, pa se mene poprimi. Videl boš, da se ti bode
3348 X   |           tistega debelotrebušnika, in poprosil sem ga daru in miloščine.
3349 XIV |               ter po svojih komisarjih poprosili, da bi se smeli pokloniti
3350 XI  |             kar sem mu pravil! Malo je pordečel in malo se je srdil v srcu,
3351 XII |                 in srbeli so ga prsti, porednežu s ploskim mečem pretipati
3352 XI  |             konjičih drvili po tolskih porenskih krajinah, pili vino in poljubljali
3353 V   |                Nikar kričati, sicer ti porinem bodalce v trebuh -" ~"Oj,
3354 XII |                inče se prebudi hlapec, porini mu tudi nož med rebra! Ti,
3355 IX  |                naš letopisec na drobno poroča. To spremstvo se je vrstilo
3356 XIII|              meč in s svojo ostrino mi poroči za vsako besedo!" ~To rekši,
3357 IV  |             dam, ker si prišel na moje poročilo tu sem. Ali ti je kdo kaj
3358 X   |              na napačno stezo, pa meni poročita! In takoj ju bodemo imeli
3359 XII |             Vašemu Veličestvu boljšega poročiti ni mogoče! " ~Tu je knezu
3360 I   |              novica, da se Janez Sonce poročuje pri očetih kapucinih z Ano
3361 XII |              ki se vam je o prvem času porodil!" ~Cela družba odjahala
3362 XI  |             vseh bolečin njegove božje porodnice, da je ni moči, ki bi mogla
3363 VIII|              vprašal je Jurij Ljudevit porogljivoo. ~"Danes še greste na Turjak,
3364 VIII|              gospod vitez. O tem so mi poroštvo mojega konja kopita in mojega
3365 XII |               pričakujete pred širokim portalom z veselo novico, da ste
3366 XIII|          starega skopljenca, drugim pa posabljam glave! In hajd smo v haremu,
3367 XI  |            dvorišče. ~Tomaž Ručigaj je posadil meniha za mizo, dijaku pa
3368 IX  |           pehota za pehoto, občudovala posamična posebno krasno razsvetljena
3369 V   |               se je krik, smeh in tudi posamične kletvine. Govorilo se je
3370 XII |              še komaj najedli! In malo posapli bi radi, ko smo se vendar
3371 III |             Sonce porogljivo, "dasi ni posebna čast, boriti se s človekom,
3372 XI  |            pazno ogledal grad in njega posebnosti. ~Komaj je bil dijak zapustil
3373 X   |             nalašč ne hotel po denarju poseči, ki se mi sam ponuja!" ~"
3374 VII |              Engelbreht in Herbart sta posedla v bližini istotako na visoke
3375 XII |          pustivši konje slugam, hipoma posedli. Leopoldu pa je obsedel
3376 X   |                ga razdražite, gospoda, posekal vas bode s širokim svojim
3377 XI  |                zapustile moči in kakor posekan hrast je telebnil po sobi,
3378 VI  |             okrog zelenega Golovca ter posela potem po bregovih nad cesto
3379 IX  |                Tudi drugo spremstvo je poskakalo s sedla ter se uvrstilo
3380 IX  |                pa Aricaga ter tik voza poskala s sedla in oddala konja
3381 XI  |                veverica in nad njo sem poskusil svoj novi samokres, katerega
3382 XI  |                 in prav ti si mi danes poslala tega pobožnega moža, da
3383 VI  |            morda benečanske ljudovlade poslanec, za katerega se je vedelo,
3384 VIII|            Morda se je v istem hipu že poslavljal Jurij Ljudevit pri visokih
3385 VII |              je knez, "so tudi državni posli različno razdeljeni! Temu
3386 IX  |            posebno krasno razsvetljena poslopja ter hvalila različne napise
3387 IX  |            dvignil roko proi mogočnemu posloplju ter z milostivim pogledom
3388 XIV |              zastopniki dednih dvornih poslov, med njimi naj se omenita
3389 V   |           sredi gore!" ~"Tu jih preveč posluša! Morda greva na ulico. Tudi
3390 XI  |              hudič pobral, to gospodo! Poslušajte torej, sveti oče!" ~Nato
3391 VII |             katera sta do tedaj vestno poslušala, dvignila sta se s sedežev
3392 XII |               grešniku kipeče! Vtis na poslušalce bil je tak, kakor ga je
3393 IV  |             zahajate kaj v cerkev, ali poslušate besedo božjo, otročiči moji?" ~"
3394 VII |          visoki gospodje, da me hočete poslušati, in hvala predvsem vam,
3395 XIII|             marsikaj videl!" ~"Rada te poslušava, pobratim Aricaga!" odgovoril
3396 XIII|           Olimpu in celo nebeško godbo poslušaš. Ko se pa prebudiš, nisi
3397 II  |                drugim, poklicanejšim v posmeh? Plemič ima dolžnost, povsod
3398 VII |               mizi, kjer je v srebrnih posodah stalo vino. Nalil si je
3399 XI  |           spraviti in kar se drugim ne posoja, ha, ha!' ~Pohvalil je Jurij
3400 XII |         srečava! Odrinite!" ~V hišu so pospravili posodo ter obložili svojo
3401 X   |              misel, Vid, in če se nama posreči pot na grad Turjaški, spominjal
3402 XI  |            tlom debelejši in debelejši postajal. Tudi je imel vitez toliko
3403 VIII|              govori tako glasno, da so postajali pozorni hlapci na dvorišču. ~"
3404 XII |                 da je Leopoldus pričel postajati nekoliko mehkejši. ~"Govorite
3405 VI  |               postane, kakršna je mati postala! ~Med sprehajalce so se
3406 XIII|                oko bilo mu je že kalno postalo. Skoraj se mu je malo roka
3407 VI  |             Karlovca. Bili so orjaških postav ter napravljali bleščeč
3408 XII |                je rodil v zakonu in po postavah naše svete vere. No, pa
3409 XI  |              izbo stopi Marijanica ter postavi polno skledo na mizo. ~"
3410 VIII|               visoki gospodje na glavo postavijo! Razsedlaj!" ~Preklinjaje
3411 IV  |           ewiges statutum deswegen pro posteritate aufrichten). ~Njegova knežja
3412 IV  |            statutum'; zaradi tega 'pro posteritete'; ustanovi (ein ewiges statutum
3413 V   |            zdaj, oho, prijatelji! Malo postojte!" ~"Ali ne vidiš, da smo
3414 X   |           ukazal je Tinač dvema svojih postopačev, da naj sledita za njima. ~"
3415 IV  |               zapovedniku, potem to ni postopanje. To pa toliko manj, če je
3416 IV  |           ostro, "toliko časa, da more postopati po vseh kotih tega mesta?" ~"
3417 IX  |              nas nikakega pomena, samo postranski naj omenimo, da je pri četrti
3418 III |           potrpite, vi, mladi vrabiči, postrigli vam bomo peruti, da bodete
3419 X   |                Tu doli je gotovo dosti postrvi," izpregovoril je Tinač
3420 XI  |          puščave bila uverjena, da sem posuta z živim zlatom. In vsako
3421 XII |                sonce ter s hladno točo posuti šopirni cvet šopirne sreče
3422 XI  |              jarek: že davno se je bil posušil, in zelena trava je poganjala
3423 IV  |               na dvoboj, bili so mehko posvarjeni in drugega nič! Oj ti srečni
3424 VI  |              ter hotel vedeti, komu so posvečeni božji hramovi, katerih je
3425 XIII|              ga danes samo moji stvari posvetil! In ti, Simonovi'c, imej
3426 XIII|                mi današnji težavni dan posvetila vrla svoja meča, draga prijatelja!
3427 VII |               bili so tedaj na vrhuncu posvetne sreče in slave. Živeli so
3428 II  |           služabnik svete cerkve in ne posvetni vitez, kar bi bil morda
3429 IV  |             Zapisnik o tem "prevažnem" posvetovanju se je ohranil, in mu ga
3430 IV  |        zborovati v deželni hiši ter se posvetovati o Janeza Sonca zadevi. Vedelo
3431 V   |          opazijo. Denar, ki ga za pene potegnem, pa šteje ravno toliko kot
3432 XI  |                roki ga naskočimo!" ~In potegnili so orožje ter opremo ter
3433 XI  |                tiči sovražnik v gradu, potegnimo sablje in z orožjem v roki
3434 XII |               v svoji pravicoljubnosti potegoval za stvar nesrečnega viteza!" ~
3435 X   |           oglasil se je nekdo. Nato je potihnil smeh, in vseh oči so se
3436 XI  |               svoj meč in do ročaja ga potisnem temu hudiču v trebuh. Potem
3437 V   |               zadnjem slovesu mi ga je potisnila moja mater dolorosa v roke,
3438 V   |               kar se mu je bilo v pest potisnilo, "vprašali ste me, visoki
3439 VI  |             živeti! Moral je v nožnico potisniti meč ter škripaje z zobmi
3440 VI  |              nevarnosti, da bi ne bili potisnjeni pod konjska kopita. ~Tedaj
3441 XI  |            starec, obrisal si z dlanjo potni obraz ter vprašal: "Duhovni
3442 XII |               Janeza Vajkarda, ki je s potnim obrazom tičal na konju,
3443 XII |               vrbovjem in olšjem šumel potok in napravljal tu in tam
3444 XII |          pognal je cesar konja. Bil je potolažen. Olehčalo se je srce Janezu
3445 XIV |               grof Hohenwart, katerega potomci še niso zamrli, dasi ne
3446 VII |                sta vpraševala, kako je potoval in kake novice prinaša s
3447 IX  |                 Taki gospodje so tedaj potovali s spremstvom, podobnim trênu,
3448 IX  |             gospodje tedaj prav počasi potovati, če niso hoteli kaj spremstva
3449 X   |        Valentin z Limabrske gore, bodi potoženo, da ste vi taka praseta!" ~"
3450 XIV |            Bogu in cesarju. Nastala je potreba, skrbeti tudi za telesni
3451 VI  |              vero najvnetejši, ali pri potrebi tudi najostrejši izmed vseh,
3452 XII |      preskrbite ondi stanovanje in vse potrebno! Za toliko časa vas odpuščamo
3453 V   |             dali, kar mi gre - za prvo potrebo. Hvala vam, visoki gospod.
3454 X   |              ob njem, ko smo bili žile potrgali ž njega ter jih prodali!
3455 III |                meje, Vaša milost. Malo potrpite, vi, mladi vrabiči, postrigli
3456 XIII|                In ti, Simonovi'c, imej potrpljenje s pobratimom, ki bode obžaloval
3457 IV  |                zopet utihnili. Bili so potrti in šepetaje so ugibali,
3458 VI  |                Hleb in sadje pa sem že použil, in sedaj moram lakot trpeti.
3459 V   |        napravil bogato kosilo ter nanj povabil deželne stanove, vladiko,
3460 XIV |             bili dedni dvorni gospodje povabili svoje prijatelje ter jih
3461 V   |              sme cesar na svoje kosilo povabiti. He, Plavec, kaj naj mu
3462 IX  |           mogoče! Saj nisi pri cesarju povabljen, signore Cesarek!" rogal
3463 III |                Če mi čez nekaj dni kdo pove, da si vstopil v samostan
3464 VI  |                Ta sprevod se je toliko povečaval, čim bolj se je bližal deželnemu
3465 XI  |              ali tako izpolnjuješ moja povelja! S kom pijančuješ tu notri?:" ~"
3466 X   |                moral Jurij Ljudevit na povelje gospodov ostati doma v mestu. ~
3467 IX  |              Leopoldus je poklical oba poveljnika k sebi. Pridirjala sta od
3468 XIII|           doživel ne bodem!" ~Tožno je povesil glavo - in izpil kupo vina. ~"
3469 III |            pesku. kakor bi bila mrtva, povesila se je roka Juriju Ljudevitu,
3470 XI  |                najlepše bi bilo, če mi poveš, kam naj skrijem tisto mlado
3471 III |           strmenje svojim tovarišem je povešal glavo. Druge dneve je vpil,
3472 VI  |              drugi kazale ter na videz povešale pogled pred bistrim njegovim
3473 III |              ti je, da sedaj nekaj dni povešaš peruti, kakor bi si jih
3474 XIII|                c! Ali to veselje da se povikšati in zategadelj mene poslušajta,
3475 XIV |                svoji lepoti, katero je povikševala sreča, iz pogledov ji kipeča.
3476 VII |               roke. ~"Kogar Bog ljubi, poviša ga do nebes!" ~Stegal je
3477 VI  |        prikazen; ali smešnost vtisa je poviševala okoliščina, da je bil mož
3478 VI  |             ljutega vtisa, katerega so poviševale srpi pogled in dolge brke
3479 IX  |              bog zna, kaj je dalo temu povod; naš baron Valvasor je bil
3480 III |             srcu. Pograbil je za uzdni povodec, da se je konj pod njim
3481 XII |              se bodo zopet objemali in povpraševali: kje pa je Kljukec, da ga
3482 V   |                 in ti se nas predrzneš povpraševati za denar. Mika me nasvetovati
3483 V   |              imajo kaj v žepu! Po Vidu povprašuje. Kaj naj mu rečem?" ~"Reci
3484 VI  |          Turčiji in če tam kaj po meni povprašujejo." ~"Veš da!" režal se je
3485 III |                Prihrumeli so tovariši, povprašujoč radovedno, kaj hoče. Polkovnik
3486 III |               videli prvič po njegovem povratu. ~"Dobrodošel v Karniolijo!
3487 V   |            mislim, da mi za tisto mašo povrnete in da mi za dečka tudi kaj
3488 X   |                dan doma!" ~Tedaj se je povrnil Nacón. Ob rami mu je visela
3489 XIV |               dokončanem svetem obredu povrnilo se je vse v škofji dvorec.
3490 VI  |      Turjačanov, ki so vam, ljubi moj, povzročili že toliko gorja." ~"Nočete
3491 XII |            opazivši, da je Leopoldus s povšečnostjo začul neokorni dovtip svojega
3492 XII |                pri goreči tej ljubezni pozabila na celi svet, in še celo
3493 IX  |             vratih tega sedaj že davno pozabljenega grobja je pričakoval stolni
3494 XIII|                dne. Danes mu je žal! V pozabljenem logu umira pozabljen, meni
3495 III |              sokol po zbrani družbi. V pozdrav je snel široki svoj klobuk
3496 VI  |         umazani družbi zahvaljevati za pozdrave, to bi se ne bilo visokemu
3497 VI  |                bode pri mestnih vratih pozdravilo generala mestno starešinstvo.
3498 XII |            Turjak, in če gori pridete, pozdravite mi Ano Rozino." ~"Moj Bog,
3499 III |        Dobrodošel v Karniolijo! Bog te pozdravljaj v domovini!" Taki in enaki
3500 XII |            vladarja in s samokresom ga pozdravljajo, kdor se danes približuje
3501 IX  |              množice z burnimi vzkliki pozdravljale tolpo, katero je pripeljal
3502 VI  |               ter z navdušenim "eviva" pozdravljalo deželnega glavarja. Čudno,
3503 XII |               tako in recite mu, da ga pozdravljam!" ~"Janez Vajkard ima nezakonskega
3504 VI  |        kričanje. Da ga je le-tá morala pozdravljati, bilo je samo ob sebi umljivo;