Part

5505 VI  |             zagazila v gnečo, ki se je vlekla za vojaki generala Herbarta.
5506 VII |               ga je glavar, "napravite vlogo pri deželnem odboru, pritožite
5507 IV  |                cesarjevem, ki je tedaj vnemal celo Ljubljano. Težko zlata
5508 VI  |            Simonovi'c krasen jezdec in vobče je dopadal ženskam ob cesti,
5509 I   |              Sonce iz male cerkve, in, vodeč Ano Rozino s seboj, šel
5510 V   |               beli kruh je mehak kakor vodene pene! Da, carissime, to
5511 XI  |              Tik jarka pred ozidjem je vodila ozka steza; po nji sta krenila
5512 VI  |          sprehajalcev. Hišni očetje so vodili s seboj celo svojo družino.
5513 V   |            Plavec je lisjak, in za nos vodim vsakega, naj je ud deželnih
5514 X   |               da imajo Turjačani kakor vodnjak globoke jame, kamor so metali
5515 VII |          belimi stezami, fazanarijami, vodometi, umetnimi votlinami in s
5516 IX  |                dan nosili prapore. Pod vodstvom barona Galla so lajtenantovali:
5517 XI  |               nas je še vodil Johannes Vörth, ter smo se na bistrih konjičih
5518 XIII|               se igrali. Tam zadaj pri voglu sedel je mlad gospodič iz
5519 X   |                naj sledita za njima. ~"Vohajta za nima in pazita, gresta
5520 XI  |              vem, da jo bodo iskali in vohali za njo?' Pogledal me je
5521 V   |               bibendum!" vpil je tolpe voj. Bil je opravljen v črn
5522 III |               se plazil po štiri tvoje vojake, da so svojega gospoda polkovnika
5523 VI  |              gnečo, ki se je vlekla za vojaki generala Herbarta. Za njima
5524 XI  |                  Vi ste bili v nemških vojakih?" vprašal je vitez. ~"Hvala
5525 VI  |             odpoditi. Nekaj Aricagovih vojakov je bilo tudi videti vmes;
5526 VII |                Herbart hudobno. Bil je vojaške, odkritosrčne narave in
5527 II  |                naš junak ni napravljal vojaškega vtisa. Povsod mu je silil
5528 II  |               pokrivalo bilo pregrozno vojaško, bil je obraz, ki se je
5529 IX  |              slovesni dan klical slavo vojemu krutemu nemškemu gospodarju
5530 IX  |          Trudno je vaše telo od nemške vojne sèm, mi liber baro! ogovoril
5531 VI  |            postave tujih jezdecev. ~Za vojniško to četo, katere prihod se
5532 IX  |               bolj ljubili nego krvavo vojno. In tudi vam mora to ugajati,
5533 XII |              Pač pa opazujem pri našem vojvodi, da izgublja zobe, da se
5534 II  |               prva iskra o tisti časti vojvodine kranjske, s katero je potem
5535 XIII|           kornet je zarjul kot zaboden vol in na obrazu se mu je prikazala
5536 X   |                v mesto! Kakor zabodeni voli bodo odpirali usta od samega
5537 IV  |               skoro nič govoril ter je voljno prenašal vse, kar mu je
5538 IV  |               so vendar dobri ti mladi volkovi!" ~"Dobro, ekscelenca, prav
5539 III |                mu kazali prvi pričetki volnenih las; ali izpod zaokroženih
5540 XI  |           gošči? Črne lise je imela po volni, in če je človek zaklical:
5541 X   |                 da sta kar sama obrala volovsko četrt in še nista bila sita!
5542 V   |             pošteni denar!" ~"Komu?"  "Volu bele barve, ki je malo črnikast
5543 XI  |          zadovoljnostjo je sesal dobro vonjavo vase, ki je puhtela iz sklede. ~"
5544 IX  |         graščaka ali pa vsaj njegovega vorčekrvnega sina, pred katerim se je
5545 VI  |                bi jihoditral k cesrski vosjki. A ti so se zarotili ter
5546 VII |       fazanarijami, vodometi, umetnimi votlinami in s hribčki, kjer so kunci
5547 XIII|              izprožilo in začulo se je votlo donenje po široki dvorani.
5548 IV  |              zlezel z mehkega sedeža v vozu. Stopivši v lopo, pogledal
5549 X   |             ter ondi pretipal svetniku voščene kosti ter ga preiskal po
5550 IV  |                Erazem Panicol, "mi vam voščimo dobro jutro! In če plemenita
5551 VII |           strela, gnan od tiste v nebo vpijoče strasti, ki je nekdaj pokončala
5552 III |       najkrasnejše ženske tega mesta?' vpili so vsi: 'ti ne poznaješ
5553 VII |              hrup in prepir. ulo se je vpitje, rovanje, plazenje ob stenah,
5554 VI  |              nekdanji svoji mogočnosti vpliv ženskega spola: ostala je
5555 IX  |        omenjeni "spectacul" prav močno vplival na živce radovednega ljudstva!
5556 VII |               bi mi dajala veljaven in vpliven glas tudi v cerkvi božji;
5557 VII |       Engelbreht je glavaril z velikim vplivom v Ljubljani, a Janez Vajkard
5558 XII |         današnji prihodki ne bodo brez vplivov ostali v rahli in pobožni
5559 VI  |            dobroto, sebi v zasluženje! Vprašajte ga, kaj hoče v Ljubljani!" ~
5560 V   |           poslušaj Plavček - prišel je vprašat mene - Kljukca z Gorenjskega,
5561 VI  |               v naši Karnioliji! Če pa vprašate po njegovem očetu, zvedeli
5562 V   |          ženska. In res si to. Kdo je, vprašaš? Volk Engelbreht je, deželni
5563 VII |                in onem; ali ta dva sta vpraševala, kako je potoval in kake
5564 VI  |            svojih hiš. Kdo je? Kaj je? vpraševalo se je križema. Nihče ni
5565 XI  |            Ženico mu hočem pokazati in vpričo njega snubiti za njo, da
5566 VIII|               jaz bodem prezebal kakor vrabec v zimi! Maledetto!" ~Janez
5567 XI  |                počenja obstreljeni naš vrabič ondi!" ~Drli so na dvorišče.
5568 II  |              frfetala neštevilna tolpa vrabičev ter glasno kričala. Pred
5569 VII |               šele pozno zvečer sva se vračala po samotni cesti proti domu.
5570 III |              nikdar čuli ne bi. Za vse vrage pekla, upam, da ste jih
5571 XIII|                  Tako mi vseh nebeških vragov, za te besede ti vzamem
5572 XII |         gospoda in med seboj se kolje. Vrana ne izkljuje vrani očesa!
5573 XII |               kolje. Vrana ne izkljuje vrani očesa! Nekaj časa se bodo
5574 XI  |                   Pijan menih in pijan vratar!" izpregovoril je Aricaga
5575 V   |           kolegija?" ~"Poprijel sem se vratarja," odgovoril je Augustulus,
5576 VI  |         Simonovi'c razkazoval različne vratolomne spretnosti pri jezdenju.
5577 II  |       neolikani vzdihovali še v sponah vraže in teme. ~Smehljaj na licu
5578 XI  |           pokrita koža pa je visela na vrbovi veji, in Tinač je pripovedoval
5579 X   |                kvišku ter pri bližnjem vrbovju urezal mehko šibo. "Denar
5580 V   |                  Vsi so dvignili težke vrče ter krepko in pošteno v
5581 X   |            steni, kar imam tu v vreči. Vreča sama je pa ležala spodaj
5582 X   |            vendar! " ~Rekši izvleče iz vreče obnošeno kapucinsko kuto
5583 X   |                na steni, kar imam tu v vreči. Vreča sama je pa ležala
5584 XI  |            sveti Jožef je bil žejen, a vrelca ni bilo in pod pekočim soncem
5585 XIII|            življenjem in smrtjo šumlja vrelec, pri katerem piješ in piješ!
5586 I   |            Rozino. Vse mesto je skupaj vrelo. In res je prišel Janez
5587 XI  |              tistem mestu! Ako se hoče vreme izpremeniti, tedaj mi je
5588 X   |               nezgod slabega in hudega vremena. Surovost in brezbožnost
5589 XI  |                pijanci. ~"V kot so nas vrgli! A mi smo trpeli zanje,
5590 XI  |           ptica puščave na zelene moje vrhe in raztezala je blesteče
5591 XIV |             Ljubljanici odjadral proti Vrhniki, da bi dospel v Gorico,
5592 VII |            slovenske, bili so tedaj na vrhuncu posvetne sreče in slave.
5593 XIII|           Jurij Ljudevit, ker ti si mi vrl pobratim!" ~"In ti meni,
5594 XIII|                moral storiti barjaktar vrlega in visokorojenega gospoda
5595 VIII|             tem je dvojiti." ~"Tudi se vrnem, gospod vitez. O tem so
5596 X   |             Naj gresta, a če se več ne vrneta, naša je ta stvar! In kar
5597 VIII|              je mogoče. Ako pa se tudi vrnete, o tem je dvojiti." ~"Tudi
5598 XII |             preglavice v spanju. Če se vrneš s praznimi rokami, izbijem
5599 VIII|                  Ravno prav nam dojde! Vroč bo lonec, ki se zanj kuha!" ~"
5600 III |              pretaka po mladem človeku vroča laška kri. Gotovega se ni
5601 XIII|              prijatelja! Da bode nekaj vročega praskanja, vedel sem, ker
5602 VIII|              da se je rodil pod laškim vročim obnebjem. ~"Lepšega daru
5603 XII |            vendar ne čutiš ne mraza ne vročine! Jaz sem pa revček, poleti
5604 XI  |                moli iz ust kakor psu o vročini. Če pa ostaraš, pozabijo
5605 IX  |                šabrakami. Za tem se je vrstila cela tolpa hrvaških jezdecev;
5606 XIV |              potem pa so se ravno tako vrstili vsi drugi kakor pri priseganju,
5607 IX  |             poroča. To spremstvo se je vrstilo takole: 1. nadvojvode Viljema
5608 X   |              suhorebrni Kljukec ter mi vrtal v trebuh beneške cekine,
5609 XI  |         plesalo pred pogledom; a v tej vrteči se zmešnjavi tičal je kot
5610 VIII|              ter opravljali druga taka vrtnarska dela. Z veliko važnostjo
5611 VIII|              vitez Sonce že odhitel po vrtni stezi. Kljukec pa je zopet
5612 VIII|              ki so jih obilo redili po vrtnih goricah za knežjim dvorcem.
5613 VIII|           štirideset benečanov! Zaradi vrvice, ki je zrabljena potem,
5614 VIII|           prijateljem rekel: Vrzite mu vrvico okrog vrata in obesite ga
5615 VIII|              tvojim prijateljem rekel: Vrzite mu vrvico okrog vrata in
5616 XII |            privezal konja k smrekovemu vršiču. ~"Ali ni tu naj tajni svetnik
5617 IX  |              pred več nego dvesto leti vrših in ne manj slovesno nego
5618 III |               dostavkom, da se ima boj vršiti štiri dni in da ima Janez
5619 XII |              kuretino. Tudi se je brez vsake spoštljivosti smejal ter
5620 II  |             ima dolžnost, povsod in ob vsaki priliki služiti svoji domovini;
5621 XI  |           zgodi, da da ti zgnije sedaj vsakoletni sad pred dozorenjem, da
5622 II  |                tinktura, ki izpreminja vsakovrstne kovine v čisto zlato?" ~"
5623 IV  |              oskrbnik: Da se zabranijo vsakovrstni hudobni nasledki in da se
5624 V   |            takoj zopet izgubil v grbo, vsedel se mirno za mizo v kot ter
5625 XI  |             iskre kovale! Nekdaj me je vsekal čez koleno, da je vse zateklo
5626 III |              njenega obraza se je bila vsekala v moje srce. Nikakor se
5627 XI  |               izpremeniti, tedaj mi je vsekdar, kakor bi se mi sprehajalo
5628 XIII|                sto let! Če pijem vino, vsel sem in Bogu dajem čast,
5629 XIII|           resnico, da bi se očialec ne vselil dolgo časa več slabega svojega
5630 VII |             Janez Vajkard je bil skoro vsemogočen minister na dvoru Leopolda.
5631 VII |          nesrečna ta ideja tudi njega, vsemogočnega ministra, podrla v prah
5632 XII |      zbadljivem napadu Lobkovica proti vsemogočnemu ministru ostal je cesar
5633 III |               in vojvoda v Šleziji ter vsemogočni minister na Leopoldovem
5634 VI  |            Tolažiti se smemo, da ga je vseoljni Bog gotovo izbral med svoje
5635 III |               milobnim vedenjem hipoma vsilil tudi Volku Engelbrehtu v
5636 III |                sijala. Tudi meni se je vsilila nočna tišina v dušo, in
5637 III |               se je pri širokih vratih vsiljeval v cerkveni mrak. Bila je
5638 VI  |               največji bedak in da oni vsioki naši deželni stanovi, ki
5639 X   |             vsi - beračiti. Tako pa se vsj pošteno preživimo!" - ~Ves
5640 XIII|             stori to tako, da ne opazi vsk otrok, da debelo lažeš!
5641 I   |                gotovo živalskega čuta, vsled katerega je človek vedno
5642 XI  |             kakor se žari gorovju pred vstajajočim soncem. Vitez Sonce je z
5643 V   |           butati vanj, ko so izza mize vstajali. Zaječal je Jurij Ljudevit
5644 VI  |                 Občinstvo nad cesto je vstajalo ter z navdušenim "eviva"
5645 VI  |                bil odposlan, da ukroti vstajnike ter jih pravično kaznuje.
5646 XII |              ki je dejal manj osorno: "Vstanite, gospod glavar!" ~Volk Engelbreht
5647 XI  |                je naš capitano dodelil vstop v ta preslavni grad!" ~Dijak
5648 XIV |               odpro vrata in v dvorano vstopi kancelar Zinzendorf. Ob
5649 XI  |               stali na mrazu in hladu. Vstopite v našo hišo, duhovni oče,
5650 VIII|            gospod Sonce!" ~Že je hotel vstopiti v dvorano, ali zadržal ga
5651 XIII|           glavice ni dvignila po meni, vstopivšem junaku. 'Si li ti, Mustafa,'
5652 IV  |          drugih, ki so ga pri njegovem vstopu pozdravljali z glasnimi
5653 V   |          praefectus, če dolgi svoj nos vtakne v spalnico, menil, da je
5654 XI  |             dejal: 'Najbolje bo, če jo vtaknemo v Lutrovo sobico. V debelem
5655 IX  |                 Moral je v vsako stvar vtakniti svoj nos! Tudi tisti dan
5656 III |                vas bom ukrotil ter vam vtepel v prazne glave pokorščino
5657 V   |          latinsko, s težavo mu v glavo vtepeno frazo, "tu imam nekaj prav
5658 III |             Ludovicus svoje prste vmes vtikal! Že si nekaj staknil, kakor
5659 III |            utihnil je hrup; meči so se vtikali v nožnice in klobuku frčali
5660 XI  |                 umorim ga! Na to lahko vzameš sveto obhajilo! Sedaj pa
5661 VI  |                mnogo več pozornosti je vzbudil v tistem hipu drug plemenitaš,
5662 XIV |              so se gospodje naokrog in vzbudilo se je živahno gibanje med
5663 VI  |             straže je takoj opazil, da vzbuja pozornost. Zategadelj je
5664 IX  |             viteštvo, in to je še bolj vzbujalo neolikane množice začudenje
5665 XII |               med jedjo in da še tedaj vzbujam pozornost svojega premilostivega
5666 V   |         dijaški navadi. ~Togotno se je vzdigaval Janez Plavec. ~"Ušli so
5667 III |              strani in da se je pričel vzdigovati gost prah. Končno je opazila
5668 VI  |            oglašalo čuka tožno ponočno vzdihovanje. ~"Aha," dejal je Kljukec
5669 XI  |              mojim stanom." ~"Nikar ne vzdihujte, preljuba gospa! Vaš gospod
5670 XII |             Vse je otrpnilo. Cesar sam vzdržal se je mirnega ter vprašal
5671 VI  |               mnenje se ni moglo dolgo vzdržati. Ko je namreč tujec prijezdil
5672 II  |              katero ime naj vzamem?" ~"Vzemimo prevzvišeno ime presvetlega
5673 V   |            napačna imena, iz zgodnjega vzeta. ~Vsakemu je gospod Quintus
5674 XII |                večer jih pokladajo pod vzglavje svoje postelje, da spijo
5675 XIII|             tudi v vinopitju najboljši vzgled. Ošteval nas je: pasje galve,
5676 V   |               ki je proti noči ušla iz vzgojevališča očetom jezuitom. Rožljaje
5677 VII |            časa šaliti, ekscelencija!" vzkipel je Janez Sonce. ~Knez Janez
5678 IX  |               je tem jezdecem nasproti vzkipelo do vrhunca! "'Je barbarischer
5679 VIII|              na Turjak!"  "Na Turjak!" vzklikni je vitez ponosno. ~"Na Turjak!"
5680 VII |              odgovoriti nego še enkrat vzklikniti: "Kardinal!" ~"Da, kardinal!" --
5681 III |              Sonce!" ~Z navdušenim tem vzklikom je zavihtel meč iz nožnice
5682 VII |             obraz ministrov je pri tem vzkliku še bolj obledel. Pristavil
5683 V   |              sleparstva, s katerimi je vznemirjal svoje someščane. ~"Nikar
5684 IX  |            bila ta radovednost še tako vznemirjena, pomirila se je vendar v
5685 XII |         razgovarjanjem dospelo se je k vznožju turjaškemu holmu. Ondi opazili
5686 IV  |             priložnosti, da se pokloni vzornemu svojemu zapovedniku, potem
5687 IV  |               To pa toliko manj, če je vzorni ta zapovednik glava presvetih
5688 XII |               v trebuh, a se je visoko vzpel, zavihtel široko klobuk
5689 IX  |              da je žival skakala in se vzpenjala na vse mogoče načine. Vse
5690 VI  |                da se mu je moral sedaj vzpenjati, sedaj zopet skokoma dirjati.
5691 I   |               po pustih graščinah! Več vzrokov je bilo privabilo to plemstvo
5692 XII |         izpraševal Volka Engelbrehta z vztrajno milostjo, če je po mahu
5693 VII |             tedaj, ko je vladikoval še vzveličani Tomaž Hren. Menim, da nima
5694 XI  |             pravil takrat, ko sem se z Wallensteinom drvil za Švedi ter sem bil
5695 IX  |          barbarischer dieses Spectacul war anzusehen, desto mehr raffte
5696 II  |            odgovoril mu je, "zares, mi Weicharde, zavezani ste naši Karnioliji,
5697 X   |              sem čul, da je krenil oče Winibaldus proti Šmarju. Če pridete
5698 X   |                                        X ~Pod Turjaškim gradom po
5699 XI  |                                        XI  Medtem je vitez Sonce s
5700 XII |                                        XII  Zgodaj zjutraj ravno tistega
5701 XIII|                                        XIII  Ko so se bili Jurij Ljudevit
5702 XIV |                                        XIV  Dne 13. septembra poklonili
5703 IX  |            lepe osebe ti jezdeci; sami za5rjaveli obrazi in mnogo izmed njih
5704 III |                 ko vas bode kresnil po zabavljajočih ustih, iz katerih mečete
5705 VI  |              prikazovali isto tako ter zabavljali dijakom. Z veliko gotovostjo
5706 V   |                v lice. ~"Hudiča, ti mi zabavljaš v moji hiši! To se Janezu
5707 VI  |              so se usta gledalcem in z zabavljicami so ga obsuvali. ~"Kaj se
5708 XII |                svojemu stricu prijetno zabavo, potem pa se obrnil k deželnemu
5709 XI  |              njo: ~"Naj se ti ne smili zabela in ne piščeta v kurniku!
5710 V   |                ga bili po stari navadi zabili tako nizko, da so morali
5711 XII |                imperator!" potem pa je zabodel ostroge konju v trebuh,
5712 XIII|               Naš kornet je zarjul kot zaboden vol in na obrazu se mu je
5713 X   |               vsak hoče v mesto! Kakor zabodeni voli bodo odpirali usta
5714 X   |              Gospoda pa zapira v težke zaboje, kar ima, in če jih hočeš
5715 IV  |                deželni oskrbnik: Da se zabranijo vsakovrstni hudobni nasledki
5716 XI  |                c ter s svetlim orožjem zabranjevala izhod. ~Tomažu Ručigaju
5717 VI  |               se upirali, če se jim je zabranjevalo požigati, razbijati in krasti.
5718 IX  |               stolno cerkev. Mogoče so zabučale orgle, in pred oltarjem
5719 XIV |                tam v kotu skrival svoj zabuhli in napeti obraz. ~Po beli
5720 VI  |               zapoje trombe glas in se začuje turškega bobna hripavo šumenje.
5721 XIII|             pred nami, kjer koli so se začula kopita naših konj. Da, to
5722 XIII|              orožje se je izprožilo in začulo se je votlo donenje po široki
5723 XI  |               a zopet ni mogel ničesar začuti. Sedel je na zeleno rušo
5724 XI  |            besedah srce, in najraje bi zadavil starega grešnika, če bi
5725 XI  |             bil to meča žvenket, če se zadene jezdecu ob ostrogo? ~Ničesar
5726 XIII|         priliko ti, Jurij Ljudevit, ne zadeneš okna, temveč rdeči nos grofa
5727 XI  |           proti časti! Da bi le preveč zadet ne bil! Ženico mu hočem
5728 VII |        odgovoril je general, "mi takih zadev in razmer ne umemo presojati!" ~"
5729 IV  |                boju v jezdarnici se je zadeva Janeza Sonca prikazala v
5730 III |                Zakrhala se je ostrina, zadevši ob ročaj, ali zadela je
5731 XI  |               večkrat dejal: Spoved je zadnja! Spovejte se takrat, kadar
5732 XI  |                se vam bom spovedal, do zadnjega greha! Da bi jo hudič pobral,
5733 VI  |             preljubi naš gospod poslal zadnjo, prebridko uro, in že sem
5734 IX  |                poljubljanenje zvršeno, zadonele so zopet trombe, in znova
5735 IV  |              je kdo kaj hotel?" ~"Prav zadovoljen sem, vaša milost! Ničesar
5736 VIII|               na dvorišču, in z veliko zadovoljnjostjo je izpregovoril: "Kaj meniš,
5737 XII |              spravil kneza Lobkovica v zadrego. "Presrečen sem, dejal je
5738 VIII|                vstopiti v dvorano, ali zadržal ga je óni. ~"Ni vam neznana
5739 XI  |         navzdol, ker se je ostro jeklo zadrževalo v zida razpokah. Strgalo
5740 XI  |             lajal pes ob verigi ter se zaganjal proti prišlecema. A skoro
5741 X   |               če bi jaz ali ti, Tinač, zagazil med nje, prerešetal bi jim
5742 VI  |              Rozino v ozadju, da ne bi zagazila v gnečo, ki se je vlekla
5743 X   |                 denar," in Mihač se je zagledal v sivo nebo. "Denarja nimam!
5744 I   |            gospodu in konju njegovemu. Zagledavši deželnih stanov souda, pobrzdal
5745 V   |                ni posebno bilo pogodu; zagodrnjal je nekaj pri sebi o pijanih
5746 IX  |       služabnikov! Tu pred vašim domom zagotavljamo vas naše vedno vladarske
5747 VII |           rodbini ter ji za dolgo časa zagotovil in utrdil hvaležnost slovenske
5748 XI  |            gospod,' tolažil sem ga, in zagotovo vem, da se bode dobil kotiček
5749 XII |          cekini kar deževali od njega, zagovoril sem se, da ti pustim še
5750 IV  |             stanov preučeni medicus je zahaja k njemu. Ovijal mu je neizmerno
5751 VIII|        Velesovem ali kje drugod, kamor zahajajo pobožni romarji? Kaj?" ~
5752 IV  |          dostavil: "Otročiči moji, ali zahajate kaj v cerkev, ali poslušate
5753 II  |              In ali morda očetnjava ne zahteva tega od vas in ali vam pravi
5754 XII |             odnesel življenje, dasi ni zahteval ničesar drugega nego ženico,
5755 VII |          takrat, ko bode to moja sreča zahtevala!" ~Suhotno se je zasmejal,
5756 III |          strogostjo razsojevati, če so zahtevale razmere tako. ~"Kake reči
5757 IX  |            veliko ljubeznivostjo se je zahvaljeval Leopoldus, razkladajoč namen
5758 VI  |                Turjaški umazani družbi zahvaljevati za pozdrave, to bi se ne
5759 XIV |              cerkev, kjer se je zapela zahvalna pesem. Na gradu zagrmeli
5760 XIV |              Engelbreht hotel je ravno zahvalo izreči za premilostive besede,
5761 VII |                katerih sonce nikdar ne zaide, in mogočnejši bode, nego
5762 XI  |            voska. ~"Jaz sem, Vid sem," zaihtel je dijak od samega veselja, "
5763 XII |                je gospodu na konju kri zaihtela v belo lice.  "Ha, ha, smo
5764 XIII|            ojači srca, bojazljivim vam zajcem! Pili smo, da smo v največji
5765 VII |              so ga tu sèm spustili. Ti zajci! ~Vprašam vas pri sveti
5766 III |                si govoril o plašljivem zajcu, to le sam pogoltni, Jurij
5767 V   |                gostilničarju vse kosti zaječale po telesu in da so glasno
5768 VI  |              sveča; v vidnem strahu je zajecljal: "Molči, kljuka lažniva,
5769 XI  |               Ano Rozino sem govoril," zajecljalo je revče v groznem strahu, "
5770 XIII|             nismo pri pijanem Ručigaju zajeli kot polha v duplu in da
5771 VII |       Ljubljano ter z veliko kavalkado zajezdil v knežji dvorec. Takoj so
5772 XIII|                gorkem, nego da bi bili zajezdili v mrzli hlad. Tedaj je dal
5773 XII |                čas zapustiti naš dvor. Zajezdite konja in pred nami dirjajte
5774 XIII|           podobe zamrlih Turjačanov po zakajenih stenah. Potem je odgovoril: "
5775 XI  |          navada!" ~Vstopili so v malo, zakajeno in nizko sobico. Imela je
5776 VI  |               teh vednih molitev se je zakasnila družba, tako da je moral
5777 XII |           videlo se mu je, kako je vse zakipelo po njem. ~"Prosim za najvišje
5778 XI  |                 Marjanica, mojega srca zaklad in tolažba!" ~Ko je bilo
5779 II  |               verujete, da se nahaja v zakladih narave nekaka tinktura,
5780 VII |              ter padel na trdo zemljo. Zaklel je ter bil takoj zopet na
5781 V   |              sem se mu v službo, da mu zaklenem neokretno ključavnico! Potem
5782 V   |              vrata so bile le na videz zaklenjena in še sedaj so odprta. Naš
5783 XI  |          odpreti. Ali vse je bilo trdo zaklenjeno. Končno je šel pred grad
5784 IX  |                Tedeum, s katerim so se zaključile slovesnosti cesarjevega
5785 XII |              zapira. Kar pri jaslih ga zakolji, inče se prebudi hlapec,
5786 VII |              še trdnejše vezi, nego je zakon s slabotno žensko. Sicer
5787 V   |                kaj ti je skuhala tvoja zakonska družica?" ~Janez Plavec
5788 VI  |           tistih neolikanih časih lepe zakonske žene svoje slepe može v
5789 VI  |            Tudi vitez Sonce je bil tak zakonski revež, ki je moral pleati
5790 VI  |           slepa, poniževlna pokorščina zakonskih mož, katere so krasne ženice
5791 III |             mladimi dekleti, a tudi za zakonskimi ženicami. In vsak meščan
5792 III |               z mečem onemu po držaju. Zakrhala se je ostrina, zadevši ob
5793 VIII|             utruditi jezdeci, tedaj je zakričalč dolgi vodja: "Na Turjak!
5794 X   |             zlatu in biserih!" ~"Aha!" zakričali so tovariši. "In si ga staknil,
5795 III |              Auerspergus!" ~Za njim je zakričalo vse: "Vivat Auerspergus!"
5796 XII |             črni oblaki, ki so grozili zakriti to sonce ter s hladno točo
5797 XII |               tik pota, kjer je vse to zakrivil? ~Taka je! Da sem jaz tak
5798 X   |              Pod visoko smreko so bili zakurili; poleg ognja ležeč so si
5799 XIII|              kuharica, morala je zopet zakuriti ter k ognju pristavljati
5800 I   |            vitez Janez Sonce se je bil zaljubil v hčerko bogatega ljubljanskega
5801 I   |               in plemeniti Janez Sonce zaljubljen v Ano Rozino in da lazi
5802 VI  |           obširnost, ki z grozo napaja zaljubljene mladeniče in s strahom,
5803 IV  |           čuditi, če je premotila srce zaljubljenemu vitezu. Na drugo stran pa
5804 XI  |              knez Vajkard iz dunajskih zalog." ~"Ali si zadel?" oglasil
5805 VI  |                obirati veje, kar se je zalomilo pod menoj, da sem se s hruščem
5806 XII |                 da je sedaj smrtonosno zamahnil proti svojemu najljutejšemu
5807 XII |             tla, katera so se mu danes zamajala prvič pod nogami. - Kar
5808 VI  |           Njegovi napadovalci pa so mu zamašili usta ter mu zvezali roke
5809 IX  |              gospod, in morda se mu je zameril stari vladika, da sam ni
5810 IX  |               he!" In Kljukec je zvito zamežiakval s svetlimi očmi. ~"Si, si!"
5811 XII |         Prebudil se je knez iz svojega zamišljenja ter šele sedaj opazil, da
5812 XII |        Želimeljska dolina je zavita in zamotana, da je malo takih na svetu!
5813 XII |               cesar in skoraj se mu je zamračilo lice. ~Odgovoril mu je Janez
5814 XIV |               katerega potomci še niso zamrli, dasi ne donašajo več jedil
5815 XIII|                širno dvorano in podobe zamrlih Turjačanov po zakajenih
5816 XIV |              je od tedaj skoraj že vse zamrlo in da so ponosne obitelji,
5817 X   |         gospodu se zdi škoda, da bi se zamudila lepa prilika. Sicer vam
5818 XI  |              vsaj španjolski kavalirji zanašali so se name ter mi zaupali!
5819 VIII|                Kljukec, "če sem jo sam zanesel v Turjaški grad! Najbolje
5820 V   |                 Vi ste učen pečatov in zanesete se lahko, da bom molčal
5821 VII |                se godi krivica, sme se zanesljivo zateči k vam, pravijo, in
5822 XI  |               oseba, na katero se smem zanesti? Si li ti taka oseba?' - '
5823 X   |               mestu slabega prenočišča zanetili ogenj ter se pripravili
5824 XIII|          gospod, vrli baron Jankovi'c, zaničeval ga je odločno! Pili smo
5825 VII |             poznej pregnan, pozabljen, zaničevan in s prekletstvom najvišje
5826 I   |              se ne oglasi sinek kakega zaničevanega ranarja, ki jo je lahko
5827 I   |               A ranarji so bili takrat zaničevani, in rokodelčič, ki je šival
5828 VIII|             bodo računi pri koncu!" ~Z zaničljivim naglasom je Jurij Ljudevit
5829 VII |            odločno kazala v glasu neka zaničljivost, na drugo stran pa tudi
5830 V   |      gostilničarja, potem mu pa s silo zaničljivostjo zatrobil na uho: "Reva!" ~
5831 VII |                celo to stvar prav malo zanimal. A vendar se je čula iz
5832 IX  |         svojega vladarja, ne bode brez zanimivosti, če opišemo Leopoldov vhod
5833 XI  |             nas vrgli! A mi smo trpeli zanje, santo padre! In to ni malenkost!" ~"
5834 XI  |            hoče, da se pehaš in trudiš zanjo, da ti jezik moli iz ust
5835 X   |                ju bodemo imeli zopet v zanki!" ~Zgodilo se je, kakor
5836 III |                volnenih las; ali izpod zaokroženih temnih obrvi so mu zrle
5837 IX  |        spremstvo, ki je bilo v soteski zaostalo. Taki gospodje so tedaj
5838 IX  |         Dienstmann je torej svoj topič zapalil, ali le-tá se je razletel
5839 XI  |         stebričev, s katerimi so sicer zapažena okna pri ječah. ~Vid se
5840 V   |               se mi morajo usta malo - zapečatiti. In če je ta pečat zlat,
5841 IX  |     Ljubljanskem gradu, po mestu pa so zapeli zvonovi, da je vsakdo vedel,
5842 XI  |           dolgo smejal. ~"Mlada ženska zapelje lahko in brez težav človeka
5843 X   |                ne bojim se peklenskega zapeljivca! Res je, že dolgo časa se
5844 III |                dolgo opazujem, kako mi zapeljujete našo mladino. Pa motite
5845 V   |           danes smo se zbrali, da bomo zapili moj cekin. Beneške republike
5846 X   |              ni več Turka v deželo, ne zapirajo vrat po gradovih, in jarki
5847 XI  |            umazanega stekla, katero je zapiralo pot vsakemu daljšemu pogledu.
5848 V   |                ta poštenjak. Ko je šel zapirat hrastova vežna vrata, ponudil
5849 IX  |               letopisec nam je še celo zapisal imena tistih gospodov, ki
5850 XI  |              preglej in v spomin si ga zapiši! Vsak kamen pripoveduje
5851 III |             časi! Ogenj večne sreče je zaplapolal po meni in v presladki nadi
5852 VIII|            duše. Malo, prav malo mu je zaplula kri v beli obraz; ali potem
5853 X   |         zložile so breme z osla ter ga zapodile v gaj. ~"Kaj bodete skuhale?"
5854 XII |                na hudobno kolo, d bodo zapokale kosti po meni, da bo joj
5855 IX  |                cesar usedel k večerji, zapokalo je na trgu, izstrelile so
5856 XI  |        prevarim tam, kjer sem zaupal! ~Zapomni si to, Tomaž Ručigaj, da
5857 VII |            pravi glavar lahkodušno, "v zapor bodemo poslali Janeza Sonca
5858 XIV |        brambovci izstrelili so trikrat zaporedoma svoje muškete. ~Tako se
5859 XII |              kjer še sedaj zdihuje pod zaporom. Na njenega moža pa so streljali,
5860 VI  |              napravljali bleščeč vtis. Zapovedaval jim je junak Krištof Simonovi'
5861 X   |              starki, ki je bila nekaka zapovednica ženskemu oddelku Kljukčevega
5862 XII |                ki so za nje odpadli od zapovednikove mize. ~"Tako," izpregovoril
5863 IV  |               pokloni vzornemu svojemu zapovedniku, potem to ni postopanje.
5864 IX  |             oboroženega meščanstva pod zapovedništvom Ljudevita Schönlebna, očeta
5865 V   |                 Kaj se ukazuje? Kaj se zapoveduje, he, confratres." ~"Panem
5866 VI  |          stanovi, ki so ubogi Kranjski zapravili toliko denarja; izginilo
5867 V   |               v Plavčkovi gostilni ter zapravlja drag denar. Nekaj imam izpregovoriti
5868 VI  |              znamenje svetega križa po zaprašenih prsih. ~V hipu je bilo vse
5869 XI  |               morda me je ukazal cesar zapreti, ker sem se prerznila ljubezen
5870 VII |          upleniti krasno ženico ter jo zaprl v skrite sobane našega grada?
5871 XI  |                zrak. Kdor je bil torej zaprt v prostoru, kammor je to
5872 X   |               je dijak. "Tudi so vrata zaprta in odprli jih vam ne bodo!
5873 XI  |               zid, da sta šipa in apno zapršila na vse strani. To je prejkone
5874 III |              kakor bojazljiv zajec, ki zapušča svoje mladiče ob preteči
5875 XII |              zjutraj ravno tistega dne zapuščala je precej številna družba
5876 XII |               taki, da eden drugega ne zapuščamo!" ~"Velika je vaša ljubezen,
5877 VIII|                je bila tisto popoludne zapuščena, in niti nadzornika ni bilo
5878 XI  |               je bil ta hišni maršalek zapuščenega gradu že v sivi starosti
5879 VIII|              vtis bede, siromaščine in zapuščenja, prav kakor da je živel
5880 XII |            popolni mir se je ulegel na zapuščeno krajino! - ~
5881 XI  |        napravljala mogočna zidina vtis zapuščenosti. Mala okna, oblačene stene,
5882 XI  |                roke, da so mi kar žile zarajale po celem telesu. Res sem
5883 VI  |               ti Turjačani nikdar niso zaredili v deželi!" ~"Kako je bilo
5884 XIII|           skozi levo roko ter se potem zarila v leseni strop. Naš kornet
5885 III |                Krasna je kakor večerna zarja!" Drugi pa je vprašal: "
5886 XIII|               žarke!" ~"Je li to vse," zarohnel je Aricaga. "Piti umemo
5887 IX  |                  No, sedaj bodeš lahko zarote koval proti meni v družbi
5888 VI  |             cesrski vosjki. A ti so se zarotili ter ga napali, ko je bil
5889 VII |          zlodeji preganjajo in, ča jih zasačimo, občutili bodo težko pest
5890 VI  |           Videč, da so že vsi prostori zasedeni nad cesto, stopali so dalje,
5891 XII |                da je na Turjaku že vse zasedeno: pri jaslih zboljejo oves
5892 VII |                prostor je sonce svetlo zasijalo ter žarno obsijalo osebo,
5893 VII | najnevarnejšega boja!" ~"Upajmo, da mu zasije nekdaj tudi ta milost!"
5894 IX  |              že pisali. Kljukec, ki je zasilo drobil laški, vedel se je
5895 II  |               bistrimi pogledi odondod zasledoval svojega gospodarja, naokrog
5896 VII |              me samo za malo trenutkov zaslišite. Krivica, ki me ugonablja,
5897 X   |               nas opeharila za pošteni zaslužek! Pojdita za njima, in če
5898 VI  |          izkaževa kako dobroto, sebi v zasluženje! Vprašajte ga, kaj hoče
5899 VI  |             kože in da bi sicer pač ne zaslužil tolike pozornosti, da ni
5900 V   |             Pij, Vid! Danes bode nekaj zaslužka, kakor praviš!" ~Pri tem
5901 XI  |            življenje je to za starega, zaslužnega vojaka!" ~"Vse ste slišali,
5902 XI  |       prerinite trebuh, ker drugega ne zaslužuje! Po ti španjolski navadi
5903 XII |              častihlepni duši svoji. V zasmeh je bil dvornikom, in ti
5904 III |          Ljubljani, vržem vam v zobe z zasmehom in zaničevanjem. Vivat Sonce!" ~
5905 III |              onem, ki jih je bil javno zasmehoval. ~"Tako ne bomo končali
5906 XII |              je na vse rano jutro smel zasmehovati svojega nevarnega nasprotnika,
5907 XII |                Dvorniki so se spodobno zasmejali. Velikega gospoda dovtip
5908 XIII|              je na divanu in bila tako zaspana, d niti glavice ni dvignila
5909 VIII|        dolgočasiti se v družbi starih, zaspanih ljudi! Vrag vzemi tako življenje!"
5910 VII |           potem, in to morda še bolj z zaspanim glasom, "ta novopečeni tajni
5911 XII |                se je Kljukec, "ali češ zaspati ter spati tolikočasa, da
5912 XII |            ponavljal je, in glas mu je zastajal v grlu. V tistem trenutku
5913 VIII|             govoriti, ali beseda mu je zastala v grlu in po bledem licu
5914 III |              Aricaga, hotela mi je kri zastati! Da, ranarjeva hči je in
5915 XI  |               ima malo takih pod svojo zastavico! Danes sem pa ženska, stara,
5916 VIII|             ali ne?" ~"Svoje življenje zastavite lahko brez skrbi, gospod
5917 II  |               Njej v čast mora pa tudi zastaviti duševne moči svoje, da ni
5918 XI  |                moramo večno zveličanje zastavljati za njo! Ali je to pravica,
5919 IX  |                žoltobelo ali modrobelo zastavo svojega graščaka ali pa
5920 III |            mnogo velslavno ime je bilo zastopano v njej. Athems, Turjaški,
5921 III |              Vajkard nezakonskega tega zastopnika svoje krvi silno ljubil.
5922 III |             molčati kakor kamen, ki je zasut globoko v zemljo!" ~"Doživel
5923 IV  |        pograbil po njem. Potem pa je v zasvaljkani svoji obleki - pri tem se
5924 IX  |                tolikadane nevošljiv za zasvedočeno odlikovanje. "Veličanstveno
5925 IX  |            Engelbrehta k sebi v namen, zasvedočiti mu posebno milsot očitno
5926 VII |             krivica, sme se zanesljivo zateči k vam, pravijo, in jaz menim,
5927 IX  |                pa je Kljukec še enkrat zategnil: "Torej pri gospodu Juriju!
5928 XI  |           vsekal čez koleno, da je vse zateklo in a nisem mogel mesec dni
5929 VII |               ekscelenciji se je zopet zatemnel obraz. ~"Da, vaše sorodništvo,
5930 XII |               lipani! Sam pa krenem na Zatičino, kje rje drugi dan semenj
5931 XIII|                se je polkovnik, "potem zatisnem oči v Gospodu ter zlezem
5932 XIV |              deželni prelati, izvzemši zatiškega opata, katerega je trla
5933 V   |               bode beraški dijak nosil zato verigo okrog vrata in škrlat
5934 III |          pošlje večno milostni bog, da zatre pregrešne strasti v razuzdanem
5935 V   |               pa s silo zaničljivostjo zatrobil na uho: "Reva!" ~Janez Plevelc
5936 V   |              kar se zaužije. Ti zakoni zaukazujejo, da se izvoli glava, ker
5937 XI  |              se prevarim tam, kjer sem zaupal! ~Zapomni si to, Tomaž Ručigaj,
5938 XI  |             zanašali so se name ter mi zaupali! Španjolski kavalirji pa
5939 V   |            zavednostjo zauživa, kar se zaužije. Ti zakoni zaukazujejo,
5940 XI  |               na deblu, da ga ni mogel zaužiti ne človek ne sršen, brenčeč
5941 V   |                spije, in z zavednostjo zauživa, kar se zaužije. Ti zakoni
5942 VI  |             ponočne tice. ~Komaj se je zavedel Janez Sonce svojega položaja,
5943 V   |            pametjo, kar se spije, in z zavednostjo zauživa, kar se zaužije.
5944 XIII|         zatulil je Aricaga ter se brez zavesti zvalil pod mizo. Juriju
5945 IX  |               in jaz vsaj menim, da je zavezana naša obitelj napeti vse
5946 II  |              je, "zares, mi Weicharde, zavezani ste naši Karnioliji, temu
5947 VIII|              mi je prav, gospodine! " ~Zavihtil je svoj nož ter sekal ž
5948 V   |         vstopil v sobo Jurij Ljudevit. Zavit je bil v dolg črn plašč,
5949 XIII|              nekdaj ob stani v železje zavitega moža pretrpela in prevzdihovla
5950 III |                 Vas vseh, in kakor ste zaviti v železje, se ne bojim!" ~
5951 III |           kazalo se je njegovo v žamet zavito telo v nekako ženskomilobni
5952 VI  |           ustom, da so se začuli tisti zavlečeni glasovi, ki se še dandanes
5953 XII |               se mu tedaj v jezi čudno zavlekle, tako da je postal celi
5954 VI  |               se ni mogel niti ganiti. Zavlekli so ga v goščo ter ga pustili
5955 VI  |            namreč tujec prijezdil mimo zavoda očetov jezuitov ter ugledal
5956 V   |              Lahko mi zmedo vse, če me zavohajo!" ~Še bolj tesno si je obvil
5957 XI  |           čumnate, kjer bi je nikdo ne zavohal, ker vem, da jo bodo iskali
5958 V   |           Takoj ga je opazil dijak ter zavpil proti njemu: "Kako pijačo
5959 V   |                    Sis rector nostre!" zavpila je družba enoglasno. ~Gospod
5960 VI  |                ter se poskušal otresti zavratnega napadovalca. Še je čul,
5961 X   |              nam je, da vidimo, kaj bo zavrelo v njem. Hudiča in lačen
5962 VI  |             menoj, da sem se s hruščem zavrtil z drevesa v prepad. Že sem
5963 XI  |                izhod. ~Tomažu Ručigaju zavrtila se je tedaj mala čumnata
5964 V   |              po telesu in da so glasno zaškripale deske pod njim. ~Janez Plavec
5965 XII |                čudom čudil, kako da je zašla tu sèm ta oborožena tolpa,
5966 I   |                se je naveliča, pa bode zašlo to "sonce" in in nikdo mu
5967 III |            glave, da je po zraku ostro zašumelo. ~"Sedaj sem tako opravljen
5968 XII |              Lobkovicu po celem obrazu zažarila škodoželjnost, in z neprikrito
5969 V   |                na mizo, da je prijazno zažvenketal pohlepnemu gostilničarju
5970 XIII|             pred se na mizo, da je vse zažvenketalo. ~"Tako govoriš ti meni,"
5971 XII |               prikaže na dan! ~Navzlic zbadljivem napadu Lobkovica proti vsemogočnemu
5972 XI  |               Nekoliko kavk in sokolov zbialo se je po zraku, a drugega
5973 X   |             poslal pater gvardijan, da zbirava miloščino za sveti samostan.
5974 VIII|             trdili, da sem brez dvojbe zblaznel, če sem iksal pravice v
5975 XII |               vse zasedeno: pri jaslih zboljejo oves tuji konji in po sobah
5976 II  |             želja njena je, da stopi v zbor drugih rodov, da jo spoznajo
5977 VI  |             pograbil je po orožju in v zbornici je potegnil svetli meč ter
5978 VI  |         verigami obtežen lev zapustiti zbornico visokih stanov. Kaj takega
5979 IV  |               ko je hotel deželni odor zborovati v deželni hiši ter se posvetovati
5980 XI  |             solze radi svoje revščine. Zbrale so se te solze v studenec,
5981 XIV |               urili, bogato pogostili. Zbralo se je skoraj sto lačnih
5982 IX  |                posebe naglašati, da so zbrane množice z burnimi vzkliki
5983 XIV |           veliko zgovornostjo razložil zbranim stanovom voljo vladarjevo.
5984 III |                nastala taka tišina med zbranimi, da se ni čulo drugega nego
5985 IX  |            trditi, daje bilo tisti dan zbrano več nego tretjina prebivalstva
5986 VIII|            gorkem kakor piščeta, ki so zbrna koklji pod perutmi, a jaz
5987 X   |             tratini navzdol. ~"Zdaj si zbujen, ali ne? vprašal je Nacón
5988 XII |                Velikega gospoda dovtip zdel se jim je preizvrsten in
5989 II  |          Velečastiti gospod protonar!" zdihne mladi baron, "moja vednost
5990 VII |                Nikdo me ni čul, ko sem zdihoval in stokal v zapuščeni noči.
5991 XII |           Turjaški grad, kjer še sedaj zdihuje pod zaporom. Na njenega
5992 X   |                in v svoji zlobi bi bil zdolbel z ostrim bodalcem globoko
5993 IV  |            lase ter pristavil skrbno: "Zdrav še nisi, in dozdeva se mi,
5994 XIII|               Drugo jutro bili smo vsi zdravi kot ribe v vodi in takoj
5995 III |               bili mladi, življenja in zdravja polni; krasne podobe! Dika
5996 IV  |        prenašal vse, kar mu je nalagal zdravnik. Gledal je temno ter bil
5997 X   |             kaj drugega takega, kar je zdravo za naše prazne želodce!" ~"
5998 XII |               je podkev ter žvenketaje zdrknila v stran. Prebudil se je
5999 X   |           velikim krohotom cele družbe zdrsnil - po zeleni tratini navzdol. ~"
6000 IX  |             trg Turjačanov. Tu je bila združena pehota oboroženega meščanstva
6001 X   |             brezbožnost sta se skladno združevali na teh obrazih; vedenje
6002 VII |                s posvetno mojo knežijo združi še êna, ki bi mi dajala
6003 VIII|              da bi me gospod Bog zopet združil z Ano Rozino!" ~Vzdihovaje
6004 VIII|             lepoti in nagoti kazali iz zelenja naokrog. A mož se tudi prav