Part

6005 I   |           puščanjem, prodajanjem suhih zelišč in drugim takim trgovstvom
6006 II  |            zobe ošabni Galec, po naših zemljah hlepeč! Na drugi strani
6007 VII |               sedaj nekoliko bratiti z zetom!" ~"Sedaj se ni časa šaliti,
6008 XI  |            videla, da se bo še nesreča zgodila! Nabrusil bom svoj meč in
6009 V   |                so si napačna imena, iz zgodnjega vzeta. ~Vsakemu je gospod
6010 IX  |               risan obraz, kakor ga je zgodovina vseh časov opazovala pri
6011 IX  |      Schönlebna, očeta našega slavnega zgodovinarja. Ti meščančki so vzdihovali
6012 VI  |                nikakor ni upravičeno v zgodovini slavne naše stolice. ~Že
6013 XII |               je to usodepoln trenutek zgodovinskega pomena. Sam Lobkovic je
6014 VII |            blesk pa radi prepuščamo -- zgodovinskemu spominu! ~Ravno tiste čase
6015 IV  |              da bi odšel po stopnicahv zgornje prostore. ~"Vaša vladiška
6016 XIV |              trdi letopisec - z veliko zgovornostjo razložil zbranim stanovom
6017 XIV |          cesarjevega sedeža. Tam se je zgrudila Ana Rozina na kolena in
6018 XII |                doma malo takih gradov! Zgubil sem podkev, in če mi živinče
6019 VI  |            Kakor pomladanski metuljček zibala se mu je ob strani in ni
6020 XIII|            železje, ko smo mi vsi še v zibeli sesali mleko! Za njim pa
6021 XI  |               pričuje, da so Turjačani zidali svoj grad počasi in polagoma;
6022 XI  |             dnevom glodati to plesnivo zidanje. Poglejte me, kak sem. A
6023 XI  |                zvezi med seboj, ker je zidar tako hotel, ki pa nima v
6024 XI  |           Sploh je napravljala mogočna zidina vtis zapuščenosti. Mala
6025 XI  |            pripovedovati kamenje v teh zidinah. H, he! Ali poznate tisto
6026 X   |              tiči tam gori za debelimi zidinami tisto bitje, ki mu je bilo
6027 X   |          kristjanu se je tedaj bati te zidine, in prosim vas, premilostivi
6028 XI  |              sabo malo okence v debeli zidini. Bilo je tako tesno, da
6029 XI  |              pred grad ter lazil okrog zidov, skrbno opazoval visoka
6030 XI  |                se je končno nagrmadilo zidovja, ki je sicer v zvezi med
6031 IV  |              obtičal za nekaj časa med zidovjem knežjega dvora, in deželnih
6032 IX  |             letopisec, da je bil "eine zierliche Oration". ~Takrat je dospela
6033 V   |                mrzlega kakor led sredi zime. V peči pa se greje v rumeno
6034 XI  |              napraviti od nje za mrzlo zimo. - ~Ugledavši kapucina,
6035 VII |              prebudil iz nezavednosti. Zjasnilo se je bilo medtem nočno
6036 III |              vrag pekel na sodni dan!" zjezi se Aricaga. ~"Ko so te odnesli
6037 X   |                 jezila se je Barba ter zlagala iz koša sklede in lonce. "
6038 XI  |                njegovega konja, da bom zlahka pobegnil v gozd zeleni.
6039 XIII|               strastno roko posegel po zlatem klasu, ki je dozorel na
6040 V   |             bil materin zlat ljubši od zlatih naukov očetovih. Zatorej
6041 XI  |               veje pa so bile nasute z zlatim sadom, da so se kar šibile.
6042 X   |               plašč s tistimi debelimi zlatimi in srebrnimi žilami, kot
6043 X   |               kosti ter ga preiskal po zlatu in biserih!" ~"Aha!" zakričali
6044 III |            prečudno lastnost, da se ni zlepa upijanil. Če so tovariši
6045 XIII|             zatisnem oči v Gospodu ter zlezem staremu Abrahamu v naročaj
6046 IX  |        oblegali okna; nekateri so bili zlezli še celo na strehe. Na stopnicah
6047 VI  |           dobro na svetu! Kadar se vam zljubi, jeste in pijete in orožja
6048 VII |                   Ne štejte jim tega v zlo," prosil je Volk Engelbreht
6049 X   |             škripal z zobmi in v svoji zlobi bi bil zdolbel z ostrim
6050 XII |              dostavil je Janez Vajkard zlobno, "s katerimi je posebno
6051 XII |                 Sedaj govorite! Kdo je zločinec?" ~"Jurij Ljudevit, in kolikor
6052 VII |           sorodništvo ni udeležilo pri zločinskem napadu, a prepričan pa nisem,
6053 VII |                  dal bodem ukaz, da se zlodeji preganjajo in, ča jih zasačimo,
6054 XI  |            drva v drvarnico in naj jih zloži v skladovnico, da bomo pozimi
6055 X   |              so imeli drugi taborišče, zložile so breme z osla ter ga zapodile
6056 II  |                se iz besed, ki se dado zložiti iz črk mojega ali vašega
6057 VI  |                 Plavec," kričal je óni zmagonosno, "povej mi, koliko velja
6058 XI  |            črno gledal kakor peklenski zmaj! Tiho bodi!" ~Po stopnicah
6059 XI  |          Najboljši človek se premeni v zmaja, če mora dan za dnevom glodati
6060 X   |               kruhom vstran, da se kaj zmane. Udariva jo kvišku, breznosnik,
6061 V   |                menda ne bodo. Lahko mi zmedo vse, če me zavohajo!" ~Še
6062 IX  |                žoltobele. Da je vsa ta zmes barv napravljala pri tedanjem
6063 XI  |            pogledom; a v tej vrteči se zmešnjavi tičal je kot nekako središče
6064 VII |             mano obiskoval sveto mašo. Zmotili ste se torej v osebi, gospod
6065 XI  |              se je kakor urna veverica zmuznil po steni navzdol, da je
6066 V   |              trdih tleh. Smejaje so se zmuznili dijaki mimo ter v črno noč -
6067 II  |                ter bila videti tudi po značaju različna. Starejši je nosil
6068 VI  |            bode že resnica! Molitve ne znajo nikake in menda niso dosti
6069 XI  |                je bil na tleh zapustil znak svojega meništva, ter priskočil
6070 XIV |            dvornih dednih uradov ter z znaki svoje visoke službe vzbujali
6071 III |               gospoda, ki pa je vendar znal s primerno strogostjo razsojevati,
6072 VII |                zelo osupnila, da nista znala drugega odgovoriti nego
6073 IX  |               Leopoldus; in tudi to so znali, da ga imajo sprejeti z
6074 VIII|                cesarjevem spremstvu in znalo se je o njem, da strastno
6075 III |             Jurij Ljudevit, "in sam ne znam, kako si naj razlagam to
6076 XII |                 ha, smo v skopcu in ne znamo ne naprej ne nazaj! Oj,
6077 V   |              dni je imel Janez Plavec, znan pretepač in kričač, dobro
6078 IV  |            opazil Jurij Ljudevit svoje znance iz jezdarnice in še mnogo
6079 I   |               ter se smejal plemenitim znancem, ki so se čudili ter odpirali
6080 IX  |            gledal proti novemu svojemu znancu. ~"O polunoči tedaj odrineta!" ~"
6081 II  |               vašega imena! Saj so vam znane moje lastnosti in vaše meni!" ~"
6082 VI  |               dolgim plaščem s tistimi znanimi kolarji, kakor jih je ubogi
6083 IX  |              laški, vedel se je novemu znanu takoj prikupiti in ga je
6084 V   |            Težak je ta posel, in kakor znate vsi, ima rektor v našem
6085 XII |                sedaj, ko si mi ti tako znatno pomagala, sedaj, ko si mi
6086 XIII|               pribijaš! Vrag te vzemi! Znaš li, kj je to, ti prekleti
6087 III |            debelih kapljah mu je lezel znoj s čela. Janez Sonce bi ga
6088 XI  |              dan čas imel in naj torej znosi ta drva v drvarnico in naj
6089 XI  |           dekleti ob Renu in Labi - ne zobal bi Jurij Ljudevit tega grozdja!
6090 XII |                dasi se je srdil, "moji zobje so za sedaj moja edina moč,
6091 V   |             kaj prej kot ne kradeš, ki zoblješ moje žlice, moje nože!" ~
6092 X   |               venomer rožljal s svojim zobovjem. ~"Vid," izpregovoril je
6093 IX  |               da nimate skoro mesta za zopetno slavo!" ~Od sreče je okamenel
6094 XI  |         Ljudevit sam in da mi le edino zoprno besedo izpregovori, pa mu
6095 VIII|           poskušal plot prelesti in je zopt ž njega pal. Vidite, plača
6096 XIII|                nam napravljala rožnata zora prd pogledom. Največ pa
6097 XI  |                žari živeje od jutranje zore! In vsako leto je bil moj
6098 XIII|               to so bili krasni dnevi! Zorna Zulejka slonela je na divanu
6099 XIV |                ji je čez in čez zalila zorno lice. V ti svoji sramežljivosti
6100 IX  |                kranjske aristokracije, zpaovedoval je "obristlajtenant" Janez
6101 VIII|        benečanov! Zaradi vrvice, ki je zrabljena potem, hi, hi!" ~"Dobro!
6102 III |              po sapi, kakor ne bi imel zraka v pljučih; - "ko bom ležal
6103 XII |             polje, na katerem marsikaj zrase. Saj veste, kaj hočem povedati,
6104 XI  |        Vzdihovaje je odtrgal pogled od zrelega sadu ter zopet pričel zreti
6105 XI  |          zrelega sadu ter zopet pričel zreti v tihi dol. ~"Doma smo jo
6106 XI  |              prostora, če se je hotelo zriniti skozi njega. Vitez Sonce
6107 VII |             gledam svoj obraz v čistem zrklu! Da, brata in prijatelja,
6108 XI  |            topičev, ki so melahnolično zrli v dol, prav kakor bi sami
6109 II  |              padle v srce kakor rumeno zrno v plodovito zemljo." ~"Ali
6110 XIII|               bili krasni dnevi! Zorna Zulejka slonela je na divanu in
6111 XIII|      preklinjal. Jaz pa sem preživel z Zulejko krsne, srečne dneve, in
6112 IX  |           Augen der Zuschauer an sich, zumal der Fremden und Ausländer!"
6113 IX  |                raffte es die Augen der Zuschauer an sich, zumal der Fremden
6114 IV  |             trg ali, kakor se je tedaj zval, Novi trg imel je tiste
6115 VII |               tudi v ljubljanskem tako zvanem knežjem dvorcu, ki so ga
6116 VI  |            vprašate po njegovem očetu, zvedeli boste, da je bil goreč v
6117 IV  |             Tako je prav! Kakor vidim, zvedeni ste v nauku božjem! Ne bodem
6118 XI  |                ste vi, capitano Tomaž, zvedo marsikaj, kar se godi v
6119 V   |             Kaj pa, če deželni stanovi zvejo?" vprašala je žena plašljivo. ~"
6120 VIII|                deležen postati večnega zveličanja!" ~"Tako je torej vse lepo
6121 V   |                usmiljeni Bog k večnemu zveličanju!" ~Prisiljeno se je zasmejal
6122 VI  |              imenovati katoliško edino zveličavno vero - Antikristovo krivoverstvo!" ~"
6123 VI  |             primahal sem jo sem dol, d zvem, kaj je kaj doma v bogati
6124 XIII|                dosegla sta svoj namen: zvenčeč usulo se je razbito steklo
6125 XIV |               čednost - dejal je potem zveneče ter z ostrim pogledom premeril
6126 XI  |                od mojih prstov. A tudi zverina sem lahko, če se prevarim
6127 XII |      pričakujejo. Sedaj pa le an noge, zverine! V sredo pred vsemi svetniki
6128 V   |             pretege! Deo gratias! Lepa zvest je, če se preslepari dominus
6129 IX  |              Veseli nas, da imamo tako zvestega in hrabrega služabnika!" ~
6130 XI  |             prepričan, da se bode temu zvestemu slugi turjških grofov jezk
6131 XIV |                Leopoldus ter je svojim zvestim stanovom zagotavljal s krepko
6132 XI  |              ob ti priliki spodobno in zvesto služil. Ti me poznaš, da
6133 VII |               zapuščeni noči. Črni nad zvezdami pa me čuti ni hotel ter
6134 V   |             tebi?" ~"Čakaj no, saj vse zveš! Kosilo bode napravil, in
6135 VII |              pričala o grozmi resnici. Zvijal sem se v obupu in brezuspešno
6136 V   |           premerili rebra, da bi se ti zvijala grešna duša v hudobnem telesu!
6137 VI  |    pripovedovali, da je tako močan, da zvije konjsko podkev in srebrnjak
6138 XIII|             svinčenka. Kakor gad se je zvil, planil kvišku ter tulil
6139 VIII|                Za trideset cekinov vam zvlečem na Turjak umazano pastirico,
6140 X   |              se čudili. ~"Kaj si hotel zvohati ondi!" rogal se je Tinač; "
6141 VIII|          očetih jezuitih zapel večerni zvon, čakal vas bom v zelenih
6142 VI  |              da bi se skril šenklavški zvonik v njem. Že sem pričel obirati
6143 II  |            tako imenovanem piskalčevem zvoniku, je bilo ravnokar sedem
6144 IX  |           gradu, po mestu pa so zapeli zvonovi, da je vsakdo vedel, da
6145 VI  |               naloži ga, popelji ga in zvrni ga sredi Kranjskega polja,
6146 V   |        izpodnesel nogo, da se je le-tá zvrnil po trdih tleh. Smejaje so
6147 XIV |          Andrej grof Turjaški. Za temi zvrstili so se še drugi zastopniki
6148 XIV |        poljubiti vladarjeve prste. ~Po zvršenem poljubljanju krenila je
6149 IX  |              Ko je bilo poljubljanenje zvršeno, zadonele so zopet trombe,
6150 III |              dete na rokah! Vse naj se zvrši v redu, kot se je dogovorilo.
6151 VIII|          grozodejstvo, ki se je hotelo zvršiti v pozni noči na samotnem
6152 VII |             ljudstvo ni izbirljivo pri šalah! Vse sr bode pokazalo, samo
6153 V   |                vendar dozdevalo, da se šali z njim! ~"Molči sedaj in
6154 III |     frfetajočega metulja! Mnogo smo se šalili in ti, prijatelj Aricaga,
6155 XII |             resnico, knez, ali se samo šalite?" ~"Čisto resnico, Veličestvo!
6156 VII |               so se časih vedli dvorni šaljivci! Nabrušen ima jezik in ženskam
6157 XII |                 kakor da je kak dvorni šaljivec! Ali hotel jim je stopiti
6158 XII |           Prepovedujem si vsako prazno šalo. Utrujeni smo od slabega
6159 XI  |               graščinskega zida, staro ščinkavčevo gnezdo. In iz dalje se mu
6160 III |             gledal z očmi bistro kakor ščuka, če si ji plen približuje. ~
6161 VI  |             mestu veljalo obilo laških šeg. Laščina se je tedaj govorila
6162 VI  |                globoko, da bi se skril šenklavški zvonik v njem. Že sem pričel
6163 IX  |              pričela dotična dela. Pod šentiviško vasjo sredi Ljubljanskega
6164 IX  |                Gorenjski po njivah med Šentvidom in Ljubljano. Hoteli so
6165 IX  |                okorna karosa izmed hiš šentviške vasi. Pozdravljali so jo
6166 IX  |       pripeljal Janez Ljudovit Gall na šentviško polje. Marikak kmetič, katerega
6167 VI  |               moj predragi brat, ki je šepav na levi nogi ter jé pri
6168 IX  |              dvorni plemiči; 20. zopet šesst cesarjevih trombarjev z
6169 VI  |              To vse je bilo komaj pred šestdesetimi leti?" ~"Ni še preteklo
6170 XII |        nezakonski sin, Veličestvo! Ali šiba je v rokah Boga, s katero
6171 XI  |             zlatim sadom, da so se kar šibile. A te veje so bile visoko
6172 VIII|              in rdečega; vejevje se je šibilo pod njim, in po zelenih
6173 VIII|               v nožnicah pustite tisto šibko železo, pa je vse prav,
6174 X   |             opazil sem v žepu njegovem šiljasti robec. Le kriči, mislil
6175 XI  |       svinčenka tik okna v zid, da sta šipa in apno zapršila na vse
6176 VI  |               je od množice do množice širil klic: "Gredo, gredo!" ko
6177 XII |             molitvijo pa se mu je srce širilo v zvesti, da ima svojega
6178 IX  |            hipu najsrečnejši človek na širnizemlji: padel je na kolena ter
6179 XIII|               ter k ognju pristavljati široke lonce. ~"Kdo bi bil mislil,"
6180 VI  |               tudi takrat kazale tisto širokost in obširnost, ki z grozo
6181 III |                se še ne bal polkovnika širokoustnika Aricaga!" odgovoril je vitez
6182 I   |       zaničevani, in rokodelčič, ki je šival usnje ali pa krpal platno
6183 VI  |              pivnicah, čevljarnicah in šivalnicah goovrilo smo o tem, kako
6184 XIII|                mi groziš s krivo tisto šivanko? Kaj takega si jaz dvakrat
6185 XI  |           obleke, v ostalem pa je brez škode zdrknil k tlom, in to tembolj,
6186 XI  |                se potem upijanil in mi škodo napravil, več kot je celi
6187 XII |               po celem obrazu zažarila škodoželjnost, in z neprikrito radostjo
6188 IX  |         življenje. Cesar je stanoval v škofiji, in sicer v prvem nadstroplju
6189 IX  |          Aricaga svoj polk na trg pred škofijo ter ga razstavil ondi v
6190 IX  |          Neprestano so oblegali ljudje škofijski dvor, samo da bi ugledali
6191 XIV |          stanovi bleščeče opravljeni v škofjem dvorcu ter po svojih komisarjih
6192 XIV |            obredu povrnilo se je vse v škofji dvorec. Tam so bili v veliki
6193 XIV |             zagrmeli so topiči in pred škofjim dvorcem nastavljeni mestni
6194 IX  |                 kjer je na Goričanah v škofovem gradu obedoval. Že v noči
6195 XIV |            Njemu se je pogrnila miza v škofovi palači; bila je to dolga
6196 XIII|           Hrvat, "a če povem, odprl bo škrbasti Aricaga usta ter mi očital,
6197 I   |             mladina se je togotila ter škripala z zobmi. V večerih so se
6198 III |             tedaj že knez in vojvoda v Šleziji ter vsemogočni minister
6199 XI  |               se malo oddahnem. Vse je šlo cesarja gledat, a jaz sem
6200 X   |            srečal debelega Tolščaka iz Šmarja. Celo svojo hišo je naložil
6201 IX  |             slovesno razsvetljavo in s Šmarjetne gore so pokale muškete in
6202 X   |            krenil oče Winibaldus proti Šmarju. Če pridete v grad kot kapucinec
6203 XII |             enooki, pojdi s svojimi na Šmartin pred Kranjem! Ondi imajo
6204 IV  |                Hohenwart mi je izruval šol las z glave! Ali drugega
6205 V   |            plačal! Kako pa ti je kaj v šoli? Ali so očetje jezuitje
6206 XII |              tuji konji in po sobah se šopirijo tuje osebe. Z orožjem v
6207 VIII|                brez kazni, brez pokore šopiriti ljudje vaše vrste, Jurij
6208 XI  |             drevesa.' Tako je govorila šopirna hruška Gospodična! ~Ali
6209 XII |               točo posuti šopirni cvet šopirne sreče turjaškega pokolenja! ~
6210 XII |               ter s hladno točo posuti šopirni cvet šopirne sreče turjaškega
6211 X   |              Kljukec in tovariši svoje šotorišče, da bi od tod prežali na
6212 IX  |              je obstal pred cesarjevim šotorom, kjer so ga tudi gospodje
6213 IX  |           grbom. Tla so pogrnili v tem šotoru z rdečim suknom ter postavili
6214 XI  |             tega, ker je Tomaž Ručigaj španjolske kvalirje bolj cenil nego
6215 VI  |          ponudila prilika gledati kak "špektakul", kakor pravi slavni naš
6216 IX  |               naši visoki stanovi niso štedili, kakor pričuje ta popis
6217 XI  |             pametni možje govorili! Ne štej nama žlic pred usti in čakaj
6218 XI  |                jim živite in žlice vam štejejo. Slabo življenje je to za
6219 VII |             plemičem moje vrste!" ~"Ne štejte jim tega v zlo," prosil
6220 VI  |              gospodu niti v spodobnost štelo! Množica je tedaj kričala,
6221 VI  |         turškega sultana brat! In mati Štempiharica so mi dali očetov plašč,
6222 VI  |            levi nogi ter jé pri materi Štempiharici kašo in žgance! Vidiš, taka
6223 VI  |                me ter prinesli k Joštu Štempiharju na Kranjsko polje, kjer
6224 XII |                dne zapuščala je precej številna družba belo Ljubljano ter
6225 IX  |                 cesarjevi hačirji; 23. štiriindvajset cesarjevih in nadvojvodovih
6226 III |               in če sem še tako pijan! Štirikrat sem dokončal ave, ko sem
6227 XI  |               temno, niti okroglo niti štirivoglato dvorišče, katero pričuje,
6228 IX  |             cesarska karosa dospela do štora. Ondi je stopil cesar Leopoldus
6229 V   |         njegovo obličje, s katerega je štrlel neobičajno dolg, suhljast
6230 XI  |     izpremenjena sta stopala opazno iz šume ter dospela na plan, kjer
6231 X   |              ga podil po slabi poti ob šumečem potoku proti ljubljanskemu
6232 XII |              gostim vrbovjem in olšjem šumel potok in napravljal tu in
6233 VI  |          začuje turškega bobna hripavo šumenje. Okrog hriba se je zavila
6234 XIII|               med življenjem in smrtjo šumlja vrelec, pri katerem piješ
6235 VII |                 Takega so me zvlekli v šumo ter pustili ondi ležati.
6236 XII |            divjih golobov ter z močnim šumom plaho odplula v zakajeni
6237 XI  |               z Wallensteinom drvil za Švedi ter sem bil za Valonci in
6238 XIII|            tebe, niti za ostro orožje, švigajoče po tebi. Na levo in desno
6239 IX  |               z loka izprožena puščica švigal sedaj tja, sedaj sèm. ~Ob
6240 III |          tolkla ob tla s kopiti, da je švrkal pesek na vse strani in da
6241 X   |            oglašale so se ženske kakor žabe v luži. ~"Kdo me je videl,
6242 XII |              sicer ne govoril kaj tako žaljivega za mé, ki mi bode največja
6243 X   |            nato še dalje po hodniku in žalost se me je lastila, da bom
6244 XI  |         pomagava! Vi ne veste, kako je žalosten gospod vitez Janez!" ~Ravno
6245 XI  |           Ručigaj, "santa trinidad, od žalosti bom umrl. In kje imaš ključe,
6246 III |                rame, da se je pretrgal žametni rokav in da se je pod žametom
6247 XI  |                dekla cvetočega lica in žarečega pogleda. ~"Hej, Marjanica,
6248 XII |             dolge roke, ali mi požgó z žarečim železjem ude, ali me obesijo
6249 III |              če jo poljubi prvi sončni žarek; razprostrla je trepalnice
6250 II  |               sole! Na njegovi duši se žarita dve sonci, svetu v strmenje!
6251 XI  |              se mu je pričelo na licih žariti, kakor se žari gorovju pred
6252 VII |              sonce svetlo zasijalo ter žarno obsijalo osebo, ki je med
6253 III |              mi je prikazala s svetlim žarom obkrožena njena podoba!
6254 XI  |              ki sta ga morila lakot in žeja, bil je slaboten, da ni
6255 V   |               roke!" pritrjevali so mu žejni prijatelji. ~"Pri zadnjem
6256 XIV |                je skoraj sto lačnih in žejnih kranjskih plemičev, in ti
6257 XI  |            radovednost v duši in da je želel preiskati malo gnezdišče.
6258 IX  |                glavar, da smo že dolgo želeli gledati zemljo, ki je nam
6259 XI  |               ji bodi, kolikor je more želeti. In s tem ključem vam odprem
6260 XII |                 ali mi požgó z žarečim železjem ude, ali me obesijo na hrastovo
6261 VI  |              položaja, že ga je dušila železna pest okrog vratu. V hipu
6262 XI  |           shranjen brez čuvaja in brez železnih stebričev, s katerimi so
6263 II  |             obračal proti njemu svoj z železom obviti obraz. ~"Vi torej,
6264 X   |                križem roke, a ne da bi želi. Hudič ve, kaj hoče ta Kljukec,
6265 XII |                 kakor si pot izvolite! Želimeljska dolina je zavita in zamotana,
6266 X   |            poslal prve žarke v globoko Želimeljsko dolino, zasedel je stari
6267 XII |          slabega pota in prav močno že želimo, skočiti s sedla ter si
6268 V   |               bom vprašal!" ~"Vse, kar želite! Ta preklicani loncevez,
6269 VI  |                  vpraša Sonce, pokoren želji svoje ženice. ~"Vidite,
6270 VI  |          prihod se je tistega dne tako željno pričakoval v belem mestu,
6271 X   |               je zdravo za naše prazne želodce!" ~"Celo noč nisem spal,"
6272 III |                ima nekaj kapelj vina v želodcu, ha, ha!" ~"Da bi te vrag
6273 III |          dekleti, a tudi za zakonskimi ženicami. In vsak meščan je prebledel
6274 III |            velja to plazenje ali mladi ženici ali pa hčerki tam zgoraj!
6275 I   |               ne bode dodelila drugega ženina, če se ne oglasi sinek kakega
6276 VIII|               trenutkov pokaže svojemu ženinu. Veselo se mu je svetilo
6277 X   |                bila nekaka zapovednica ženskemu oddelku Kljukčevega krdela.
6278 III |             žamet zavito telo v nekako ženskomilobni krasoti. In ko je odložil
6279 III |           Nevaren je bil ljubljanskemu ženstvu in to omoženemu kakor tudi
6280 X   |             med nje, prerešetal bi jim žepe, in marsikak srebrnjak bi
6281 XII |           čujem žvenketati v dnu vaših žepov. Kaj se bom šalil? Sicer
6282 XII |                prosjak, če se je napil žganja. Taki so Vašega Veličestva
6283 II  |             vsem tem mi je pravil star žid, ki sem ga na svojem potovanju
6284 XIV |               naši deželi! ~Cesar je v židani volji dokončal svoj obed.
6285 IX  |              pričenjajo tesne in temne Židovske ulice. ~Tam je pričakoval
6286 X   |          debelimi zlatimi in srebrnimi žilami, kot jih je imel óni, ki
6287 VI  |             okrog Ljubljane. Da nam ta živad ni požrla vsega, morali
6288 V   |      spremljala. Vsi pivci so z veliko živahnostjo opazovali boj in njega izhod.
6289 XI  |            plačali. Vrag je tičal v ti živali. Če nisi pazil, takoj ti
6290 I   |          nekoliko pa iz tistega gotovo živalskega čuta, vsled katerega je
6291 IX  |       spectacul" prav močno vplival na živce radovednega ljudstva! Saj
6292 XIII|             nekaka čudna razburjenost, živci so se jim napeli po telesu
6293 X   |         pričevali, da so to junaki, ki žive ob tujem blagu in ki v trenutku
6294 VI  |              in srce so mu iztrgali iz živega telesa. Stara knjiga nam
6295 XI  |        blesteče svoje kolo, ki se žari živeje od jutranje zore! In vsako
6296 VIII|            grbasta oseba, ki je bila v živem nasprotju z boginjami in
6297 XII |             ter obložili svojo tovorno živino. Potem pa so se razpršili
6298 XIII|             odkazala prvo mesto! Da mi živita dolgo, sto let! Če pijem
6299 VIII|              beneški cekin in glej, da živiš ob njem! Pojdi k očetom
6300 VIII|               katera bode odločevala o življenju in smrti. Čul je zadnje
6301 V   |               mu vse kosti in rebra po životu!" ~To rekši, odpre vrata
6302 VII |                Prišel je ta boehajmski žlahčič," pričel je knez znova, "
6303 XII |                Ko bi vi vodnika imeli, žlahtni gospod, bi že bilo! Ali
6304 XII |                leži. Vmes so dolinice, žlebovi in skoraj povsod vlečejo
6305 XI  |              premotilo ostro svedranje žolne; oglašala se je tudi sedaj
6306 IX  |             pri drugih dveh je bilo to žolto. Tudi pri praporih so se
6307 IX  |                modrobele, drugi dve pa žoltobele. Da je vsa ta zmes barv
6308 IX  |         pogorja na plan, opazil je pod žoltobelo ali modrobelo zastavo svojega
6309 VI  |             močno svojo roko je krotil žrebca , da mu je služil kakor
6310 VI  |       srebrnjak med prsti. ~Na velikem žrebcu sedeč je bil Simonovi'c
6311 XIII|        petelina ter izlije cev v svoje žrelo. Niti za tenutek se ni tresla
6312 XIII|             dan koruzo in suhe češplje žrete, kaj posebnega in imenitnega!
6313 XI  |                 da ne bo vedno zastonj žrl pri grofu!' Ravno te besede
6314 VIII|           jeseni, a mi stradamo, da bi žrli zeleno travo - če bi tudi
6315 VI  |              granici, mi je pravil, da žró še surovo meso, Bog pomagaj!" ~"
6316 XIV |               telesa, to je v sedanjem župnem dvorcu tik semenišča. Tamkaj
6317 VII |             tožnem in samotnem gradiču žužemberškem! ~"Da se pa vse to doseže,"
6318 XIII|                 Potem je odgovoril: "V Žužemperk jo odpeljem in upam ob zeleni
6319 XII |          kopita odletela je podkev ter žvenketaje zdrknila v stran. Prebudil
6320 V   |            kateremu skuša izmolsti kaj žvenketajočega!" ~"Pojdi in povej mu, da
6321 IX  |             pri tem divjem jezdarjenju žvenketala okrog vitkega telesa kriva
6322 III |             čula sta nenavaden hrup in žvenketanje orožja v deželni jezdarnici.
6323 XII |               cekine, ki jih kar čujem žvenketati v dnu vaših žepov. Kaj se
6324 X   |            vihtel šibo po zraku, da je žvižgaje zapela. "Kako govori naša