IV

Po boju v jezdarnici se je zadeva Janeza Sonca prikazala v boljši luči. Če je zjutraj svojo ženico spremljal v cerkev, obstajali so meščanje, pravili si na uho njegovo ime ter občudovali viteza, ki se je tako po robu postavil ošabnemu plemenitaštvu.

Plemiči so se še vedno ostro ozirali za njim, a ne več tako srpo kakor poprej. Radi so priznali, da je mlada ženica v resnici prekrasna in da se ni čuditi, če je premotila srce zaljubljenemu vitezu. Na drugo stran pa so tudi pripoznavali, da se je Janez Sonce, na boj pozvan, hrabro vedel. Končno pa je vsakdo privoščil tudi Juriju Ljudevitu, ki je bil silovito ošaben ter nadležen meščanstvu in plemenitaštvu!

Jurij Ljudevit je obtičal za nekaj časa med zidovjem knežjega dvora, in deželnih stanov preučeni medicus je zahaja k njemu. Ovijal mu je neizmerno platna okrog roke ter mu mazilil in mazaril rano, da je bilo res čuda, če se je končno vendarle ozdravila. Bolnik ni skoro nič govoril ter je voljno prenašal vse, kar mu je nalagal zdravnik. Gledal je temno ter bil vedno globoko zamišljen. Premišljeval je in strast po maščevanju je divjala po njem.

Napočil je dan, ko je hotel deželni odor zborovati v deželni hiši ter se posvetovati o Janeza Sonca zadevi. Vedelo se je, da bodo deželni očetje tudi besedico izpregovorili o boju v jezdarnici. Pravilo se je, da je deželni glavar še vedno silno razljučen in da bodo ostro kazen zahtevali za nepokorne plemiče.

Tisti dan je Jurij Ljudevit prvič zapustil svojo sobo ter se proti deveti uri odpravil k deželni hiši.

Turjačanov trg ali, kakor se je tedaj zval, Novi trg imel je tiste dni malone isto podobo kakor danes, ko na njem gospodujejo zadnji ostanki nekdaj ošabnega nemškokranjskega plemstva.

Tudi deželna hiša se od tedaj ni mnogo izpremenila, samo da je sprednji, proti trgu obrnjen del nekaj višji. Nad glavnim vhodom je takrat čepel majhen balkonček, o katerem sedaj tudi ni sledu.

Dospevši do veže, je opazil Jurij Ljudevit, da so se tlačili po nji mladi plemiči. Predvsem je opazil Jurij Ljudevit svoje znance iz jezdarnice in še mnogo drugih, ki so ga pri njegovem vstopu pozdravljali z glasnimi klici. Ali takoj so zopet utihnili. Bili so potrti in šepetaje so ugibali, kako bo kazen, ki jo jim hoče določiti slavni odbor.

Jurij Ljudevit je obrnil ostre poglede po veži in potem po dvorišču, kakor bi iskal koga s svojimi pogledi.

Na dvorišču je ugledal silno revno oblečeno osebo, ki se je ponižno tiščala v kot pri steni. K tej osebi je počasi pristopil Jurij Ljudevit, obrnil se po tovariših ter šepetaje vprašal: "Ali že dolgo čakaš, Vid?"

"Jaz potrebujem zanesljivega človeka, Vid!"

"Lahko se dobi zanesljiv človek, vaša milost!"

"Prav zanesljivega potrebujem! Rad bi govoril s teboj, Vid! Ali tu ni mesto. Vsak gleda po meni. Kje bi se dobil tak človek?"

"Če kje, vaša milost, tako gotovo v Plavčevi gostilni. Tam gotovo!"

"Dobro! Danes zvečer bodem tam. Pričakujem te!"

"Vaša milost, gotovo bodem tam!"

"Čakaj, nekaj ti dam, ker si prišel na moje poročilo tu sem. Ali ti je kdo kaj hotel?"

"Prav zadovoljen sem, vaša milost! Ničesar se mi ni zgodilo. Ko sem vstopil v lopo, sunil me je visokorojeni gospod Panicol z nogo v trebuh, in milostivi gospod Hohenwart mi je izruval šol las z glave! Ali drugega se mi ni zgodilo, ker so to prav dobri gospodje! Bog jih nam ohrani!"

"Tu imaš, sedaj hodi!"

Ponudil mu je denar. Oni je hlastno pograbil po njem. Potem pa je v zasvaljkani svoji obleki - pri tem se je revče komaj sopsti upalo - in pokrivalo - nekakov baret - ponižno v rokah držeč, odkorakal po lopi.

"Kaj si govoril s tem človekom?" vprašal je nekdo radovedno.

"E, beraštvo!" odgovoril je Jurij Ljudevit lahno. "Dijak je in tu je hotel napadati danes velike gospode, da bi mu kaj dali. Dal sem mu nekaj, da sem ga odpravil!"

"Teh dijaških beračev je sedaj že res toliko kakor listja po drevesih," odgovoril je prvi. "Ne vem, da mestno steršinstvo ne odpravi teh nadležnikov!"

V tistem trenutku je privreščala težka karosa ter ropotaje in ječaje obstala pred lopo deželne hiše. Priskočili so deželni sluge, ali priskočili so tudi plemiči ter so njihovi milosti, vladiki Pedenskemu, izstopnišemu iz voza, z veliko gorečnostjo poljubljali roko.

Janez Vaccano je bil tedaj že v sivi starosti in z veliko težavo je zlezel z mehkega sedeža v vozu. Stopivši v lopo, pogledal je dobrotljivo po mladi tolpi ter izpregovoril počasi: "Koliko je vas tu, otročiči moji!" Premišljeval je nekaj ter si popravljal zlato verigo, ki mu je hotela na levi strani zlesti čez ramo. Potem je dostavil: "Otročiči moji, ali zahajate kaj v cerkev, ali poslušate besedo božjo, otročiči moji?"

"Vaša vladiška milost," odgovoril je Jurij Ljudevit v imenu vseh, "naše veselje sta cerkev in božja služba!"

"Tako je prav, tako je prav!" odgovoril je cerkveni dostojanstvenik ter se pripravljal, da bi odšel po stopnicahv zgornje prostore.

"Vaša vladiška milost!" dejal je Jurij Ljudevit krotko, "spominjajte se nas, ko bodete sodili danes o nas! Vaša milost, ponižni smo suplikantje in polni kesanja!"

Stari vladika je obstal na prvi stopnici: "Kako stoji zapisano? Kdor se z mečem peča, končan bodo z mečem!"

"Polni smo kesanja," naglašal je Jurij Ljudevit znova. "Ali stoji pa tudi zapisano: Odpustil nam grehe naše, kakor moji odpuščamo dolžnikom svojim."

"Tako je prav! Kakor vidim, zvedeni ste v nauku božjem! Ne bodem pozabil na vas, dolžnikom svojim."

S težko sapo je plezal po stopnicah kvišku ter zastokal pri vsakem koraku.

Tako so moledovali okrog vsakega prišlih gospodov ter prosili za mehko sodbo. Končno je prispel tudi deželni glavar Volk Engelbreht.

V družbi je bil s starim gospodom Paradajzarjem ter se živo razgovarjal z njim o prihodu cesarjevem, ki je tedaj vnemal celo Ljubljano. Težko zlata veriga mu je krasila prsi, in dasi je bil že v letih, kazalo se mu je telo še elastično, živo.

Prišedši prid stopnice v lopi, napravil je teman obraz.

"Ali ima naša plemenita mladina," vprašal je ostro, "toliko časa, da more postopati po vseh kotih tega mesta?"

"Ekscelenca," odgovoril je Erazem Panicol, "mi vam voščimo dobro jutro! In če plemenita mladina išče priložnosti, da se pokloni vzornemu svojemu zapovedniku, potem to ni postopanje. To pa toliko manj, če je vzorni ta zapovednik glava presvetih naših stanov. Vivat Auerspergus!"

"Vivat!" zaklicali so nadušeno vsi. Razrahljalo se je ekscelenci strogo lice. Rad je imel Volk Engelbreht, če se mu je skazovala ljubezen. In tudi prilizavanje se mi mrzilo.

"Ekscelenca," prosil je Panicol, "mi vas prosimo odpuščanja!"

"Da, odpuščanja, in prav ponižno!" oglašali so se drugi.

"Odpuščanje, kako to?" začudi se deželni glavar. Bil je tedaj že židane volje.

"Da, odpuščanja in milostive sodbe danes! Preponižni smo suplikantje!"

"Tu sèm piše sapa!" zasmejal se je Volk Engelbreht. "Moj Bog, kako naj vam jaz pomagam! Kakor bodo sklenili gospodje odborniki, tako bode! Moja beseda ne odločuje ter ne more sklepov izpremeniti!"

"In vendar vas prosimo, ekscelenca, milostive sodbe!"

"Bomo videli, če se bode dalo kaj opraviti. Seveda poboljšati bi se morali, otroci!"

"Poboljšati se bodemo, vaša milost," vmešal se je tu Juri Ljudevit, "in zopet naj nam sijejo žarki vaše ljubezni!"

"Kaj ti si tudi tu, z bledim svojim obrazom, mi Ludovice!" In ekscelenca mu je z belo roko pogladil mehke lase ter pristavil skrbno: "Zdrav še nisi, in dozdeva se mi, da še vejejo hladne jesenske sape!"

"Mi radi darujemo svoje življenje za vašo ljubezen, ekscelenca!" odgovoril je Jurij Ljudevit z najmilobnejšim glasom.

"Da, svoje življenje darujemo!" pritrjevali so tovariši.

"Tiho, tiho! Sedaj, otroci, pojdite po svojih opravilih! Jezdarica je vedno prazna, in maestro, ki so ga vam za ples naročili milostivi stanovi, pritožuje se, da ne plešete radi! Z Bogom tedaj!"

Z veseljem so zapustili mladeniči lopo deželnega dvorca. Sedaj so vedeli, da ekscelenca ni več jezna in da jih pričakuje mehka sodba!

Volk Engelbreht pa je stopal ob strani svojega spremljevalca po stopnicah navzgor ter mu dejal zadovoljno: "Saj so vendar dobri ti mladi volkovi!"

"Dobro, ekscelenca, prav dobri," odgovoril je óni. "Bog jim nam ohrani!"

*

Posvetovanje deželnih stanov o viteza Sonca zadevi je bilo živahno in temeljito. Vsi so bili ene misli, vsi so bili prepričani, da se ima vitez Sonce ostro kaznovati. Sklenili so, da se izključi iz števila deželanov in da se ne prepusti več niti k eni zborbi.

Zapisnik o tem "prevažnem" posvetovanju se je ohranil, in mu ga tu podajamo svojim bralcem, da bodo vedeli, kake "skrbi" so mučile naše nekdanje kranjskonemške deželne očete. A Ta zapisnik slove.

"Njegova milost, gospod deželni maršal, preponira, da je začul v veliko svoje strmenje (mit höchster Verwunderung vernomben), da se je ravnokar sprejeti deželan Janez Sonce oženil s hčerjo nekega ranarja in da je s tem, ker so še celo nekateri rokodelci premisleka imeli, vzeti jo, vsem gospodom in deželanom večno sramoto (einem ewigen Fürrupf) nakopal; ne bi ji bilo tedaj umestno, njega in njemu enake izključiti iz deželanov ter mu vzeti deželansko pismo?

Gospod deželni oskrbnik: Da se zabranijo vsakovrstni hudobni nasledki in da se utrdi dobra sposobnost med gospodi in deželani, naj se izključi iz gospodov in deželanov, naj se mu odvzame deželansko pismo in naj se večni 'statutum'; zaradi tega 'pro posteritete'; ustanovi (ein ewiges statutum deswegen pro posteritate aufrichten).

Njegova knežja milost gospod škof: Ranar in rabelj sta si v bližnjem sorodstvu! Je tedaj pravično (seie hbiling!).

Gospod Vicarius Generalis: Ker ni vedel bisera varovati, naj se mu odvzame.

Gospod Janez France Sigesdorf: Ne vem, kaj bi o tej stvari govoril, zaradi svojega plemenitega prijateljstva, v katero je stopil.

Gospod Maks Paradajzar baron: Strinja se z dostavkom, da bi mu bilo v bolest, če bi morali njegovi otroci tik ranarjevih otrok sedeti in čuti, da so ravno to kot ti. Pošteno je, da se statuira 'eksempel'.

Gospod Janez Jakob Jurič in vsi drugi kakor deželni oskrbnik.

Conclusum, enoglasno: Janez Sonce se z dekretom izključi iz deželanstva ter se mu odvzame deželansko pismo; za vse večne čase se daje statutum ,da se imajo vsi sprejeti ali za sprejem oglašeni deželni, kateri bi se za ta stran priženili, izključiti iz deželanstva in niti k eni zborbi več ne pripustiti.

Tako so kaznovali viteza Janeza Sonca; plemiči pa, ki so ga proti zapovedi deželnih stanov pozvali na dvoboj, bili so mehko posvarjeni in drugega nič! Oj ti srečni stari kranjskonemški časi!