V

Tiste dni je imel Janez Plavec, znan pretepač in kričač, dobro obiskavano gostilno za cerkvijo sv. Florijana tik mestnega ozidja. Točil je novo nemško pijačo, pivo, katero se je ravno tako tiste čase pričelo udomačevati po mestu ljubljanskem.

Omenjenega dne proti večeru je bilo v Janezu Plavca pivotoču precej gostov. Krčmar sam pa je tičal v temni veži ter se oziral po ulici navzdol, če morda ne pride še kdo.

"Barba," dejal je svoji ženi, ki je pred ognjiščem stala, "danes je lepo polno. Ta nemška pijača vleče. Ko točiš, glej, da je veliko pen v vrčih. Pijane glave kaj takega ne opazijo. Denar, ki ga za pene potegnem, pa šteje ravno toliko kot oni, ki ga za pijačo dobim. Ha ha!"

"Kaj pa, če deželni stanovi zvejo?" vprašala je žena plašljivo.

"Deželni stanovi imajo sedaj druga opravila, sedaj ko pride cesar!" odgovoril je nato Plavec lahkodušno. "Sicer se jih pa malo bojim. Saj vidiš, kako mehko so danes sodili. Janez Plavec je lisjak, in za nos vodim vsakega, naj je ud deželnih stanov ali beraški dijaček, ki se pri meni napije ter jo hoče popihati, ne da bi plačal. Deželni stanovi, moj Bog, deželni stanovi. A si že slišala kdaj, da je zajec požrl volka! Ti stanovi! Veliko imajo besed, pa malo storé. Glej torej, da bodo pene po vrčih!"

Pri tem se je pošteni gostilničar obrnil ter namerjal stopiti v pivnico. Pri vratih je obstal ter se zopet zasukal proti ženi: "Barba, tu notri je danes tudi tisti Kljukec z Gorenjskega. Veliko pije, plača pa nerad! Glej mu na prste! Ko je bil zadnjič tu, izginilo je nekaj nožev, nekaj žlic. Glej mu na prste. Pri moji duši, če staknem, da mi krade, polomim mu vse kosti in rebra po životu!"

To rekši, odpre vrata ter stopi v pivnico. Tu se pravi hip pri sebi svetilnici ni moglo razločiti, kdo je navzočen. Čul se je krik, smeh in tudi posamične kletvine. Govorilo se je latinski - bilo je precej dijakov v sobi - nemški, laški in tudi slovenski.

Takoj pri vhodu je sedela pri slabo otesani kmečki mizi tenka in grbasta oseba. Mož se je tiščal v kotu ter se skrival v temo, ondi vladajočo. Z zvitimi očesci je opazoval gostove za drugimi mizami ter se neprestano nekako neprijetno smejal.

Časih se je naslonil po mizi in tedaj se je pokazalo v svetlobi hudobno njegovo obličje, s katerega je štrlel neobičajno dolg, suhljast nos. Tik njega je sedel dijak Vid, s katerim smo se bili že poprej seznanili v lopi deželnega dvorca. Tu sem je prišel, da je pričakoval Jurija Ljudevita, kakor mu je bil obljubil.

Pila sta pivo iz velikega vrča ter le malo govorila. Tu in tam je izpregovoril starec: "Pij, Vid! Danes bode nekaj zaslužka, kakor praviš!"

Pri tem se je neprijetno smejal.

"Kdaj pride tista turjaška kislica!"

"Kdaj, ne vem. Rekel je, da pride. Torej morava čakati, četudi do polnoči!"

"Prav, prav, pa čakajva! Saj bode plačal! Kako pa ti je kaj v šoli? Ali so očetje jezuitje zadovoljni s teboj? Ali se pridno in dobro učiš? He, dlaka, o tem kaj povej poštenemu svojemu stricu!"

"Vidi se ti, vidi se ti! Saj se ti svet skozi rebra! Pusti vse to, moj Vid, pa se mene poprimi. Videl boš, da se ti bode bolje godilo, hi, hi!"

Bledi mladenič se je zamislil, potem pa odgovoril tiho: "Ne morem! Nekaj moram postati, stric! In upam, da bode Ljubljana še doživela, ko bode beraški dijak nosil zato verigo okrog vrata in škrlat ob rami! Tudi se mi zdi, da ne živite pošteno. Danes vsaj ne bodete ničesar hudobnega skovala, ker potem bi videl rajši, da mi zgnije jezik, s katerim sem obljubl Juriju Ljudevitu, da vas hočem poklicati tu sem! Nekdaj, ko so me hoteli ljubljanski mesarji pobiti pri pretepu, rešil me je Jurij Ljudevit. Hvaležen sem mu, a nikakor ne toliko, da bi mu prodal nesmrtno svojo dušo, katero naj mi pokliče neskončno usmiljeni Bog k večnemu zveličanju!"

Prisiljeno se je zasmejal starec: "Polna skleda mi je ljubša od poštenosti. Ta še ni nobenega nasitila. Sicer pa ostani, kjer hočeš. Da nisi moje sestre sin, ne bi te že davno pogledal več, tako si dolgočasen."

Potem se obrne k Janezu Plavcu, ki je bil ravno bliže pristopil ter kakor jastreb premeril z ostrim očesom mizo, če ni kaj izginilo z nje.

"Plavček, he!" kričal je grbač, "pojdi pit, stari pehar! He! Plavček!"

Gostilničar je pristopil ter pil iz vrča. Oni ga je zaničljivo opazoval ter vprašal končno: "Ali veš, komu mi na Gorenjskem prav ima ,plavalec' ali ,plavček'? Ugani, pa ti plačam vrč te nemške godlje, s katero slepariš za naš dobri in pošteni denar!"

"Komu?"

"Volu bele barve, ki je malo črnikast po hrbtu, ha, ha!"

Tudi drugi gostje so se smejali, kar je poštenjaka gostilničarja prav močno razkačilo.

"Tvoja sreča, Kljukec, da nisem pijan! Drugače bi ti premedel vse tvoje kosti."

"Kaj!" in Kljukec se je dvignil izza mize, "poskusi malo, Plavček, le poskusi!"

Plavcu je udarila kri v lice.

"Hudiča, ti mi zabavljaš v moji hiši! To se Janezu Plavcu še ni zgodilo! In ti, ti, kaj prej kot ne kradeš, ki zoblješ moje žlice, moje nože!"

Ves srdit je planil proti onemu, ki je bil medtem zlezel iz kota. Poprej se je videlo možu, kakor da je grbast. Ali sedaj je v hipu stegnil svoje telo, da je bil dolg kakor smreka. Ko ga je hotel Plavec s tolstimi rokami pograbiti okrog vrata, poprijel ga je bliskoma okrog pasa, dvignil ga v zrak ter treščil na tla, da so ubogemu gostilničarju vse kosti zaječale po telesu in da so glasno zaškripale deske pod njim.

Janez Plavec se je takoj zopet na noge postavil. Ali bistroumnež je preračunal v duhu, da je tu staknil svojega moža Vstal je, škripal z zobmi ter grozovito klel - a Kljukca se i več lotil. Kljukec pa se je takoj zopet izgubil v grbo, vsedel se mirno za mizo v kot ter izpregovoril: "Plavček, tu vzemi vrč in natoči ga, da bode poln! Pene obdrži zase, teh ne pijemo radi mi z Gorenjskega! Sicer pa puščaj svoje pivce v miru, če hočeš za slabo pijačo kaj potegniti!"

Janez Plavec je škripal z zobmi - a vzel vrč ter odhitel, da ga napolni. Smeh in krohot sta a spremljala. Vsi pivci so z veliko živahnostjo opazovali boj in njega izhod. Vsi so privoščili Plavcu, da je bil tepen, ki je sicer tako rad druge pretepaval.

Komaj je stopil tepeni gostilničar iz sobe, prihrumela je v njo tolpa dijakov, ki je proti noči ušla iz vzgojevališča očetom jezuitom. Rožljaje so pometali svoje meče v kot ter kričali po gostilničarju, da naj donese pijače. Usedli so se okrog hrastove mize ter tolkli z pestmi po nji.

"Nunc est bibendum!" vpil je tolpe voj. Bil je opravljen v črn žamet, kar je pričevalo, da je sin boljše hiše.

"Confratres!" ogovoril je družbo, "danes smo se zbrali, da bomo zapili moj cekin. Beneške republike stari cekin je to, in sam Bog zna, koliko rok je že prehodil in koliko vina se je že spilo zanj. Sedaj je v mojih rokah, in to vem, da je prišel v prave roke."

"V prave, poštene roke!" pritrjevali so mu žejni prijatelji.

"Pri zadnjem slovesu mi ga je potisnila moja mater dolorosa v roke, skrivoma in tako naglo, da ničesar ni opazil moj 'pater familias', ki mi je dajal na pot obilo dobrih naukov, a drugega nič! Kaj čem z nauki?"

"Te nam dajejo očetje jezuitje!" silili so se nekateri vmes.

"Dà, teh imamo v tem pustem kolegiju! Zatorej mi je bil materin zlat ljubši od zlatih naukov očetovih. Zatorej sem komaj čakal, da ga izpremenim v to nemško pijačo, ki tako rada teče po grlu kakor stopljena mast."

V tistem hipu je donesel Plavec pijačo ter jo postavil pred Kljukca. Takoj ga je opazil dijak ter zavpil proti njemu: "Kako pijačo imaš danes, mi Plaute, in kaj ti je skuhala tvoja zakonska družica?"

Janez Plavec je pristopil k hrastovi mizi, zavil svoje oči proti nebu ter sklenil roke čez prsi.

"Carissime Quinte!" pričel je z latinsko, s težavo mu v glavo vtepeno frazo, "tu imam nekaj prav rahlega piva, mrzlega kakor led sredi zime. V peči pa se greje v rumeno pečeno pišče! Taka je, carissime! Tudi smo pekli danes, in beli kruh je mehak kakor vodene pene! Da, carissime, to vse se dobi pri meni, in še mnogo drugega dobrega! A stvar je ta, da samo za denar, kakor pravi naš ,pactum'; ali kako že imenujete tisto! Denar na mizo, in tudi Janez Plavec ostane mož beseda!"

"Umazana duša," kričal je óni, "ali meniš, da smo mi kaki ostanki, kaki čevljarji, ki na dolgu ostanejo, kar spijó, kar snedó!"

Vstal je, opazoval nekaj časa tolsti obraz tolstega gostilničarja, potem mu pa s silo zaničljivostjo zatrobil na uho: "Reva!"

Janez Plevelc je odskočil ter s poprejšnjo ponižnostjo odgovoril: "Res vse se dobi pod mojo streho, ali vse samo za denar!" Če bi brez denarja dajal in na mizo nosil, postal bi skoro do kosti obrana reva! Taka je, carissime Quinte!"

Nato je izvlekel "carissimus Quintus" materin svoj zlat iz žepa ter ga vrgel na mizo, da je prijazno zažvenketal pohlepnemu gostilničarju na uho!

"Poznaš li ta obolus, peklenske gostilne peklenski gospodar? Prikloni se nam, kakor se priklanjaš Volku Engelbrehtu, če mu prideš v pot s širokim svojim trebuhom! Taki zlati tiči so pri nas doma, in ti se nas predrzneš povpraševati za denar. Mika me nasvetovati dobrim prijateljem - poglej jih tu, umazani krčmar, marsikdo izmed njih bode nekdaj ud deželnih stanov in ne bode hotel ljudi tvoje vrste niti pogledati! - mika me torej nasvetovati tem izvrstnim prijateljem, da bi te položili na hrastovo mizo ter ti premerili rebra, da bi se ti zvijala grešna duša v hudobnem telesu! Ali mu skažemo milost, confratres?"

"Damus veniam!" odgovorila je družba slovesno.

"Prikloni se tem dobrim gospodom, ki ti za danes skažejo milost. V prihodnje pa pazi, da se vedeš, kakor se ti je vesti nasproti tako odlični družbi!"

"V ponižnosti se vam priklanjam, visoki gospodje in prihodnji naši stanovi!"

Janez Plevec se je res globoko priklanjal ter s svojimi pohlepnimi pogledi požiral rumeni cekin sredi mize. "To je prava latinščina, carissime Quinte, ki se tako rumeni kako rumenjak iz jajca! S čim naj pričnem: s klobasami, s piščancem ali s kruhom? Kaj se ukazuje? Kaj se zapoveduje, he, confratres."

"Panem et circenses! Pričnemo s klobasami, ali ne, confratres? " vpraša gospod "Quintus".

"Bene di ist!" oglasé se tovariši okrog njega. "Sedimo torej! Caius, ti sedeš k meni na levo; Augustulus, ti na desno; Marius, ti tu sèm; Tiberius, ti tja!"

Dajali so si napačna imena, iz zgodnjega vzeta.

Vsakemu je gospod Quintus nakazal mesto. Ko so sedeli, vzdihnil je olehčan: "Deo gratias! Hvala Bogu, da sem tu! Pri oknu sem moral danes uiti; a v posteljo sem položil debelo repo, da bode slabovidni dominus praefectus, če dolgi svoj nos vtakne v spalnico, menil, da je to Quintus, ki spi na vse pretege! Deo gratias! Lepa zvest je, če se preslepari dominus praefectus, tako kakor ga presleparim jaz nocoj to noč! In ti, Augustule, kako si jo popihal iz kolegija?"

"Poprijel sem se vratarja," odgovoril je Augustulus, ki je bil tanek in pegast mladenič. "Pijan, težko pijan je bil ta poštenjak. Ko je šel zapirat hrastova vežna vrata, ponudil sem se mu v službo, da mu zaklenem neokretno ključavnico! Potem sem ga svedral, rožljal in sukal s ključem, da je oni menil, da je zaprto! Oddal sem mu ključ ter izpregovoril ponižno: ,

Reverende, sedaj je zaprto!' - Bog ti poplačaj, dobro se ti bo godilo na zemlji, ker se ti starčki smilijo!' A vrata so bile le na videz zaklenjena in še sedaj so odprta. Naš vrata pa spi in težki ključ mu tiči pod blazino in prijetno se mu sanja o malvazijskem vinu in drugih dobrinah! Ha, ha!"

Dobro si ga speljal, Augustule," pohvalil ga je gospod Quintus, "in če boš tako napredoval, postaviti te hočemo na višje mesto, tako da ne boš več Augustulus, nego ponosni Augustus!"

Razveselil se je Augustulus dane mu pohvale ter odgovoril ponižno: "Vse moči bodem napel, da postanem ponosni Augustus!"

Prineslo se je piva v velikih vrčih. Tako je vstal gospod Quintus ter izpregovoril latinski: "Naša družba, confratres, ima namen podvreči se nekim zakonom - legibus et constitutionibus - da se pije s pametjo, kar se spije, in z zavednostjo zauživa, kar se zaužije. Ti zakoni zaukazujejo, da se izvoli glava, ker to veste, da ga ni kolegija brez rektorja!

Izvolimo si torej rektorja!"

"Sis rector nostre!" zavpila je družba enoglasno.

Gospod Quintus se lahko priklonil: "Težak je ta posel, in kakor znate vsi, ima rektor v našem kolegiju plešasto glavo, in to od samih skrbi! Ali vaše zaupanje me časti! Bibamus!"

"Bibamus!"

Vsi so dvignili težke vrče ter krepko in pošteno v dolgih požirkih vlekli grenko pijačo iz njih.

"Vse časti je vreden tak pričetek iz Bogu bodi hvala zanj! izpregovoril je Quintus.

"Deo gratias!" govorili so za njim tovariši.

"A kje je danes naš Marcus Tullius, naš Cicero! vprašal je rektor ter se srpo ozrl po zakajeni sobi.

"Tam v kotu čepi," odgovoril je Augustulus, "in kakor se mi vidi, ima nekoga, kateremu skuša izmolsti kaj žvenketajočega!"

"Pojdi in povej mu, da ga kličejo zakoni - leges et constitutions - in da ga vabi predse mogočni kolegij, ki se je pod mojim varstvom ustanovil danes v teh svetih prostorih!"

Augustulus je vstal ter šel k mizi, kjer je tičal Vid s svojim stricem.

"Rektor te kliče, Marcus Tullius!"

"Kaj tuli, ta pega?" vpraša zbadljivo stric.

"Pit me kličejo, in iti moram, sicer me stepo!"

"Nespametno bi bilo, če bi ne šel tja, kjer se pije brezplačno! Kdaj je rekel óni, da pride?"

"Vsak hip mora tu biti!"

"Malo še počakam! Sicer je to čakanje prav dolgočasno! Hodi!"

Marcus Tullius in Augustulus sta odšla v kolegij.

Takoj potem je pristopil h Kljukčevi mizi krčmar Plavec ter dejal tiho: "Nekdo je zunaj! In gotovo se ne motim, če ga prištevam tistim, ki imajo kaj v žepu! Po Vidu povprašuje. Kaj naj mu rečem?"

"Reci mu, Plavčke, da ga tu pričakujemo, prav težko pričakujemo!"

"Naj tedaj pride te sem?"

"Kam pa? Ali meniš, da bodem jaz za njim lazil! Ali meniš, da sem kak gostilničar, ki pred vsakim Kraševcem prah liže! Tu sèm naj pride, če hoče. Če noče, naj pa odfrči na Grintovec!"

"He prijatelj," in tu se je Plavec delal silno prijaznega, "ali mi bodeš odgovoril, če te vprašam?"

"Če bo vprašanje pošteno, dobiš tudi pošten odgovor!"

"Kdo je, ki zunaj čaka? Denar mora imeti, he!"

"Vidiš, Plavček," odgovoril je Kljukec lahkodušno, "zmeraj sem vedel, da si stara, radovedna ženska. In res si to. Kdo je, vprašaš? Volk Engelbreht je, deželni glavar!"

"Volk Engelbreht!" začudi se gostilničar. "In kaj če pri tebi?"

"Pri meni? K tebi je prišel, ljubi moj Plavček, pregledat, če točiš po pravi meri. Saj veš, da visoki stanovi tako od stani že vedo, da ni vse v redu v Janeza Plavca gostilni, kar se tiče mere in poštenosti!"

"Nikar se ne šaliti! Kaj če njega ekscelencija sedaj pri meni! " Ali vendar mu je izginila kri z lica, in tresel se mu je glas, ker Janez Plavec je poznal ostre zapovedi, katere so deželni stanovi dajali gostilničarjem glede mere in tehtnice. Prešinila ga je nekaka slutnja, in bilo mu je tesno pr pohlepnem srcu. Da je poštenjak poznal prihodnjo svojo usodo, otrpnil bi bil popolnoma! V resnici je padel pozneje visokim in ostrim deželnim stanovom v pest, in ti so ga poslali v tesno in mokro ječo na ljubljanski Grad, kjer se je Janez Plavec leta in leta pokoril za brezštevilne pretepe in sleparstva, s katerimi je vznemirjal svoje someščane.

"Nikar se ne šaliti! Povej mi resnico!"

"No, ker si pošteno vprašal, naj ti je pošten odgovor! Volk Engelbreht je, to mi lahko veruješ!"

"Moj Bog, kaj pa hoče?"

"Saj veš, Plavček, da prihaja cesar v Ljubljano! Ko sèm pride, bode napravil bogato kosilo ter nanj povabil deželne stanove, vladiko, korarje in vse te velike gospode!"

"A kaj hoče pri tebi?"

"Čakaj no, saj vse zveš! Kosilo bode napravil, in to tako, kakor se v Ljubljani še ni jedlo do sedaj! Volk Engelbreht, naš slavni deželni glavar, pa je sedaj prilezel tu sèm, v temno tvojo gostilno! Mislil si je: Prišel je ta Kljukec z Gorenjskega, in cela Ljubljana ve, da je tu. Če kje tiči, tiči gotovo v Plavčkovi gostilni ter zapravlja drag denar. Nekaj imam izpregovoriti z njim! Zatorej je prisopel s težkim svojim trebuhom danes zvečer tu sèm. Ali veš, po kaj je prišel? He, Plavček?"

Napel se je obraz tolstemu gostilničarju: "Povej mi resnico, prijatelj!"

"Deželni glavar je tu," nadaljeval je Kljukec lahkodušno, "to se ne dá tajiti. In prišel je - poslušaj Plavček - prišel je vprašat mene - Kljukca z Gorenjskega, če me sme cesar na svoje kosilo povabiti. He, Plavec, kaj naj mu odgovorim?"

"Šleva kljukasta!" zatogotil se je Plavec ter jezno odhitel iz sobe.

"Reci onemu zunaj, da naj pride tu sèm!" vpil je Kljukec za njim. "Ne pozabi tudi, da mi je vrč prazen in da sem žejen kakor suha goba. He, Plavčke!"

Skoro potem je vstopil v sobo Jurij Ljudevit. Zavit je bil v dolg črn plašč, s katerim si je nekoliko zakrival obraz. Ker si je bil potisnil široki klobuk globoko na oči, ni se mu bilo bati, da bi ga spoznala družba. Tudi je bila soba že prenapolnjena z dimom; in ker so bili dijaki že precej pijani, tako da so s svojim krikom in hrupom vzbujali občno pozornost, ni se nihče ozrl po novem prišlecu.

Le-tá je obstal pri vratih ter premeril izpod klobuka z ostrim pivsko družbo. Dijaštvo mu ni posebno bilo pogodu; zagodrnjal je nekaj pri sebi o pijanih otrocih, ki naj bi raje spali nego razsajali po gostilnah! Poluglasno je izpregovoril: "Ti hudiči, saj me poznali menda ne bodo. Lahko mi zmedo vse, če me zavohajo!"

Še bolj tesno si je obvil s plaščem obraz ter se končno usedel h Kljukčevi mizi. Ta ga je že dolgo časa opazoval s hudobnim svojim pogledom in se je jezil, da ga ne ogovori, ker je vendar k njemu prišel. V resnici je Jurij Ljudevit tiho sedel pri mizi; ni vedel, koga naj bi ogovoril. Iskal je z očmi dijaka Vida, in ko ga je staknil v pijanem kolegiju, polastila se ga je misel, da je fantè v svoji pijanosti morda na vse pozabil. Siknila mu je kletvica izmed zob. Tedaj se mu je ujel pogled s svetlim pogledom njegovega soseda.

"Hejla!" izpregovoril je Kljukec in po suhem obrazu se mu je spustil satirski smehljaj, "hejla! Kaj tako skrivaš svoj obraz? No pa ga le skrivaj, saj te dobro poznam. Ko sem bil zadnjič na Hrvaškem, poznal sem človeka s tvojim obrazom in - lonce je vezal!"

Jurij Ljudevit se je preplašil. Pomaknil se je po klopi bliže ter odgovoril tiho: "Nikar kričati, sicer ti porinem bodalce v trebuh -"

"Oj, vi ste, gospod! Sedaj, ko ste bliže prisedli, sem vas šele spoznal, dasi mi je pravil Vid, da pridete! Ne zamerite, ne zamerite, res sem mislil, da ste loncevez! Ta prekleti dim! In besedice niste izpregovorili!"

Kljukec se je delal ponižnega, a Juriju Ljudevitu se je vendar dozdevalo, da se šali z njim!

"Molči sedaj in odgovarjaj nato, kar te bom vprašal!"

"Vse, kar želite! Ta preklicani loncevez, da me je tako premotil!"

Jurij Ljudevit je stisnil obrvi, kar je pričevalo, da mu pričnejo ošabno srce kipeti.

"Menim, da se šališ z menoj!"

"Bog varuj! Ne zamerite mi, milostivi gospod! Ne zamerite gorjanskemu kmetu, ki sploh ne ve, kako se mu je vesti z gospodo!"

"Dobro! Vid mi je pravil, da boš tu nocoj!"

"In tu sem, kakor vidite!"

"Ali imaš možnost, da tiščiš jezik za zobmi, kadar ti je prepovedano govoriti?"

Kljukec ni takoj odgovoril.

"Tu sem, kakor vidite, in obilo sem že pil in precej je že dolga pri Plavčku! Ha, kaj pa o tem!"

Mož je očividno poskušal zadevo spraviti na denarno polje.

"Tu imaš in plačaj!"

Jurij Ljudevit je stisnil nekaj zlatov pohlepnemu rokovnjaču v pest.

"Vprašali ste me," odgovoril je Kljukec sladko ter z veliko zadovoljnostjo spravil, kar se mu je bilo v pest potisnilo, "vprašali ste me, visoki gospod, če molčim, kadar mi je molčati!"

"Stvar, radi katere sem prišel, je taka, da se bode moralo o nji molčati!"

"Nič ne dé, nič ne dé! Če je treba, molčim kakor svetnik v cerkvi. Seve!"

"No, kaj?"

"Seve -" nadaljeval je Kljukec z zvitim pogledom, "seve, da se mi morajo usta malo - zapečatiti. In če je ta pečat zlat, toliko ljubši mi je! Hi, hi!"

Jurij Ljudevit je zopet posegel v žep in znova je sosedu stisnil nekaj zlatov v lačno pest.

"Ha! Vi umejete ta posel! Vi ste učen pečatov in zanesete se lahko, da bom molčal kakor kamen sredi gore!"

"Tu jih preveč posluša! Morda greva na ulico. Tudi vroče je tudi notri!" dostavi Jurij Ljudevit.

"Prav! A še nekaj je! Meni ste dali, kar mi gre - za prvo potrebo. Hvala vam, visoki gospod. A tu je še moj Vidak. Priden fantiček je in očetje jezuitje tam čez ga imajo prav radi. Danes sem plačal sveto mašo očetu rektorju in roko sem mu poljubil in povprašal sem, kako je kaj z moje sestre sinom. Prav močno ga je pohvalil oče rektor. In sedaj mislim, da mi za tisto mašo povrnete in da mi za dečka tudi kaj daste! Molil bo za vas!"

Znova je posegel Jurij Ljudevit v žep in zopet je potisnil hlastnemu sosedu nekaj zlatov v prazno perišče.

"Bog vam bo plačal in fantek bo molil za vas! Hej Plavček, prikrevljaj sem! Povej, koliko je dolga, gospod ti hoče plačati! Saj veš, koliko sem spil in zaužil."

Debelo je pogledal Jurij Ljudevit, ali končno je poplača tudi - račun. Potem pa se je urno dvignil izza mize ter treščil z glavo ob količek, ki je nad njim gledal iz stene. Obešali so nanj mehove, ali v steno so ga bili po stari navadi zabili tako nizko, da so morali gostje z glavo butati vanj, ko so izza mize vstajali. Zaječal je Jurij Ljudevit ter v bolečini spustil plašč, ki mu je zakrival lice. Tudi mu je bil odpadel klobuk, tako da se je za trenutek pokazal ostro črtani krasni obraz mladega plemiča.

Takoj so ga opazili dijaki.

"Ecce, Georgius Ludovicus!" zakričal je pegasti Augustulus.

Jurij Ljudevit se je podvizal, da je prej kot mogoče izginil iz sobe. Z njim je izginil tudi Kljukec. Ko sta prišla na tlak pred hišo, odplazila sta se kakor črni senci v noč, da ju hipoma nikjer ni bilo videti več.

V pivnici pa so dijaki kakor besni poskakali izza miza. Gospod Quintus, ki je medtem že davno vtaknil beneški zlat v najskrivnejši žep svoje obleke, opasal si je meč ter svoje tovariše navduševal za pretep.

"Take lepe prilike še ni bilo, confratres! Prav v past se nam je ujel! Po njem torej! Zadnjič so nas tepli plemiči, in morali smo bežati in pretočili smo marsikatero kapljo krvi! Jurij Ljudevit naj plača za vse! Po njem torej!"

Kakor burja so se drvili iz sobe. V veži jih je ustavil Janez Plavec.

"Kaj je to, confratres! Kam hočete zdaj, oho, prijatelji! Malo postojte!"

"Ali ne vidiš, da smo pri delu. Stopi v stran, mi PLaute! kričal je Quintus.

"Oho, prijatelji! Te latinščine ne umejem! Kje je beneški cekin? Ko sta se najeli, napili in nakričali, pa bi jo radi okrog ogla popihali kakor sapa, ki je nikdo nevidi! Confratres, kje je cekin!"

Dvignil je roko, da bi gospoda Quinta za vrat pograbil. Ali le-tá je gostilničarju, ki je bil tedaj že pijan, spretno izpodnesel nogo, da se je le-tá zvrnil po trdih tleh. Smejaje so se zmuznili dijaki mimo ter v črno noč - za Jurijem Ludevitom, da bi ga pretepli po tedanji dijaški navadi.

Togotno se je vzdigaval Janez Plavec.

"Ušli so in plačali niso! Pojedli so klobase iz peči in rumeno pečena piščeta! Moj Bog, in plačali niso! Pri moji duši!"

Vzdignil se je ter planil iz veže. Tedaj se je priplazil nekdo pri zidu ter hotel spraviti v vežo. Pograbil ga je Plavec za vrat ter ga pričel daviti.

"Vsaj tebe imam! Drugi so izginili, ali tebe tiščim v pesteh! tulil je srdito, meneč, da je staknil dijaka.

"He! Kaj hočeš, ali nisi plačan! He! Plavček!"

Gostilničar je spoznal, da ima dolgega Kljukca v rokah; s kletvico je odletel od njega ter požrl bridkost tistega večera v razljučeno svojo dušo. Kljukec pa je lahkodušno zopet vstopil v pivnico ter hripavo kričal po pijači.