VII

Turjačanje, izsesavši bogastvo iz zemlje slovenske, bili so tedaj na vrhuncu posvetne sreče in slave. Živeli so v blesku kakor kak despot v jutrovi deželi, ki se valja po mehkih blazinah ter seka s sabljo po sužnjih, če mu količkaj ni po volji njihovo vedenje.

To bogastvo so bili nakopičili po gradovih, ki so jim čepeli po holmih slovenskih in posebno tudi v ljubljanskem tako zvanem knežjem dvorcu, ki so ga bili nekaj let pred časom neše pripovesti Turjačanje na Novem trgu v Ljubljani sezidali. Velikanski in obširni vrt, segajoč od sedanje Zvezde do sedanjih Križank, obkroževal je to palačo ter se s svojimi belimi stezami, fazanarijami, vodometi, umetnimi votlinami in s hribčki, kjer so kunci imeli svoja gnezdišča, v tistih dneh občudoval za ponos sveta, predvsem pa za ponos kranjskemu plemstvu. Dandanes je pač izginil, da ni duha ne sluha po njem, malone ravno tako kakor blesk nemških Turjačanov, o katerem v Slovencih malone ni sluha ne duha! Za vrt nam je žal, blesk pa radi prepuščamo -- zgodovinskemu spominu!

Ravno tiste čase je, kakor že rečeno, Turjačanom cvetela najdivnejša sreča. Herbart Turjaški je bil s svojo junaško smrtjo razlil nekaj poezije po celi rodbini ter ji za dolgo časa zagotovil in utrdil hvaležnost slovenske domovine. Za dogmo je skoraj veljalo, da Kranjska ne more brez Turjačanov ničesar opraviti. In tako se je v Kranjski resnično tudi vse sukalo okrog Turjačanov! Na drugo stran pa so tiste dni zastopali rodbino trije bratje, katerih je imel vsak svoj talent. Volk Engelbreht je glavaril z velikim vplivom v Ljubljani, a Janez Vajkard je bil skoro vsemogočen minister na dvoru Leopolda. Tretji, Herbart, general v hrvaški in pomorski granici, pa je tudi bil na svojem mestu ter množil slavo mogočne rodbine.

Dva dni pred cesarjevim dohodom je dospel tudi knez Janez Vajkard v belo Ljubljano ter z veliko kavalkado zajezdil v knežji dvorec. Takoj so oblegle mnogobrojne čete radovednega ljudstva mogočni vhod, da bi pri priliki vsaj za trenutek zrle v obličje veljaka. Ali Janez Vajkard, popeljavši slabotno in bolehno svojo soprogo v njene sobe, vlegel se je v posteljo ter se no menil za radovedno občinstvo. Bil je zelo truden od dolgega pota, dasi mu je bilo tedaj komaj sedeminštirideset let, torej še v cvetoči starosti.

Knez je prespal celo dopoldne, a opoldne je jedel sam v svoji sobi. Šele po jedi je prišel k bratoma, ki sta ga pričakovala v veliki dvorani. V kaminu so morali zapaliti ogenj, ker je Janez Vajkard trdil, da je mraz in da ga zebe. Končno je sedel na visok stol ter bil prepričan, da je v svoji s hermelinom obrobljeni obleki vsega občudovanja vreden in da ga tudi občudujeta rodna mu brata.Z belimi svojimi prsti je sedaj in sedaj nervozno posegel po zlati verigi, ki jo je nosil okrog vratu. Brata Volk Engelbreht in Herbart sta posedla v bližini istotako na visoke stole ter z nekako ponižno vdanostjo pričakovala, kdaj bode brat in knez pričel razgovor.

Vprašal ju je po tem in onem; ali ta dva sta vpraševala, kako je potoval in kake novice prinaša s cesarskega dvora.

"Da," pričel je knez zaspano razgovor o dvoru, "naše življenje ni lahko in prete nam ravno tolike nevarnosti kakor tebi, Herbarte, ki nam braniš granico!"

"Verujem, verujem, Waicharde," odgovoril je Volk Engelbreht vdano, "ali cesarja najvišja milost je paa tudi plačilo, ki je vredno najnevarnejšega boja!"

"Upajmo, da mu zasije nekdaj tudi ta milost!" pristavil je general Herbart hudobno. Bil je vojaške, odkritosrčne narave in v hipu se je razsrdil, ker se mu je dozdevalo, da ga hoče brat -- knez - pitati z nekoliko dvorsko milostivo ošabnostjo. Knez je obrnil nato pogled proti generalu ter ga nekaj časa molče opazoval, potem pa je malone zaničljivo odgovoril: "Upam, da mi že sije! A vi tam pri Turkih ne morete zvedeti vsega, česar je poln dvor cesarski!"

Brat Herbart se je sklonil proti bližnji mizi, kjer je v srebrnih posodah stalo vino. Nalil si je kupo ter jo izpil. Potem šele se je lahkodušno oglasil: "Knezu Logkovicu -- in to se pripoveduje še celo pri nas v Turkih -- ima Leopoldus, presvetli naš vladar, baje tudi nekoliko srca odprtega!"

Janez Vajkard je obrnil proti stropu obraz ter si napravil okrog ustnic lahan smehljaj, kakor da je hotel reči: saj ti odpuščam, ker ravno ne veš in ne moreš vedeti, kake so reči. "Knez Lobkovic," odgovoril je potem, in to morda še bolj z zaspanim glasom, "ta novopečeni tajni svetnik! Kaj mi hoče ta? Kaj mi more ta? Kadar hoče njega veličanstvo po jedi kartati, tedaj kličejo tega tajnega svetnika, tedaj je na mestu ta diplomatič, da vzdihuje, kakor vzdihuje njega veličanstvo, ter se vede, kakor so se časih vedli dvorni šaljivci! Nabrušen ima jezik in ženskam ve hvaliti njihova obličja. Ali kadar je treba in diplomaticis izpregovoriti besede, tedaj, moj ljubi Wolfgange, tedaj je pa knez Lobkovic kakor skrhan nož, ki ne reže niti najmehkejšega lesa ne! Ha, ha! In takega človeka naj bi se bal vojvod v Muensterbergu? Tako mi trojice, slabo ste poučeni v vaši granivi! Ha, ha!"

"Ha, ha!" smejal se je tudi Volk Engelbreht, in dobro mu je dejalo, kar je govoril brat -- knez, o katerem se je v istini na skrivnem že pripovedovalo, da se mu maja dvorsko stališče.

"Prišel je ta boehajmski žlahčič," pričel je knez znova, "ter mi hotel nakaj časa vodo kaliti. A njega veličanstvo -- kakor je še mlad -- spoznal je takoj biser od slabega peska. Doživeli bodemo še nekaj slavnih dni -- mi Wolfgange -- in jaz jim bodem stal na čelu, jaz bodem vse pripravil, da bodo napočili presvetlemu mojemu cesarju, kakor gotovo mi pomaga Jezus Kristus, naš odrešenik!"

"Mi, ki živimo neprestano in castris et armis," odgovoril je general, "mi takih zadev in razmer ne umemo presojati!"

"Zategadelj," pokaral ga je knez, "so tudi državni posli različno razdeljeni! Temu je opasal visoki vladar ostro brušeni meč, da seka po sovragih; onega je zopet poklical k sebi ter ga postavil na prostor, kjer mirujeta pest in sila, kjer je odkazano duhu širno polje, da skazuje kakor kraljev lev svoje moči. Tako je, mi Herbarte, in zatorej govori vsak o tem , k čemur je poklican!"

"Resnica je to, resnica!" pritrjeval je Volk Engelbreht. Po kratkem premolku je pričel knez znova: "Sedaj vama hočem nekaj povedati, kar mi je do sedaj ležalo v dnu moje duše, kakor leži kamen v najtemnejši globini morja. Moja zvezda je komaj izšla in pred seboj ima še tek kakor večna zvezda na večnem nebu! Moja zvezda bode žarila kakor komet, ki s svojim repom pokriva celo obnebje, da pred njegovim bleskom otemné druge zvezde stvarniku v rokah. Leopoldus bode imel enkrat kraljestva pod svojo oblastjo, v katerih sonce nikdar ne zaide, in mogočnejši bode, nego je bil Carolus, peti svojega imena! A vse to bodem napravil jaz, ki sem -- kakor polip -- s sto in sto nitkami prepregel nebeško Hispanijo, da se mi izviti več ne more! Koliko noči nisem prespal. V mojih možganih je tolklo in tolklo, dokler ni bila spredena vsaka nit, skovano vsako kolesce! In sedaj mi je jasno vse; sedaj gledam s svojim duhom velikansko to prihodnost, kakor gledam svoj obraz v čistem zrklu! Da, brata in prijatelja, poklican in izbran sem, da prikujem ime onih iz rodu turjaškega visoko na zvezde, in moje ime ne bode imelo manjše slave, nego jo ima ime kardinala Richelieuja!"

Govoril je ponosno, z velikim navdušenjem. Tedaj se Janezu Vajkardu niti v sanjah ni dozdevalo, da bode nekaj let poznej pregnan, pozabljen, zaničevan in s prekletstvom najvišje nemilosti obdan umiral od celega sveta zapuščen v tožnem in samotnem gradiču žužemberškem!

"Da se pa vse to doseže," nadaljeval je knez, "treba je predvsem, da se s posvetno mojo knežijo združi še êna, ki bi mi dajala veljaven in vpliven glas tudi v cerkvi božji; v cerkvi božji, katera še vedno odločuje in rebus nostris! Treba je torej predvsem, da se mi izroči ravno ista oblast, kakor je bila izročena mogočnemu Richelieuju! Postati moram -- kardinal!"

"Kardinal!" Brata, katera sta do tedaj vestno poslušala, dvignila sta se s sedežev in sta prvi hip tako zelo osupnila, da nista znala drugega odgovoriti nego še enkrat vzklikniti: "Kardinal!"

"Da, kardinal!" -- in knezu se je prav odločno kazala v glasu neka zaničljivost, na drugo stran pa tudi nekaka zadovoljnost, da ta dva pritlikavca, ki sta mu bila vendar rodna brata, tako močno strmita o naklepih njegovega velikanskega duha -- "da, kardinal! In svojo besedo in svojo čast vama zastavljam, da hočeta še doživeti, ko bode knez in vojvod Janez Vajkard Turjaški tudi knez in kardinal svete rimske cerkve!"

"Moj Bog, saj si vendar oženjen!" zaklical je general.

"Resnice je, oženjen sem!" odgovoril je lahkodušno, "ali kaj to hoče, mi Herbarte? Sveta cerkev ima moč razrušiti še trdnejše vezi, nego je zakon s slabotno žensko. Sicer pa sem imel do sedaj še vedno srečo pri svojih naklepih. Kneginja, moja soproga, je bolehna, in njeno življenje je pojemajoča luč, ki ugasne morda danes, morda jutri! Prepričan sem, da mi umre ravno takrat, ko bode to moja sreča zahtevala!"

Suhotno se je zasmejal, vstal ter stopil h kaminu, kjer si je grel bele roke.

"Kogar Bog ljubi, poviša ga do nebes!"

Stegal je roke proti plamenu, kakor bi ga zeblo. Brata sta molčala. Knez pa je tudi molčal ter se veselil strmenja bratov. Ko bi mu bil kdo tedaj trdil, da bode nesrečna ta ideja tudi njega, vsemogočnega ministra, podrla v prah in da bode zaradi nje moral umreti kakor izdajica najvišjega svojega gospoda, imel bi ga za blaznega človeka in v obraz bi se mu bil smejal! Ali vendar se je zgodilo tako! In naš Turjačan je moral umreti, ne da bi mu bil purpur venčal častilakomno čelo!

Ko sta brata le molčala, oglasil se je zopet: "Caraffa je že v mojih rokah! A povej mi, mi Engelbrehte, ima li ta vladika Pádenski kaj vpliva pri kuriji? asih mali ljudje več dosežejo, nego bi kdo menil!"

"Vladika Pádenski?" odgovoril je Volk Engelbreht, "ne vem, ima li kaj vpliva ali ne! Naš Janez Vaccano je postal sumljivo star in predober je tudi. Kurija se menda pritožuje, da so duhovniške razmere v vladikovini mnogo mnogo slabejše od tedaj, ko je vladikoval še vzveličani Tomaž Hren. Menim, da nima obilo vpliva!"

V tistem trenutku se je začul zunaj na hodniku (ki ga še sedaj vidimo pri knežjem dvorcu) hrup in prepir. ulo se je vpitje, rovanje, plazenje ob stenah, žvenket orožja in vmes kletvice. Končno so se vrata v dvorano s silo odprla. V mračni prostor je sonce svetlo zasijalo ter žarno obsijalo osebo, ki je med vrati na pragu obstala.

Bil je vitez Sonce! Lasje so mu razmršeni obdajali bledi obraz. Držeč goli meč v roki premeril je s plamtečim pogledom dvorano. Potem je vstopil. Za njim pri vratih se je pokazalo nekaj plašnih obrazov; ali ti so izginili takoj, ker nikdo ni hotel izpiti prve jeze razdraženih gospodov.

Pred kaminom sedeči plemenitaši so vstali ter s strmenjem opazovali tujca, ki je z golim mečem pridrl v njihovo sredo.

"Sonce je!" začudil se je Volk Engelbreht. "Kaj hoče tu ta človek. "

Potem pa je ironično dostavil: "Prosil bi vas, premilostivi in mogočni gospod, da spravite moje orožje. Mi vsi trije smo že sivih las in, kakor vidite" -- tu je pokazal v kot, kjer so sloneli trije meči -- "tudi brez orožja!" --

"Takoj!" dajal je Sonce ter potisnil meč v nožnico, "z vami, visoki gospodje, se ne bodem pretepal z mečem. Pač pa sem se moral z vašimi slugami, ki ne vedo, kako se je vesti s plemičem moje vrste!"

"Ne štejte jim tega v zlo," prosil je Volk Engelbreht zaničljivo, "brez dvojbe je vaš tast mojim poštenim slugam obilokrat kri puščal ter jim stavil rožiče! Zategadelj so morda menili, da se smejo sedaj nekoliko bratiti z zetom!"

"Sedaj se ni časa šaliti, ekscelencija!" vzkipel je Janez Sonce.

Knez Janez Vajkard je dotle mirno poslušal. Sedaj pa je obrnil pogled proti svojemu bratu ter mrzlo vprašal: "Kaj hoče ta človek?"

"Odpusti mi, Waicharde, da te nisem takoj seznanil s tem plemenitim gospodom! To je vitez Janez Sonce, preplemenite krvi, katero pa je sedaj nekoliko pomešal. Oženil se je s hčerjo tukajšnjega ranarja. Če imaš ozeblino na nogi, dobiš pri njem najboljša mazila. Nekdaj ti je strigel brado, ako se še spominjaš? In naš vitez ima njegovo hčer sedaj!"

"Plemenitaš je, praviš!" Bledi obraz ministrov je pri tem vzkliku še bolj obledel. Pristavil je z zaničevanjem: "To niso moje skrbi! A vendar se čudim, da si upa tu sèm tak -- tak plemenitaš!"

"Bodi uverjen," odgovoril je Volk Engelbreht z naglasom, "da bom pravično in ostro kaznoval hlapce, ki so ga tu sèm spustili. Ti zajci!

Vprašam vas pri sveti Trojici" -- tu se je obrnil zopet k Soncu, in na obrazu so se mu zbirali temni oblaki -- "kaj iščete tu? Ali menite, da je tu jahalnica, kjer se nezreli mladiči tepejo z meči, ali pa pivnica v predmestju, kjer se rujejo pijani mesarji in dijaki?!"

"Pravico dežele imenujejo vas, ekscelencija!" oglasil se je Janez Sonce, "Pravico in ljubezen dežele! Komur se godi krivica, sme se zanesljivo zateči k vam, pravijo, in jaz menim, da to ni prazna govorica!"

Janez Sonce je govoril ponižno; usodni udarec pretresel in omamil ga je bil popolnoma ter vzel njegovemu duhu srčnost in ponos.

"e se vam godi krivica," zavrnil ga je glavar, "napravite vlogo pri deželnem odboru, pritožite se pri vicedomu ali pri mestnem sodniku! Naj vam sodi 'forum nobilium' ali mestna guardia ali kdor hoče! Samo nas v miru puščajte, ker tega pač ne morete in ne smete zahtevati, da bi se presvetli moj brat, vojvod münsterberški, pečal z malimi skrbmi Janeza Sonca ali njegovega ranarskega sorodništva!"

"In vendar bi vas prosil, visoki gospod, da me samo za malo trenutkov zaslišite. Krivica, ki me ugonablja, je tako velika, tako grozna, da jo more odpraviti samo vaša mogočna roka!"

"Povejte torej že vendar kdaj, kaj hočete?" vmešal se je general Herbart. "Toliko vsaj vidite, da nas motite v važnih razgovorih!"

"Govorite tedaj!" pritrdil je tudi glavar, "če se stvar že ne d odložiti!"

"Hvala vam, visoki gospodje, da me hočete poslušati, in hvala predvsem vam, svetli general, ki ste izpregovorili besedo zame!"

"Ne bodite pregostih besed, Sonce, nam se mudi," dejal je Volk Engelbreht.

"Takoj sem pri stvari! Tisto popoldne, ko je dohajala hrvaška konjica s svetlim generalom v mesto, hotela je gledati tudi Ana Rozina, moja ženica, ta krasni sprevod. Pregovorila me je, in šele pozno zvečer sva se vračala po samotni cesti proti domu. Tedaj, ekscelencija, napadli so me neznani lopovi skoraj pred mestnimi vrati, pobili me k tlom ter odtirali Ano Rozino v log. Da, skoraj pred mestnimi vrati, prav tako, kakor je to navada v Bosni in Turčiji!"

"Obžalujem vas, Janez Sonce," izpregovoril je nato Volk Engelbreht hladno, "dal bodem ukaz, da se zlodeji preganjajo in, ča jih zasačimo, občutili bodo težko pest pravice. Morda pa je samo šala! S svojim zakonom ste stopili v različno sorodstvo! Znano pa je, da preprosto ljudstvo ni izbirljivo pri šalah! Vse sr bode pokazalo, samo čakati morate! S tem, menim, da je naše posvetovanje končano in da bodete sedaj s primerno ponižnostjo zapustili to sobano, v katero ste prihrumeli s prav neplemenitaško nespodobnostjo!"

"Samo trenutek še, ekscelencija! Prepričan sem, da se moje sorodništvo ni udeležilo pri zločinskem napadu, a prepričan pa nisem, da je vaše sorodništvo istotako nedolžno."

"Moje sorodništvo!" in ekscelenciji se je zopet zatemnel obraz.

"Da, vaše sorodništvo, ekscelencija! Kakor sem vam že pravil, pobili so me k tlom ter mi zvezali roki in nogi, da niti ganiti nisem mogel. Takega so me zvlekli v šumo ter pustili ondi ležati. Šele pozno v noči sem se prebudil iz nezavednosti. Zjasnilo se je bilo medtem nočno nebo, in svetla luna je plula po njem. Prvi hip se mi je zdelo vse kakor sanje. Bolečina po udih in po možganih pa mi je pričala o grozmi resnici. Zvijal sem se v obupu in brezuspešno skušal pretrgati vezi, ki so mi oklepale roke. Nikdo me ni čul, ko sem zdihoval in stokal v zapuščeni noči. Črni nad zvezdami pa me čuti ni hotel ter je dopuščal, da sem bil v prah teptan in da se je veselil hudodelnik svoje pregrešne premage! Ali vendar mi je usmiljeni naš Bog z mogočnim svojim prstom pokazal tega hudodelnika tisto noč. Priplazil se je iz mesta in menil, da ga v temoti ne vidi božje oko. Kakor hudournik se je pripodil po cesti! In ravno tik mene pod bregom se je izpotaknil konj s kopitom ob kamen, da se je jezdec prevrgel v sedlu ter padel na trdo zemljo. Zaklel je ter bil takoj zopet na konju. Po kletvici pa sem ga spoznal in spoznal sem ga tudi po razburjenem licu, ko se je za trenutek proti meni obrnil. Potem pa je oddirjal po cesti kakor strela, gnan od tiste v nebo vpijoče strasti, ki je nekdaj pokončala peklensko Gomoro."

"Kdo je bil ta ponočni jezdec?" vprašal je Volk Engelbreht nestrpno.

"Bil je vaš Jurij Ljudevit, ekscelencija, in proti Turjaku se je drvil, kamor so mu brezbožne roke pritirale plen, meni izvit. Kakor gotovo naj mi pomaga Mati božja, to mi mora plačati Jurij Ljudevit s svojim življenjem!"

Vitez Sonce je škripal z zobmi.

Takrat se je zopet oglasil Janez Vajkard. Ko je Janez Sonce omenjal njegovega ljubljenca, Jurija Ljudevita, obledel je nekoliko knezov obraz. Sedaj pa je izpregovoril mehko, rahlo, kakor da bi se za celo to stvar prav malo zanimal. A vendar se je čula iz njegovega glasa strupena ironija.

"Gospod vitez, ali so to vsi dokazi, kar jih imate? Recimo, da se je mene polastila slast obiskati za trenutek grad mojih očetov, ki ga že toliko let nisem videl, in da sem sedel v sedlu ter v pozni noči -- verujte mi, da bi med dnevom ne utegnil! -- oddirjal proti Turjaškemu griču, ali bi vi tedaj tudi natolcevali mene, Janeza Vajkarda, vojvoda münsterberškega, da sem vam dal upleniti krasno ženico ter jo zaprl v skrite sobane našega grada? To so slabi dokazi, gospod vitez!"

Knez se je lahno smejal. Volk Engelbreht pa je dostavil: "Močno dvojim, da ste govorili resnico! Jurij Ljudevit je vstajal nekaj dni sèm prav rano zjutraj ter z mano obiskoval sveto mašo. Zmotili ste se torej v osebi, gospod Sonce. Sicer pa poznam Jurija Ljudevita predobro, in nemogoče je, da bi se ponižal tako zelo, da bi lazil za hčerjo umazanega ranarja! Z Bogom torej!"

"Vi nočete ničesar storiti v tej zadevi, visoki gospod?"

"Ničesar! Kaj naj pričnem! Vse še tudi ni razjasnjeno, in še vedno sem prepričan, da je vse to le slaba šala slabih vaših sorodnikov!"

"Tudi Turjaškega gradu ne bodete dali preiskati! In Jurija Ljudevita ne bodete ukovali v železje?"

"Bodite prepričani, da se vse to ne bode zgodilo," oglasil se je zopet knez. "Mislite si, da je grad Turjaški za vas in sploh za celi svet z verigami na visoko nebo prikovan in da je vhod v ta grad odprt samo tedaj, kadar hočemo mi, Turjaški gospodje! Ne nadlegujte več gospoda glavarja!"

"Nič se torej ne bode zgodilo" -- izpregovoril je Sonce tiho, "prav nič! Dobro! Ali pri svetem rešnjem Telesu vas zagotavljam, ekselencija, da mi bode Jurij Ljudevit plačal to s svojim življenjem. Sedaj si bodem napravil sam pravico. In le žal mi je, da sem samo za trenutek omahoval in da sem postal mehak kakor slabotna ženska. Odsle se to ne bode več zgodilo."

Odšel je iz dvorane. Gospodje so nekaj časa molčali.

"Prav nerodno bi bilo," izpregovoril je končno knez, "če je naš Ludovicus napravil kako otročarijo. Njega veličanstvo ima za take malenkosti ostre oči!"

"E, kaj," pravi glavar lahkodušno, "v zapor bodemo poslali Janeza Sonca za nekaj tednov, da ne bode delal ropota!"

"Nekaj se bode že moralo storiti. Tvoja skrb naj je, Wolfgange, da ne doživim kakih nepriličnosti. Sicer bi pa rad videl tega mladega jestreba, ha, ha!"

Slugi se je dal dakoj ukaz, da naj pokliče Jurija Ljudevita.