X

Pod Turjaškim gradom po hribu navzdol se je razprostiral tiste čase košat in star gozd, ki je segal od ozidja grajskega do potoka spodaj v dolu. Tik tega potoka so bili postavili Kljukec in tovariši svoje šotorišče, da bi od tod prežali na Jurija Ljudevita, če bi hotel v temni noči na grad k ukradeni ljubici. Prvo noč so čakali brezuspešno, ker je moral Jurij Ljudevit na povelje gospodov ostati doma v mestu.

Viteza Sonca je že hotel zapustiti pogum, in naš Kljukec se je pričel tresti za obečane mu cekine! Takoj, ko je mladi dan izza gorovja pokazal rožno svoje lice ter poslal prve žarke v globoko Želimeljsko dolino, zasedel je stari grešnik konja koščenjaka ter ga podil po slabi poti ob šumečem potoku proti ljubljanskemu mahu in proti belemu mestu.

Prijatelji njegovi pa so na mestu slabega prenočišča zanetili ogenj ter se pripravili za daljši obstanek v tem samotnem logu. Bili so to sami rokovnjaški obrazi, katerim se je poznalo na prvi pogled, da so preživeli svoje dneve po gozdovih in da so morali že prenesti brezbrojno nezgod slabega in hudega vremena. Surovost in brezbožnost sta se skladno združevali na teh obrazih; vedenje in govorica pa sta pričevali, da so to junaki, ki žive ob tujem blagu in ki v trenutku nevarnosti ne pazijo na to, ima li človeško življenje kaj vrednosti ali ne. Za pasom so nosili dolge nože; ta ali oni je imel tudi orjaški in neokreten samokres pri sebi; a zvečine so bili le bolj slabo oboroženi, ker niso živeli ob svojem orožju nego v prvi vrsti ob dolgih svojih prstih.

Pod visoko smreko so bili zakurili; poleg ognja ležeč so si greli otrple ude ter bili prav slabe volje.

"Cela stvar mi ni všeč," izpregovoril je dolg črnikast človek; "tu bomo spali in lakot trpeli. V Ljubljani pa je vse polno samo rumene pšenice, ali mi držimo križem roke, a ne da bi želi. Hudič ve, kaj hoče ta Kljukec, in čemu smo se pripodili tu sèm z zeleno ono sirotko?"

Tu je temno pogledal proti vitezu Soncu, ki je zamišljen slonel ob bukovem deblu.

"Kaj boš ti stokal, Tinač," oglasil se je droben možiček; "kaj boš ti stokal, ti si bil vsaj včeraj v mestu, mi pa smo dremali za Golovcem v zeleni šumi in druge tovarišije nismo imeli kot ta suha kljuseta, ki rezgečejo tu okrog po grmovju! To so nas roke srbele! Po cesti so neprestano dohajali ti tepci, ti kmetje, in denar so nosili s seboj. Vsak hoče videti cesarja, vsak hoče v mesto! Kakor zabodeni voli bodo odpirali usta od samega strmenja, in če bi jaz ali ti, Tinač, zagazil med nje, prerešetal bi jim žepe, in marsikak srebrnjak bi prišel v poštene tvoje roke! Ali ni res tako?"

"Prav govoriš, Nacón," odgovoril je Tinač, "prav govoriš. Celo leto sem se veselil na cesarja, in zdaj, ko je prišel, moram pa tu pod Turjakom ležati, prav kakor bi nalašč ne hotel po denarju poseči, ki se mi sam ponuja!"

"In ta bledi vitez tu pa tam," dostavil je tretji, ki se je od drugih s tem odlikoval, da ni imel skoraj nič nosa; "ta bledi vitez se mi tudi ne vidi, da bi mu ostajalo denarja. Bog ve, kako je nasleparil našega starca; potem ko bomo končali delo, bode pa stal pred nami s prazno pestjo, in če ga bomo še tako pretepavali, ne bomo cvenka stolkli iz njega!"

"Vse je mogoče, "izpregovoril je Nacón. "Taki gosposki ljudje so v to ustvarjeni, da jim kaj ukrademo, ne pa v to, da bi se bratili ž njimi! Ali ni res tako, Tinač?"

"Res je, res! Ali sedaj smo si že nalili lonec, in čakati nam je, da vidimo, kaj bo zavrelo v njem. Hudiča in lačen sem tudi! A Danes ne bode naših babnic?"

"Miholec jim je šel naproti. V logi pri Pijavi gorici bodo čakale nanj. Sama Marija, mati božja ve, kdaj pridejo! Morda se bode dalo medtem kaj pozobati tam gori okrog gradu! Gotovo se pase kje grajska drobnica, in vi dobro veste, kako jo speljem s soljo in kruhom vstran, da se kaj zmane. Udariva jo kvišku, breznosnik, morda imava srečo, da nama ostane tolsto jagnje pod prsti ali kaj drugega takega, kar je zdravo za naše prazne želodce!"

"Celo noč nisem spal," zatogotil se je breznosnik, "in zdaj naj ti lazim po rosnem hribu okrog! Nočem!"

"Dobro leto je pri nas, in že bi bil rad gospod!" zatulil je Tinač. "Tu imaš, da se predramiš!"

Sunil ga je z nogo v trebuh, da je óni odletel ter med velikim krohotom cele družbe zdrsnil - po zeleni tratini navzdol.

"Zdaj si zbujen, ali ne? vprašal je Nacón porogljivo. "Hajdi torej!"

Oni se je preklinjaje vzdignil, potem pa je odšel za Naconom v gozd; nerad je sicer zapustil gorki ogenj, a bal se je udarcev, s katerimi bi mu bili tovariši obložili pleča, da se je bil stavil.

Pri ognju so ostali dolgi Tinač in še štirje drugi. Nekaj časa so molčali.

"Tu doli je gotovo dosti postrvi," izpregovoril je Tinač naposled. "Voda je že takšna , da jih mora vse mrgoleti po nji! Ko pridejo babnice z oslom, vzela bodeta dva koša, morda jih kaj nalovita. Boljša pečena riba kot nič!"

Ker mu ni odgovoril nikdo, dostavil je še: "Dolgočasno bo to čakanje! Vrag vzemi Kljukca in njegove viteze ž njim! Danes bi se v mestu denar služil! Včeraj popoludne sem ravno pri Dolenjskih mestnih vratih srečal debelega Tolščaka iz Šmarja. Celo svojo hišo je naložil na voz in počasi se je pripeljal v mesto, da bi gledal cesarja. Po oblekah so se mu svetili srebrni gumbi, in njegova žena ti je nosila pas, da se je žarilo kakor od samega sonca. Temle boš ostal za petami in iz pogleda jih ne boš pustil! mislil sem si. In mislil sem si tudi, da gotovo ne bodo prinesli vse srebrnine domov, če jim ostanem na vratu! A zunaj mestnega zida je že prežal name suhorebrni Kljukec ter mi vrtal v trebuh beneške cekine, da me je premotil in zvabil tu sèm, kjer ni drugega nego skalovje in voda! No, pa bodeva že še napravila račun. Za Tolščaka mi bo moral plačati odškodnino, da bo črn, kakor so črne saje pod streho!"

"A v mestu sploh nisi ničesar pobral?" vprašal je nekdo.

"Kaj bom pobral! Če ni kmeta v mestu, pa so ondi sami berači. Kmet je naš gospod, ob njem živimo. Gospoda pa zapira v težke zaboje, kar ima, in če jih hočeš do mesa, takoj si v pasti in v nevarnosti, da te ne raztezajo s kolesom. Vrag vzemi to gospodo. V Vicedomskih ulicah sem srečal gospoda vicedoma, tistega debelotrebušnika, in poprosil sem ga daru in miloščine. Dejal sem proseče, da imam osem otrok, da vsi stradamo, da smo vsi prišli cesarja gledat in da nam naj kaj dà njegova milost. Zasukal je svoj trebuh, raztegnil usta ter kričal: Guardia, guardia, kje je guardia! Namesto daru mi je hotel mestno stražo podariti, da bi me peljala pod trančo. Ko pa je takisto zasukal debeli trebuh, opazil sem v žepu njegovem šiljasti robec. Le kriči, mislil sem si ter mu obenem spulil to rutico iz žepa (tu je izvlekel nekaj iz umazane obleke gospoda vicedoma nežni robec), da si njegova milost ni mogla brisati tolstega obraza! Potem pa sem se raztopil, da me ni zasačila mestna straža, ki mi nikdar ni bila prijateljica! To pa naj gre v grm!"

S temi besedami je vrgel Tinač robec med zeleno vejevje. A tovariš je priskočil ter ga pobral, govoreč: "To bo za naše babnice!"

Tretji pa je vprašal: "Ali si jo potem popihal iz mesta, Tinač?"

"Ne takoj! Obiskal sem grede še očete kapucine ter vtaknil svoj nos v dolge samostanske hodnike!"

Vsi so se čudili.

"Kaj si hotel zvohati ondi!" rogal se je Tinač; "moliti sem hotel, kakor imam sploh navado. Na hodniku očetov kapucinov, takoj ko se vstopil, imajo pobožni menihi v steni za umetno železno mrežo iz voska ulitega svetnika, ki je oblečen v svilo in zlato. Nekaj dni poprej sem bil pri Plavčku ob mestnem zidu in tam so se prepirali, je li to, kar se sveti in lesketa po svetniku, zlato ali drago kamenje. Radovednost me je mučila od tistega dne, in neprestano mi je tičalo v spominu, da bi stopil k očetom kapucinom ter ondi pretipal svetniku voščene kosti ter ga preiskal po zlatu in biserih!"

"Aha!" zakričali so tovariši. "In si ga staknil, da je bil sam za mrežo, ko si vstopil?"

"Za mrežo je bil pač sam," odgovori Tinač, "ali pred mrežo je tičalo nekaj starikastih babnic, ki so s koleni gladile tlak ter se polivale s sveto vodo. Stopil sem nato še dalje po hodniku in žalost se me je lastila, da bom moral s praznimi rokami odriniti! Ko pa sem jo zasukal okrog stene, viselo je ondi na steni, kar imam tu v vreči. Vreča sama je pa ležala spodaj na tlaku. Devet let - in vse ti prav dojde! mislil sem si ter snel to, kar je viselo, ter pobral óno, kar je ležalo spodaj na tlaku! In tu imam vse!"

Napeli se se hudobnikom obrazi, in z veliko radovednostjo so opazovali Tinača, ki se je stegnil proti bližnjemu grmu ter izpod njega izvlekel umazano vrečo.

"Ugibajte, kaj je v nji?" režal se je Tinač.

"Morda je za kak mašen plašč s tistimi debelimi zlatimi in srebrnimi žilami, kot jih je imel óni, ki si ga lani dobil pri nunah v Velesovem?" ugibal je prvi ter dostavil: "Štiri tedne smo živeli ob njem, ko smo bili žile potrgali ž njega ter jih prodali! Sedaj bi prav potrebovali kaj takega, ker je naš starec, če se ne motim, z denarjem pri kraju!"

"Plašč ni," odgovoril je Tinač, "a nekaj svetega je pa vendar! "

Rekši izvleče iz vreče obnošeno kapucinsko kuto ter jo z velikim krohotom obesi na smrekovo vejo. "Radoveden sem, bode li naš starec kaj cvenka izvabil iz svetega tega oblačila! Ha, ha!"

"Tu dohajajo naše babnice!" oglasil se je nekdo. Nato je potihnil smeh, in vseh oči so se obrnile proti kraju, kjer se je med zelenim vejevjem prikazoval tovariš Mihač s svojim spremstvom. Bile so štiri ženske, v slabih raztrganih oblekah in razuzdanega lica. Tirale so s seboj starega osla, ki je bil obložen s koši in drugim pohišjem te tolpe, ki ni bila nikjer doma ali pa povsod, kamor jo je ravno nanesla usoda. Kakor se je v družbi že pripovedovalo poprej, bil je Mihač zares vinjen, in ženske so nad njim neprestano kričale, ko se je opotekaval pred njimi. Dospevši na mesto, kjer so imeli drugi taborišče, zložile so breme z osla ter ga zapodile v gaj.

"Kaj bodete skuhale?" vprašal je Tinač, "vsi smo lačni. Ali imaš kaj prida v košu, Barba?"

S temi besedami se je obrnil k starki, ki je bila nekaka zapovednica ženskemu oddelku Kljukčevega krdela. Temno je gledala ter imela tako resast nos, da se je takoj videlo, da je to nestrpljiva in hudobna ženska. Njene tovarišice so bile nekoliko mlajše, a navzlic temu so napravljale še slabejši in odurnejši vtis.

"Bodem vam že kuhala, če že naprej vse sneste in požrete! jezila se je Barba ter zlagala iz koša sklede in lonce. "Pesek in vodo vam bom kuhala in drugega nič! Namesto moke tlačila vam bom pa blato v sok, če mi vse požrete, lačni požeruhi!"

"Kdo ti je pa stopil na prst, da si taka, kakor da imaš v sebi sršenovo gnezdo, Barbika, he!"

"A meniš, da imam kaj moke?" togotila se je starka. "Lahko bi je imela, pa je nimam!"

"Potlej si pa sama kriva, če je nimaš, ha, ha!"

"Sama kriva! Temu Mihaču sem dala zadnje vinarje in dejala sem mu: Idi na Pijavo gorico in kupi moke! Tinač je lačen, vsi bodo lačni, a skuhati jim kaj nimam! Vzel je denar, ali prišel je zopet k nam tak, kakor ga vidite! Oj tebi, preljubi sveti Valentin z Limabrske gore, bodi potoženo, da ste vi taka praseta!"

"Denar je zapil, praviš?" rjul je Tinač. Hipoma je skočil kvišku ter pri bližnjem vrbovju urezal mehko šibo. "Denar je zapil in za moko ga je bil vzel!"

"Saj ni res, saj laže," jecljal je Mihač ter z debelimi očmi premeril družbo, prav kakor bi prosil vsakega pomoči. A nikjer ni srečal usmiljenega pogleda.

"Kako pravi naša postava -" govoril je Tinač in vihtel šibo po zraku, da je žvižgaje zapela. "Kako govori naša postava? Naša postava govori: Kdor okrade svojega prijatelja, naj jih ima dvajset, a kdor ga oslepari, naj jih ima deset! Kolikor časa sem jaz pri Kljukčevi tovarišiji, veljalo je tako; ali ni res, prijatelji?"

"Res je!" zaklicali so vsi.

"Lezi torej, moj Mihola, lezi z lepo mirnostjo!"

Mihaču ni bil všeč ta poziv. "Saj laže Barba, saj me ni nikdo videl!" izgovarjal se je.

"Zapil je vse, zapil!" oglašale so se ženske kakor žabe v luži.

"Kdo me je videl, prekleto!"

"Videl te ni nikdo!" pritrjeval mu je Tinač, "ali kje imaš denar?"

"Denar - denar," in Mihač se je zagledal v sivo nebo. "Denarja nimam! Izgubil sem ga!"

"Aha, zdaj je pa sodba končana!"

To rekši je pograbil Tinač pijanca za tilnik ter ga z veliko silo vrgel na zemljo. Potem mu je pa še z večjo spretnostjo naložil deset težkih in skelečih udarcev, da se je Mihaču majila koža mesec dni in da je končno tulil, kakor bi ležal sredi peklenskih muk. Ječe je vstal, ko mu je bil odštet celi dar. Oni pa, ki ga je tepel, izpregovoril je z važnim naglasom: "Zdaj veš, kako govori naša postava! Ker si osleparil svoje prijatelje, imaš jih deset! Če ti je ljuba taka moka, pa se še oglasi; mi smo vsak dan doma!"

Tedaj se je povrnil Nacón. Ob rami mu je visela zaklana ovca, katero je bil pograbil nekje na paši. Pozdravljali so ga vsi s klici radosti, in nastal je hrup in hohot, da se je komaj čula beseda.

"Kazalo je, da ne bo soka, a sedaj kaže, da bo pečenka! kričal je Tinač. "Ho, ho! Nacón, ti si poštenjak, da ti ga po Hrvaškem in Turškem ni para. A si jo spet s soljo?"

"S soljo in kruhom in z dobro besedo!" odgovoril je óni ponosno.

"Je li še dosti takih?"

"Cela senožet se jih pase! In pastir je pol gluh, pol slep! Nekaj dni bomo živeli kot Judje v Egiptu in meso se bo kuhalo v loncih!"

Precej se je razvilo živo življenje. Eni so kopali jamo, da bi napravili v nji ogenj, kjer bi se peklo in kuhalo; drugi so vlačili hosto, in Tinač je privlekel kar celo suho hojo, katero je bil sneg podrl nekje v gozdu. Nacón se je spravil k vodi ter odiral in pral ondi svoj plen. Ženske so čedile posodo, brusile nože ter prinašale vodo v lonce. Dolgonosi mož pa je nagnal Mihača, da je moral s košem v vodo ter ž njim prežati za ribami, katere mu je priganjal z dolgim drogom. Vsi pa so bili edini v hvali, s katero so obsipali poštenjaka Nacóna in njegovo bistrost in premetenost v kraji.

"Pri njem se lahko veliko učite, vi mlajši," ponavljal je Tinač obilokrat, "in če nimamo njega, morali bi vsi - beračiti. Tako pa se vsj pošteno preživimo!" -

Ves ta čas je slonel vitez Sonce na strani ob deblu ter se ni menil za umazano družbo, s katero ga je bila spravila v dotiko bridka usoda. Občutil ni ostre jutranje sape, ki je srpo brila med vejevjem ter silila človeku do kosti. Polastila se ga je bila po prebedeli noči velika trudnost, tako da so mu bile otrpnile malone vse telesne moči. Toliko čvrsteje so se mu napenjale moči razburjenega duha, in neprestano je koval naklepe, kako bi si pomagal v tej grozni stiski. Če je dvignil pogled po hribu navzgor, opazil je brez težave stari stolp Turjaškega grada. In takrat ga je pretresavala zavest, da tiči tam gori za debelimi zidinami tisto bitje, ki mu je bilo na svetu najdražje. V obupu je škripal z zobmi in v svoji zlobi bi bil zdolbel z ostrim bodalcem globoko duplo v deblo, pri katerem je slonel.

Tik viteza je čepel na zelenem mahu dijak Vid in je sopel v otrple roke ter od samega maraza venomer rožljal s svojim zobovjem.

"Vid," izpregovoril je Sonce, "tukaj ne moreva ostati! Ob tem krasnem dnevu ne smeva rok križem držati! Vidiš ga, stolp tam gori! Morda ravno v njem vzdihuje Ana Rozina in si niti ne domišlja, da čepi tu spodaj kakor bojazljiv zajec njen soprog v grmovju! Ne vem, čemu bi ne šel v grad ter ne poskušal ondi svoje sreče junaške!"

"Umorili vas bodo, milostivi gospod!" vzdihnil je dijak. "Tudi so vrata zaprta in odprli jih vam ne bodo! In v grajskem jarku je voda globoka!"

"Kar ni več Turka v deželo, ne zapirajo vrat po gradovih, in jarki so suhi, da se po njih laže sprehajaš nego po beli cesti!"

"In če vas ne umoré, vkujejo vas pa gotovo v težke verige in zapro vas v podzemeljsko ječo. Pater Theobaldus nam je časih pripovedoval, da imajo Turjačani kakor vodnjak globoke jame, kamor so metali svoje sovražnike, da niso nikdar več gledali zlatega dneva luči in da jih je končno oglodala podzemeljska lezečina ter jim vzela življenje. Krute hlapce imajo še sedaj po svojih gradovih!"

"A vendar pojdem!" Morda me varuje preblažena devica Marija!"

"Turjaški grad je slabega spomina pred Bogom!" tarnal je Vid. "Pravijo, da se je tam skrival Primus Truberus, ki je bil največji krivi prerok, kar jih je po Karnioliji trosilo lažnivo vero meniha Martina, ki se sedaj že davno peče v peklenskem ognju! Tu gori se je skrival Primus Truberus in prikazoval se mu je sam satan in skupno sta kovala tiste grozne knjige, ki so jih potem častitljivi očetje sežigali na ljubljanskem trgu in ki so bile tako hudobne, da niso hotele prej goreti, da jih niso polili s smolo! Vidite, tako je branil svoje delo satan, ki je že od nekdaj gospodaril tam gori v starem gradu! Pravemu kristjanu se je tedaj bati te zidine, in prosim vas, premilostivi gospod, ne hodite po nepotrebnem v skušnjavo!"

"Moja stvar je pravična in ne bojim se peklenskega zapeljivca! Res je, že dolgo časa se nisem spovedal svojih pregreh in tudi h Gospodovi mizi nisem pristopil, kakor je ukazano! A Bog me bode varoval zaradi nje, ki nima pregrehe ter je čista kakor jutranja rosa!"

"Moj Bog, moj Bog! Kar tako ne smete v grad. Spoznali vas bodo in premagali brez težave! Ondi imajo kapucinsko kuto in šale uganjajo ž njo. Kaj bi bilo, če se oblečete v njo! Očetje kapucinci pobirajo sedaj pšenico po deželi, in ravno včeraj sem čul, da je krenil oče Winibaldus proti Šmarju. Če pridete v grad kot kapucinec in če nosim za vami vrečo, menil bode vsak, da je naju poslal pater gvardijan, da zbirava miloščino za sveti samostan. V noči potem pa se bode dalo vse preiskati in morda nama dodeli Odrešenik sveta milost, da ugledava predobro gospo Ano Rozino."

"Dobra je tvoja misel, Vid, in če se nama posreči pot na grad Turjaški, spominjal se te bodem, da ati ne bode trega stradati in ne beračiti pri dobrih ljudeh! Idi in vprašaj, koliko hočejo imeti za meniško obleko. Tudi vrečo jim odkupi!"

Nato je Vid vstal ter pristopil k družbi pri ognju. "Moj gospod," izpregovoril je, "kupil bi rad to meniško obleko in to vrečo. Na grad hoče, in dobro mu bode služilo oboje.!"

"Kam hoče! Na grad! Oho! Tu bi se nam rad izmuznil. Pil bi vsakdo, plačal pa nič!" Tako je kričal Tinač ter kazal svojo nezadovoljnost zaradi viteza, ki se je hotel po njegovem mnenju samo plačilu odtegniti, sdaj ko ni bilo Kljukca doma. "Oho! Iz te moke ne bode kruha! Povej ti gospodu Mesecu ali Soncu ali kako se mu že pravi, da nam taki računi niso pogodu in da imamo tudi mi brušene nože, čeravno nismo vitezi in ne grofi!"

"Samo na grad greva! Celi dan utegnemo, in gospodu se zdi škoda, da bi se zamudila lepa prilika. Sicer vam pa pusti tu svojega konja, ki je več vreden, kot ne vem kaj. In če ga razdražite, gospoda, posekal vas bode s širokim svojim mečem in bodalcem vas bode obodel! Prodajte mu vrečo in dajte mu kuto! Morda pa vam plača cekin za njo!"

"Pusti ju, naj gresta," oglasil se je Nacón. "Sedaj bode skuhana južina in z nami bodeta hotela jesti! Ti gosposki ljudje časih veliko snedo. O dveh turjaških grofih se pripoveduje, da sta kar sama obrala volovsko četrt in še nista bila sita! Naj gresta v hudičevem imenu in za tisto meniško obleko naj ti kaj plačata!"

"Meni tudi prav!" odgovoril je Tinač čmerno. "Naj gresta, a če se več ne vrneta, naša je ta stvar! In kar dobim za meniha, je moje. Sam prislužil, sam jedel!"

Tu se je obrnil k dijaku: "Idi k svojemu gospodu in povej mu, d mu izpod treh cekinov ne morem dati te svete obleke. Reci mu, da sem pri spovedi za gotovo zvedel, da jo je nosil še sveti Frančišek Salezijanski. In če mi tvoj gospod Mesec ne plača treh cekinov, prodal jo bom za štiri papežu v Rimu! Vrečo seve vama danm skoraj zastonj. En cekin, pa je prodana!"

Z glasnim smehom so pozdravljali tovariši izborno to odiranje. Vitez Sonce pa je moral šteti rumeni denar, samo da je potolažil drha, ki ga je nerada puščala s pogleda. Potem se je odpravil z dijakom na usode polno pot. Komaj sta izginila v logu, ukazal je Tinač dvema svojih postopačev, da naj sledita za njima.

"Vohajta za nima in pazita, gresta li res v grad. Jaz le mislim, da jo namerjata popihati čez goro, da bi nas opeharila za pošteni zaslužek! Pojdita za njima, in če opazita, da kreneta na napačno stezo, pa meni poročita! In takoj ju bodemo imeli zopet v zanki!"

Zgodilo se je, kakor je zaukazal vodja.