XII

Zgodaj zjutraj ravno tistega dne zapuščala je precej številna družba belo Ljubljano ter prijezdarila pri Dolenjskih vratih na mah, kjer so hoteli po divjih racah streljati. Sam cesar in njega stric, nadvojvoda Viljem, bila sta lovcem na čelu; posebno zadnji kazal je veliko lovsko navdušenje ter izpraševal Volka Engelbrehta z vztrajno milostjo, če je po mahu obilo pertunine in če se pridno strelja in pobija.

Stopivši iz mestnega ozidja, krene četa po mehki senožeti proti Ljubljanici, kjer je čakalo primerno število čolnov, po katerih so se lovci, pustivši konje slugam, hipoma posedli. Leopoldu pa je obsedel na konju, voščil svojemu stricu prijetno zabavo, potem pa se obrnil k deželnemu glavarju ter dejal: "Sedaj na Turjak, ekscelenca!" Bil je prav dobre volje, in Volku Engelbrehtu bila so odprta nebesa, da je gledal v deveto nebo.

"Veličestvo!" viknil je ter se v sedlu tako globoko priklonil, da je s svojim obrazom zadel skoraj ob konjevo grivo, "predrznem se še enkrat odsvetovati od tega pota! Če nas obišče naj najmilostivejši gospod v gradu naših pradedov, moram se vsaj nekoliko pripraviti! In še na smrtni postelji bom se sramoval, da sem na Turjaškem gradu sprejel svojega veličastnega vladarja med golimi stenami in pri prazni mizi!"

"Pomirite svojega duha, gospod glavar," odgovoril je Leopoldus, "saj toliko imate vendar v shrambah turjaških, da se bodemo opoludne najedli mi in naši konji. In če ne, bodemo lakot trpeli! Imel bodem vsaj priliko opazovati, kako bo raztezaval naš Lobkovic svoj obraz, ko je vendar tako nerad lačen in ki jé za dva in tri, če sedi pri polni mizi!"

Dvorniki so se spodobno zasmejali. Velikega gospoda dovtip zdel se jim je preizvrsten in tudi so se radi smejali na račun imenitnega, a tedaj - ko je Janez Vajkard še vedno imel v svoji roki celo moč in veljavo - še nikomur groznega veljaka. Nekoliko let pozneje ne bil bi se pač upal nikdo smejati se dovtipu, namenjenemu proti knezu Lobkovicu, ki je bil tedaj s svojo bistrostjo izrinil Janeza Vajkarda iz cesarjeve milosti ter ga poslal v pregnanstvo v ravno tisto belo Ljubljano, ki je tedanje dni gledala najvišjo srečo in slavo onih, kateri so tdaj zastopali kruto in oholo turjaško pokolenje.

Smeh ni spravil kneza Lobkovica v zadrego. "Presrečen sem, dejal je lahkodušno, "da me Vaše Veličastvo opazuje še med jedjo in da še tedaj vzbujam pozornost svojega premilostivega gospoda!"

"Naš Lobkovic," izpregovoril je cesar, "ima jezik in zobe v svoji oblasti in uverjeni smo, da si bode ž njimi pridobil še mnogo slave!"

"Posebno z zobmi," dostavil je Janez Vajkard zlobno, "s katerimi je posebno pečenkam na mizi nevaren, Veličestvo!"

Zopet so se smejali dvorniki, opazivši, da je Leopoldus s povšečnostjo začul neokorni dovtip svojega prvega ministra. Posebno glasno se je zasmejal - v kolikor se je sploh smel smejati v cesarjevi družbi - Janez Vajkard, in prav videlo se mu je na ošabnem obrazu, kako mu dobro de, da je na vse rano jutro smel zasmehovati svojega nevarnega nasprotnika, o katerem je predobro vedel, da rije proti njemu kakor krt pod zemljo.

"Veličestvo," odgovoril je Lobkovic hladnokrvno, dasi se je srdil, "moji zobje so za sedaj moja edina moč, in radosten sem, da mi še trdo stoje v čeljustih! Pač pa opazujem pri našem vojvodi, da izgublja zobe, da se sumljivo stara in da bode Vašemu Veličestvu skrbeti za sposobnega naslednika!"

Prebledel je Janez Vajkard in strupeno je pogledal po Lobkovicu. A smejati se sedaj ni upal nikdo; še celo cesarju se je za trenutek ulegel mrak nejevolje po mladem obrazu. Potem pa je hitro izpregovoril: "Ničesar ne odgovorite, vojvoda, ničesar mu ne odgovorite! Lobkovic bi rad pokvaril dobro voljo svojemu gospodu, ali danes v tem prekrasnem jutru ne dopuščamo, da bi z ostrim svojim jezikom sekal po zvestih nam služabnikih. Takoj ga tudi kaznujemo s pregnanstvom ter mu proti cesarski svoji nemilosti nalagamo, za kratek čas zapustiti naš dvor. Zajezdite konja in pred nami dirjajte na Turjak in glejte, da nam preskrbite ondi stanovanje in vse potrebno! Za toliko časa vas odpuščamo v nemilosti!"

Navzlic temu ponudil mu je cesarsko svojo roko, katero je knez gorko poljubil, govoreč: "Dicto audiens sum, augustissime imperator!" potem pa je zabodel ostroge konju v trebuh, a se je visoko vzpel, zavihtel široko klobuk po zraku ter vzkliknil:

"Vivat Leopoldus!"

Oddirjal je po cesti proti Turjaku, klobuk pa si je dejal na glavo šele tedaj, ko je bil družbi izginil iz pogleda, ko je vedel, da ga več ne vidi cesarsko oko. Tako globoko bil je vdan svojemu velikemu gospodu!

Po ti cesti odrinil je potem tudi Leopoldus. Le malo dvornikov imel je s seboj; v varstvo izborni ti družbi pa je jezdilo za njo deset oboroženih hlapcev. Ubogi kmetič, ki je tik ceste ril po neplodovitem polju, pa se je čudom čudil, kako da je zašla tu sèm ta oborožena tolpa, danes, ko je vendar vse odhitelo v belo Ljubljano, da bi gledalo cesarja in vladarja. In če bi mu bil kdo pravil, da je óni mladi človek, ki je, skoraj revno opravljen, jezdi tam po cesti z manjšim spremstvom, nego so ga imeli Turjačani, kadar so jezdili mimo, sam cesar Leopoldus, smejal bi se mu bil v lice, češ cesar nosi zlato obleko in spremlja ga cela armada, če se prikaže na dan!

Navzlic zbadljivem napadu Lobkovica proti vsemogočnemu ministru ostal je cesar židane volje tisto jutro. Počasi so jezdili po beli poti ter opazovali okolico na vse strani. Pričetkom je ležala po mahu gosta megla, a skoro se je vzdignila ter se razvlekla proti jasnemu nebu. Odprl se je pogled na širno barje in na hribe, ki sga obkrožujejo v ozadju.

Njegovo veličanstvo bilo je na vse kraje radovedno. K sebi poklical je Volka Engelbrehta in Janeza Vajkarda ter vprašal sedaj po tem, sedaj po onem. Sreča Turjaških cvetla je tisti dan šopirno, in kakor pomladanskega sonca rahli žarki razlivala se je cesarjeva milost nad Janeza Vajkarda in ponosnega njegovega brata. Ali že so se zbirali črni oblaki, ki so grozili zakriti to sonce ter s hladno točo posuti šopirni cvet šopirne sreče turjaškega pokolenja!

Knez Vencel Lobkovic je potem jezdil po slabi cesti ter kuhal srd v častihlepni duši svoji. V zasmeh je bil dvornikom, in ti Turjačani ravnali so ž njim, kakor da je kak dvorni šaljivec! Ali hotel jim je stopiti na tilnik ter jih ponižati, da se bodo zvijali kakor črvi v prahu! Prilika že pride in sveti Devici je hotel zidati kapelico na svojem gradu, če mu pomaga, da bode ponižal turjaškega kneza! In prej ko pride pomoč, lepša bode kapelica! Napočijo časi, ko se dvorniki v njegovi navzočnosti niti sopsti ne bodo upali, ali danes -

Ravno v tistem hipu spotaknil se mu je konj ob kamen sredi pota. S kopita odletela je podkev ter žvenketaje zdrknila v stran. Prebudil se je knez iz svojega zamišljenja ter šele sedaj opazil, da je bil medtem zašel v ozko samotno dolino. Tik pota je med gostim vrbovjem in olšjem šumel potok in napravljal tu in tam v ilnati zemlji precej globoke tolmune, obraščene z bičjem in ločkom. Na drugi strani pota dvigalo se je s smrekami in bukovjem prepreženo strmo robovje, s kojega se je tedaj, ko je knez svojega konja ustavil, vzdignila mnogobrojna tolpa divjih golobov ter z močnim šumom plaho odplula v zakajeni mah. Na vse strani obračal je knez svoj obraz, da bi opazil kje človeško selišče. V nasprotnem bregu čepelo je pač nekolko revnih koč in dim se je vzdigoval s slamnatih streh - ali te so bile preoddaljene in tudi ni bilo upati, da bi se s težkim konjem dalo do njih! Tu v dolu pa je vladala popolna samota. Da se ni strnad oglašal s svojim tožnim čivkanjem v smrečju in da se ni stržek jezil po gosti šumi okrog vode, bi naš knez ne bil čul niti najmanjšega nemira.

"Vrag vedi, kje sem?" izpregovoril je sam s sabo. "Tega turjaškega gnezda tudi ni nikjer ugledati, dasi se mi je pravilo, da je pokrita cela gora ž njim in da je pri nas doma malo takih gradov! Zgubil sem podkev, in če mi živinče hromo postane, pripeti se mi lahko, da prikrevsam na Turjak, ko je njegovo veličastvo že davno zopet proti Ljubljani odrinilo. Sveta Marija, sedaj mi pomagaj!"

"Ha, ha! Tičimo v pasti! Ha, ha!"

Zopet se je smejal nekdo nad knezom Lobkovicem! Poprej v prvi osupnjenosti premeril je le-tá dolino na vse štiri vetrove, samo bližnjo svojo okolico puščal je iz pogleda. A ravno tu, tik njegovega konja skoraj, raztezala je na zelenem mahu dolga človeška podoba koščene svoje ude ter z zvitimi očesci blesketala proti knezu, prav kakor lisjak, če ugleda kuretino. Tudi se je brez vsake spoštljivosti smejal ter gonil svoj "haha", četudi je lahko opazil, kako je gospodu na konju kri zaihtela v belo lice.

"Ha, ha, smo v skopcu in ne znamo ne naprej ne nazaj! Oj, preljubi gospod, kako se mi smilijo!"

Prav pri nogah ležala mu je podkev, ali naš Kljukec se je delal, kakor bi je ne videl. Tudi se mu ni mudilo vstati in nikakor ni kazalo njegovo obnašanje tiste bojazljivosti, ki je navdajala tedanjega kmeta pred plemenito gospodo.

"Govoriš nemški?" vprašal je knez osorno.

"Nemški in laški, signore moj! In če mi plačate pot do paše v Bosno, naučim se vam tudi turškega, ha, ha!"

"Kje je prva kovačnica?" vprašal je knez dalje, in srbeli so ga prsti, porednežu s ploskim mečem pretipati hrbet.

"Kovačnica? Na gradu jo imajo! No, pa saj je prah mehak in do tja bode že še priplezal vaš vranec!"

"Pa mi vsaj pot pokaži!"

"Ne utegnem. Tu zdaj leži. Vmes so dolinice, žlebovi in skoraj povsod vlečejo se pota na hribovje za Kureščkom, meneč, da ste na Turjaku. Hej, jaz jih poznam, ta preklicana pota. Brez vodnika - pametnega moža težavno vam bo kreniti na pravo stezo. Taka je! Da naj Bog pomaga!"

"Koliko imam še do tja?"

"Več ali manj, kakor si pot izvolite! Želimeljska dolina je zavita in zamotana, da je malo takih na svetu! Ko bi vi vodnika imeli, žlahtni gospod, bi že bilo! Ali kje ga dobiti? Tu ravno tiči vrag. Jaz moram še nekaj časa ležati, potem pa hajd proti Ljubljani!"

"Morda se da tvoja stvar odložiti! Kako službo pa opravljaš?"

"V službi svojega dobrega gospoda sem."

"Kdo ti je gospod?"

"Imenitni vitez Janez Sonce."

"Do sedaj še nisem čul o njem."

"Kaj, o Soncu niste čuli in tudi o njegovi zali gospe ne?"

Tu dvignil se je Kljukec z zelenega ležišča ter ognjevito znova povprašal: "Tudi o njegovi zali gospe ne?"

"Do sedaj še ne!" odgovoril je Lobkovic hladno.

"E, kaj ste spali, milostivi gospod! Vam niso še nič pravili o gospe Ani Rozini, ki ima mestnega ranarja za svojega očeta in viteza Sonca za svojega moža?"

"Pravi vitez mora biti ta tvoj gospod!"

"Nikar se ne pregrešite, gospod! Lepa ženska je, lepega telesa, lepih oči! In še celo turjaškim gospodom ni dalo miru in pograbili so jo ter jo vzeli in odtirali na svoj grad, ha, ha!"

Knez Lobkovic se je stegnil v svojem sedlu kakor zajec, ki sredi polja po sapi razmotruje, odkod mu preti nevarnost.

"Kaj so storili turjaški gospodje?"

"No, zakonskemu možu so vzeli zakonsko ženo in sami bi jo radi imeli! Če bi nas kdo kaj takega počel, napravijo mi sredi Ljubljanskega polja grmado in vso mast bi mu ocvrli s telesa kakor polhu, ki je z nosom obtičal v pasti. Ti turjaški gospodi pa se nič ne zgodi!"

"Kaj so storili gospodje na Turjaku? He, te prav umem?"

"Prav, prav! Zakonsko ženo so ukradli in moža so jih hoteli pobiti, ker jim je stal v potu!"

"Ti se šališ ter misliš, da imaš kakega grajskega pisača pred sabo!"

"Kaj se bom šalil, kaj bom to mislil! Oj jaz jih poznam gosposke obraze, in koj ga spoznam grofa od strežeta! Vaš obraz, milostivi gospod, zlit je iz prave in dobre rude. Če bi le jaz vaše gradove imel in vaše cekine, ki jih kar čujem žvenketati v dnu vaših žepov. Kaj se bom šalil? Sicer pa greste tako na Turjak, in če gori pridete, pozdravite mi Ano Rozino."

"Moj Bog, ali je še vedno v gradu!" vzkliknil je knez raznenaden in v duhu je poalgal temeljni kamen svetišču, kojega je obljubil zidati v čast Božji porodnici.

"V gradu in pod težkim ključem! Njen mož, naš ubogi vitez Janez, pa tiči v grmovju pod Turjakom ter milo ječi, ker mu je Jurij Ljudevit razstrelil ramo, da se mu vidi skoraj do srca!"

"Jurij Ljudevit! Kdo je to?"

"Jurij Ljudevit; ga li ne poznate našega Jurija, ki nam je ukradel Ano Rozino, da bi spal pri nji, za hrbtom njenega moža! Hudič je in Bog zna, če je krščen po krščanski veri. Turjačan je in njegov oče, pravijo, je koj za cesarjem: iz iste sklede jesta in iz ene in iste mošnje denar rabita! Dobre čase ima pri cesarju in ime mu je Janez."

"Janez Vajkard! Brat glavarjev?"

"Ravno tisti, milostivi gospod! Njegov sin pa tiči sedajle na Turjaškem gradu in Bog ve, kaj se je že vse zgodilo, ha, ha!"

"Kolikor mi je znano, Janez Vajkard nima sina!

"V zakonu ga nima, mogoče, da ga nima! Ali zunaj zakona je še široko polje, na katerem marsikaj zrase. Saj veste, kaj hočem povedati, ha, ha!"

Tu se je Kljukec od samega veselja s koščenimi rokami tolkel po tankem svojem trebuhu. "Zunaj zakona tudi rož'ce cvetó, moj dragi, in dostikrat je še lepše kot v zakonu, ha, ha!"

"Janez Vajkard ima nezakonskega sina!"

"Od glave do nog je nezakonski! Pa kaj mu to škoduje? Belega kruha je sit vsako uro in vina je že popil kakor malodko turjaških grofov, dasi se je rodil v zakonu in po postavah naše svete vere. No, pa če greste na Turjak, vidite ga tako in recite mu, da ga pozdravljam!"

"Janez Vajkard ima nezakonskega sina!" vzkliknil je naš knez znova in v duhu je že gledal dozidano kapelico, posvečeno materi božji, ki mu je tako hitro priskočila v pomoč. "Njega veličestvo bode raztezalo oči, če se bo vse to zvedelo!

Moj ljubi Janez Vajkard, zdaj se bom jaz smejal. Čast in hvala božji porodnici, ki se me je usmilila! Čast in slava! Ave Maria, gratia plena!"

Tu je knez Lobkovic z veliko pobožnostjo in s kipečo gorečnostjo premolil "Češčena si Marija", med molitvijo pa se mu je srce širilo v zvesti, da ima svojega nasprotnika v rokah, da ga lahko uniči. In uničiti ga je hotel!

*

Cesar je v tem dohajal po dolini. Dasi je bilo vroče, bil je mladi vladar vendar neprestano najboljše volje. Med živim razgovarjanjem dospelo se je k vznožju turjaškemu holmu. Ondi opazili so v svojo veliko osuplost kneza Lobkovica. Napravil si je bil ležišče pod senčnatim drevesom ter privezal konja k smrekovemu vršiču.

"Ali ni tu naj tajni svetnik Lobkovic?" vprašal je cesar in skoraj se mu je zamračilo lice.

Odgovoril mu je Janez Vajkard: "V senci leži, Veličanstvo, ter leno počiva, dočim mora visoki njegov gospod prenašati žarke pekočega sonca. Gotov še niti na Turjaku ni bil! In menda je tik pota zaspal kakor prosjak, če se je napil žganja. Taki so Vašega Veličestva najzvestejši služabniki!"

Knez Lobkovic pristopil je k družbi.

"Kako je to, moj ljubi tajni svetnik, da ležite tu v senci, ko se kopičijo stolpi Turjaškega grada ravno nad vami? Upali smo, da nas pričakujete pred širokim portalom z veselo novico, da ste pripravili nam stanovanje in našim konjem polne jasli!"

Skoraj nemilostno je govoril cesar te besede. Z globokim poklonom odgovoril je Lobkovic: "Veličestvo! S tugo mi je izvestiti, da je na Turjaku že vse zasedeno: pri jaslih zboljejo oves tuji konji in po sobah se šopirijo tuje osebe. Z orožjem v roki branijo mehke blazine, kjer sedé in polne mize, s katerih jedo."

Temno je pogledal cesar ter dejal malone osorno:

"Knez Lobkovic! Prepovedujem si vsako prazno šalo. Utrujeni smo od slabega pota in prav močno že želimo, skočiti s sedla ter si odpočiti trudne ude!"

"Pri sveti Materi v Loretu prisegam, da ne bode Vašemu Veličestvu drugega ostalo nego storiti, kar sem storil jaz: vlčei se v zeleno travo ter ustanoviti visoko taborišče pod milim nebom. Ali na gradu danes nimajo prostora za visokega vladarja in s samokresom ga pozdravljajo, kdor se danes približuje gostoljubni strehi gospodov s Turjaka! Silno sem nesrečen, da mi Vašemu Veličestvu boljšega poročiti ni mogoče! "

Tu je knezu Lobkovicu po celem obrazu zažarila škodoželjnost, in z neprikrito radostjo je opazoval, kako težko sta gospoda s Turjaka sedela v sedlih!

"Kaj pomenja to, Volk Engelbreht?" obrnil se je cesar k deželnemu glavarju, ker ga je vendarle osupnila resnost, s katero je Lobkovic vse to pripovedoval.

"To pomenja," oglasil se je Janez Vajkard namesto glavarja, "to pomenja, Veličestvo, da je gospod knez ali sanjal ali pa kje med potjo preveč pil!"

"Brez dvojbe preveč pil," dostavil je Volk Engelbreht strupeno, "ker bi sicer ne govoril kaj tako žaljivega za mé, ki mi bode največja sreča, pozdraviti Vaše Veličestvo na svojem gradu!"

"Ne razburjajte se, gospod glavar," zavrnil ga je knez hladno, "kar sem povedal, gola je resnica. Ko je danes vitez Sonce hotel v grad, streljali so nanj, da je moral s krvavo rano odriniti!"

"Vitez Sonce!"

In Volk Engelbreht je prebledel, kakor bi niti kaplje krvi ne imel v nežnem svojem obrazu.

"Naj mi je dovoljeno, Veličestvo" - in tu je knez Lobkovic sklonil koleno v prah - "da razložim, česa je iskal vitez Sonce na Turjaku. Če mi je dopuščeno, potem bom govoril, Veličestvo! "

"Vitez Sonce!" oglasil se je tu Janez Vajkard, "krasnega varovanca imate, gospod knez! Ali ni to tisti človek, ki si je za ženo izbral ranarjevo hčer in ki je bil potem izčrtan izmed deželnih stanov?"

"Ravno isti!" odgovoril je Lobkovic brez strahu. "Izbral si je za ženo ranarjevo hčer, ki pa se je tudi drugim ljudem videla!

Videla se je tem ljudem tako zelo, da so jo s silo vzeli njenemu zakonskemu možu ter jo odtirali na Turjaški grad, kjer še sedaj zdihuje pod zaporom. Na njenega moža pa so streljali, da je komaj odnesel življenje, dasi ni zahteval ničesar drugega nego ženico, po cerkvi in božjih zakonih mu izročeno. In vse to se je zgodilo pod vlado našega velečastnega in slavnega cesarja in gospoda, na katerega bodo morda tudi streljali, če se bode v svoji pravicoljubnosti potegoval za stvar nesrečnega viteza!"

Vse je otrpnilo. Cesar sam vzdržal se je mirnega ter vprašal zamolklo: "Ali govorite resnico, knez, ali se samo šalite?"

"Čisto resnico, Veličestvo! Pri svoji čisti časti prisegam na to!"

"In zakonsko ženo so odtirali! In sedaj, ko sem jaz v mestu. Ne upam si verjeti kaj takega!"

"Vaše Veličestvo uveri se lahko samo! Tam gori pri gradu pričakuje nas vitez Sonce in hrepeni, pritožiti se pri najvišjem svojem gospodu!"

"In kdo se je predrznil vse to storiti?" vprašal je cesar in kar videlo se mu je, kako je vse zakipelo po njem.

"Prosim za najvišje varstvo, Vaše Veličestvo! Mogočnega nasprotnika si bom nakopal, če povem resnico, in sovje življenje stavljam si v nevarnost!"

"Govorite, knez, in imejte zavest, da se pod mojim varstvom, ki sem tudei v tej deželi za Bogom najprvi! Kdo se je predrznil izvršiti dejanje, ki niti v Turkih ni zelo v navadi? Tako mi svete Trojice, ostro sodbo hočem imeti! Sedaj govorite! Kdo je zločinec?"

"Jurij Ljudevit, in kolikor sem pozvdel, sin je našega Janeza Vajkarda!"

Knez Lobkovic je govoril te besede poačsi in mirno. Napravile so primeren vtis. Dvorniki niso si upali niti sopsti, prav kakor bi čutili, da je to usodepoln trenutek zgodovinskega pomena. Sam Lobkovic je bil prebledel inutripalo mu je srce, ker je dobro vedel, da je sedaj smrtonosno zamahnil proti svojemu najljutejšemu nasprotniku. In Janez Vajkard? Tičal je v svojem sedlu ter bil prav podoba onemoglosti. Udarec prišel je tako nepričakovano, da je bil spretni diplomat v tem slučaju popolnoma brez orožja.

"Sin Janeza Vajkard!" zaječal je Leopoldus, ki sam ni pričakoval, da se bode stvar tako zasukala. "Moj Bog, Janez Vajkard vendar nima sina, kolikor je meni znano!"

"Oprostite mi, Veličestvo, da sem se premalo jasno izrazil. Jurij Ljudevit je nezakonski sin našega Janeza Vajkarda!"

Tedaj pa se je vzbudila pobožna navada vladarju, ki je bil izmed najzvestejših božjih služabnikov, kar jih je imelo habsburško pokolenje.

"Vi imate nezakonskega sina, Janez Vajkard!" vprašal je srdito. Leopold imel je še celo za Habsburžana silno debele spodnje ustnice, katere so se mu tedaj v jezi čudno zavlekle, tako da je postal celi obraz nekako grozen in strašen.

"Vi imate nezakonskega sina!" ponavljal je, in glas mu je zastajal v grlu. V tistem trenutku pa se je izkazal Volk Engelbreht večjega diplomata od svojega brata!

Da, za tisti trenutek rešila je hladnokrvnost deželnega glavarja prvega ministra ter slavo turjaške hiše. Volk engelbreht opazil je takoj, da je odpadlo mogočnemu bratu krmilo iz rok, in opazil je tudi, kako se visoka igra igra. Ni ga zapustila duševna bistrost kakor ubogega Janeza Vajkarda, ki je s potnim obrazom tičal na konju, da se je bilo bati, da hoče sedaj in sedaj omedleti. Naš glvar je torej skesanega lica zdrknil s sedla ter ležal v prahu na kolenih še prej, nego se je visoka družba zavedela, kaj da hoče. Dvignil je roki proti cesarju ter prosil ponižno: "Veličestvo, vsa krivda preži nad mano, ki sem najnevrednejši vaših služabnikov! Na me naj se izlije pravična jeza Vašega Veličestva!"

"Kako naj umejem vaše besede, glavar?" vprašal je cesar ostro, . "Morda imate tudi kaj nezakonskega v hiši kakor naš Janez Vajkard? Ha!"

"Janez Vajkard je nedolžen! In če molči, dokaz mi je to o tisti neskončni ljubezni, katero goji za mé, slabega mu brata!

Če bom na smrtnem ležišču vse pozabil, te ljubezni, Janez Vajkard, pozabil ti ne bodem!"

Govoril je patetično in tako prepričevalno, da je Leopoldus pričel postajati nekoliko mehkejši.

"Govorite torej jasno," pozval ga je temno, "saj vidite, kako mučni so nam in našemu spremstvu ti prizori! Čemu klečite v prahu ter govorite o svoji krivdi?"

"Edini grešnik sem jaz, Veličestvo, in Janez Vajkard je nedolžen, bolj nego prvi sneg v pozni jeseni!"

"Kako to?"

"Jurij Ljudevit je - moj sin!"

"Vaš sin! Vaš nezakonski sin!"

"Moj nezakonski sin, Veličestvo! Ali šiba je v rokah Boga, s katero me biča na stare dni! Biča do kosti!"

Nekaj čas je molčal cesar ter divgal svoje poglede proti gradu, ki se je ponosno belil raz zeleni holm.

"Slavnega pokolenja ste, Volk Engelbreht, ali da smo to prej vedeli, nikdar niste postali tajni nam svetnik! Govorite in povejte nam vse!"

"Moje življenje je v vaših rokah, Veličestvo! Samo enkrat me je zapeljal peklenski duh, a sem zašel s pravega pota! Ali ta greh, Veličestvo, preganja me sedaj dan za dnevom in najhujše pri tem je, da mi je narava do tega otroka vlila v srce čundo, prečudno ljubezen. Pred celim svetom prikrivam svojo sramoto, ali njen sad korenini globoko v srcu. Senca tega greha vlači se za menoj kakor senca mojega telesa. Zaradi tega greha tepe me nadloga in tepe me Bog, tepla me bodeta - do trenutka, ko se bode sklenila zelena ruša nad menoj!"

Volk Engelbreht je govoril te besede s tako izvrstno premišljenim naglaševanjem, da se niti za trenutek ni čutilo, d mož taji svoje prave občutke ali da jih samo hlini. Vse se je čulo naravno, iz srca skesanemu grešniku kipeče! Vtis na poslušalce bil je tak, kakor ga je gospod deželni glavar pričakoval. Omehčalo se je srce še celo cesarju, ki je dejal manj osorno: "Vstanite, gospod glavar!"

Volk Engelbreht je nato vstal ter dostavil: "Do vrha bi prikipela moja nesreča, če bi se Vašega Veličestva pravična jeza izlila nad nedolžnega! Kolikokrat mi je očital Janez Vajkard pregrešno ljubezen in kako gorko me je opominjal, naj se spokorim! Poslušal ga nisem, Velčestvo, in zategadelj gleda me današnji dan ponižanega, in kakor Job sem na gnojišču, dočim se je še včeraj moje ime kopalo v neskončni slavi in Vašega Veličestva milosti. Prav, ko sem se hotel dvigniti do najvišjega vrhunca te slave, udaril me je Bog ter mi odprl staro rano na pregrešni moji duši. Oj, da sem tebi bil pokoren, Janez Vajkard, nikdar bi ne bil tako zelo ponižan!"

Tudi Janez Vajkard je bil medtem zlezel s konja. Duševna zavest se mu je zopet povrnila in z diplomatsko hladnokrvnostjo pričel je nevarno stališče preudarjati. Priskočil je svojemu bratu na pomoč ter se mu v istem trenutku oklenil okrog vrata, tako da sta kazala brata podobo iskrene in najvdanejše ljubezni, ko sta se sredi družbe objemala. Prav kakor bi bila pri goreči tej ljubezni pozabila na celi svet, in še celo na visokega gospoda, ostala sta nekaj trenutkov v gorkem objemu. Ko pa je končno Janez Vajkard dvignil glavo s prsi bratovih, bil je že toliko diplomat, da so mu v očeh igrale svetle solze.

"In vi, Janez Vajkard, vedeli ste za vse to?" vprašal je cesar skoraj ginjen.

"Da, Vaše Veličestvo! In jemalo mi je spanje v marsikateri noči!"

"In molčali bi bil, da se je nehihta razburila nad vami in ne nad vašim bratom?"

"Molčal, in če bi se mi bi bilo življenje v nevarnost stavilo!"

Dolgo časa opazoval je vladar obraz svojemu prvemu ministru. Ali ta obraz videl se je sedaj, kakor da je od kamenja izsekan in niti črtica se ni ganila na njem, ko je bliskal Leopoldov pogled po njem. Janez Vajkard čutil je sedaj zopte trdo in varno zemljo pod sabo; stal je tedaj zopet trdno.

"Da," ponavljal je navdušeno, "molčal bi bil - do smrti. Mi Turjačanje smo že taki, da eden drugega ne zapuščamo!"

"Velika je vaša ljubezen, zategadelj naj vam bode tudi mnogo odpuščenega! Sedaj pa poglejmo na Turjak, ondi hočemo dalje soditi!"

Govoreč pognal je cesar konja. Bil je potolažen. Olehčalo se je srce Janezu Vajkardu in občutke je imel, kakor da je ravnokar prestal veliko nevarnost. Knez Lobkovic pridružil se mu je. Strupeno sta se merila nekaj časa. Potem pa je siknil knez: "Čestitam, gospod vojvoda!"

"Na čem?" razsrdil se je Janez Vajkard.

"Na vašem bratu, ki se vam je o prvem času porodil!"

Cela družba odjahala je nato proti Turjaškemu gradu.

Tako je spodletel Venclu Lobkovicu prvi naskok, s katerim je hotel v prah podreti svojega najsilnejšega nasprotnika. Mati božja mu za sedaj še ni pomagla, in ostala mu je tolažba, da mu ne bode treba zidati kapelice nji v čast. Tolažil se je tudi s prihodnostjo ter sklenil, vse svoje moči darovati samo namenu, izpodnesti Janeza Vajkarda v cesarjevi milosti. Vedel je, da današnji prihodki ne bodo brez vplivov ostali v rahli in pobožni duši vladarjevi. Breg se je s tem dnevom pričel meliniti, in gotovo je, da bode Janez Vajkard nekega dne zdrknil v prepad! Kot krt hotel je kenz Lobkovic riti pod zemljo ter prvemu ministru izpodriniti tla, katera so se mu danes zamajala prvič pod nogami. - Kar je knez Lobkovic upal tisti dan, vse se je izpolnilo, četudi leta pozneje!

*

Ravno takrat zbral je bil Kljukec svoje tovariše okrog sebe. Sedel je na smrekovem štoru in štel denar, pri čemer so se mu dolgi koščeni prsti čudno zvijali. Vsakemu je nekaj odštel, a vsakemu se je dozdevalo, da je dobil premalo. Največ obtičalo je gospodarju v žepu. A nikdo si ni upal godrnjati, ker so se bali svojega suhega gospoda. Tudi je temu izza pasa gledal dolg nož, in vsi so še predobro spominjali, kako je bil s tem nožem okljuvan črni Tinač, ko se je nekdaj Kljukcu po robu stavljal. Molčali so torej vsi ter pokonro spravili tisto malo borov, ki so za nje odpadli od zapovednikove mize.

"Tako," izpregovoril je Kljukec, "dobro letino smo imeli, Bogu bodi zahvala za njo in materi Božji na Šmarni gori! Sveta mamika božja na Šmarni gori, v zlat plašč si zavita in že dolgo me je bodel v oči, da bi ti ga vzel, ker vendar ne čutiš ne mraza ne vročine! Jaz sem pa revček, poleti mi je vroče in pozimi me zebe. Plašček sem ti hotel vzeti, a sedaj, ko si mi ti tako znatno pomagala, sedaj, ko si mi tega peklenskega kneza dala v pest, da so cekini kar deževali od njega, zagovoril sem se, da ti pustim še tisti plašček - za eno leto! Potem ti ga pa vzamem, in to tako gotovo, kakor je Bog v nebesih! To je, če me do tja ne ujamejo in mi ne napravijo ostre sodbe, da mi osekajo dolge roke, ali mi požgó z žarečim železjem ude, ali me obesijo na hrastovo vejo, ali me pa še celó ntegnejo na hudobno kolo, d bodo zapokale kosti po meni, da bo joj in groza! Zategadelj se je pa treba varovati in kakor lisjak ob pravem trenutku odnesti telo in kožo. Ali ste vse pripravili?"

"Vse," odgovoril je Tinač čmerno. "Pa tudi smo se še komaj najedli! In malo posapli bi radi, ko smo se vendar celo noč trudili za tebe in napolnjeno tvojo mošnjo!"

"Hudiča," zjezil se je Kljukec, "ali češ zaspati ter spati tolikočasa, da se prebudiš na sodni dan popoludne, da boš Boga gledal, ko bo ravno z apostelji vstajal ter se napravljal na veliko sodbo! Tam gori v gradu je sedaj gospoda in med seboj se kolje. Vrana ne izkljuje vrani očesa! Nekaj časa se bodo klali, potem pa se bodo zopet objemali in povpraševali: kje pa je Kljukec, da ga obesimo na kakovo vejo tik pota, kjer je vse to zakrivil?

Taka je! Da sem jaz tak tepec, kakor si ti, ljubi moj Tinač, obtičal bi tu v grmu, dokler ne pridejo dobri gospodje s težkimi verigami in me odtirajo na ljubljanski grad, kamor tako še kdaj prideva, jaz kakor ti!"

Smejal se je ter dostavil: "Hajd na noge! V treh tolpah jo odrinemo čez gore. Tinač, ti greš s svojo čedo na Mengeš; ondi ima Tonhovec tolsto tele in hlev se slabo zapira. Kar pri jaslih ga zakolji, inče se prebudi hlapec, porini mu tudi nož med rebra! Ti, enooki, pojdi s svojimi na Šmartin pred Kranjem! Ondi imajo gospod fajmošter debelo vrečo srebrnih tolarjev in vsak večer jih pokladajo pod vzglavje svoje postelje, da spijo na njih kakor koklja na jajcih! Glej, d izviješ to posvetno blago pobožnemu možu, da mu odslej ne bo več delalo preglavice v spanju. Če se vrneš s praznimi rokami, izbijem ti še drugo oko in vržem te v Savo, pod Podveškim vrbovjem, da te požro sulci in lipani! Sam pa krenem na Zatičino, kje rje drugi dan semenj in kjer me gospod opat h kosilu pričakujejo. Sedaj pa le an noge, zverine! V sredo pred vsemi svetniki bom pri Savi, kjer je v Podveškem robu tista jama. Da boste vsi tam, in tudi ve, babnice! Če ne - bodete hudiča gledalai!"

"Sončev konj je tukaj," vprašal je Tinač ponižno, "ali ga smem za sé obdržati?"

"Kaj, za sé obdržati? Ti dlaka nepoštena, konja obdržim jaz, da ga dam - gospodu nazaj! To je, če se še srečava! Odrinite!"

V hišu so pospravili posodo ter obložili svojo tovorno živino. Potem pa so se razpršili na vse štiri vetrove ter lazili po logih in ksritih stezah ter stezali dolge roke po tujem imetju, dokler jih končno ni zasačila pravica ter jih obesila ali pa s kolesom pokončala. Danes bili so tukaj, jutri zopet tam! Bali se niso ne Boga ni vraga; bali so se samo enega, svojega koščenega gospodarja Kljukca, ki jih je z ostrim dolgim nožem obdržal v strogi pokorščini. Po odhodu drhali obtičal je pošteni Kljukec še nekaj časa na svojem štoru ter se tolkel z roko po trebuhu: "Ha, ha, to so teleta, to so teleta! Hi, hi!"

Potem pa je tudi le-tá izginil v goščo in popolni mir se je ulegel na zapuščeno krajino! -