III

Skoro potem se je pripodila v jezdarnico tolpa mladih plemičev ter s hrupom in krikom pozdravljala barona Valvasorja. Ker se je bil pred kratkim vrnil s svojega potovanja po Nemčiji, obsipali so ga mladi prijatelji toliko iskrenejše, ker so ga nekateri danes videli prvič po njegovem povratu.

"Dobrodošel v Karniolijo! Bog te pozdravljaj v domovini!" Taki in enaki klici so mu doneli naproti in stiskati je moral mnogobrojno rok. Bila je to izvoljena tolpa kranjskega tedanjega plemstva, in mnogo velslavno ime je bilo zastopano v njej. Athems, Turjaški, Barbo, Purgstall, Jankovič, Paradajzar in drugi so podili konje po pesku naokrog. Vsi so bili mladi, življenja in zdravja polni; krasne podobe! Dika vseh pa je bil mlad človek, kateremu je bilo komaj dvajset let. Pod malim nosom so se mu kazali prvi pričetki volnenih las; ali izpod zaokroženih temnih obrvi so mu zrle mile oči tako poželjivo, kakor bi se nidkar ne hotele nasititi! Bil je to Jurij Ljudevit, bastard turjaški Janez Vajkard Turjaški, tedaj že knez in vojvoda v Šleziji ter vsemogočni minister na Leopoldovem dvoru, je bil oče njegov. Pravilo se je, da ga je rodil s kmečkim dekletom; drugi zopet so trdili, da ga je s svojega potovanja po Beneškem prinesel nazaj in da se tedaj pretaka po mladem človeku vroča laška kri. Gotovega se ni vedelo ničesar nego to, da je knez Janez Vajkard nezakonskega tega zastopnika svoje krvi silno ljubil. Ko je Leopold prevzel vladarstvo, ločiti se je moral prekanjeni minister od svojega ljubljenca. Cesar, ki je bil menda v svoji mladosti odmenjen duhovnemu stanu, sodil je o takih "pregrehah" ostrejše, kakor je bilo to v časih tedanjih v navadi! Bil je tenkih občutkov, če se mu je povedalo kaj takega. Zategadelj je Janez Vajkard poslal svojega nepostavnega sina v Ljubljano, Volku Engelbrehtu na vrat, kjer so ga uvrstili med konjico deželnih stanov ter mu na videz odredili službo korneta. V resnici pa je bil Jurij Ljudevit tudi v Ljubljani prvi lenuh svojega časa. Zaradi prečudne krasote svoje se je z milobnim vedenjem hipoma vsilil tudi Volku Engelbrehtu v srce, da je bil slep ali da se je vsaj delal, kakor bi bil slep! Ker naš Jurij Ljudevit je počenjal, kar se mu je zljubilo! Nevaren je bil ljubljanskemu ženstvu in to omoženemu kakor tudi deviškemu. Lazil je za mladimi dekleti, a tudi za zakonskimi ženicami. In vsak meščan je prebledel kakor stena, če je opazil Jurija Ljudevita plaziti se okrog hiše, ker je takoj vedel, da velja to plazenje ali mladi ženici ali pa hčerki tam zgoraj! Bil je spreten pretepač in v največje veselje si je štel, v družbi z dijaki o večernem mraku napadati in pretepavati miroljubne rokodelčiče ljubljanske. Včasih je izpremenil simpatije ter je potem v družbi z mesarji (ki so bili v tedanjih časih najsilovitejši pretepači v Ljubljani!) tolkel po dijakih, svojih prejšnjih prijateljih. Pil je mnogo ter imel prečudno lastnost, da se ni zlepa upijanil. Če so tovariši že pod mizo ležali ali pa gledali kalno kakor deževna lužina, stal je naš Jurij Ljudevit trdno kakor hrast na nogah in gledal z očmi bistro kakor ščuka, če si ji plen približuje.

Tudi danes je bil prijezdril v deželno jezdarnico ta ljubljenec sreče, ki je razlivala nanj vse čarobnosti lahkega brezskrbnega življenja. Na belem konju je bil prijezdaril, a v strmenje svojim tovarišem je povešal glavo. Druge dneve je vpil, a danes je stanovitno molčal. Komaj da je pozdravil prijatelja Vajkarda, potem pa je gnečo sredi jezdarnice (kjer je zbrani družbi baron Valvasor pripovedoval o svojem potovanju) zapustil ter ob strani počasi gor in dol jezdaril. Samotarju se pridruži nekak velikan, ki je na širokem jermenu nosil silno težak meč ter kazal svetu obraz, ki je bil kakor polje razoran! Pridružil se je tedaj s svojim konjem Juriju Ljudevitu ter dvignil klobuk z glave, da se je prikazala velika pleša in pa na desnem licu dolga brazga, v kateri se je nekdaj kopala turška sablja. Zasmejal se je ter dejal veselo: "Kak si danes, Ludovice? Če mi čez nekaj dni kdo pove, da si vstopil v samostan pri očetih kapucinih, verjel mu bodem! Tako puščavniški se vedeš danes!"

Oni je obrnil obraz proti njemu ter dejal lahno: "Ti si, Aricaga!"

"Da, jaz, Janez Aricaga, polkovnik kirasirskega poka Ferrari! A sedaj te z vso resnostjo vprašam, kaj ti je, da sedaj nekaj dni povešaš peruti, kakor bi si jih bil opalil kje? Ali se kesaš svojih neštevilnih pregreh? Ali si se gledal v sanjah s hudičem, ki je hotel pograbiti po nekrščanski tvoji duši? ali kaj ti je sploh? Tvoji dobri prijatelji smo v skrbeh in kaj naj počnemo, če te izgubimo? Povej mi torej!"

Jurij Ljudevit se je pazno ozrl naokrog. Videč, da sta sama, odgovori: "Dragi polkovnik, doživel sem nekaj - prav čudnega! Če mi obečaš, da bodeš molčal in da se ne bodeš šalil z menoj, povem ti vse!

Polkovnik Aricaga je gledal strmeče lahkoživnemu svojemu prijatelju v obraz.

"Vraga, ali je stvar tako resna? Obečam ti molčati kakor kamen, ki je zasut globoko v zemljo!"

"Doživel sem nekaj čudnega!" izpregovori Jurij Ljudevit, "in sam ne znam, kako si naj razlagam to stvar. Spominjaš se še onega dne, ko nam je njega milost gospod vicedom napravil banket. Med drugim se je govorilo tudi o tem, kaka bi morala pač biti ženska, da bi mene užgala za stalno ter mi vzbudila resno ljubezen. Trdil sem, da take ženske na svetu ni, kakor ni cvetja, ki naj bi za vedno vezalo frfetajočega metulja! Mnogo smo se šalili in ti, prijatelj Aricaga, nalil si se tako, da si se končno zvalil pod mizo. V pozni noči sem se plazil po štiri tvoje vojake, da so svojega gospoda polkovnika domov zvlekli. Lahko bi bili to storili drugi tvoji prijatelji, a jaz sem hotel polku pokazati, kako slaboten mu je načelnik, če ima nekaj kapelj vina v želodcu, ha, ha!"

"Da bi te vrag pekel na sodni dan!" zjezi se Aricaga.

"Ko so te odnesli tvoji dobri kirasirji - za Boga je bil to smešen prizor, in njega milosti gospodu vicedomu tresel se je trebušček kakor trepetlika o pišu! - odrinil sem proti domu. Zapustil sem pijano družbo ter sam taval po ulici. Luna je čarobno sijala. Tudi meni se je vsilila nočna tišina v dušo, in pričel sem - moliti. Nikdar se ne uležem počivat, da ne bi molil. in če sem še tako pijan! Štirikrat sem dokončal ave, ko sem dospel do doma. Ulegel sem se. Iz razgretih možganov pa ni hotela misel, d ima neskončno usmiljeni bog morda res tako žensko zame, ki bi me razgrela in razvnela, kakor je razgreta in razvneta ognjena gora, katero sem videl v divni Italiji. To pa ti pravim, dragi moj Aricaga, nasitil sem se že od tega navadnega ženstva, ki sili za mano, kakor sili vešča za plamenom! Zaspal sem ter imel prečudne sanje. Obkroževale so me krog in krog puste megle. Kamor sem hotel pogledati, povsod so se valili sivi oblaki, sive megle! Tesnost se mi je polastila trpečega srca in od groze mi je koprnela duša. Kar se razklenejo sivi oblaki, in megla se razvleče! Tedaj pa se mi je prikazala s svetlim žarom obkrožena njena podoba! In jaz sem menil, da je boginja. Nagnila je glavico kakor roža, če jo poljubi prvi sončni žarek; razprostrla je trepalnice in je luč svojih pogledov razlila name, in vse občutke in vse misli mi je pretopila zavest, da je to ženska, ki mi jo morda pošlje večno milostni bog, da zatre pregrešne strasti v razuzdanem mojem srcu, da me prekrsti in prerodi v novo človeško bitje. Ker to vem, kar sedaj počenjamo, Aricaga, vendar ne bodeš trdil, da je pametno življenje!"

"Ne bode ti drugega kazalo, ljubi moj Ludovice, nego samostan!" smejal se je polkovnik. "Ko vedno na ženske misliš, ni čuda, da se ti še celo v sanjah prikazujejo! To so otročarije, pijan si bil in v pijanosti si zaspal, pijani prihodnji redovnik moj!"

"Tudi sem mislil, da je tako. Ali poslušaj, kako je bilo potem! Oni dan, ko je pri očetih jezuitih pridigal pater Teobaldus, bil sem v cerkvi ter vestno poslušal gorečo božjo besedo. Kakor žareče oglje je padala v mojo dušo, in povsod me je peklo in skelelo, ker globoko tičim v pregrehah! Pri vratih ob steni sem slonel in kes mi je rojil po duši. Tedaj, Aricaga, pa je stopila ženska v božji hram, ženska, ki je živela v mojem spominu od tiste noči! Kakor boginja je vstopila ter obstala na cerkvenem pragu. Otrpnila je pred svetlimi mojimi pogledi. Obkroževala jo je svetloba jasnega dneva, ki se je pri širokih vratih vsiljeval v cerkveni mrak. Bila je kakor tedaj v sanjah, bila je kakor spomlad sama, ki je najkrasnejša med letnimi časi! Ogenj večne sreče je zaplapolal po meni in v presladki nadi sem dejal svojemu duhu: Usmiljeni bog, ti jo pošiljaš, da postanem boljši in pravičnejši! Stopala je mirno ter sramežljivo zrla k tlom. Da, Aricaga, bila je ona, ki sem jo gledal v sanjah! Vsaka črtica njenega obraza se je bila vsekala v moje srce. Nikakor se ne motim, bila je ona; to bodem trdil do tistega trenutka, ko me pogoltne bleda smrt!"

Umolknil je. Ali naš Aricaga je bil sedaj radovednejši nego prej.

"In potem?" vprašal je. "Vraga, tako se to vendar ni končalo!"

"Čakal sem, da je minila služba božja. V hvaležnosti sem molil Boga ter mu dajal čast, da mi je ta cvet stresel na pusto stezo mojega življenja. - Ko je bilo malone že vse odšlo, prišla je iz božjega hrama. Dvignila je pogled ter takoj opazila, da čakam na njo. Kri ji je zakipela v obrazek in kakor plaha srna je odhitela. Še pogledala me ni, dasi sem se ji ponižno, globoko poklonil."

"In kdo je?"

"Kdo je!" Še nikdar je nisem videl poprej. Po obleki pa sem sodil, da je plemkinja! Ali sedaj poslušaj, kdo je! Naj je, kar če, toliko ti povem, Aricaga, da je že sedaj prikovano moje srce na njeno in da bom napel vse, vse moči, da si jo prisvojim. Pretaka se mi Turjačanov kri po žilah in Turjačani so ti v deželi te oblasti, da dosežejo, kar hočejo!"

"Povej vendar kdaj, kdo je?"

"Poslušaj torej! Obtičal sem na mestu ter zrl za njo. Tik mene je stala tolpa mladih učencev. Ti so tudi gledali za njo in nekdo je izpregovoril: "Krasna je kakor večerna zarja!" Drugi pa je vprašal: "Kdo je,ker je ne poznam?" 'Kaj, ti ne poznaješ najkrasnejše ženske tega mesta?' vpili so vsi: 'ti ne poznaješ krasne hčerke mestnega ranarja, ki je sedaj viteza Sonca gospa?' Aricaga, hotela mi je kri zastati! Da, ranarjeva hči je in sedaj žena tega plesnivega viteza, ki ga hočemo danes z meči malo pretipati!"

"Ranarjeva hči!" zakričal je Aricaga, "prijatelji ondi v sredi, prijatelji sèm!"

Z močjo ga je pograbil Jurij Ljudevit za komolec: "Aricaga, če izpregovoriš še eno besedo, sunem ti meč v trebuh, in to tako gotovo, kakor se mi pretaka turjaška kri po žilah!"

Aricaga je sprevidel, da se mu ni šaliti. Prihrumeli so tovariši, povprašujoč radovedno, kaj hoče. Polkovnik je iskal izgovora in bi bil zašel v stisko, da ni tedaj prijezdil v jezdarnico tisti, o katerem se je takrat po ljubljanskem mestu sukalo največ govorice. Vitez Janez Sonce, ki je ravno v tistem hipu prijezdaril v jezdarnico ter skokoma ustavil konja sredi nje, ozrl se je kakor sokol po zbrani družbi. V pozdrav je snel široki svoj klobuk z glave ter ga nagnil proti tlom, kakor daleč je segal z roko. Kdor je mogel sneti svoje pokrivalo, snel ga je tudi. Obmolknilo je vse.

Bil je Janez Sonce tiste dni v cvetu svoje mladosti. Kakor oglje črni lasje so se mu usuvali po vratu na ramo ter mu objemali obraz, poln moške krasote. Na obrazu se mu je žarilo in ponosno je spuščal oko po zbrani družbi. Strmelo je vse, nekoliko že zategadelj, da je sploh prišel, a še veliko bolj pa zategadelj, ker vitez Sonce ni bil nikakor opravljen za boj. Razen meča in ostrog ni bilo videti železja na njem; ni nosil niti čelade niti oklepa kakor drugi, ki so ga klicali v dvoboj. Nekaj časa niso vedeli plemiči, kaj naj bi počeli.

"Kaj vraga," oglasil se je končno Aricaga , "ali se bodeš cvetjem bojeval?"

V resnici je imel Janez Sonce rdečo rožo v svoji roki ter jo časih pritisnil na svoja usta.

"In če nimam drugega nego to cvetje, pa bi se še ne bal polkovnika širokoustnika Aricaga!" odgovoril je vitez zaničljivo.

"Hudiča!" zatulil je Aricaga nato, "name se obeša!" In polkovnik je izvlekel svoj meč in takoj zasadil ostroge konju v trebuh, da se je spel. Ali Jurij Ljudevit mu je pograbil po uzdi ter potisnil živinče k sebi, govoreč:

"Pusti, Aricaga! Danes ni tvoj dan! Drugi smo na vrsti!"

"Kaj da ni moj dan! In ali misliš, da bom jaz požiral v želodec, kar mi bode Janez Sonce v pičo pokladal!"

Hotel je udariti na Sonca. Ali predenj so se postavili v vrsto Jurij Ljudevit, baron Vajkard in še dva druga v železje zavita plemiča, da se razljučeni polkovnik ni mogel niti z mesta ganiti. Z grozno kletvijo je potisnil svoj meč v nožnico ter se rotil na vse kriplje, tako da so ga prijatelji le s težavo in počasi utolažili.

Potem se je postavil Jurij Ljudevit sredi jezdarnice ter pričel, obrnivši se proti Janezu soncu, razkladati z resnim in slovesnim glasom nekak manifest, s katerim se je vitez Janez Sonce klical v boj, ker je onečedil grb svojega viteštva. Govoril je v cvetočih, prenapetih frazah, kakor je bilo običajno nekdaj na viteških turnirjih, ko so se prenapeti vitezi s prenapetimi besedami klicali v boj!

"Poklicali so te," dejal je zavestno, "štirje čisti in neomadeževani, plemeniti in hrabri vitezi na boj, da s svojo krvjo opereš madež, ki si ga vtisnil na jasni grb! Tvoji predniki, Janez Sonce, izvolili so si leva v grb in kakor levi so branili predvsem svojo čast. Tudi zvezde nosiš na dvojnem polju v svojem grbu, v znamenje, da so tvoji predniki cenili svojo čast tako jako, kakor so visoko zvezde na nebu! Ali ti si, Janez Sonce, postal kakor bojazljiv zajec, ki zapušča svoje mladiče ob preteči nevarnosti! In zvezde si strgal s svojega grba ter jih pomešal v blato! In mi smo tvojim prednikom na ljubo poprijeli za meč, da te v pravičnem boju ponižamo, kakor bi te ponižal tvoj oče, ko bi bil doživel sramoto tega časa!" - Končal je z dostavkom, da se ima boj vršiti štiri dni in da ima Janez Sonce po svoji volji določiti, po kaki vrsti se hoče bojevati s hrabrimi, čistimi, plemenitimi vitezi, ki so ga poklicali na to bojišče.

Z veliko potrpežljivostjo je poslušal vitez Sonce tirade, s katerimi ga je oblival Jurij Ljudevit.

"To, kar si govoril o plašljivem zajcu, to le sam pogoltni, Jurij Ljudevit!" dejal je mirno. "Vas vseh, in kakor ste zaviti v železje, se ne bojim!"

Pognal je konja v kot ter ondi nekje na steni pripel rdeči cvet, da se je videl iz dalje kakor kaplja rdeče krvi. -

"To cvetje branim s svojo srčno krvjo," vzkliknil je ponosno, in vas vse, plemeniti gospodje, če imate toliko poguma kolikor besed, kličem na boj! Cvet, ki ga je poljubila najkrasnejša vsega ženstva v beli Ljubljani, vržem vam v zobe z zasmehom in zaničevanjem. Vivat Sonce!"

Z navdušenim tem vzklikom je zavihtel meč iz nožnice ter se postavil s konjem pred cvet, katerega je hotel braniti s svojim življenjem.

Silni nemir je razburil družbo. Vse je prevpil polkovnik Aricaga! V hipu je bilo golih mečev o belem dnevu kakor bliskov o nevihti. Z veliko težavo je pomiril Jurij Ljudevit Gaj razkačene duhove.

"Prijatelji," izpregovoril je ponosno, "vsi vendar ne bodete pali po enem! Mi smo v oklepih, oni pa v mehki obleki kakor ženska, ki nosi dete na rokah! Vse naj se zvrši v redu, kot se je dogovorilo. In brez hrupa, prijatelji, da nam vrag ne privede gospoda glavarja ali vicedoma na vrat. Potem je tako vse izgubljeno! Pomirite se, prijatelji, in ti, Aricaga, ne tuli, kakor bi se s svojim polkom drvil za Turki!"

Neradi so utihnili plemiči. Stopili so nato v stran ter se srpo in temno ozirali po onem, ki jih je bil javno zasmehoval.

"Tako ne bomo končali stvari, gospod Sonce!" ogovoril je Jurij Ljudevit viteza v kotu, "eden za drugim! Danes smo tu štirje, kakor vidite. Izvolite si tistega, s katerim se hočete ta dan boriti! Jaz bi si za svojo osebo štel v veliko srečo, če izvolite mene. Med nama rečeno, koprni moj meč po trenutku, ko vas bode kresnil po zabavljajočih ustih, iz katerih mečete sedaj pene kakor raztogočen konj, ki se brez uspeha upira ostrogam, tičečim mu v trebuhu!"

"Izvolim si torej vas, vitežič brez domovine in brez imena! odgovori Janez Sonce porogljivo, "dasi ni posebna čast, boriti se s človekom, ki so ga pobrali morda v koprivah za plotom in ki ne zna, kdo so mu bili roditelji!"

Po groznem tem napadu je nastala taka tišina med zbranimi, da se ni čulo drugega nego tu in tam brskanje konjskega kopita. Juriju Ljudevitu, ošabnemu temu plemiču, zalila je kri obraz, da se mu je svetil kakor škrlat. Ali takoj je postal bledejši od stene in vsa kri mu je zakipela k razburjenemu srcu. Pograbil je za uzdni povodec, da se je konj pod njim spel kvišku. Bledi obraz pa je obrnil sedaj k okamneli družbi, sedaj k vitezu Soncu, kije mirno sedel v sedlu. Končno mu je obstal pogled na roži ob steni in je pretklo nekaj časa, da ni izpregovoril ničesar. Prijatelji so pričakovali, da se bode Jurij Ljudevit razbesnil kakor ranjen oroslan. Ali v njihovo strmenje je ostal vsaj na videz miren in skoraj tih je izpregovoril:

"Gospod Sonce!" - in hlastal je po sapi, kakor ne bi imel zraka v pljučih; - "ko bom ležal na smrtni postelji, in če doživim sto let svojega življenja, ne bodem vam tega trenutka odpustil in pozabil! Svojo dušo in večno svoje zveličanje vam zastavljam, da bodete nekdaj obžalovali te besede. Obžalovali, pravim vam! In vi, prijatelji" - tu je obrnil k družbi svoje oko, ki je bilo čisto tako kakor oko ponosnega in ošabnega ministra, njegovega očeta - "menim, da niste čuli lahkomišljenih besed, ki jih je ravnokar izpregovoril gospod Sonce. In če ste jih čuli, upam, da ste jih že sedaj pozabili, kakor bi jih nikdar čuli ne bi. Za vse vrage pekla, upam, da ste jih pozabili! A sedaj, gospod Sonce, pričnimo!"

Poklical je prijatelje, da so mu odpeli oklep. Ko se je izluščil iz železja, kazalo se je njegovo v žamet zavito telo v nekako ženskomilobni krasoti. In ko je odložil čelado, usuli so se mu rumeni lasje kakor zlato po plečih. Ves čas je grizel ustne ter med zobmi mrmral kletvice. Ko so mu prijatelji odvezli železje, potegnil je svetli meč iz nožnice ter ga zavihtel okrog glave, da je po zraku ostro zašumelo.

"Sedaj sem tako opravljen kakor vi. Na delo torej, gospod Sonce!"

"Prijatelji so se stisnili k vhodu, da se je prostor napravil sredi jezdarnice. Tesnost je silila vsakemu v srce, ker je vsakdo čutil, da se bode tu za življenje borilo. Mnogo se jih je kesalo, da so se spuščali v nevarno to podjetje.

Janez Sonce in Jurij Ljudevit sta ostala sama na mestu. Z golimi meči v rokah sta se opazovala nekaj časa. Vsako je hotel v pogledu svojega nasprotnika presoditi njegove nakane. Potem pa je Jurij Ljudevit dvignil svoje orožje ter ga nameril po nasprotniku, ki pa se je bliskoma postavil v bran. Čulo se je, kako je bil meč ob meč. Konja sta se spenjala, tolkla ob tla s kopiti, da je švrkal pesek na vse strani in da se je pričel vzdigovati gost prah. Končno je opazila tudi žival, da se gospodarja sovražita: pričel sta konja togotno rezgetati ter se gristi, da so pene pršile naokrog.

Oba viteza sta bila izvrstna borca. Skušala sta prekaniti eden drugega, a oba brez pravega uspeha. Janez Sonce je dobil malo prasko na lice, in krvave kaplje so mu lezle po razbeljenem obrazu. Jurij Ljudevit pa je staknil lahen udarec na levo roko blizu rame, da se je pretrgal žametni rokav in da se je pod žametom belo platno takoj napojilo z rdečo krvjo.

Janez Sonce je bil mirnejši ter je samo pazil, da mu nasprotnik ni mogel blizu. Tudi Jurij Ljudevit se je delal mirnega, ali v srcu sta mu divjala srd in sovraštvo. Čutivši, da soncu ne more nič, preobdala ga je še hujša razburjenost; pričel je sekati nepazljivo, nepravilno. Tresla se mu je roka in v debelih kapljah mu je lezel znoj s čela. Janez Sonce bi ga bil tedaj lahko prebodel in razsekal, da ni ukrotil samega sebe.

Ob priliki je Jurij Ljudevit zopet dvignil meč, da bi usekal z vso silo po nasprotniku. Pri tem se mu je zasukal ročaj, da se je pokazal za trenutek beli palec, ki ga je tiščal ob mečev držaj. Ta trenutek je porabil Janez Sonce. Kakor strela je šinil z mečem onemu po držaju. Zakrhala se je ostrina, zadevši ob ročaj, ali zadela je tudi prst, tiščeč se ob držaju. Odsekani palec je odletel daleč tja po pesku. kakor bi bila mrtva, povesila se je roka Juriju Ljudevitu, curek krvi je šinil od nje, meč pa je odpadel iz nje ter padel na mehki pesek. Ranjencu se je delala tema pred pogledom; bolestno je zaječal, premaknil se v sedlu ter ob strani zdrknil k zemlji.

"Vivat sonce!" zakričal je vitez ponosno.

Prijtelji Jurija Ljudevita so opazovali z veliko togo ta prigodek. Aricaga je takoj zopet izvlekel dolgi svoj meč ter zarjul: "Vivat Auerspergus!"

Za njim je zakričalo vse: "Vivat Auerspergus!" Nepreviden je bil takrat Janez Sonce, da je v odgovor zopet zakričal: "Vivat Sonce!"

Takoj se je razljutila vsa četa; izvlekli so meče ter se zapodili proti onemu v kotu. Dva sta bila vzdignila poprej ranjenega Jurija Ljudevita ter ga odpeljala k vhodu, kjer je bil čistejši in boljši zrak.

Janez Sonce pa se je potisnil s konjem v kot ter odbijal prve udarce. Brez dvojbe bi se bilo Janezu Soncu slabo godilo in do smrti bi ga bili potolkli, da ni stopil v jezdarnico tedaj deželni glavar Volk Engelbreht Turjaški.

Tisto jutro mu je maševal vladika Pedenski v kapeli svetega Ahacija v deželnem dvorcu. Po maši ga je spremljal Volk Enegelbreht po vicedomskih ulicah. Ker so tedaj le o redkih prilikah izvlekli na dan težke krose, hodila sta velika gospoda peš.

Zapustivši vicedomska vrata, čula sta nenavaden hrup in žvenketanje orožja v deželni jezdarnici. Vstopila ta torej v to poslopje ter z velikim strmenjem opazila burni prizor v njem. Ker so bili plemiči pred bojem sluge odpravili prišla sta tako nepričakovano, da ju ni nihče prej ugledal nego takrat, ko sta že stopila na peščeno areno.

Volk Engelbreht je tako vedel, kaj se godi. Valvazor ga imenuje mirnega gospoda, ki pa je vendar znal s primerno strogostjo razsojevati, če so zahtevale razmere tako.

"Kake reči se gode tu?" vpraša glavar srdito, "fulmina coeli, tu se bijejo z ostrim orožjem in deželnim stanovom ravno pred nosom."

Vtis teh besed je bil velik. Kakor bi bil odrezan, utihnil je hrup; meči so se vtikali v nožnice in klobuku frčali z glav. Najbližji so poskakali s konj ter z globokimi pokloni osuli vladiko, da bi mu poljubili sveto roko.

A deželnega glavarja vse to ni utolažilo.

"Lepe reč, za svetega Odrešenika, lepe reči!" vpil je. "In koliko vas je tu! Ti Hohenwart, ti Panicol, ti Blagaj, ti Jurič, ti Grimšič! To vas je lepo število! In kakor osli nad mrtvega leva spuščate se vsi na enega! No, lahko so vas veseli vaši očetje! Vaša milost!" - tu se je obrnil k vladiki - "to je naša mladina, to so naši prihodnji stanovi! Deo gratias! Bogu bodi hvala za take plemiče! Sto nad enega! Čudim se le, da se naš Ludovicus ni silil vmes!"

Obračal je srpo oko po jezdarnici ter opazil Jurija Ljudevita, ki se je bled kakor smrt tiščal k steni ter tiščal krvavo roko proti trebuhu, da bi z obleko ustavil kri, ki je še vedno tekla iz rane.

"No, saj sem dejal," dostavil je ironično, "da bode naš Ludovicus svoje prste vmes vtikal! Že si nekaj staknil, kakor vidim! Ali to sporočim Janez Vajkardu Valvazorju tako gotovo, kakor imam nesmrtno dušo v sebi! Vaša milost, ali smo že doživeli kaj takega! Deo gratias! Hvala bogu, da sem deželni glavar! Vse vas bom ukrotil ter vam vtepel v prazne glave pokorščino do milostivih stanov!"

"Ekscelenca!" oglasil se je tedaj Aricaga, "samo temu Soncu smo malo po nohtovih potolkli!"

"Iz usmiljenja vas nisem videl, polkovnik! Ali toliko vam pravim, da že dolgo opazujem, kako mi zapeljujete našo mladino. Pa motite se, če menite, da bodem jaz, Volk Engelbreht Turjaški, vse to mirno gledal! Z mano se ne bode nikdo šalil, in tudi ti ne, moj Ludovice! Zatorej se mi je čudno zdelo, kako se mu je zjutraj mrzelo pred sveto mašo! Kakor da mu je vsak dan dana priložnost, biti pri maši Vaše vladiške milosti! Božja služba je tem dečakom najmanjša skrb, vsi se valjajo po pregrehi kakor svinje po blatu. Pokaži no, kako si opraskan, mi amice!"

Pristopil je k Juriju Ljudevitu ter ga pograbil za roko, ki jo je skrival v obleki.

"Kaj," izpregovoril je deželni glavar še togotneje, "kaj, palec ti je odbit? Fulmina coeli! Palec ti je že vzel hudič, a dušo, menim, ima že tudi v pesteh! Prišel bi bil k svetemu opravilu kakor jaz, ki ima vendar nekaj več od tebe, pa bi še nosil pet prstov na pregrešni roki! Ali - tu se je zopet obrnil k vladiki - "to presega vse meje, Vaša milost. Malo potrpite, vi, mladi vrabiči, postrigli vam bomo peruti, da bodete kričali, kakor bi se bili nažrli samo razbeljenega železa! Za svetega Odrešenika, Vaša milost, in vse to meni pred nosom, kakor da sem deželni glavar, ki ničesar ne vidi, ničesar ne sliši, ki noč in dan spi kot polh v zimi! Quos ego! -

Potem sta odšla z vladiko. Mladi gospodje so tičali poparjeni na mestu in polni kesanja so bili. Nikdo ni izpregovoril besedice, ko je vitez Sonce mirno odjezdil iz jezdarnice.

"Ekscelenca je prav močno razdražen!" izpregovoril je nekdo v družbi.

"Da, prav močno!" pritrjevali so drugi s ponižno togo.

Tako se je končal preponosni dvoboj tistega dne.