VI

Kdor bi trdil, da je radovednost pri ljubljanskem mestnem občinstvu sad novejših dob, trdil bi nekaj, kar nikakor ni upravičeno v zgodovini slavne naše stolice.

Že za naše pripovesti je bila radovednost po beli Ljubljani tako razvita in razcvetena, kakor jo imamo priliko opazovati danes, ko se v krasnem našem mestu vse zve in vse zvedeti hoče. Če se je tedaj ponudila prilika gledati kak "špektakul", kakor pravi slavni naš Valvasor, dvignila se je cela Ljubljana na noge, da bi gledala, kritikovala, hvalila, grdila in obrekovala, prav tako kako še dandanes, ko je od tedaj preteklo že več nego dvesto let!

Pričetkom meseca septembra 1660 so se napovedovali Ljubljani tuji gostje, ki so morali vzbujati vso pozornost radovednega meščanstva. Bilo je tisto nedeljo pred cesarjevim dohodom, ko je počila po mestu vest, da so visoki stanovi poklicali hrvaško konjico, da bi sodelovala pri cesarski slavnosti. Okoli poludne je bil prijezdil v mesto vojak, sedeč na konju v srebrni opravi, katero pa je bil prah debelo pokril, kar je pričevali, da je mož dolgo in hitro jzdaril po prašni cesti. Oborožen je bil z dolgo sulico, da je ž njo lahko posegel do prvega nadstropja pri hišah; na glavi mu je čepela čepica s kožuhovino in ž nje se je zibalo ponosno pero. Najbolj pa ga je krasila tigrasta kožuhovina, ki je jezdecu visela ob rami: dajala mu je je vsa oprava nekaj divjaškega in ljutega vtisa, katerega so poviševale srpi pogled in dolge brke pod nosom.

Ta vojak je torej prijezdil po trgu. Takoj se je nabrala družbica, ki je iz dalje stopala za njim. Odpirala so se okna, in skoro je bilo po Starem trgu vse polno meščančkov, ki so v pražnji opravi prihiteli k pragom svojih hiš. Kdo je? Kaj je? vpraševalo se je križema. Nihče ni vedel pravega odgovora. Neki čevljarček me menil, da je morda turški paša, ki so ga pred kratkim ujeli v hrvaški granici. A to mnenje se ni moglo dolgo vzdržati. Ko je namreč tujec prijezdil mimo zavoda očetov jezuitov ter ugledal sveti križ na cerkvi, poklonil se je v sedlu ter napravil znamenje svetega križa po zaprašenih prsih.

V hipu je bilo vse prepričano, da turški paša ni, ker se Turki ne prekrižavajo pred krščanskimi cerkvami. Drugi zopet so menili, da je mož morda benečanske ljudovlade poslanec, za katerega se je vedelo, da ima priti v mesto. Nekateri so še celo izgovarjali mnenje, da je ta jezdec gotovo papežev nuncij Caraffa; in to se jim je toliko verjetneje dozdevalo, ker jim je bila beseda "nuncij" čisto neznana, tako da so jo brez logične težave v soglasje spravljali z dolgo sulico in tigrasto kožuhovino, o kateri smo že poprej pisali.

Končno ni nikdo vedel, pri čem da je. A zgodilo se je ravno tisto, kar bi se v takem slučaju zgodilo še danes. Nabral se je namreč dolg sprevod, ki se je kakor črn rep vlekel za jezdecem. Ta sprevod se je toliko povečaval, čim bolj se je bližal deželnemu dvorcu. Ko je jezdec na Novem trgu skočil s sedla, obkroževala ga je gosta množica, da se je komaj preril do lope. Takrat se je neko ojačil ter vprašal tujca, od kod da dohaja. In tedaj se je zvedelo, da je odposlan, da naznani njega ekscelenci Volku Engelbrehtu, da dojdejo popoludne ob petih hrvaški konjiki v mesto.

Kakor blisk se je razširila vest po hišah, da pride hrvaška konjica in da jo hoče sam Volk Engelbreht sprejete in pozdraviti pri vhodu. Celo mesto je oživelo. Ob treh popoludne so že goste čete sule iz mesta, tako da je po Dolenjski cesti kmalu vse mrgolelo pražnjih sprehajalcev. Hišni očetje so vodili s seboj celo svojo družino. Lahko si opazil dokaj krasnih deklet, s katerimi je naše slovensko mestu tudi tedaj že bilo blagoslovljeno, katere so sramežljivo stopale materam ob strani, materam, ki so že tudi takrat kazale tisto širokost in obširnost, ki z grozo napaja zaljubljene mladeniče in s strahom, da morda vitka hčerka pozneje ravno taka postane, kakršna je mati postala!

Med sprehajalce so se silili dijaki ter morali z nespodobnim svojim vedenjem vzbujati občo pozornost. Dražili so deklice in matere, prav kakor nadležne muhe, ki se ne dado odpoditi. Nekaj Aricagovih vojakov je bilo tudi videti vmes; težko so stopali v težki svoji opravi. Mesarski in rokodelski pomočniki so se prikazovali isto tako ter zabavljali dijakom. Z veliko gotovostjo se je smelo trditi, da se bodo krasni dan končal s krasnim pretepom.

Množica, zapustivši mesto, zavila jo je okrog zelenega Golovca ter posela potem po bregovih nad cesto in pričakovala prihoda tujih gostov. Ob cesti, malone do Rudnika so se med grmičevje vgnezdile vesele družbice, ki so imele s seboj pijače in jedi. Skoro je po teh samotnih logih vladalo največje veselje; čula se je tu in tam godba, čulo se je petje.

Spodaj na cesti pa so še vedno dohajali novi radovedneži. Videč, da so že vsi prostori zasedeni nad cesto, stopali so dalje, dokler niso staknili zelenega kotička, kjer je bil razgled na cesto, tako da so smeli gojiti zavest, da bodo mogli vse videti, vse opazovati.

Proti štirim se je pripodila po cesti mogočna, bleščeča se kavlkada. Volk Engelbreht si je bil zbral najmanj štirideset kavalirjev, s katerimi je sedaj prijezdil iz mesta ter hitel nasproti hrvaški vojski. V srebro in zlato so bili opravljeni konji ter ogrnjeni s pisanimi šabrakami. Volku Engelbrehtu pa se je svetila težka zlata veriga okrog vratu ter pričevala, da je njen lastnik prva in najvažnješa oseba v deželi. Občinstvo nad cesto je vstajalo ter z navdušenim "eviva" pozdravljalo deželnega glavarja. Čudno, ali vendar je resnično, da je takrat v našem mestu veljalo obilo laških šeg. Laščina se je tedaj govorila po beli Ljubljani morda še v obilnejši meri kakor sedaj - nemščina.

Volk Engelbreht se v svoji prirojeni ošabnosti ni menil za množice kričanje. Da ga je le-tá morala pozdravljati, bilo je samo ob sebi umljivo; da bi pa se moral grof Turjaški umazani družbi zahvaljevati za pozdrave, to bi se ne bilo visokemu gospodu niti v spodobnost štelo! Množica je tedaj kričala, a Volk Engelbreht je dirjal mimo, kakor bi ga nosile sape peruti.

A še mnogo več pozornosti je vzbudil v tistem hipu drug plemenitaš, ki se je kmalu za Volkom Engelbrehtom prikazal na prašni cesti. Bil je to vitez Janez Sonce in je s sabo vodil rožnato svojo soprogo, prekrasno Ano Rozino.

Janez Sonce se je živo razgovarjal z mlado svojo soprogo. Kakor pomladanski metuljček zibala se mu je ob strani in ni se menila za radovedno množico, ki jo je obsipala s strmečimi pogledi. Videla je le njega, kateri jo je dvignil iz prahu do svoje visočine ter jo osrečil s plamtečo svojo ljubeznijo!

"Da, Ana Rozina," izpregovoril je Sonce, "kakor sem vam pravil, bil je vicedom Drabatta oster gospod, in vse se ga je balo. Bil je pravičen in naši sveti veri s celo dušo vdan. Tedaj je razsejala po deželi še tisti kriva vera, katero je satan skuhal v Nemcih. Po gradovih kranjskih je imel Martin Luter več veljave nego sveti vladar naše cerkve v Rimu!"

"Jezus Marija! In kdaj je to bilo?" vprašala je Ana Rozina ter si v prvem strahu z belim prstom prekrižala beli obraz.

"Koliko je tega! Videli ste ravnokar Volka Engelbrehta. V cvetu svojih let je še, in če mu gospod Bog dodeli milost, bode še nekaj desetletij glavaril v naši Karnioliji! Če pa vprašate po njegovem očetu, zvedeli boste, da je bil goreč v krivi veri in da se je še celo v sredi višjih stanov predrznil imenovati katoliško edino zveličavno vero - Antikristovo krivoverstvo!"

"Sveti odrešenik!" vzdihnila je Ana Rozina, "ali mu niso odsekali glave nato?"

"Ničesar se mu ni zgodilo! Malone vse stanovi so bili krivoverci! Samo vicedom Rabatta - Bog ga tolaži v sveti večnosti! - skoprnel je v pravičnem srdu, pograbil je po orožju in v zbornici je potegnil svetli meč ter ga zasukal proti ošabnemu Turjačanu, ki se sedaj za svoje obilne pregrehe pokori v pekla pekočih plamenih! Koliko bolje bi pač bilo, da se ti Turjačani nikdar niso zaredili v deželi!"

"Kako je bilo potem? Ali ga ni gospod Rabatta prebodel, ali ga ni usmrtil, tega bogokletneža?" vprašala je krasna ženica nestrpno. "Brez greha bi ga bil smel pokončati!"

"Usmrtil!" Moral je boga hvaliti, da so mu dali živeti! Moral je v nožnico potisniti meč ter škripaje z zobmi kakor z verigami obtežen lev zapustiti zbornico visokih stanov. Kaj takega se ni zgodilo ne prej ne pozneje! In vendar je bil vicedom in ljubljenec Njega prevzvišenosti nadvojvode Ferdinanda, ki je sedaj gotovo izbran že med božje svetnike!"

"To vse je bilo komaj pred šestdesetimi leti?"

"Ni še preteklo stoletje od tedaj, ko so Turjačani po svojih gradovih skrivali ljuljko troseče predikante. Danes pa poljublja Volk Engelbreht z veliko ponižnostjo velo roko presvetlemu Janezu Vaccanu in pri očetih avguštincih ustanavlja kapelice ter hoče, da bi ondi v obližju svetega Rešnjega telesa nekdaj počivalo njegovo truplo! Toliko so se časi premenili!"

"Moč svete vere," odgovorila ne nato pobožna Ana Rozina, "je nepremagljiva. Gospod Bog prestavlja gore in lahko poniža rodove, mnogo mogočnejše od naših Turjačanov, ki so vam, ljubi moj, povzročili že toliko gorja."

"Nočete li, Ana Rozina, zvedeti, kako žalostno je moral umreti naš dragi vicedom Jožef Rabatta?"

"Žalostno umreti? Morda so ga ujeli Turjaški ter ga vlačili po skrivnih ječah? Obilo imajo, kako se mi je časih pripovedovalo, skritih mokrih in ostudnih ječ po svojih nedosežnih gradovih."

"Dasi so ga sovražili, niso ga vendar usmrtili Turjačani. Pokončali so ga očetje teh jezdecev, katere ste hoteli po vsi sili gledati danes s krasnimi očmi, ljuba mi Ana Rozina."

"Očetje teh jezdecev! Zatorej sem čula, da jedo še surovo meso, če so ga nekaj časa imeli pod sedlom. Ali so bili tudi luterani, da so usmrtili dobrega gospoda vicedoma Rabatta? Vse to mi povejte, ljubi moj gospod!"

Vitez Sonce je nabral mladostni obraz v učene gube ter odgovoril: "Kolikor sem čital v stari knjigi in kolikor mi je pripovedoval doktor Joannes Ludovicus, pripetilo se je vse to takole. Preadedje jezdecev, katere pričakujemo danes, uskočili so iz Turčije ter pribežali v hrvaško našo mejo. Prinesli so s seboj nekaj prav slabih navad. Če so pa jedli surovo meso, o tem mi naš Joannes Ludovicus ničesar ni vedel povedati. Mogoče je, ker je ta narod bil silno razdivjal. In kakor je moril in požigal po zeleni Bosni, če se mu je zljubilo, tako je hotel moriti in požigati po naši granici. Težko smo jih obrzdali te Uskoke, in neprestano so se upirali, če se jim je zabranjevalo požigati, razbijati in krasti. Tako se je zgodilo tudi tiste dni, ko je bil gospod Jožef Rabatta vicedom v Karnioliji. Vstali so Uskoki ter pričeli divjati, da se je mejna pokrajina tresla pred njimi. Gospod vicedom je bil odposlan, da ukroti vstajnike ter jih pravično kaznuje. Ostro jih je kaznoval; mnogo jih izročil trinogom ter jim požgal bivališča. Obilo jih je polovil, da bi jihoditral k cesrski vosjki. A ti so se zarotili ter ga napali, ko je bil ravno odložil orožje ter se usedel k jedi za mizo. Grozno je govoriti, kako so potem ravnali ž njim! Razsekali so ga v drobne kosce in srce so mu iztrgali iz živega telesa. Stara knjiga nam govori, da so srce razljučeni Uskoki požrli, iz česar bi se smelo sklpati, da jedo gogovo tudi surovo meso. Taka je bila tožna smrt gospoda vicedoma Jožefa Rabatte, ki je bil najpravičnejši, za sveto vero najvnetejši, ali pri potrebi tudi najostrejši izmed vseh, ki so kdaj imeli vicedomstvo v Karnioliji!"

"Requiescat in pace!"

"Tolažiti se smemo, da ga je vseoljni Bog gotovo izbral med svoje svetnike in mučenike! Vidite, Ana Rozina, smrt tega pravičnika je bila vzrok, da sem se branil ustreči vaši volji in da v pričetku nisem hotel pred mesto. Morda sedi danes visoko na sedlu marsikdo, katerega roditelj je s svojo roko sekla po blaženem vicedojmu ter mu trgal srce iz prsi."

"Bog se nas usmili!" vzdihnila je mlada ženica, "morda bi bilo res bolje, da sva danes doma ostala po vaši volji!"

Kakor se daje iz teh besed Ane Rozine sklepati, imele so že tedaj v tistih neolikanih časih lepe zakonske žene svoje slepe može v taki pokorščini, da so le-ti vse storili, kar aso one hotele. Tudi vitez Sonce je bil tak zakonski revež, ki je moral pleati po sladki piščalki nežne Ane rozine, in to takoj v pričetku mladega zakona. Izpremenilo se je mnogo od takrat. Iginili so nemški deželni stanovi, ki so ubogi Kranjski zapravili toliko denarja; izginilo je obzdije ljubljanskega mesta, do zadnjih revnih ostankov je skoro izginila mič mogočnih in ošabnih gospodov Turjaških, in izginila je še celo laška govorica iz bele Ljubljane; ostal pa je v nekdanji svoji mogočnosti vpliv ženskega spola: ostala je kakor je bila, slepa, poniževlna pokorščina zakonskih mož, katere so krasne ženice v tistih časih, ko so se nosili železni oklepi ter z železno pestjo sukali dolgi dolgi meči, obvijale ravno tako okrog mehkih prstov kakor danes, ko se mi - zastopniki močnejšega spola - smešno opravljamo v smešno francosko obleko!

Janez Sonce in Ana Rozian sta končno studi stopila s ceste ter si poiskala na bregu senčnat prostor pod visokimi, starimi smrekami. Že se je začul iz dalje trombe glas, in že se je od množice do množice širil klic: "Gredo, gredo!" ko jo po cesti od Ljubljane prisope zadnji radovednež. Bil je to mož visoke, suhe postave, opravljen v tedaj navadno kmečko obleko. Dasi je sonce še močno pripekalo, tičal je ta junak pod dolgim plaščem s tistimi znanimi kolarji, kakor jih je ubogi slovenski tripin nosil za slavnega našega Valvasorja. Omenjeni plašč je segal radovedenmu poštenjaku tolikodane do pete, tako da je bil iz dalje videti kakor visok lonec, pokrit s širokim klobukom. Sam ob sebi je bil smešna prikazen; ali smešnost vtisa je poviševala okoliščina, da je bil mož kruljav na levi nogi. Kadar je torej stopil na to nogo, videti je bilo vselej, kakor da bi se hotel lonec prevrniti na levo stran; ali vselej ga je desna noga s smešno hitrostjo zopet uravnavala, tako da je v svoji takni visokosti ravno stal kakor sveča. Spremljeval je tega čudnega radovedneža splošen smeh; kjerkoli je mimo krevsal, krožila so se usta gledalcem in z zabavljicami so ga obsuvali.

"Kaj se mi smejete?" kričal je óni pod plaščem, "kaj me ne poznate, dobri, krščanski ljudje?"

"Če nisi hudičev brt, ki je menda tudi kruljav," oglasi se čevljarček z brega, "potem te ne poznamo!"

"Jaz pa tebe dobro poznam, čevljarska duša," odgovoril mu je ta v plašču, "in tudi vem, da si že desetkrat zaradi kraje sedel v tranči!"

Takoj je obmolknil óni na bregu; smejavce pa je imel kruljavec na svoji stani.

"Hej, kaj se mi smejete, ljudje božji," in krevsal je dalje, "ali me res ne poznate, hoj? Turškega sultana brat sem! In ko sem po njegovem gradu še v srajčici letal, ukradli so me ter prinesli k Joštu Štempiharju na Kranjsko polje, kjer sem jedel kašo in žgance!"

"No in kaj iščeš danes tukaj, turškega sultana kruljavi brat? vprašal je Janez Plavec, ki je tudi svojo radovednost pasel po bregu.

"Glej ga! A ne veš, da dohaja general Herbart s Turjaka. Dejal sem si, morda prinese kaj pisma za te, ki si vendar turškega sultana brat! In mati Štempiharica so mi dali očetov plašč, in primahal sem jo sem dol, d zvem, kaj je kaj doma v bogati Turčiji in če tam kaj po meni povprašujejo."

"Veš da!" režal se je Janez Plavec, "veš da! Ravno zdaj mi je pravil Volk Engelbreht, ki se je v zlati svoji verigi podil tod mimo, da ima brat Herbart celo torbo pisem zate in več košem samih strih beneških cekinov. Če mi ne veruješ, počakaj, pa boš videl!"

Glasan smeh se je oglašal po bregu, kar je našega gostilničarja še bolj ojačilo.

"Turški sultan ti še nekaj pošilja, kar te bode gotovo še bolj veselilo! General Herabart ti vlači poln koš - starikastih devic. Turški sultan mu je dejal: Naveličal sem se priletnega tega blaga! Moj ljubi grof s Turjaka, naloži ga, popelji ga in zvrni ga sredi Kranjskega polja, da ga pobere moj predragi brat, ki je šepav na levi nogi ter jé pri materi Štempiharici kašo in žgance! Vidiš, taka je; če ne veruješ, počakaj, pa boš videl!"

"He Plavec! He Plavček!" odgovoril mu je ročno óni s ceste, "danes ti pa teče jezik! Prav videti je, da nimaš starikaste svoje žene s seboj, tiste, ki te pretepa po tihi noči in te strahuje! Pa reci, če ni res?"

"Ni res, ne!" in Janezu Plavcu se je tresel glas, prav kakor bi se kesal, da se je spuščal v razgovor z onim na cesti.

"In praviš, da si z Volkom Engelbrehtom govoril! Kdo ti naj to veruje? Ti si tako ošaben, da gospoda glavarja na cesti niti ne pogledaš. He, a se še spominjaš, da si včeraj trdil v svoji pijanosti, da je Volk Engelbreht največji bedak in da oni vsioki naši deželni stanovi, ki so za nas pravi dar božji, niso toliko vredni, da bi jih nabasal v top na gradu ter jih sprožil na vse strani proti nebu? He, Plavček, ali nisi tega govoril?!"

Janez Plavček je obledel kakor sveča; v vidnem strahu je zajecljal: "Molči, kljuka lažniva, in pusti pametne ljudi, ki ti ničesar nočejo, pri miru!"

"He, Plavec," kričal je óni zmagonosno, "povej mi, koliko velja pri tebi beneški cekin in kaj se vse zanj dobi pri tebi?"

"Prekleti Kljukec," godrnjal je Plavec ter z velikoročnostjo basal malo pipo, "povsod je tega hudiča preveč!"

Bil je kruljavi radovednež res naš znanec Kljukec. V tistem času je bil pa imenitni potepuh pričel rokovnjaško svojo obrtnost, s katero si je pozneje pridobil žalostno slavo in ž njo precejšen prostor v pravljicah slovenskega našega naroda.

Ko je bil ukrotil jezičnega Plavca, gugal se je dalje po cesti ter neprestanoopazoval z zvitim očesom gledalce nad njo. Dospevši do sonca in mlade njegove soproge, krenil jo je s ceste ter sédel v zeleno travo.

"Tu se bo dalo gledati po volji božji!" dejal je zadovoljno.

"Nikar mi ne zamerite, gospod!" s temi besedami se je obrnil k vitezu, ki je je nekako strme opazoval svojega soseda. "Prišel sem iz dalje in sedaj me noge bole kakor konja, ki je Hrvatu nosil tovor čez Gorjance! Moral sem na zeleno travo, da se malo odpočijem, ker človek ni iz železa! Gotovo ni iz železa, oj preljubi moj Jezus!"

"Odkod pa si?" vprašal je Janez Sonce.

"Ne verujem, da bi poznali kraj, če vam ga prav imenujem. Iz Davč sem, daleč tam za loško graščino, kjer ni drugega kot gozd in skala! Gozd in skala, oj ti preljuba moja devica Marija!"

"To je pobožen mož," izpregovorila je Ana Rozina k svojemu soprogu. "Morda nama ga Bog pošilja, da mu izkaževa kako dobroto, sebi v zasluženje! Vprašajte ga, kaj hoče v Ljubljani!"

Kaj hočeš v mestu?" vpraša Sonce, pokoren želji svoje ženice.

"Vidite, preljubi moj gospod, to je pa takole!" Kljukec je nabral svoj obraz v vdane in pobožne gube ter zasukal lisjaško svoje oko proti nebu, prav kakor kak pobožen menih, ki noč in dan premoli ter pretepa svoje telo. "Lansko jesen so pri nas v naših gozdovih lesniki in drobnice prav močno obrodile. In polhov je bilo kakor kobilic po vaših zelenih poljih okrog Ljubljane. Da nam ta živad ni požrla vsega, morali smo lesnike in drobnice še prej otresti, nego je sad dozorel!"

"Moj bog, ali tisto jeste potem?" vprašala je Ana Rozina sočutno. Pobožni tujec je bil v hipu očaral njeno srce in to toliko bolj, ker se mu je časih izpod plašča prikazovalo debelo čislo, ki je jasno pričevalo o veliki gorečnosti svojega lastnika.

"Seveda jemo lesnike in drobnice, samo če jih le imamo in če nam jih polhi poprej ne snedo! Tako je, preljuba moja gospa! odgovoril je Kljukec licemersko.

"Kako je bilo lansko leto?"

"Lansko leto so bile drobnice - kakor sem že dejal - zelo polne in veje so se lomile. A tudi polhov je bilo kot bučel na satju! Morali smo zgodaj trest, sicer so nam vse pojeli in pobrali. Zlezel sem na drobnico, ki raste ravno nad Tomaževčevim breznom, ki je tako globoko, da bi se skril šenklavški zvonik v njem. Že sem pričel obirati veje, kar se je zalomilo pod menoj, da sem se s hruščem zavrtil z drevesa v prepad. Že sem mislil, da mi je preljubi naš gospod poslal zadnjo, prebridko uro, in že sem mislil, da se bom sedaj pa sedaj razbil po pečevju! V duhu sem vzdihnil: Oj presveta Marija dobrega sveta, če mi pomagaš, romal bom k tebi, k očetom jezuitom v Ljubljani, kjer imaš ti dobrodejno svojo kapelico. In vidite, mati dobrega sveta me je slišala in mi je pritekla na pomoč. Pri zadnji veji sem se ujel, ravno nad črnim breznom! Tako je bilo, oj presladki moj Jezus!"

"Recite mu, dragi gospod, da naj pri nas ostane! Prinesel bode v hišo božjega blagoslova!" izpregovorila je Ana Rozina, ki je licemercu vse verovala, meneč, da ima s pravim svetnikom opraviti.

"Letos v jeseni sem napravil torej peko ter spekel dva velika hleba ovsenjaka. V bisago pa sem si nabasal suhega sadja ter se napotil na božjo pot k očetom jezuitom v Ljubljano, da počastim svojo rešiteljico, mater predobrega sveta. Hleb in sadje pa sem že použil, in sedaj moram lakot trpeti. A rad jo trpim, samo da sem smel moliti ter klečati na nagih kolenih v kapelici očetov jezuitov, kjer se je že zgodilo toliko svetih čudežev! Oj presladka mati božja, kako ti vendar milostivo skrbiš za nas pregrešne svoje otroke!"

"Spi lahko v sobici pri vratih," šepnila je Ana Rozina, "in jedel bo pri deklah v kuhinji. Molil bo za nas!"

Zopet je hotel naš kruljavi poštenjak kaj pobožnega odgovorili, kar zapoje trombe glas in se začuje turškega bobna hripavo šumenje. Okrog hriba se je zavila po beli cesti hrvaška konjica ter prihajala bliže.

Na čelu je jezdila generalova telesna straža: zvečine samo plemiči iz Karlovca. Bili so orjaških postav ter napravljali bleščeč vtis. Zapovedaval jim je junak Krištof Simonovi'c, o katerem so si gledalci po bregu pripovedovali, da je tako močan, da zvije konjsko podkev in srebrnjak med prsti.

Na velikem žrebcu sedeč je bil Simonovi'c krasen jezdec in vobče je dopadal ženskam ob cesti, ki so si ga ena drugi kazale ter na videz povešale pogled pred bistrim njegovim pogledom. Načelnik telesne straže je takoj opazil, da vzbuja pozornost. Zategadelj je pričel mučiti svojega konja, da se mu je moral sedaj vzpenjati, sedaj zopet skokoma dirjati. Bil je odličen jezdec in z močno svojo roko je krotil žrebca , da mu je služil kakor jagnje. Strmeče občinstvo je glasno hvalilo junaka in njegovega konja. Moškim je dopadeal zadnji, ženskam pa prvi, prav tako kakor bi se še dandanes zgodilo, če bi prihajala konjica po Dolenjski cesti v belo Ljubljano.

Nastalo pa je splošno navdušenje, ko je Simonovi'c razkazoval različne vratolomne spretnosti pri jezdenju. Med največjim dirjanjem je skočil na primero iz sedla na zemljo ter zopet bliskoma v sedlo nazaj. Tudi stoje je jezdil ter pri tem dolgo svojo sulico sukal v roki, da jebilo grozno gledati. Če povemo, da si je junak Simonovi'c na mah pridobil srca vseh gledalcev in da se je še nekaj tednov pozneje po vseh ljubljanskih pivnicah, čevljarnicah in šivalnicah goovrilo smo o tem, kako da je Deli-Simonov'c v mesto jezdaril, povemo nekaj, kar je naravno in smo ob sebi umljivo. Za ljubljansko mesto je postal važna in imenitna oseba in je imel priliko požeti obilo ženske ljubezni, tako da je bilo rosno marsikatero žensko oko, ko je zapuščal čez mesec dni zopet belo mesto. Moški spol je sicer trdil, da je junak Simonovi'c prečrne kože in da bi sicer pač ne zaslužil tolike pozornosti, da ni ravno tak velikan v jezdarjenja umetnosti. Ljubljanska dekleta pa so bila drugega mnenja, ki se je šele potem prav močno omajalo, ko se je pozneje po poti iz Karlovca zvedelo, da ima Deli-Simonovi'c v zeleni granici ženko in deco. Naravno je, da je od tedaj v hipu ugasnil spomin na našega junaka po mestu!

Za telesno stražo, katero je tako spretno vodil Krištof Simonovi'c, prikazal se je general Herbart s Turjaka. Nosil je železni oklop in na glavi čelado, dasi je sonce vroče pripekalo. Pred njim pa se je nosil prapor, katerega sta spremljala trobentača ter sedaj in sedaj nastavljala dolge trombe k ustom, da so se začuli tisti zavlečeni glasovi, ki se še dandanes čujejo tu in tam po slovenskih pašnikih.

Generala je spremljal Volk Engelbreht s svojimi kavalirji. Za njimi pa je prišla konjica kakih stoinpetdeset jezdecev, vsi s tigrastimi kožami ob ramenih in z dolgimi sulicami v rokah.

Vse to je med piskanjem in trobentanjem počasi jezdilo mimo, da so imeli strmeči gledalci polno priliko opazovati bleščečo opravo, divje obraze in orjaške postave tujih jezdecev.

Za vojniško to četo, katere prihod se je tistega dne tako željno pričakoval v belem mestu, usuli so se gledalci, vsak je hotel prvi biti za jezdeci, da bi videl, kako bode pri mestnih vratih pozdravilo generala mestno starešinstvo. Nastala je prava gneča po ozki cesti, tako da skoro ni bilo mogoče storiti koraka in da so prvi za jezdeci bili v nevarnosti, da bi ne bili potisnjeni pod konjska kopita.

Tedaj se je že mračilo in z močvirja se je dvigala tanka megla, ki je potem v v noči prepregla celo pokrajino. Bilo je prav samotno na cesti, in ker je vse odhitelo proti mestu, ni bilo v hipu videti več človeka.

Sam vitez Sonce je bil še na potu. Ostal je z Ano Rozino v ozadju, da ne bi zagazila v gnečo, ki se je vlekla za vojaki generala Herbarta. Za njima je taval Kljukec prav počasi ter neprestano ponavljal sam pri sebi: "Vidiš, sedaj si dobil prenočišče! Bogu in presveti devici Mariji bodi zahvala, da so še dobri ljudje na svetu! To bom molil za dobrega gospoda, za dobro gospo! Oče naš!"

In lopov je pričel res moliti poluglasno in s tisto znano gorečnostjo, ki jo kažejo prosjaki ob romarskih stezah.

"Vidite, kako moli za nju!" šepnila je Ana Rozina svojemu soprogu ter občutila veliko srečo, da bode imela pod svojo streho to pobožno dušo.

Ko je óni nekaj časa molil, prjela se ga je nakrat velika radovednost. Opustil je pobožno molitev ter hotel vedeti, komu so posvečeni božji hramovi, katerih je bilo brez števila po holmih naokrog. In ko mu je Ana Rozina z veliko potrpežljivostjo naštevala svetnike, ki so imeli svoja svetišča po bližnjih hribih, vedel je pobožni Davčan za vsakega posebej posebno molitvico, ki jo je stresel iz rokava. Zaradi tega razlaganja in teh vednih molitev se je zakasnila družba, tako da je moral Janez Sonce svojo ženico pozvati, da bi hitreje stopala. V tistem trenutku je premeril Kljukec kakor jastreb s svetlim pogledom goščo nad cesto. Potem pa je zopet pričel razgovor, a sedaj je govoril o Hrvatih.

"Čudni ljudje so to," izpregovoril je," in moj brat, ki je služil v granici, mi je pravil, da žró še surovo meso, Bog pomagaj!"

"Tudi jaz sem čula o tem," odgovorila je Ana Rozina.

"Vidite, dobra gospa, potem bode že resnica! Molitve ne znajo nikake in menda niso dosti boljši od Turkov. Oj sveta pomagalka, usmili se teh malikovalcev!"

Prišli so na mesto, kjer je segala gošča do ceste. Visoke smreke so stale po bregu, in pod njimi je vladala tedaj že črna tema. In to temo je skušal Kljukec prodreti s svojimi pogledi. Nekje v smrečju se je oglašalo čuka tožno ponočno vzdihovanje.

"Aha," dejal je Kljukec veselo, "čuk se že oglaša!"

"Noč je, glejmo, da pridemo v mesto!" izpregovoril je Sonce skrbno.

"To pa ne morem reči" - in tu je govoril Kljukec prav glasno - "orožje nosijo, da sem še malo takega videl. Kaj pravite, koliko pač velja taka težka sablja, kot jo je nosil opasano danes general s Turjaka? Oj vi gosposki ljudje imate pač dobro na svetu! Kadar se vam zljubi, jeste in pijete in orožja imate svetlega in ostrega!"

Tedaj se je oglašala ponočna ptica že prav blizu, kakor bi sedela na prvi smreki tik ceste.

"Strah me je!" vzdihnila je Ana Rozina.

"Saj smo takoj v mestu!" tolažil jo je vitez.

"In vi imate tudi krasen meč, preblagi gospod" - tu je Kljukec pristopil k Soncu ter posegel po njegovem meču. "In kdo bi mislil, da je tako lahak kakor kurje pero. A glavo bi stavil, da se je že mnogemu zasadil v trebuh, ali ne? Hi, hi!"

"Ne bodi nadležen!" zavrnil ga je Sonce ter mu poskušal svoj meč izviti iz rok.

"Kaj bodem nadležen, ko sem vendar silno pobožen človek! zasmejal se je Kljukec ter sedaj tudi oponašal glas ponočne tice.

Komaj se je zavedel Janez Sonce svojega položaja, že ga je dušila železna pest okrog vratu. V hipu so se prikazale črne postave iz gozdne teme. Ana Rozina je viknila v smrtnem strahu, a potem so jo odtirale močne roke v gozd pod smreko. V divjem srdu se je penil Janez Sonce ter se poskušal otresti zavratnega napadovalca. Še je čul, da je zakričal nekdo: "Udari hudiča s kolcem po glavi!"

Potem pa mu je pretresla glavo čudna bolečina, in zapustile so ga moči, da se je zgrudil k zemlji. Njegovi napadovalci pa so mu zamašili usta ter mu zvezali roke in noge, da se ni mogel niti ganiti. Zavlekli so ga v goščo ter ga pustili ondi ležati. Naokrog pa je zavladala tiha noč. --