VIII

Na širokem hodniku je slonel Jurij Ljudevit ter zrl po dvorišču, kjer je vodil hlapec konja naokrog. Bil je brez vsakega orožja; opravljen v svilo in ozaljšan s trakovi kakor mlada nevesta, ki se pred odhodom k poroki za malo trenutkov pokaže svojemu ženinu. Veselo se mu je svetilo oko, ko je opazoval konja na dvorišču, in z veliko zadovoljnjostjo je izpregovoril: "Kaj meniš, Cesare, ali bode napravljal veselje ta sokol?"

"Si, si, signore!" odgovoril je hlapec, komur je črnikasti obraz pričeval, da se je rodil pod laškim vročim obnebjem.

"Lepšega daru mi svetli knez ni mogel dati, nego je ta vranec. Za Boga, kako krasne noge ima žival!"

Po koridoru je prihitel sluga ter se pred mladim plemičem globoko poklonil. Povedal mu je, da ga kličejo gospodje v dvorano.

"Kaj, svetli knez me kliče! Vraga, to mi je celo neprilično! Še danes imam iti na Turjak; pazi, Cesare, da bode konj prav osedlan! Kaj hočejo gospodje sedaj, ko bode noč v trenutku!"

Jurij Ljudevit je bil vidno nejevoljen. "Cesare," vpil je zopet onemu na dvorišču, "preišči mu tudi podkve, da mu ne odpade katera; pota so slaba! Ali me kliče knez ali ekscelenca Volk Engelbreht?"

"Visoki gospod glavar me je poslal," odgovoril je sluga ponižno.

"Bolje bi bilo, da leže spat njegova ekscelenca in da me pusti pri miru sedaj proti večeru. Kakor da bi ničesar drugega ne imel opraviti nego dolgočasiti se v družbi starih, zaspanih ljudi! Vrag vzemi tako življenje!"

Godrnjaje pri sebi te besede prestopil je nekolikokrat po hodniku.

"Cesare, na Turjak morava, in če imava o polunoči odjezditi iz mesta! Glej tedaj, da bo vse v redu pripravljeno, sicer te dam pretepsti kakor psa!"

"Si, si, signore!"

"Tudi oklep pripravi, da ga denem nase pod obleko! In meč malo pobrusi, tolovaji se prikazujejo v bližini mesta in ravnokar so odpeljali krasno ženico vitezu Soncu, ha, ha! Sicer pa menim, d me bodo visoki gospodje skoro izpustili iz klešč! Če ne, pobegnem jim s silo!"

Že je hotel stopiti s hodnika v dvorano. Ali tedaj mu je prešinila nova misel možgane, obrnil se je torej še enkrat k slugi: "Cesae, stopi k Aricagi ter vprašaj, bi li ne hotel danes v noči odjezditi z menoj na Turjak! Povej mu, da imam novega konja in da zastavim deset rumenih cekinov, da ga nima takega v svojem revnem polku. Povej mu tudi, da se bode kratkočasil z menoj na Turjaku danes v noči in da naj se ne upijani pred polunočjo!"

"Si, si, signore!"

Ravno tedaj je stopil Janez Sonce na koridor. V njem so se bile popolnoma pomirile stasti, in čuden mir mu je vladal po duši, kakor je včasih morje mirno in mrtvo pred ljutim viharjem, ki se v hipu, v trenutku rodi. Bil si je v polni zvesti, da mora pričeti igro, katera bode odločevala o življenju in smrti. Čul je zadnje besede Jurija Ljudevita, in z nekako divjo strastjo ga je pretreslo, ko je oni govoril, da mora še ponoči na Turjak.

Jurij Ljudevit je tudi osupnil, opazivši pred seboj človeka, katerega je sovražil z vsemi močmi strastne svoje duše. Malo, prav malo mu je zaplula kri v beli obraz; ali potem se je hladno postavil pred nasprotnika ter takoj ukrotil svojega duha. Stala sta si oko v oko nekaj trenutkov nasproti.

Prvi je izpregovoril Jurij Ljudevit: "Kaj vi tu počenjate, vitez Sonce?" Dostavil je hudobno: "Doma pa se dolgočasi Ana Rozina, ki jo samo puščate v samotni sobi?"

Dasi je vse gorelo po njem, odgovoril je vendar vitez Sonce navidezno prav mirno: "Iskal sem pravice pri Turjačanih, a pognali so me ter trdili, da sem brez dvojbe zblaznel, če sem iksal pravice v tem dvorcu; pravice pod to streho, kjer se smejo brez kazni, brez pokore šopiriti ljudje vaše vrste, Jurij Ljudevit!"

Jurij Ljudevit se je suhotno zasmejal; z roko pa je iskal meč ob svoji strani.

"Orožje sem pustil v stanici," siknil je "in to je vaša sreča, vitez Sonce!"

"Kaj naj vam koristi orožje, gospod bastard! Imeli ste orožje v rokah, in vendar ste ječali pod menoj kakor obstreljen zajec!"

"Bodeva videla, kaki bodo računi pri koncu!"

Z zaničljivim naglasom je Jurij Ljudevit govoril te besede ter hotel stopiti v dvorano.

"Čakajte še malo," dejal je Sonce ter mu položil roko na ramo. "Vidite, velecenjeni Turjačanček, stvar je ta, da bi vas smel v tem trenutku prebosti ter izročiti satanu, kjer je vam že odkazano mesto. Ali ker nimate orožja, nočem vas umoriti, da bi se mi ne očitala neplemenitost! Svetujem pa vam, Jurij Ljudevit, da si poiščete še pred nočjo spovednika, če vam je ljuba sreča večnega življenja!

Pri poti" - nadaljeval je vitez, "ki vodi navpik h gradu Turjaškemu, rase stara bukev, in njeno vejevje se razteza čez pot."

"Kaj je s tistim vejevjem?" vprašal je Jurij Ljudevit porogljivoo.

"Danes še greste na Turjak, ali ne?"

"Svoje življenje zastavite lahko brez skrbi, gospod vitez, da pridem tja!"

Jurij Ljudevit se je pri tem glasno smejal.

"Da pridete tja, je mogoče. Ako pa se tudi vrnete, o tem je dvojiti."

"Tudi se vrnem, gospod vitez. O tem so mi poroštvo mojega konja kopita in mojega dobrega meča ostrina, ha, ha! Z Bogom, gospod Sonce!"

Že je hotel vstopiti v dvorano, ali zadržal ga je óni.

"Ni vam neznana torej stara bukev pod gradom Turjaškim! Ne hitite tako zelo! Povedati vam moram še nekaj! Jutri na vse rano bode visel nekdo na vejevju tega drevesa in burja, če bode brila po dolu, majala bode vejevje in ž njim se bode zibalo tja in sèm truplo mrtvega moža!"

"Mogoče, ali toliko vem, da tisto truplo ne bode moje, gospod Sonce. Za take šale mi je moje pregrešno telo preljubo, predrago, ha, ha!"

"In vendar bode to vaše truplo, Jurij Ljudevit, seve, če imate še poguma, hoditi ob takih razmerah na Turjak!"

"Sedaj imam poguma več nego prej. Veselilo me bode, videti vas ondi; vas in morda tudi vašo prekrasno ženico Ano Rozino. Ha, ha!"

S temi besedami je odhitel v dvorano. Janez sonce pa je škripaje stopal po širokih stopnicah navzdol. Navdajala ga je samo ena misel: da ima še nocoj to noč na Turjak in da mu je prehiteti brezbožnika, kateremu se je morda konj že sedlal, ki naj ga ponese jadrnih nog do strmega gradu. Obupno je premišljal obupno svoje stanje. v katerem mu ni bilo skoraj rešitve! Da je tičala Ana Rozina nekje v skrivnih sobanah na Turjaku, o tem ni mogel vitez Sonec dvojiti. Besede, katere je Jurij Ljudevit kričal k svojemu hlapcu na dvorišče, bile so mu jasne in jasno mu je tudi bilo, da je ponočna pot, na katero se je odpravljal mladi plemič, v zvezi z - Ano Rozino. Moral je zabraniti grozodejstvo, ki se je hotelo zvršiti v pozni noči na samotnem gradu. Ali kako! Bil je sam in od celega sveta zapuščen. Morda se je v istem hipu že poslavljal Jurij Ljudevit pri visokih gospodih in morda bode v trenutku, began od strašne strasti, dirjal po cesti proti dolenjski strani! Črna tema se je hotela Janezu Soncu napravljati pred pogledom in malone da je menil, da mu je obupati, da mu ni rešilne misli.

Vtem je bil prekoračil stopnice ter stopil na širno dvorišče. Hlapec Cesare je še vedno vodil iskrnatega konja po tlaku ter pravil tovarišem, da ima še danes na Turjak.

"Kaj bodeta tam?" vprašal ga je nekdo.

"Ali meniš, da vem!" odgovoril je Cesare jezno. "Ta diavolo ni nikdar žensk sit, in gotovo tiči tudi tu ženska vmes! Da bi se mu konj prevrnil po skalnatih potih in da bi si ta bastard polomil vse kosti po svojem telesu! Vi bodete spali na gorkem kakor piščeta, ki so zbrna koklji pod perutmi, a jaz bodem prezebal kakor vrabec v zimi! Maledetto!"

Janez Sonce je hitro prekoračil dvorišče, da bi ne čul daljših pogovorov teh surovih hlapcev. Gotovo tiči ženska vmes! Kdo je to bolje vedel od njega!

Ravno je hotel Janez Sonce pri visokih vratih zapustiti knežji dvorec, kar pokliče nekdo njegovo ime boječe, zamolklo. Pi temni steni je slonel dijak Vid in je bil še bolj raztrgano oblečen nego navadno. Lakot sse mu je kazala po celem tankem obrazu, in prav globoko so mu bile upale oči. Cela podoba je napravljala vtis bede, siromaščine in zapuščenja, prav kakor da je živel samo ob vodi inkoreninah in da mu še teh ni ostajalo. Opiral se je na steno in steza roki proti gospodu, ki je nehote obstal pred njim.

"Ubogi Vid," je dejal Sonce dobrovoljno, "kako si se usušil! Moraš pač stradati sedaj, ko pri nas ne dobiš ničesar!"

"Ne zaradi tega, ne zaradi tega!" ihtel je mladenič.

"Ne morem ti pomagati, revče! Moja kuhinja je prazna in na ognjišču se nič več ne kuri. Vzeli so mi mlado gospo, Vid, in sedaj moram sam stradati!"

"Gospod Sonce! Gospod - - -!" Vid je hotel govoriti, ali beseda mu je zastala v grlu in po bledem licu se mu je udrla debela solza.

"Lahkot je huda kuharica," izpregovoril je vitez, "to vem predobro. Čakaj, tu imaš beneški cekin in glej, da živiš ob njem! Pojdi k očetom jezuitom in pomoli ondi sveti rožni venec, da bi me gospod Bog zopet združil z Ano Rozino!"

Vzdihovaje je iskal vitez v svojem žepu po denarju.

"Ne, ne! Nekaj drugega je, gospod Sonce!"

"Kaj," začudi se je vitez, "ti se braniš denarja? Vid, tega pa še nisem doživel, in tvoj obraz tudi ne kaže, da bi ti denarja ostajalo!"

"Moj stric bi rad z vami govoril, in to sem vam hotel povedati!"

"Tvoj stric. In kaj hoče pri meni!""

"O gospe Ani Rozini, pravi, da ve - -"

"O Ani Rozini! In kje tiči tvoj stric!"

"Na vrtu, tam zadaj!"

"Na vrtu tam zadaj! In o gospe Ani Rozini ve, kje je! In midva še tukaj sloniva ter trativa dragi čas! Popelji me k njemu, Vid! In v svilo te bom oblačil, tebe in tvojega strica, če mi pomagata v tej grozni stiski moji!"

V hipu je bil razvnet in je govori tako glasno, da so postajali pozorni hlapci na dvorišču.

"Bolj tiho govorite, gospod Sonce," opomnil mu je dijak; "ne bilo bi dobro, da vas kdo čuje!"

"Pojdiva, pojdiva!"

Morala sta čez dvorišče. Ker pa so prihajali in odhajali tistega dne tuji obrazimalone vsak trenutek, ni jima branil nikdo vhoda na vrt, ki je ležal za knežjim dvorcem. O tem vrtu in njegovih krasotah smo že pisali na drugem mestu. Tistega dne je mrgolelo pridnih delavcev po stezicah in gredicah. Pripovedovalo se je med meščanstvom, da bode cesar Leopoldus hodil na sprehode v ta vrt. In bolj poučeni so vedeli za grofovo, da se med veselicami, katere je hotela Turjačanov mogočna obitelj prirediti visokemu vladarju, nahaja tudi lov na kunce, ki so jih obilo redili po vrtnih goricah za knežjim dvorcem. Ta veselica je imela namen, razradostiti nadvojvodo Viljema. Dohajal je v cesarjevem spremstvu in znalo se je o njem, da strastno rad kunce strelja.

Ko sta vitez Sonce in njega siromašni spremljevalec stoila na vrt, trudili so se mnogobrojni težaki še vedno v polni marljivosti. Čistili so pota, pulili travo, prilivali cvetju ter opravljali druga taka vrtnarska dela. Z veliko važnostjo so vlačili težke kose težkega škrlata ter ga raztezali po potih in jemali mero, da bi vedeli, koliko bode tega dragega blaga treba, da bi se ž njim pokrile steze, po katerih je imela stopati blažena noga prevzvišenega vladarja. Vmes so kričali nadzorniki ter pazili z bistrim očesom, da se ni kaj ukradlo alikaj dragocenega škrlata odneslo.

Po stranski stez je krenil Vid proti tisti strani vrta, ki je segala malone do kapucinskega samostana. Ondi je raslo košato drevje, bodisi sadunostno, bodisi samo tako, katero je bilo v sencu in pogledu v razkošje. Obilo je bilo sadja, rumenega in rdečega; vejevje se je šibilo pod njim, in po zelenih tratinah ga je na kupe ležalo. Ta stran vrta je bila tisto popoludne zapuščena, in niti nadzornika ni bilo tu sèm, ker se je ravno vedelo, da se tu ni moglo ničesar vzeti.

Na samotni kamniti klopi je čepela sključena, grbasta oseba, ki je bila v živem nasprotju z boginjami in bogovi, ki so se v starogrški svoji lepoti in nagoti kazali iz zelenja naokrog. A mož se tudi prav nič ni menil za kamnite bogove in sploh za celo okolico ne. Nabral si je cel naročaj dozorelih hrušk in je sedaj lahkodušno zaužival sad za sadom.

"Hej! Obečati in ne plačati! Čakaj, ti sraka turjaška, ne boš je popil sladke vode, če Kljukec noče! Ti hudič ti!"

Tako je govoril sam sebi.

"Sočno je to turjaško sadje, to je res! A jaz čem denarja, cekinov, kakor se mi je obetalo. Brez Kljukca ne boš pihal kaše, moj Jurče, hi, hi!"

Smejal se je pričetkom tiho. Ugledavši pa dijaka in viteza Sonca, ki sta jadrno po stezi proti njemu prihajala, pričel se je glasno smejati. Zlezel je bolj vkup in z roko je tleskal po tenkem trebuhu, kakor bi od samega veselja ne vedel kaj in kako.

"Že gre, že gre!" kričal je s hripavim glasom. "Sveta mati božja s Šmarne gore, ta bo odpiral usta, ko spozna pobožnega romarčka, ki ga je s količkom po glavi pretipal tisto noč! He, he! Človek vsak dan kaj novega doživi!"

Zopet je tleskal z roko po trebuhu.

"Pa se morda ni dobro šaliti s tako gosposko reso. Za vse bodi pripravljen, Kljukec, poštenjak! He, he!"

To rekši je izvlekel izpod obleke dolg in oster nož ter ga položil tik sebe na klop.

"Ta gospod je včasih polna muh. Nož pa, ki je nabrušen, ki je dolg kakor turška sablja, tak nož pa je še vselej pregnal muho, in naj je še tako nadležna bila! Svetli moj prijatelj, počakajva torej, kako naju sprejme gospod Sonce, kateremu sva ukradla njegovo gospo Luno! Hi, hi!"

Izbral si je medeno hruško ter jo drobil med belimi zobmi. S svetlimi očesci je neprestano opazoval dohajajočega dijaka in njegovega spremljevalca.

"Če le za meč prime, pa mu bo tičal moj nož v goltancu! Viteza Kljukca koža se ne prodaja na tem sejmu, to je gotovo! Vse drugo je pa negotovo!"

Ko sta onadva prišla malone do njega, vstal je ter se globoko rpiklonil: "Gospodine, gospodine, kje sva se že videla! Čakajte no, čakajte no! Pa niste bili lansko jesen pri sveti Mariji Devici v Velesovem ali kje drugod, kamor zahajajo pobožni romarji? Kaj?"

Dvignil je obraz in z zvitim pogledom je premeril viteza, kateremu je v hipu zalila kri bledo lice in srd napolnil srce.

"Gospodin, ali me ne poznate? Mene, romarčka z Davč, ki je priromal k cerkvi svetega Jakoba v belo mesto ljubljansko! Kaj me res ne poznate, gospodine?"

"Ti si hudoba!" zaječal je Janez Sonce. Kakor strela je planil proti onemu ter ga pograbil z železno pestjo za tilnik.

"Dokler samo grabite, svobodno vam, pravi Hrvat! Da le v nožnicah pustite tisto šibko železo, pa je vse prav, vse pošteno!" odgovoril je Kljukec hladnokrvno.

Do sedaj je tičal v gubah, da je bil videti grbast. Pri teh besedal pa je stegnil dolgo svoje telo ter se brez vse težave otresel napadovalca.

"Sicer pa, če hočete še kdaj videti svojo ženko, naj vam je ljubo moje življenje, kakor vam je drago vaše življenje! Ali ne govorim redsnice, Videk Ti govori!"

"To je tvoj stric, Vid?" začudil se je vitez.

"Da, moj stri je to, gospod Sonce. In pravi, da ve, kje je gospa Ana Rozina," odgovoril je Vid klavrno.

"Kaj ne bom vedel," krokal je Kljukec, "če sem jo sam zanesel v Turjaški grad! Najbolje bo, če se o stvari v složnosti, prijateljstvo in v miru razgovorimu. To je moje mnenje! Če pa hočete, da najpoprej železo zapoje, tudi mi je prav, gospodine! "

Zavihtil je svoj nož ter sekal ž njim po zraku.

"Odloži nož," je dejal vitez, s silo ukrotiš svojo strast, "in povej mi vse, kar veš o gospe Ani Rozini!"

"Saj sem vedel," smejal se je oni, "da spametujete. Nož bom položil tu sèm k sebi, da mi je pri rokah, ker se moram odkritosrčno izpovedati, da vam gosposkim ljudem čisto nič ne upam. Če ubijete vi takega možaka, kakor je Kljukec z Gorenjskega, kaj se vam zgodi? Nič! Če bi pa jaz vas dregnil na noht, pravi se takoj: hajd, pojdi na kolo, pojdi na vešala! To ni nikaka pravica, ljubi moj! Zatorej si hočem sam braniti svoje življenje, ki mi je ravno tako drago kakor ekscelenci Volku Engelbrehtu njegovo!"

"Ničesar ti ne bom storil!" potolažil ga je Sonce.

"Previdnost je božja mast!" odgovoril je Kljukec ter je položil nož tik sebe na klop, da mu je bil vsak hip pri roki. "Zdaj vam bom povedal, kako je bilo. Najel me je gospod Jurij, tisti turjaški fantiček, in plačal mi je dvajset rumenih cekinov, da sem vam vzel gospo Ano Rozino. Nerad sem to storil, gospodine, dragi gospodine, a človek mora živeti. Poglejte, kar pridelamo, to nam vzame graščina; gospod na gradu se debeli kakor polh jeseni, a mi stradamo, da bi žrli zeleno travo - če bi tudi graščinska ne bila!"

"Povej, povej, kako je bilo! Kam si mi vlekel ženo!"

"Le počasi! Naglost ni prida, dejal je polž, ko je desetkrat poskušal plot prelesti in je zopt ž njega pal. Vidite, plača mi je trideset rumenih cekinov!"

"Poprej si dejal dvajset!"

"Trideset jih je bilo, tako mi moje neumrjajoče duše; trideset jih je bilo!"

"Naj jih je torej trideset," zjezil se je vitez. "Sedaj pa govori o gospe Ani Rozini!"

"Živeti moramo, gospodine, živeti! In ker ne morem živeti od resju po pašnikih, živim ob kupčiji. Danes zjutraj sem prišel v mesto in sem krenil na obisk h gospodu Juriju. Ravno je iz postelje zlezel in kislo me je pogledal, ko sem stopil predenj. Ženska je lepa, dejal sem mu, in preceno sem vam jo spravil v roke. Za trideset cekinov vam zvlečem na Turjak umazano pastirico, pa ne gospe, ki je bela kakor ravnokar namolzeno mleko. Tako sem mu govoril in dostavil sem mu: dajte mi še dese cekinov, gospod Jurij! Ženska jih je vredna! No, pa sem slabo opravil! Kakor sršen je bil pri meni in kot strela mi je tičala njegova roka v laseh. Vrag je močnejši, nego sem menil. Kar koj mi je izruval velik šop las z moje uboge glave; potem pa je moje telo postavil pred vrata, kjer me je v delo vzela tolpa graščinskih hlapcev, ki ni prej odnehala od mene, da sem izvlekel tega svetlega svetnika" - tu je Kljukec pokazal na svoj nož - "in sem ž njim malo pogladil enega ali drugega!"

"Čemu mi vse to pripoveduješ!" zakričal je Sonce.

"Počakajte! Vse je v zvezi z vašo gospo. Potem - ko sem namreč odganjal grajske hlapce - stopal sem po stopnicah navzdol. Bil sem tepen in denarja tudi nisem bil dobil! Poštena je ta, mislil sem si. Tedaj pa ste se vi pridrvili po stopnicah navzgor; prav kakor hudournik ste se podili mimo in niste mene, ki sem se ponižno k steni pritiskal, niti opazili. Dobro, mislil sem si, gospod Jurij mi noče šteti deset cekinov, dasi sem mu toliko prijetnega storil. Tu pa je gospod Janez Sonce, ki ti da dvajset, kaj dvajset, trideset zlatov, če mu zopet izpelješ mlado gospo s turjaškega ozidja! Kaj je, ali sem prav in pošteno mislil, če sem tako mislil, gospod Sonce! Ali mi jih odštejete, te cekine, hej?"

"Dam ti jih, samo da mi pomagaš!" odgovoril je vitez hitro.

"Hi, hi, to je poštena govorica! To bi ga peklo, Jurčka s Turjaka, ko bi jo čul pošteno to govorico! A ta Jurče me je danes metal po stopnicah, zategadelj sem postal previden kakaor lisjak! Ne bom terjal, da mi plačate vseh trideset koj v trenutku. Vendar pa tudi nočem, da bi me kdaj po stopnicah metali, gospod Sonce! A ni ta pametna? Narediva takole! Ko bo pri očetih jezuitih zapel večerni zvon, čakal vas bom v zelenih grmih tam zadaj za Golovcem. Ondi imam nekaj prijateljev svojih in dobil se bo konjiček tudi za vas, gospod Janez! Prinesite s seboj petnajst rumenih benečanov - v svojih skrivnjah jih imate dokaj in plesnivih! - in teh petnajst benečanov mi odštejte čitno in brez sleparstva, kakro je med poštenjaki navada. Potem pa hajd konjičem na hrbet in kakor sapa proti Turjaku! A je pametno tako?"

"To veš, da hoče danes v noči tudi Jurij Ljudevit na Turjak,"

"Ravno prav nam dojde! Vroč bo lonec, ki se zanj kuha!"

"Recimo, da ga ulovimo, tega bastarda!"

"Prav lahko se zgodi!"

"In če se zgodi in če bom jaz tebi in tvojim prijateljem rekel: Vrzite mu vrvico okrog vrata in obesite ga na vejo med potjo, ali se bode to tudi zgodilo? He!"

"Brez skrbi bodite, gospodine! Tudi to ljubav vam storimo! Samo - - -"

"No kaj?"

"Samo da potem velja štirideset benečanov! Zaradi vrvice, ki je zrabljena potem, hi, hi!"

"Dobro! Dobiš jih, kakor gotovo želim deležen postati večnega zveličanja!"

"Tako je torej vse lepo prav! Pod Golovcem se vidimo. Potlej pa hajd na Turjak!"

"Na Turjak!" vzklikni je vitez ponosno.

"Na Turjak!" viknil je tudi dijak Vid. "In sveta Marija, naša ljuba gospa, naj dá, da se izteče vse dobro!"

"Obrnil se je proti kraju, kjer se je kazal Šmarne gore belokipeči holm.

"Sveta Marija s Šmarne gore, ti nam pomagaj!"

Globoko se jepriklanjal dijak ter napravljal križ za križem.

Medtem je bil vitez Sonce že odhitel po vrtni stezi. Kljukec pa je zopet zlezel v gube, da se mu je prikazala grba med ramami. Ko je vstal s klopi, videlo se je tudi, da je mož kruljav.

"Na Turjak torej! In sveti beneški cekin, ti nam pomagaj, ti se nam množi, da te bo kočno poln klobuk! Amen!"

To rekši, odgugal se je po poti. Iz previdnosti pa je izvlekel velik molek iz žepa in tu in tam je pričel glasno moliti.

"Očenaš! Krščanski ljudje, dajte siromaku kaj daru, v imenu Kristusovem, dajte mi kaj daru, daru!"

Prihitel je nadzornik ter ga z vihtečo palico podil z vrta. To paje bilo ravno po volji našemu KLjukcu, ki je hotel prej kot mogoče priti iz ozidja ter iz kraja, kjer g aje lahko vsak hip dosegla oblast gospodov s Turjaka!"

*

Ko je temna noč v črno svoje krilo zavila jesensko krajino, podila se je po Dolenjski cesti tolpa jezdecev. Imeli so suhorebrne konje, a ti so šli kakor blisk. Če pa jim je hotela upehati noga, tedaj so zapele po rebrih gorjače, da je glasno tleskalo. In če so se hoteli utruditi jezdeci, tedaj je zakričalč dolgi vodja: "Na Turjak! Na Turjak! Za sveti beneški cekin!"

In drvili so se dalje, neprestano v temni hlad!

Tedaj pa je na dvoru knežjega dvorca v Ljubljani vodil hlapec Cesare osedlana konja tja in sèm. Zeblo ga je in preklinjal je svojega gospoda in mrzlo podnebje slovensko!

"Nič ne bo, Cesare!" oglasil se je Jurij Ljudevit s hodnika. "Hudič je posegel vmes in doma moram ostati! A jutri zvečer odrineva gotovo in naj se vsi visoki gospodje na glavo postavijo! Razsedlaj!"

Preklinjaje je izginil gospodič. Cesare pa je hvalil vse svetnike in sveto madono, da ga je danes obvarovala nočnega mraza! -