IX

Medtem se je cesar Leopoldus približeval deželni stolici. Dne 5. septembra zvečer je dospel veliki gospod v Tržič. Tu sèm je bil prihitel deželni glavar Volk Engelbreht z odličnim spremstvom ter je pozdravil vladarja z ogovorom, o katerem trdi letopisec, da je bil sicer kratek, pa prav čeden in lepo sestavljen. V tem ogovoru je deželni glavar srečo voščil cesarju, da je tako "težavno in nevarno" pot uspešno končal, ter mu je zagotavljal pokorščino in vdanost v imenu pokrajine, njemu z najvišjo milostjo izročene. Z veliko ljubeznivostjo se je zahvaljeval Leopoldus, razkladajoč namen svojega potovanja na Kranjsko. -

Tako po sprejemu je odrinil volk Engelbreht zopet proti beli Ljubljani. Cesar pa je prenočil v Tržiču ter ostal ondi do poludne 6. septembra. Nekoliko zategadelj, da se je odpočil, nekoliko pa tudi zategadelj, da je počakal svoje spremstvo, ki je bilo v soteski zaostalo. Taki gospodje so tedaj potovali s spremstvom, podobnim trênu, ki ga ima v naših časih mala armada!

Dne 6. septembra opoludne je zapustil cesar Tržič ter je v družbi z nadvojvodo viljemom krenil proti starodavnemu Kranju. Ondi ga je pred mestnimi vrati pričakoval mestni sodnik z mestnim starešinstvom ter mu slovesno izročil mestne ključe. Na obeh straneh ceste je stalomeščanstvo v orožju ter streljalo iz težkih mušket. Po mestnem ozidju so imeli topiče in ž njim so treskali, da se je zemlja tresla. In tu te je čakala tvoja bridka nesreča, gospod Miha Dienstmann! Bil je ta gospod doctor utriusque iuris in brez dvojbe kak advokat ali kaj enakega. Moral je v vsako stvar vtakniti svoj nos! Tudi tisti dan ni mogel mirovati! Splezal je na mestno ozidje ter se vmešal ondi med grmeče topiče. Srbeli so ga prsti, in hotel je s svojo roko zapaliti top, ki ga je nabil Janez Gogola, mestni cerkovnik, po vseh pravilih svoje umetnosti! Branil mu je cerkovnik, a kdo je še kdaj prepričal človeka, ki je doctor utriusque?! Gospod Miha Dienstmann je torej svoj topič zapalil, ali le-tá se je razletel na drobne kose, ker so bili vanj natlačili preobilo smodnika. Tak droben kosec je trenil gospodu Dienstmannu v čelo, da je tako na mestnem zidu mrtev obležal in da ni nikdar več gledal zemlje slovenske, v katero so ga bili poslali nemški roditelji! Navzlic tej nezgodi pa ni utihnilo Kranjčanov lojalno veselje. Ker je Leopoldus prenočil v mestu, napravil so mu proti noči slovesno razsvetljavo in s Šmarjetne gore so pokale muškete in topovi, da je odmevalo po dolu kakor ob najhujši nevihti. Je li se tedaj ponesrečil še kak Kranjčan, o tem nam ne pripoveduje letopisec ničesar; vsekakor je mogoče, samo da se našemu Valvasorju ni videlo vredno pisati o ljudeh, ki niso doctores utriusque! Sicer je pa znano, da gospod baron ni ljubil Kranjčanov, ki so ga s svojim ošabnim vedenjem razdražili in razkačili!

Iz Kranja se je odpeljal cesar drugo jutro proti Medvodam, kjer je na Goričanah v škofovem gradu obedoval. Že v noči sta bila zapustila mesto tajna svetnika knez Vaclav Lobkovic in Hanibal Goncaga ter sta že prej dospela v Ljubljano nego vladar na Goričane. Takoj po dohodu ter veljavnih dostojanstvenikov je dobil baron Janez Gothard z Brda ukaz, naj oddirja na cesarjevo taborišče, da zve, kdaj in kako hoče biti vladar sprejet.

Bila je vse to sama ceremonija, ker so visoki stanovi vedeli že mnogo prej, kdaj pride Leopoldus; in tudi to so znali, da ga imajo sprejeti z največjim bleskom, z največjo slavo! A vendar je moral Janez z Brda osedlati svojega vranca ter v prahu oddirjati proti Goričanam! Vrnil se je pred poludnem ter naznanil visokim deželnim stanovom, da dojde Leopoldus ob štirih popoludne in da je cesarska njegova volja, da ga slovesno sprejmejo na polju pred mestom. Sedaj je bilo vse jasno, sedaj so visoki deželni stanovi za gotovo vedeli, da imajo svojega vladarja slovesno sprejeti!

Takoj so se pričela dotična dela. Pod šentiviško vasjo sredi Ljubljanskega polja - v bližini velike in krasne lipe - postavili so deželnih stanov težaki šotor ter ga okrasili z deželnim grbom. Tla so pogrnili v tem šotoru z rdečim suknom ter postavili vanj z rdečim žametom pregnjeno mizo; tik mize pa dva stola, prvi - za cesarja - bil je prevlečen z rdečim žametom, drugi - za nadvojvodo Viljema - pa z rdečim atlasom. Z rdečo barvo naši visoki stanovi niso štedili, kakor pričuje ta popis cesarskega šotora, ki smo ga dobili - seve - tudi pri našem letopiscu.

Ob eni uri je že bilo vse mesto na nogah! Kar je bio mestnega stanovalca, vse je drlo na Ljubljansko polje, ki se je iz dalje videlo kakor mravljišče, živo in gomazeče. Gorenjsko cesto so obrkoževale množice na levo in desno. Meščanov in poljedelcev je mrgolelo, in lahko se da trditi, daje bilo tisti dan zbrano več nego tretjina prebivalstva v Gorenjski po njivah med Šentvidom in Ljubljano. Hoteli so gledati svojega cesarja, prav tako kakor danes, če pride mogočni vladar na obisk k svojim vernim podanikom!

Ob poludveh se je prikazal iz šišenske vasi kirasirski polk. Tolpe ob cesti so ga sprejele z vzkliki strmenja. Bili so zares lepe osebe ti jezdeci; sami za5rjaveli obrazi in mnogo izmed njih je kazalo srage, katere so si bili pridobili v nemški tridesetletni vojni. Štel je polk osem kompanij, a vodil ga je polkovnik Aricaga, ki je s svojim divjim pogledom posebno ugajal gorenjskim kmetom. Blizu cesarjevega šotora je zavil polk s ceste ter se postavil na odkazani prostor.

Ob dveh je zapustil deželni glavar mesto, krasno oblečen in na ognjevitem konju sedeč. Okoli njega je bilo plemstvo dežele. Vsi so jezdili ter bili nališpani kakor mlade neveste. Volk Engelbreht pa je pripeljal s seboj tudi kranjsko viteštvo, in to je še bolj vzbujalo neolikane množice začudenje in strmenje nego Aricagovi jezdeci. Ti kranjski vitezi so bili brez dvojbe občudovanja vredni! Bilo jih je kakih 800 glav, v štirih kompanijah. Vsi so nosili na kasketah krasna peresa, okrog vrata kolarje od jelenove kože in ob rami svilnater predpasnike. Tej izborni pehoti, ki je obsegala cvet kranjske aristokracije, zpaovedoval je "obristlajtenant" Janez Ljudevit baron Gall, vojak v pravem pomenu besede. Mož je bil zelo sloveč, kakor pravi naš letopisec, in to zategadelj, ker se je v nemški vojski odlikoval s srčnostjo in skušenostjo.

Kompanije kranjskega viteštva so kazale v opravi barve deželnih stanov: dve kompaniji sta nosili modra peresa na kasketah in modrre predpasnike ob rami; pri drugih dveh je bilo to žolto. Tudi pri praporih so se kazale barve deželnih stanov: de komapnij sta imeli prapore modrobele, drugi dve pa žoltobele. Da je vsa ta zmes barv napravljala pri tedanjem neolikanem okusu mnogo vtisa, ni treba posebej naglašati; istotako ni treba posebe naglašati, da so zbrane množice z burnimi vzkliki pozdravljale tolpo, katero je pripeljal Janez Ljudovit Gall na šentviško polje. Marikak kmetič, katerega je bila rodovednost prignala isti dan s pogorja na plan, opazil je pod žoltobelo ali modrobelo zastavo svojega graščaka ali pa vsaj njegovega vorčekrvnega sina, pred katerim se je morda še bolj tersel nego pred očetom samim! Tak revež si je štel v veliko dolžnost, da je ta slovesni dan klical slavo vojemu krutemu nemškemu gospodarju in da mu je izkazoval vso le mogočno čast; to pa tembolj, ker je svojega gospoda opazoval v barvah in trakovih, prav tako, kakro je časih nališpan in nabarvan oltar v pogorski cerkvici!

Naš letopisec nam je še celo zapisal imena tistih gospodov, ki so tedaj načelovali štirim kompanijam deželnega viteštva. Imenovali so jih "lajtenante", kar se čuje prav moderno. Istotako nam imenuje gospode, ki so tisti dan nosili prapore. Pod vodstvom barona Galla so lajtenantovali: Franc Bernard baron Lichtenberg; Melhar Haisber; Janez Jakob baron Prank in Ljudevit Valerij baron Barbo. Imena praporščakov nimajo za nas nikakega pomena, samo postranski naj omenimo, da je pri četrti kompaniji nosil prapor gospod Julij Henrik Apfaltrer, ima, ki nam Slovencem še sedaj časih v kosteh leži.

Tudi baron Gall je s svojimi kompanijami blizu cesarjevega šotora krenil s ceste ter je sredi polja zasedel ti pehoti odkazano mesto.

Koj za vitezi je pridirjala hrvaška konjica iz mestaa. Vodil jo je junak Simonovi'c sam, ker je bil Herbart Turjaški prevzel nalog, pozdraviti cesarja s prvim ogovorom. Začudenje množice je tem jezdecem nasproti vzkipelo do vrhunca! "'Je barbarischer dieses Spectacul war anzusehen, desto mehr raffte es die Augen der Zuschauer an sich, zumal der Fremden und Ausländer!" Tako piše naš letopisec, in mi radi verujeo, da je omenjeni "spectacul" prav močno vplival na živce radovednega ljudstva! Saj bi tudi danes ne bilo drugače. Naj pa je bila ta radovednost še tako vznemirjena, pomirila se je vendar v hipu, ko se je nuncij Caraffa, oblečen v purpur, prikazal po prašni cesti izmed zadnjih hiš poštene šišenske vasi. Škof iz Averse je sedel navzlic svoji cerkveni službi visoko v sedlu in ukroti je šele takrat svojega konja, ko je opazil ob poti klečečo množico, pričakujočo njegovega blagoslova. Imel je diplomatski, ostro risan obraz, kakor ga je zgodovina vseh časov opazovala pri papeževi nuncijih! Z rahlim smehljajem je obstal pred cesarjevim šotorom, kjer so ga tudi gospodje in graščaki z veliko vdnaostjo in pobožnostjo sprejeli. Prihitej je sam Janez Vajkard ter mu pomagal s konja. Potem pa mu je z veliko ponižnostjo poljubil belo roko; a za njim je prihitela cela druga družba ter istotako pobljubljala to belo roko! Ko bi ti nemški gospodje mogli sedaj iz slovenskih grobov vstati, to bi se čudom čudili nad svojimi ptomci, ki so sedaj tako sovražni sveti veri in pobožnim njenim služabnikom!

Proti štirim se je prikazala prva težka in okorna karosa izmed hiš šentviške vasi. Pozdravljali so jo topovi na Ljubljanskem gradu, po mestu pa so zapeli zvonovi, da je vsakdo vedel, da je ravnokar stopil cesar Leopoldus na Ljubljansko polje.

"Sedaj bodi pripravljen, frater Herbarte!" izpregovoril je Volk Engelbreht k bratu Herbartu, kateremu se je očividno poznalo, da ga teži ogovor, s katerim je imel pozdraviti Njega Veličanstvo.

"Rajši bi šel v turško bitko," vzdihnil je general, "kjer se koljejo glave ter izgublja življenje! Vojak ni govornik, in res ne vem, čemu nisi ti prevzel tega govora!"

"Jaz sem govoril v Tržiču," dejal je deženi glavar zavestno, "in povsod že tudi ne morem biti! Sicer je pa cesar Leopoldus tako milostiv, da se ti bode tako srce raztajalo in da ti bode sama iz ust vdanost beseda! Ojači se torej, hrabri moj general! "

"Kaj hočem! Sedaj tičim v pasti!"

Nato si je general obrisal čelo ter v duhu še enkrat premlel svojo govor, o katerem piše naš letopisec, da je bil "eine zierliche Oration".

Takrat je dospela dolga vrsta cesarskih karoc do mesta, kjer si je postavil Aricaga svoje jezdece. Z rjovečim glasom jima je zapovedal, da so izkazali salut vladarju; istokako je komanciral tudi baron Janez Ljudevit svojim kompanijam salut: zapele so trombe, začul se je turškega bobna doneči glas, in globoko do zemlje so se povesili prapori!

Obstal je cesarski voz in Leopoldus je poklical oba poveljnika k sebi. Pridirjala sta od ene strani baron Gall, od druge pa Aricaga ter tik voza poskala s sedla in oddala konja cesarskim trabantom. Razoglava sta pristopila potem ter z globokimi prikloni poljubila belo roko, katero jima je iz voza podalo Njegovo Veličanstvo.

"Trudno je vaše telo od nemške vojne sèm, mi liber baro! ogovoril je cesar barona Galla z veliko milostjo. "Upajmo, da se bodete odpočili pod našim vladarstvom, ker bodemo mir bolj ljubili nego krvavo vojno. In tudi vam mora to ugajati, ker ste svoje življenje že tako prenapolnili s slavnimi deli, da nimate skoro mesta za zopetno slavo!"

Od sreče je okamenel Janez Ljudevit. A prej nego je mogel kaj odgovoriti, obrnil se je Leopoldus k Aricagi.

"Častno znamenje nosite na svojem licu, polkovnik," in tu je pokazal na brazgo, ki se je svetila Aricagu na črnikastemu obrazu. "Veseli nas, da imamo tako zvestega in hrabrega služabnika!"

Nagnil je glavo ter dvignil z roko, da se je voz dalje odpeljal. Ta dva pa sta zopet sedla v sedlo.

"Tolike milosti! Bog nam ohrani takega vladarja dolgo let! izpregovoril je baron Janez Ljudevit.

"Za takega vladarja umreti na bojnem polju, to bi bila moja želja, gospod obristlajtenant!" dostavil je Aricaga navudšeno.

Medtem je bila cesarska karosa dospela do štora. Ondi je stopil cesar Leopoldus iz nje ter najprej govoril nekaj besed s Caraffo, papeževim nuncijem. Potem pa je stopil v šotor ter sedel na rdeči stol; tik njega je sedel nadvojvoda Viljem. Zopet so zagrmeli z grada topovi in množica je kričala svoj "vivat"!

General Herbart se je rpibližal cesarskemu stolu ter z zgoraj omenjenim kratkim, a prijetnim ogovorom pozdravil vladarja kot "dežele dediča". Govoriči vojak je napravljal vtis neokornosti in prav močno mu je bìlo srce pod jeklenim oklepom. Končavši, se je spustil na kolena ter klečeč poljubil Leopoldu roko. Za njim so prišli vsi visoki stanovi na vrsto: eden za drugim so poljubljali cesarju roko. Leopoldu je bilo tedaj dobrih dvajset let, in njegov deviški obraz, na katerem ni bilo o bradi nikakega sledu, kazal je pravilne črte, da ga ni kazila čez mero debela spodnja ustnica, katero še danes lahkko opazujemo na starih trdnjakih, nosečih podobo njegovo. Ali navzlic svoji mladosti se je vedel tisti dan s celim ponosom pravega vladarja in niti za trenutek ni opešal med težavno in brez dvojbe tudi dolgočasno ceremonijo, kateri se je moral podvreči, če je hotel še tisti dan dospeti v belo mesto ljubljansko.

Ko je bilo poljubljanenje zvršeno, zadonele so zopet trombe, in znova se je oglašal turški boben, v znamenje, da se ima pričeti slovesni vhod. Ker je naše mesto šele pred kratkim imelo v svoji sredi visokega potomca Leopoldovega in ker nam je še vsem dobro v spominu, kako je slovensko mesto v najnovejšem času sprejemalo svojega vladarja, ne bode brez zanimivosti, če opišemo Leopoldov vhod v naše mesto, ki se je pred več nego dvesto leti vrših in ne manj slovesno nego vhod potomca Frana Josipa.

Preteklo je dobre pol ure, da se je uvrstil dolgi sprevod. Na čelu je jezdarila kompanija izbranih karlovških plemičev: že večkrat omenjena telesna straža generala Herbarta. Zapovedoval ji je junak Simonovi'c, kateremu je bila dana prilika razkazovati celo svojo jezdarsko spretnost. Iz mesta je bil prijezdil na neosedlanem konju ter ga sukal in z ostrogami mučil, da je žival skakala in se vzpenjala na vse mogoče načine. Vse se mu je čudilo, ko je z junaško desnico krotil svojega vranca ter mu neomagljivo sedel na širokem hrbtu. SEdaj, ko je bilo zopet v mesto odriniti, izkal se je Krištof Simonovi'c še večjega čarobnika: podil se je na konju stoječ (kakor umetni jezdeci današnjega časa) pred tolpo svojih stražnikov ter brzdal konja z eno roko, z drugo pa je skukal pet vatlov dolgo sulico in niti za trenutek ni izgubil ravnotežja, dasi je jezdil po stezah, ki so bile tedaj v naši Ljubljani še mnogo slabejše, nego so danes, in dasi je kakor z loka izprožena puščica švigal sedaj tja, sedaj sèm.

Ob cesti sta stala gorenjska kmetiča z rdečimi telesniki. Sveta sta poznala ravno toliko, kolikor ga je uro daleč ležalo okrog domače vasice.

"To ni krščanski človek," dejal je prvi bojazljivo; "ta mora biti s hudičem v zvezi!"

"Prav praviš! Bomo pa še spet slišali, da ga bodo kje na grmadi sežgali!"

Prekrižala sta se oba in s čudno groza zrla za junakom, ki je konja neprestano naganjal ter vihtel svojo sulico. Ko mu je pri tem divjem jezdarjenju žvenketala okrog vitkega telesa kriva turška sablja ter so mu s kalpaka frfetala peresa, bil je zares precej grozovitega pogleda, in to tembolj, ker mu je okrog ram plapolala tigrasta kožuhovina! Prepričani smo, da jih je bilo tisti dan mnogo na Ljubljanskem polju, ki so bili za trdno uverjeni, da je to čarobnik, katerega bodo nekdaj trgali hudobni duhovni v peklenskem ognju.

Za čudnim tem jezdecem so peljali v sprevodu pet prav krasnih turških konj, pokritih z dragocenimi šabrakami. Za tem se je vrstila cela tolpa hrvaških jezdecev; za Hrvati pa je vodil baron Janez Ljudevit svoje štiri kompanije kranjskega viteštva.

Za njim se je odprla dolga vrsta tako imenovanega cesarjevega spremstva, o katerem nam naš letopisec na drobno poroča. To spremstvo se je vrstilo takole: 1. nadvojvode Viljema dvorni furir; 2. dva konjska stražnika istega nadvojvode; 3. šestindvajset nadvojvodovih jezdnih konj, krasstno pregrnjenih; 4. šest cesarskih "hačirjev"; 5. šestindvajset cesarskih jezdnih konj, istotako krasno pregrnjenih; 6. cesarjev dvorni furir s svojim hlapcem; 7. šest nadvojvodovih trombarjve; 8. ravno toliko cesarskih trobentačev; 9. cesarski vojni bobnar; 10. zopet šest cesarskih trobentačev; 11. cesarski in nadvojvodovi dvorni gospodje, grofje in baroni, katerim se je pridružilo tudi deželno plemstvo; 12. deželni glavar Volk Engelbreht in vicedom Friderik grof Attems, oba na konju; 13. nadvojvoda Viljem, na konju, in okoli njega njegovi trabanti; 14. nadvojvode hačirji; 15. državni in podedinskih pokrajin glasniki; 16. vicemaršal grof France Lamberg, z golim mečem v roki; 17. cesar sam na konu s svojimi trabanti; 18. papežev nuncij; 19. cesarjevi in nadvojvodovi dvorni plemiči; 20. zopet šesst cesarjevih trombarjev z bobnarjem; 21. cesarskih trabantov vicestotnik grof Oetingen; 22. cesarjevi hačirji; 23. štiriindvajset cesarjevih in nadvojvodovih karos; 24. polkovnik Arcaga s svojimi kompanijami.

To je bil bleščeči sprevod, ki se je istega dne premikal proti našemu mestu. Lahko je umreti, da so mogli veliki gospodje tedaj prav počasi potovati, če niso hoteli kaj spremstva pogubiti, in da so morali mariskak cekin s seboj vzeti, če niso hoteli na potu od glada poginiti. -

V opisanem redu se je vlekel potem slovesni sprevod po Gorenjski cesti proti mestu, v katero je zavil pri samostanu očetov Diskalceatov (sedanja deželna bolnica). Od tega samostana se je vila vrsta mimo samostana klarisinjskega in od tam po sedanjih Slonovih ulicah mimo očetov Avguštinov (sedanji frančiškanski samostan), dokler ni dospela mimo kapucinskega samostana, ki je stal na mestu današnje "Zvezde", do vicedomskih vrat, to je nekako na mesto, kjer se danes pričenjajo tesne in temne Židovske ulice.

Tam je pričakoval cesarja mestni župan s starešinstvom. Tudi je tu stalo sto mož oboroženega meščanstva. Župan je pozdravil vladarja v imenu meščanstva ter mu izročil na rdeči blazini ključe mesta. Ker je naš letopisec vsakega govornika, ki je tisti dan odprl usta, posebe pohvalil, naravno je, da je dobil tudi ljubljanski župan primeren kosec hvale. O njegovem govoru trdi naš letopisec, da je bil umljiv in dobro sestavljen.

Pred vicedomskimi vrati je stopil cesar s konja ter se vstopil pod šopirno nebo, katero so nosili štirje člani mestnega starešinstva. Tudi drugo spremstvo je poskakalo s sedla ter se uvrstilo za cesarskim nebom. Sprevod je dobil po tem podobo nekake procesije, kakor jih opazujemo v dan svetega Rešnjega telesa. POčasi in slovesno se je pomikala cela tolpa po Vicedomskih ulicah na Novi trg, ki mu pravimo sedaj trg Turjačanov. Tu je bila združena pehota oboroženega meščanstva pod zapovedništvom Ljudevita Schönlebna, očeta našega slavnega zgodovinarja. Ti meščančki so vzdihovali pod težkimi mušketami, katere so v znamenje velikega češčenja pred cesarskim nebom k zemlji povesili.

Pred knežjim dvorcem je zaukazal Leopoldus, da se je sprevod ustavil. Poklicati je dal deželnega glavarja Volka Engelbrehta k sebi v namen, zasvedočiti mu posebno milsot očitno pred celim svetom.

"Tu je vaše bivališče, grof Engelbreht!" - cesar je dvignil roko proi mogočnemu posloplju ter z milostivim pogledom osrečil deželnega glavarja.

"Verujete nam, gospod glavar, da smo že dolgo želeli gledati zemljo, ki je nam in našim cesarskim prednikom rodila toliko zvestih služabnikov! Tu pred vašim domom zagotavljamo vas naše vedno vladarske milosti ter vas uvrščamo s tem med tajne naše svetnike!"

Volk Engelbreht je bil v tistem hipu najsrečnejši človek na širnizemlji: padel je na kolena ter poljubil roko vladarjevo. A Njega Veličanstvo ga je dvignilo kvišku ter dostavilo še bolj milostivo: "A koliko je do grada Turjaškega, ljubi naš tajni svetnik? Janez Vajkard, naš ljubljeni ajo, pravi je nam obilokrat o tem gradu, v katerem so se za sivih časov rodili slavni predniki vaši. Muči nas radovednost, obiskati ta starodavni spomenik starodavne vaše obitelji! Ali kaj pravite vi k temu?"

"Veličanstvo! Veličanstvo!" vzdihoval je Volk Englebreht. Hotela ge je zapustiti zavest od samega razkošja. "S čim sem si pridobil pravico do takega odlikovanja! Koliko je do grada Turjaškega?Če sedemo v sedlo, smo v dobri uri ondi. Ali pot je slaba in staro poslopje nikakor ni pripravljeno sprejti Vašega Veličanstva!"

"Nič ne škoduje! Jutri popoludne utegnemu! Naš ljubi stric bode hotel na lov, ali mi vas bodemo obiskali na vašem gradu. Da se tedaj skoro snidmeo na Turjaku! Do tedaj vas Bog ohrani, dragi naš tajni svetnik!"

Z globokim poklonom je odstopil Volk Engelbreht, in sreča mu je poganjala vse mogoče cvetove po razgretem srcu.

"Kaj ti je povedalo Njega Veličanstvo?" vprašal je Janez Vajkard. Bil je rodnemu bratu tolikadane nevošljiv za zasvedočeno odlikovanje. "Veličanstveno je bilo s teboj silno milostivo!"

"Čez mero, čez mero! Imenoval me je za svojega skrivnega svetnika, mi Waicharde!"

"Skrivnega svetnika!" začudil se je knez. "No, sedaj bodeš lahko zarote koval proti meni v družbi s tem Lokovicem ali Schwarzenbergom! Bog blagoslovi kosilo! In o meni ni nič izpregovorilo Njegovo Veličanstvo?"

"Gotovo, gotovo! ,Naš ljubi ajo!' bil si imenovan!"

"Ajo! Za boga, dozdeva se mi, da sem bil ljubši njegovi milosti tedaj, ko sem mu bil še ajo, nego sedaj, ko sem njegov minister!"

"Še bolj nas hoče počastiti Njegovo Veličanstvo!" dostavil je glavar ponosno.

"Še bolj?" začudil se je Janez Vajkard. "Jaz bi vsaj menil, da se je izlila nate vsa milost in da toliko še ni bil nikdo počaščen, ki je kdaj glavaril v tej ponižni pokrajini, nego si bil ti danes!"

"Na Turjaku nas hoče obiskati presvetli Leopoldus!

"Kaj vraga! Na Turjak hoče, na stari naš grad!"

"Na Turjak," odgovoril je Volk Englebreht, "in jaz vsaj menim, da je zavezana naša obitelj napeti vse moči, da sprejme spodobno v tem starem gradu velikega vladarja!"

Vtem se je pomikal cesarski sprevod po Novem trgu ter je, prekoračivši leseniČevljarski most, dospel na Meščanski trg in poem mimo mestne hiš (ki je že tedaj stala na mestu, kjer stoji še danes) do stolne cerkve. Okoli cerkve je bilo takrat precej obširno in obzidano pokopališče; pri vratih tega sedaj že davno pozabljenega grobja je pričakoval stolni kapitelj z vladiko Pedenskim cesarja. S tresočim glasom je pozdravil Janez Vaccano vladarja v svojem in v imenu duhovščine, katera ga je obkroževala v polnem ornatu. Pohvalo omenja naš letopisec vse govore, samo o tvojem govoru, Janez Vaccano, ne omenja ničesar. bog zna, kaj je dalo temu povod; naš baron Valvasor je bil občuten gospod, in morda se mu je zameril stari vladika, da sam ni vedel kdaj! -

Vstopili so v stolno cerkev. Mogoče so zabučale orgle, in pred oltarjem se je zapel slovesni Tedeum, s katerim so se zaključile slovesnosti cesarjevega vhoda. -

Samo po sebi je umljivo, da se je po ulicah ljubljanskega messta vse trlo od same množice. Pri kraju ob hišah so stali radovedneži, istotako so oblegali okna; nekateri so bili zlezli še celo na strehe. Na stopnicah pred mestno hišo si je bil izbral naš znanec Kljukec svoje prostorček ter ž njega opazoval cesarja in njegove gospode. Nekje v gneči se je bil seznanil s hlapcem Jurija Ljudevita, s tistim Lahom, o katerem smo že pisali. Kljukec, ki je zasilo drobil laški, vedel se je novemu znanu takoj prikupiti in ga je zvabil s seboj na stopnice pred mestno hišo.

"Kako ti je že ime, amico?" vprašal je Laha.

"Cesare, Cesare, moj ljubi, Cesare!" hitel je óni, ki je slovenščino tudi za silo lomil.

"Kje si pobral to ime, caro mio?" govoril je Kljukec. "Na Hrvaškem sem imel prijatelja, in njegovemu psu je bilo tudi nekako tako ime!"

"Si, si!" blebetal je Cesare, ki očivedno ni vsega umel, kar mu je lagal Kljukec.

"Pri kom si sedaj?" vprašal je Kljukec znova. "Kje že služiš? "

"Pri Turjačanu. Jurij Ljudevit -!" -

"Aha, pri Juriju."

Nekaj časa sta oba molčala. Potem pa je Kljukec še enkrat zategnil: "Torej pri gospodu Juriju! To je pa človek, kii ma rad ženske! Belle donne! Hej, ali ni tako, laška kost!"

"Si si, fratell mio!"

"Poglej, poglej! In ali sta zadovoljni s svojo službo, signore?"

"Ej, tako, tako! Ali to so stvari, o katerih ni da bi človek govoril na vsakem mestu!"

"Veš kaj, prijatelj Cesarek," izpregovoril je Kljukec, "ti si človek, kakšne imam rad! Lah si sicer, a tudi med Lahi so dobri ljudje! Ne zameri, da te tikam, pa me še ti, pa bo račun v kraju!"

"Si, si!"

"A veš, kje ima plavček svojo gostilno?"

"Tisti ob mestnem zidu?"

"Ravno tisti. Kaj bi bilo, če se snideva danes zvečer tam v pivnici? Tako pošten obraz imaš, da bi ti še mnogo rad povedal. Pila bova in moževala!"

"Danes zvečer," vzdihnil je Cesare, "danes zvečer ne bo mogoče, caro mio!"

"Ne bode mogoče! Saj nisi pri cesarju povabljen, signore Cesarek!" rogal se je Kljukec.

"Moja služba ima svoje težave," trdil je Jurija Ljudevita hlapec; "ko boš ti ležal v mehki postelji ali pa za Plavčevo mizo od dobrega vina pijan dremal, sedel bom na svoji suhi kljusi, ki me bodo nosila v mrzli burji proti Turjaku! E diavolo!"

In grdo je klel.

"Vraga, ponoči vendar ne boš jezdaril, če so ti draga tvoja rebra! In sedaj, ko imamo cesraja v mestu!"

"Kaj hočemo! O polunoči moam sedlati in potem jo odrineva z gospodom Jurijem proti Turjaku. Oj ta diavolo, ta diavolo!"

"Imate li kaj na Turjaku! Kaj ženskega, he!" In Kljukec je zvito zamežiakval s svetlimi očmi.

"Si, si!" dejal je Lah ter istotako zvito gledal proti novemu svojemu znancu.

"O polunoči tedaj odrineta!"

"Si, si, signore!"

To pa je ravno hotel zvedeti naš pošteni Kljukec. Ničesar ni več vprašal, samo prvi priliko je porabil, da je izginil Lahu iz bližine.

Proti noči se je pričelo po mestu še bolj živo življenje. Cesar je stanoval v škofiji, in sicer v prvem nadstroplju proti jugu sèm, kjer so sedaj knezoškofijske pisarne. Neprestano so oblegali ljudje škofijski dvor, samo da bi ugledali morda vladarjev obraz na oknu.

Okoli sedme ure je pripeljal Aricaga svoj polk na trg pred škofijo ter ga razstavil ondi v dolgi vrsti. Tudi mestni stotnik Ljudevit Schönleben je razpostavil po istem tlaku svoje meščančke ter jim ukazal, da so nabili neokorne svoje muškete. Ko se je cesar usedel k večerji, zapokalo je na trgu, izstrelile so se muškete kakor tudi karabinarji Aricagovih jezdecev. Vse to pokanje je bilo gledalcem silno po godu, dasi se je streljalo v slabem redu.

O mraku se je razsvetilo mesto. Vsaka hiša se je kopala v bleščeči luči in grad ljubljanski istotako. Bila je to tako izborna razsvetljava, da trdi letopisec o nji, da je ž njo Ljubljana prekosila vsa druga mesta, katera je tedaj obiskal cesar Leopoldus.

Pozno v noč se je trla po ulicah mestnih pehota za pehoto, občudovala posamična posebno krasno razsvetljena poslopja ter hvalila različne napise in transparente, s katerimi so lojalni Ljubljančani že tiste dni slavili svojega cesarja.

Tako je bil sprejet Leopoldus leta 1660 v belem našem mestu.