XI

Medtem je vitez Sonce s svojim mladim spremljevalcem po slabi stezi korakal navzgor. Visoko drevje je raslo naokrog ter napravljalo gosto streho, da je skoraj niso mogli predreti sončni žarki. Tu in tam se je steza popolnoma izgubila, tako da sta morala naša potnika po mehkem mahu na drobno srečo plezati navzgor. Od vej je kapalo. Vladala je samotna tišina, katero je tu in tam premotilo ostro svedranje žolne; oglašala se je tudi sedaj in sedaj drobna pevka med listovi; in zajec, prebujen na svojem ležišču, odrinil jo je kakor blisk po bregu. Še celo srna je pogledala časih iz zelenega grma ter z debelim pogledom opazovala samotna potnika, ki sta se v ranem jutru trudila po zapuščeni strmini. Dospevšima na malo ravan, prikazal se je zopet stari stolp starega gradu in v gozdu se je pričelo svetiti, kar je pričalo, da sedaj in sedaj poneha stari gozd. Treba je bilo pozornost obračati po okolici, da bi ju ne opazilo nepoklicano oko ter ju ne izdalo potem grajskim hlapcem. Na tem mestu je zlezel naš vitez v meniško obleko, ki mu je na srečo sezala do pete, tako da se je skrivala pod njo noga, ki ni kazala veliko samostanskega ali meniškega! Ker je nosil Sonce kratke lase, bil je na prvi pogled vsekakor podoben kapucincu, in ni se mu bilo bati, da ga bodo spoznali hlapci v gradu, ki so tako le malokrat imeli z redovniki opraviti. Dijak Vid pa si je obložil ramo z vrečo, v katero je bil nasul nekaj peska, da se ni videla prazna.

Tako preoblečena in izpremenjena sta stopala opazno iz šume ter dospela na plan, kjer je ponehalo drevje ter se pokazalo modro jesensko nebo. Ravno pred njima pa je dvigal stari grad visoko svoje zidovje v nekaki grozno-lepi osamljenosti.

Mesto, kjer sta vitez Sonce in dijak Vid dospela do grajskega ozidja, bilo je bolj proti jugu. Morala sta torej prehoditi precejšen ovinek, da sta prišla pred grajski vhod. Tik jarka pred ozidjem je vodila ozka steza; po nji sta krenila naša znanca ter molče stopala ob robu že omenjenega jarka. Nekdaj je bil globok in z vodo napolnjen. Ali že v tistih časih niso Turjačani vode več spuščali v grajski jarek: že davno se je bil posušil, in zelena trava je poganjala po njem. V dnu je raslo na mestih nekaj ločka, kar je pričevalo, da se ob deževju nabira ondi voda, edina voda, ki jo je še dobival turjaški grajski jarek!

Sploh je napravljala mogočna zidina vtis zapuščenosti. Mala okna, oblačene stene, tu in tam raztrgana streha, vse to je dajalo poslopju že tiste dni toliko da ne ravno tisto podobo kot danes, ko je ostalo o slavi in bogastvu Turjačanov le malo spominov! Na grajskem zidu je slonelo nekaj topičev, ki so melahnolično zrli v dol, prav kakor bi sami ne vedeli, čemu so tu gori. Vrabiči so jih obletavali in skoraj se je smelo sklepati, da so nosili gnezdišča v žrela, ki so od nekdaj grmela z ozidja ter smrtonosno pozdravljala napadovalca! Ni ga bilo opaziti hlapca ali stražnika: tatovi bi bili brez težave splezali na ozidje ter ž njega o belem dnevu lahko odnesli orožje, s katerim je bilo obloženo za trenutek sovražnega napada.

Ko sta vitez in mladi njegov spremnik zavila okrog ozidja po stezi bolj proti severu, prihitel je jima naproti sivolas starec. Za njim se je trla čeda ovac, kakih trideset glav. Bralo se mu je razoranem licu, da ga morita strah in skrb. Klobuk je bil izgubil nekje v gošči, in sedaj mu je sapa gonila redke bele lase, da so mu plavali okrog obraza.

"Pikaščca, Pikašca, na na -a!" tako je vpil neprestano in s slabimi pogledom premeril sedaj ta, sedaj oni kraj zelene gošče. Ob njegovem klicanju so silila druga jareta za njim ter se mu bleketaje oglašala. Samo Pikašca se mu ni oglasila, ker se je tedaj že kuhala v širokih loncih spodaj pri potoku. Njena s črnimi lisami pokrita koža pa je visela na vrbovi veji, in Tinač je pripovedoval Naconu, da si bode dal kožuh napraviti od nje za mrzlo zimo. -

Ugledavši kapucina, obstal je starec, obrisal si z dlanjo potni obraz ter vprašal: "Duhovni oče, ali niste videli ovco v gošči? Črne lise je imela po volni, in če je človek zaklical: soli, soli! bila je takoj pri roki! Krotka žival je bila in danes se mi je izgubila! Če je ne dobim, bom tepen in jesti mi ne bodo dali!"

"Nisem je videl!" odgovoril je vitez in smilil se mu je ubogi pastir, ki je tako brezuspešno iskal izgubljeno ovco.

"Oj hov, hov! to bom tepen, to bom tepen!" tarnal je ter odšel kričeč: "Pikašca, na, Pikašca, soli!"

Ta dva sta dospela pred grajska vrata ter se napotila potem, prestopivši most, na tisto ozko, temno, niti okroglo niti štirivoglato dvorišče, katero pričuje, da so Turjačani zidali svoj grad počasi in polagoma; tedaj so prikrpali k prvotnemu poslopju novo poslopje in potem k temu zopet drugo, tako da se je končno nagrmadilo zidovja, ki je sicer v zvezi med seboj, ker je zidar tako hotel, ki pa nima v svojem slogu nikake harmonije.

Nikjer ni bilo čuti človeka! Samo tam v kotu je lajal pes ob verigi ter se zaganjal proti prišlecema. A skoro se je zopet umiril in grčaje legel na slamo tik ulice. Naša znanca sta obstala sredi dvorišča in opazovala okna, če bi se ne prikazal kak človeški obraz. Precej časa je preteklo, a vendar se ni prikazal nikdo. Šele potem, ko se je pes znova pognal ob svoji verigi ter nekolikokrat grdo zatulil v zrak, začul se je nekje v poslopju hripav glas: "Kaj vraga renčiš spodaj, prekleta pasja dlaka!"

In ko je pes še vedno tulil, začuli so se težki koraki zgoraj po hodniku, in čutilo se je rožljanje meča in ostrog.

"S svojim mečem ti bom preštel rebra, da boš črno gledal kakor peklenski zmaj! Tiho bodi!"

Po stopnicah navzdol se je privalil trebušen mož s širokim klobukom na glavi in z dolgim silnim mečem ob strani. Ž njim je rožljal po kamnitih stopnicah in neprestano se je togotil nad psom, ki ga je bil premotil v jutranjem počitku. Ugledavši kapucina, pomiril si je takoj glas ter je rahlo in mehko spregovoril: "Santo padre, santo padre!"

Snel je široki klobuk z glave ter prilomastil v nekakem svetem oduševljenju do dozdevnega meniha, padel pred njim na kolena ter mu z gorečnostjo poljubil roko.

"To je španjolska navada, sveti oče," govoril je ponižno, "to je španjolska navada. Ko sem še služil v nemški vojski, dejal nam je senjor Montez, naš slavni zapovednik, sto in stokrat: Otroci, kadar srečate sveta služabnika božje cerkve, tedaj raz konja in na kolena! In dostavil je še tudi: Kadar pa srečate Lutrovega hlapca, tedaj mu z mečem prerinite trebuh, ker drugega ne zaslužuje! Po ti španjolski navadi se vedem vselej, kadar stopim v dotiko z božjim duhovnikom!"

Vstal je ter si brisal prašna kolena. Tu sta imela naša znanca priliko opazovati, da je bil ta hišni maršalek zapuščenega gradu že v sivi starosti in da je nosil obraz, na katerem so bakrene lise pričevale, da je lastnik tega obraza vdan pijači. Motno oko je dalje pričevalo, da je mož pil že na vse jutro in da se nahaja v tisti prijetni navdušenosti, ki jo daje prva, še ne popolnoma razvita pijanost.

"Vi ste bili v nemških vojakih?" vprašal je vitez.

"Hvala za vprašanje, sveti oče! V vojskah in v moritvah! Da bi Tomaž Ručigaj spil še toliko sodov sladkega vina, kolikorkrat je stal v sovražnem ognju, oj, potem bi imel prijetne dneve v svoji starosti! Pa kaj hočem, ko ne gre, ko ne gre!"

"Vi ste Tomaž Ručigaj! Dobro ime imate kot vojak, in mnogo sem že čul praviti o vaši hrabrosti!"

Vitez Sonce je lagal, ker do tistega trenutka še ni nikdar čul besedice o Tomažu Ručigaju. A ta laž je dobro dejala gospodu Tomažu.

"Vi se že čuli o meni? Morda so vam pravilo o mojih tercah, ki so bile še celo med Španjolci imenitne. Hé, ali ste kaj čuli o njih? Oj to so bili časi, to so bili časi!"

Prikazala se mu je debela solza iz očesa.

"Če bi mi bil kdo pravil takrat, ko sem se z Wallensteinom drvil za Švedi ter sem bil za Valonci in Španjolci najboljši jezdec v celi armadi, da bom na stare svoje dni ležal v tem podrtem gradu ter vzdihoval vsak dan za kapljo kislega vina, tako mi moje grešne duše in vseh hudičev pekla, prebodel bi ga bil z mečem, da bi ne bil nikdar več odpiral ust!"

Potem je napravil velik križ čez razljučen obraz.

"Ne zamerite mi, sveti oče, da kolnem. A časih mora kleti najpobožnejši človek! Pa kaj bodemo tu stali na mrazu in hladu. Vstopite v našo hišo, duhovni oče, in blagoslovite jo, kakor je španjolska navada!"

Po stopnicah ju je vodil nvzgor.

"Imam gorko gnezdo tu gori. Za mizo bomo sedli in na mizo prinesli vina in še kaj drugega. In če vam bo všeč, sveti oče, spregovorili bomo katero o davno preteklih časih in o vojskah in o prijetnih jahanjih po širokem svetu!"

Na hodniku jim je prišla nasproti mlada dekla cvetočega lica in žarečega pogleda.

"Hej, Marjanica, mojega srca roža in moje duše studenec, ali dobro kuhaš? Pristavi k ognju še dva velika lonca in napolni ju z mesom do vrha! Poštene goste imamo in sam Bg jih je nama poslal pod streho."

Marjanica je poljubila menihu roko. Ko je bila odšla po hodniku v kuhinjo, kričal je Tomaž Ručigaj za njo:

"Naj se ti ne smili zabela in ne piščeta v kurniku! Kaj takega ne boš doživela tako skoro, Marjanica, mojega srca zaklad in tolažba!"

Ko je bilo dekle izginilo, obrnil se je k menihu ter spregovoril: "Pošteno dekle je, santo padre, in dobrega imena. Če sem tako sladak ž njo, nikari misliti, da imam kaj ž njo. To je španjolska navada! In don Montez nam je pravil sto in stokrat: kdor je možak in poštenjak, ta je z žensko sladak ! To je dobra španjolska navada!"

Vstopili so v malo, zakajeno in nizko sobico. Imela je edino okno, pri katerem se je videlo na dvorišče.

Tomaž Ručigaj je posadil meniha za mizo, dijaku pa je odkazal mesto na klopi tik vrat, govoreč: "Za vrata sedi, dečak, in poslušaj, kaj bodo pametni možje govorili! Ne štej nama žlic pred usti in čakaj ponižno, dokler ne pride z ostanki vrsta na te! Ali niso to pošteni nauki, ki mu jih dajem, sveti oče?"

Vid je sedel za vrata.

"Nauki so dobri, capitano, a saj poznate mlado kri. Preleta se rada in težko tiči na enem in istem mestu! Kaj, ko bi mu odsekali kos kruha ter ga spodili potem na dvorišče ali pred grad, kjer naj počenja, kar se mu ljubi! Tudi ni, da bi otročaj poslušal vsako besedo, ki jo spregovoré odrasli možje. Ni li to tudi vaše mnenje, capitano?"

"Capitano" Ručigaj se je čutil močno počaščenega po novem naslovu. Z velikim nožem je odrezal mogočen kos od hleba, ležečega na mizi.

"Tu imaš, dečko, in jej! Potem pa stori, kar ti je ukazal sveti oče! Poljubi mu roko in odrini!"

Vid je pristopil ter poljubil menihu roko.

"Malo okrog poglej!" govoril je le-tá in malo se odpočij! Kaj takega ne boš skoro doživel, d bi ti bil turjaški grad na stežaj odprt. Vsak kamen preglej in v spomin si ga zapiši! Vsak kamen pripoveduje o slavi mogočnega turjaškega rodu, katerega naj Bog blagoslovi! Odrini in imej odprte oči, da ne boš nikdar pozabil, kdaj ti je naš capitano dodelil vstop v ta preslavni grad!"

Dijak in vitez sta se ujela s pogledi in zadnji je bil prepričan, da mu bode mladi tovariš pazno ogledal grad in njega posebnosti.

Komaj je bil dijak zapustil sobico, odprl je Tomaž Ručigaj omaro v steni ter iz nje vzel veliko majoliko, polno vina.

"Danes sem sam doma, santo padre, in lahko se malo oddahnem. Vse je šlo cesarja gledat, a jaz sem ostal doma. Kaj če mi cesar, ko sem se vendar že tolikokrat bojeval v armadah, katerim je zapovedoval sam cesar! Kje so časi, kje so časi, tisti časi!"

Nalil je vina v kupo ter jo na hip izpraznil. Tudi menihu je nalil.

"Kisla je kapljica, santo padre, a če vam rečem, da še take nimam vsak dan, ne bodete mi hoteli verovati!"

"Ni mogoče!" začudil se je Sonce.

"In vendar je tako, sveti oče," pritrjeval je Tomaž Ručigaj. "Kadar je oskrbnik doma, tedaj pretekó tedni in tedni, da dobim kaj moče v grlo! Ej naša gospoda je nehvaležna gospoda. Dokler si mlad in trden, hoče, da se pehaš in trudiš zanjo, da ti jezik moli iz ust kakor psu o vročini. Če pa ostaraš, pozabijo te lepo, prav kakor tudi pozabijo na starega psa!"

"Res je tako," dejal je menih, "a mene vendar veseli, da sem vas spoznal danes, senjor capitano!"

"To je še moja edina tolažba, da pride časih kak pameten človek k man, ki ni tak kot ta kisla gospoda! Zarad nje se mora človek vedno jeziti ali pa greh delati!"

"Ha, ha!" smejal se je kapucinec, "vi morate za svojo gospodo tudi greh delati! Kaj mi ne pravite? Ta je pa smešna, capitano!"

"Nič smešna, santo padre! Resnična in pravična je! Ko bi vam jaz hotel vse povedati!"

Umevno je, da je Tomaž Ručigaj ves ta čas prav pridno pil in da se mu je pričelo na licih žariti, kakor se žari gorovju pred vstajajočim soncem. Vitez Sonce je z radostjo opazoval, kako je Tomaž Ručigaj vedno bolj v pijanost gazil, in bil je prepričan, da se bode temu zvestemu slugi turjških grofov jezk razvozljal, tako da bode morda vse zvedel, kar je hotelo njegovo kipeče srce zvedeti.

"Tako stari in zvesti služabniki," pričel je, "kakor ste vi, capitano Tomaž, zvedo marsikaj, kar se godi v hiši, v gradu in kar tlači gospodu srce in dušo!"

"Istina, istina, padre!" gonil je Ručigaj. "Marikaj vem, o čemer bi vedelo mične reči pripovedovati kamenje v teh zidinah. H, he! Ali poznate tisto kislico, tisto bledolično stvar, tistega Jurija Ljudevita, ki Turjačane spodjeda ter jim manjša imetje? He, poznate li ga, santo padre?"

"Poznam ga!"

"Koliko je ljudi, ki vedo, kako je ta žival na svet prilezla? He, povejte mi, kojiko jih je, santo padre! Veste li vi, kako je Jurij Ljudevit na svet prišel!"

"Ne vem."

"Vidite, ne veste! In ste vendar svet in učen mož. Tomaž Ručigaj pa ve, he, he, he!"

"Čul sem že, da ste uživali zaupanje gospodov turjaških, senjor!"

"Da, da, sveti oče! Ko smo stali v boju proti Benečanom, bil sem z Janezom Vakjardom na Goriškem. In lahko zastavim svoje življenje, da ni imel nikdo gospodov lepšega orožja in ne čednejšega konja, nego ga je imel premilostljivi Janez Vajkard. Tako vestno sem mu snažil orožje in konja. In še tako dobro vem, kako je bilo! Mladi gospod je imel tiste dni ognjevitega turškega konja, ki so ga bili hrvaški prekupci kupili pri paši v Bosni. Vsako dlako so mu bili z zlatom plačali. Vrag je tičal v ti živali. Če nisi pazil, takoj ti je ril z gobcem v meso in s kopiti je sekal po tebi, da so se kar iskre kovale! Nekdaj me je vsekal čez koleno, da je vse zateklo in a nisem mogel mesec dni rabiti noge. In še sedaj me trga po tistem mestu! Ako se hoče vreme izpremeniti, tedaj mi je vsekdar, kakor bi se mi sprehajalo žareče železo po starem mesu. Toliko smo trpeli, santo padre, za te ljudi, in sedaj so nas pozabili, popolnoma pozabili."

Tomaž Ručigaj je pričel jokati, kakor imajo to navado stari pijanci.

"V kot so nas vrgli! A mi smo trpeli zanje, santo padre! In to ni malenkost!"

"Naš gospod Bog ne bode napravljal razločka med grofom in beračem!" tolažil ga je menih.

"Kaj?" zakričal je óni. "Kdo ve! Malo mu je verjeti! Čemu pa je potem ustvaril grofe in berače?Čemu ni ustvaril samih grofov? He? To vas vprašam, jaz Tomaž Ručigaj!"

"Pregrešno govorite, senjor capitano!"

"Pregrešno, pregrešno! Saj se kesam, sveti oče, saj se kesam! - Stari pijanec je padel na kolena. - "Tu vidite, kaka zver postane človek, najboljši človek, če ga zapro v tak kurnik, kot je ta preklicani grad! Najboljši človek se premeni v zmaja, če mora dan za dnevom glodati to plesnivo zidanje. Poglejte me, kak sem. A sem podoben človeku? Gotovo nisem! Ko bi bili nekdaj poznali, ko nas je še vodil Johannes Vörth, ter smo se na bistrih konjičih drvili po tolskih porenskih krajinah, pili vino in poljubljali dekleta, to bi vi stremeli in se čudili, da je taka izprememba mogoča. Takrat sem bil mož, da je don Montez večkrat pravil, da jih ima malo takih pod svojo zastavico! Danes sem pa ženska, stara, slaba ženska, in skrbi me, kaj bo na onem svetu!"

Zopet je pretakal solze. Vmes pa je junaško pil, da je vidno ginilo vino iz majolike na mizi.

"Toliko vam povem, sveti oče, če bom na onem svetu gorel v večnem ognju, gorel bom zarad svoje gospode. Ona se bode pa morda po nebeških višavah sprehajala ter uživala božjo milost. A jaz se bom kuhal v hudičevem kotlu kakor zaklana kokoš. Carambo!"

"Škripal je z zobmi in tiho pri sebi klel. "Videti je, da vam nekaj dušo teži, capitano, in za take prilike je najbolje če svoje srce olehčate ter se spoveste služabniku božjemu."

"Res je, duhovni oče, velika skala leži nad mojim srcem in po spovedi hrepenim kakor jelen po vodi. Niem tak hudobnež, kakor se govori. Oj sveta Marija, ti me napolni s pravim duhom, in prav ti si mi danes poslala tega pobožnega moža, da reši Tomaža Ručigaja peklenskega ognja!"

"Naša sveta vera ima za vsako pregreho svojo tolažbo. Ni je pregrehe, da bi se za njo odpuščanja ne dobilo."

Vitez Sonce je govoril te besede s pobožnim naglasom.

"Ej, saj stvar končno tudi ni tako grozna, da bi me moral zaradi nje Lucifer gristi!"

Videti je bili, da si Tomaž Ručigaj ni upal prav na dan in da se je že kesal, da je sploh zašel na to polje.

"Vendar bi vam svetoval, da se spoveste, capitano. Potem imate vsaj belo dušo in smrti se vam ni bati!" Tako mu je prigovarjal menih.

"Smrt je zmeraj huda. Don Montez nam pa je večkrat dejal: Spoved je zadnja! Spovejte se takrat, kadar vam tiči svinčenka v drobu in niti trenutek ne poprej. To je španjolska navada!"

"Pregrešna navada je. Bog daj, da se ne bodete kesali kdaj, da se se ravnali po nji, senjor."

Vitez Sonce je utihnil ter nabral obraz v tožne gube, kakor bi mu velika bolest stiskala srce, da je staknil tako trdovratnega grešnika. Tomažu Ručigaju se je pričelo tajati srce.

"Vraga, kaj se tako držite, kakor bi imeli poln trebuh pelina, santo padre! Saj res ni nič. Tam gori je mlada ženska in drugega nič. Koda pa nima rad mladih žensk? He, padre santo! - Tu se je Tomaž Ručigaj dolgo smejal.

"Mlada ženska zapelje lahko in brez težav človeka v greh. Take grehe nam bo pa gospod Gog prav rad odpuščal, ker bi sicer ne bil ustvaril mladih žensk. Hé, a ni tako?"

"Morda je že oženjena!"

Vitezu Soncu se je krčilo ob teh besedah srce, in najraje bi zadavil starega grešnika, če bi mu bil mogel s tem iztisniti skrivnost, katero je moral zvedeti.

"Oženjena," odgovoril je oni lahkodušno. "Na obrazu se ji ne pozna, in lice, ličece ima, santo padre, ki mora sladko biti kakor ravnokar namolzeno mleko! He, padre, da je Tomaž Ručigaj še tisti korenjak, kot je bil nekdaj, ko je lazil za nemškimi dekleti ob Renu in Labi - ne zobal bi Jurij Ljudevit tega grozdja! Pa kaj čem, ko sem ves gobav in bolan, kakor star konj, ki solze toči, če se mu še toliko ovsa nasuje v jasli. Oj ti preklicana usoda, da se mi mora na stara leta kaj takega prigoditi!"

Že je hotel Janez Sonce v svojem srdu pograbiti za bodalce, katero mu je tičalo za pasom pod kuto, kar se odpró vrata in v izbo stopi Marijanica ter postavi polno skledo na mizo.

"Dobra je ta!" kričal je Ručigaj, "zdaj se bo jedlo po stari španjolski navadi! Don Montez je nam večkrat pravil, da sta brušena sablja in polna skleda za poštenega vojaka več vredna nego mlado dekle, s katero ste v mraku sami v - zaprti stanici! In tako mi svete nebeške Trojice, tudi moja vera je taka, posebno zdaj, ko sem star in bolehen, he, he, he!

Z veliko zadovoljnostjo je sesal dobro vonjavo vase, ki je puhtela iz sklede.

"Pa nikar ne zameri, Marjanica, če tako govorim! Ej, da sem mlad, kakor sem bil, hodila bi ti okrog mene kot belo jagnje okrog volka. In jaz bi te raztrgal, raztrgal, kot raztrga volk belo jagnje! Kaj pa čem sedaj, če sem star in brez zob; Marjanica, brez zob! A ji nisem prav povedal, santo padre!"

"Stara šleva, bodi že pametna kdaj in kaj sram te naj bo, če si pri tujih ljudeh!" oglasila se je z ostrim glasom Marjanica, tedanja prva dekla na gradu turjaškem. "Že vidim, da si se nalil in da si gospodu vse spil, stari požeruh ti!"

"Res je prazna - majolika," odgovoril je Tomaž Ručigaj z veliko ponižnostjo, "in upam, da jo boš zopet nalila, Marjanica, zlata rožica! Če bi bilo kaj pravice na svetu, morala bi ti biti grofinja na Turjaku, ne pa dekla. To je moje prepričanje, Marjanica, in zategadelj upam, da mi boš zopet nalila majoliko!"

"Ne vem, če smem," branilo se je dekle. "Gospod major je šel od doma in dejal mi je: 'Glej na ključe h kleti, da jih ta prasica, ta Tomaž ne stakne.' Ravno tako je govoril in nič drugače!"

"Prasica, dejal je!" tulil je Ručigaj, "santa trinidad, od žalosti bom umrl. In kje imaš ključe, Marjanica! Če te je strah iti v klet, daj mi ključe in sam bom prinesel svetemu očetu vina, dasi je to proti mojemu stanu moji vrednosti!"

"'V klet ga ne puščaj, ker bi se potem upijanil in mi škodo napravil, več kot je celi Tomaž vreden!' In gospod major je še dostavil: 'Včeraj so hlapci naklali drv tam spodaj na dvorišču, jutri bo naš Tomaž cel ljubi dan čas imel in naj torej znosi ta drva v drvarnico in naj jih zloži v skladovnico, da bomo pozimi imeli kaj kurjave. Dela naj ta potepuh, da ne bo vedno zastonj žrl pri grofu!' Ravno te besede je govoril gospod major in nič drugega ne!"

"Jenjaj, Marjanica!" kričal je Ručigaj. "Boš videla, da se bo še nesreča zgodila! Nabrusil bom svoj meč in do ročaja ga potisnem temu hudiču v trebuh. Potem pa naj sam drva sklada na dnu pekla v peklenski drvarnici! Koj ko domu pride, umorim ga! Na to lahko vzameš sveto obhajilo! Sedaj pa prinesi vina, da bo konec besed!"

"Enkrat si jo že spraznil, majoliko, in v sodu se pozna. Ne vem, naj li prinesem vina ali ne!"

"Tako mi pet Kristusovih ran, prinesi ga, Marjanica! moledoval je Ručigaj. "Še na sodni dan bom govoril zate, da ti ne bo treba v peklenski ogenj, kamor bodo hudiči odnesli turjaškega majorja!"

"Zarad gospoda bom prinesla; pa glej, da ne piješ preveč, ker ga imaš že sedaj preveč!"

Vzela je majoliko z mize ter odšla v klet po vino.

"Slabo vas čislajo, capitano," oglasil se je menih s satiričnim glasom, "in vidi se mi, da komaj čakajo na vašo smrt. Predolgo jim živite in žlice vam štejejo. Slabo življenje je to za starega, zaslužnega vojaka!"

"Vse ste slišali, padre," vzdihoval je starec, "tako se mi godi dan za dnevom. Vsak me brca, vsak me grize, in vendar sem več skusil nego marsikak turjaški grof, ki s svojim pustim obrazom visi sedaj gori v veliki grajski sobani na steni!"

"Res je," pritrdil je menih, "mnogo ste skusili, senjor, in menil bi človek, da ste si prislužili košček kruha na stara svoja leta in tudi kupico vina, da jo v miru spijete vsak dan. Nehvaležni so ti Turjačani!"

"Pošteno govorite in srce ste mi ogreli, sveti oče! Sedaj vam bom vse povedal, prav vse, da boste vedeli, koliko sem jaz storil za te Turjačane!"

"Veliko ste storili in trpeli!" pritrjeval je menih, upajoč, da bode s tem onega še bolj razdražil.

"Trpel in delal!" kričal je Ručigaj, "a sedaj bi moral skoraj beračiti od hiše do hiše. Vse vam bom povedal! In tudi o tisti mladi ženski, ki jo imajo ti grofovski grešniki zaprto tam gori. Tu imam ključ od nje, ha, ha, ha!"

"Odpuščeno vam bo vse, če se skesano spoveste, capitano. Čemu bi tudi za to malovredno gospodo z grehom obkladali dušo!"

"Prav govorite, sveti oče! Do čistega se vam bom spovedal, do zadnjega greha! Da bi jo hudič pobral, to gospodo! Poslušajte torej, sveti oče!"

Nato se je pričela Tomaža Ručigaja spoved. -

Medtem je dijak Vid stikaval po grajskih hodnikih in kotih. Pri marsikaterih vratih prijemal je kljuko ter hotel odpreti. Ali vse je bilo trdo zaklenjeno. Končno je šel pred grad ter lazil okrog zidov, skrbno opazoval visoka okna, če bi kje ne ugledal krasnega obraza preljube gospe Ane Rozine. Ničesar ni ugledal. Po razpokah v zidu tičali so vrabiči ter grdo kričali. Nekoliko kavk in sokolov zbialo se je po zraku, a drugega življenja ni bilo niti videti niti čuti.

S tožnim srcem sedel je dečak ob rob grajskega jarka ter se zamislil tja v dol. Časih se mu je dozdevalo, kakor bi čul globoko pod seboj v dolini peket konjskih kopit in glas vesele družbe. A če je bolj poslušal, ni čul niti konjskega kopita niti človeka! Ondi pri zidu je slonela stara hruška, ki je s svojim mogočnim vejevjem objemala še bolj staro zidovje. Rumenelo ji je listje, a ondi malone v vrhu rumenelo je tudi nekaj dozorelega sadu.

"To je hruška Gospodična" - izpregovoril je dijak sam pri sebi, "in zgoraj pri vrhu visi jih nekaj rumenih! Kdaj je že nisem pokusil, hruške Gospodične!"

"Vzdihovaje je odtrgal pogled od zrelega sadu ter zopet pričel zreti v tihi dol.

"Doma smo jo tudi imeli! Nagnjena je bila na malo hišo domačo, in jeseni je cepal zlati njen sad na slamnato streho. A še veliko več ga je segnilo na deblu, da ga ni mogel zaužiti ne človek ne sršen, brenčeč po vejah!"

Poslušal je znova v dol, in sedaj se mu je zdelo, da je čul prav gotovo, kako je bilo konjsko kopito ob kamen. Pa zopet se je prevaril, ko je poslušal bolj vestno, ni bilo čuti ničesar.

"In jaz tudi vem, čemu da mora segniti hruški Gospodični sad na deblu, še prej nego je dozorel. Stari oče mi je pravil in vse povedal. Ko je naša sveta Porodnica" - tu je napravil dijak znamenje križa - "bežala pred kraljem Herodom, da ji ni umoril presvetega Odrešenika" - tudi tu se je dijak pobožno prekrižal - "prišla je s svojim Jožefom v široko puščavo. Veliko žejo je trpela božja Porodnica, in žejo je trpel sveta Odrešenik. Tudi sveti Jožef je bil žejen, a vrelca ni bilo in pod pekočim soncem je vse koprnelo. Tma na meji dežele Kanaan in dežele Egipta stala je hruška Gospodična. Njene veje pa so bile nasute z zlatim sadom, da so se kar šibile. A te veje so bile visoko od zemlje, in sveti Jožef, ki sta ga morila lakot in žeja, bil je slaboten, da ni mogel na ošabno drevo. Moj Bog, kaj bi bilo, če bi sedaj prišel gospod Jurij Ljudevit. Umoril bi me in umoril bi tudi mojega dobega gospoda viteza Janeza!"

Zopet je vzdihoval dijak, in polastila se ga je čudna tesnost, da mu je silila solza v oko.

"Saj ga ne bo, gospoda Jurija Ljudevita! Pri cesarju je gotovo; in če pride, čul bom poprej njegovega konja, da bom zlahka pobegnil v gozd zeleni. In tedaj je izpregovorila Marija Devica: ' Hruška Gospodična, usuj svojega zlatega sadu na zemljo pod seboj, da ga bode zaužil sveta Odrešenik, da si žejo utolažim jaz, njegova sveta mati, in da se uteši tudi moj preljubi mož, sveti Jožef!' Kaj ti odgovori nato hruška Gospodična? Ošabna hruška Gospodična odgovori: 'Dvesto let stojim že tu na meji dežele Naaan in dežele Egipta. In še vsako leto sem iz svoje moči obrodila toliko sadu, da so ga veje komaj nosile in da je ptica puščave bila uverjena, da sem posuta z živim zlatom. In vsako leto se je usedala ptica puščave na zelene moje vrhe in raztezala je blesteče svoje kolo, ki se žari živeje od jutranje zore! In vsako leto je bil moj sad samo nji, mnogobrojni ptici puščave in drugemu nikomur! Vam ga pa ne dam, vam beračem, ki mi bosonogi in z raztrgano obleko kradete snco predragega mojega drevesa.' Tako je govorila šopirna hruška Gospodična!

Ali ni bil to krohot gospoda Jurija Ljudevita?" Dijak Vid se je dvignil kvišku. Napel je svojega sluha moči, a zopet ni mogel ničesar začuti. Sedel je na zeleno rušo ter govoril sam sebi:

"Sapa brije med vejami in menil sem, da je to krohot pijanega gospoda Jurija Ljudevita. Ali ta leži sedaj kje pod cesarsko mizo in je pijan od najboljšega vina, ki si ga moremo misliti! Tedaj pa je prvič izpregovoril naš preljubi gospod Jezušček: ' Hruška Gospodična! Ti nisi hotela pripoznati svetega svojega Boga. In več ti je ptica puščave in več tvoj sad od tvojega Boga! Tako naj se zgodi, da da ti zgnije sedaj vsakoletni sad pred dozorenjem, da boš ostudna, kakor je ostuden gobavi bolnik v puščavi! Samo pri vrhu ti naj ostaja nekaj rumenega, sladkega sadja, da se boš spominjala, koliko dobrega bi lahko obrodila bila, če bi živela v strahu božjem!' To so bile prve besede, katere je izpregovoril naš gospod Odrešenik potem ko je bil postal sin človeka! In hruška Gospodična občutila jih je težko; hujše so ji bile od toče, ki časih raztolče zelena polja. Hipoma ji je izginil zlati sadež in pocepal ji je v trenutku z zelenih vej, kakor bi jo bil otresel in pretresel najsilnejši vihar puščave. Pričela je solze točiti hruška Gospodična, solze radi svoje revščine. Zbrale so se te solze v studenec, ki je pri njenem deblu privrel iz kamnite zemlje, da se je napil hladne vode sveta Odrešenik, da si je ž njo žejo utolažila njegova sveta mati, naša Marija Devica in njen sveti mož sveti Jožef! Čuj, ali bi bil to meča žvenket, če se zadene jezdecu ob ostrogo?

Ničesar ni! Samo strah me je tako preobvladal, da se tresem pred vsakim listom, ki ga sapa odnaša z veje! Od tedaj pa zgnije vsako leto hruški Gospodični sad na veji še prej, nego je dozorel; samo pri vrhu ga ji nekaj ostaja, da ji vedno živi v spominu, koliko dobrega bi lahko obrodila, da je rasla v strahu božjem! Tudi tu gori je nekaj rumenih, in najbolje bo, če splezam po nje, da jih ne ogloje mrčes!"

Vstal je, da bi splezal na drevo. -

Splezal je na drevo. Med z manhom obraslimi vejami se je stiskal kvišku, dokler ni dospel do vrha, kjer je zaužil rumeno sadje. Potem pa jo je zopet odrinil navzdol. Tedaj je opazil na veji, ki je segala do graščinskega zida, staro ščinkavčevo gnezdo. In iz dalje se mu je videlo, kakor bi čepela drobna jajčka v tem gnezdu. Zategadelj bilo je naravno, da se je dečku vzbudila radovednost v duši in da je želel preiskati malo gnezdišče. Lagano se je spustil po veji proti zidu ter končno prilezel čisto do zida in do starega gnezdišča. To je bilo prazno, in samo nekaj suhega, pikasto listastega listja ležalo je v njem, kar se je videlo iz dalje kakor drobna jajčka.

"Kje se naj sedaj v jeseni dobe ptičja jajca po gnezdiščih, zjezil se je Vid, "in sam peklenski satan me je udaril s slepoto, da sem videl nekaj, kar se vidi le v cvetoči pomladi.! "

Ozrši s po steni navpik, opazil je ravno nad sabo malo okence v debeli zidini. Bilo je tako tesno, da bi se človeško telo nikakor ne bilo moglo preriniti skozi njega lino na prosti zrak. Kdor je bil torej zaprt v prostoru, kammor je to okence dajalo ravno svetlobo, bil je dobro spravljen in shranjen brez čuvaja in brez železnih stebričev, s katerimi so sicer zapažena okna pri ječah.

Vid se je naslonil ob steno ter skušal pri oknu pogledati v skrito sobo, ki je tičala za njim. Zidovje je bilo tako debelo, da ni mogel z roko doseči do umazanega stekla, katero je zapiralo pot vsakemu daljšemu pogledu. Že je hotel zopet odriniti po veji, kar ga prešine misel, da morda tiči za umazanim tem oknom gospa Ana Rozina.

Z vso močjo svojega mladega glasa zaklical je proti oknu: "Gospa Ana Rozina, oj preljuba gospa Ana Rozina!"

Zaklical je dvakrat in trikrat. In glejte, pri zadnjem klicu odprlo se je umazano okno globoko v zidu in prikazal se je drobni obrazek gospe Ane Rozine, ki je bil tedaj tako bled, kakor da je zlit iz samega belega voska.

"Jaz sem, Vid sem," zaihtel je dijak od samega veselja, "in z vašim gospodom vas iščeva že dolgo časa! Sam Jezus Kristus mi je pomagal, da sem splezal na to hruško Gospodično!"

"Vid," izpregovorila je gospa, "poglej, tu sèm so me zaprli, da morem komaj dihati. Ali veš, čemu so me zaprli? Vedno mislim na našega gospoda in morda me je ukazal cesar zapreti, ker sem se prerznila ljubezen gojiti do njega, ki je tako visoko nad mojim stanom."

"Nikar ne vzdihujte, preljuba gospa! Vaš gospod je tu in jaz sem tu! Gotovo vam pomagava! Vi ne veste, kako je žalosten gospod vitez Janez!"

Ravno v tistem hipu prikazal se je na ovinku tik grajskega jarka - Jurij Ljudevit. Neprestano je zrl s kalnim očesom na hruško Gospodično, na kateri je bil že iz dalje uzrl nekaj sumljivega. Bil je pijan in v silni razburjenosti. Tako močno je stopal, da je letal pesek na vse stani in da so mu ostroge glasno rožljale. V roki pa je držal samokres z napetim petelinom.

"Zdelo se mi je," izpregovoril je škripaje, "da lazi neki polh tu gori! In ta tepec, ta Ručigaj spi! In pravil sem Aricagi in Simonovi'cu, kako dobrega čuvaja imam! Oj ti prekleti hudič ti! "

"Jezus Marija, Jurij Ljudevit je tu!" zaječal je dijak na veji. Otrpnilo mu je telo, a se niti ganiti ni mogel. Oni je obstal pod hruško in v silnem srdu škripal z zobmi.

"Zdelo se mi je, da sem čul konjska kopita," vzdihoval je Vid sam pri sebi, "a sedaj je Jurij Ljudevit tu in umoril me bo! Gotovo me umori!"

"Hej, kaj počenjaš tam gori," kričal je Jurij Ljudevit, in njegovo krvavo oko ujelo se je s trepetajočim pogledom dijakovim.

"Z gospo Ano Rozino sem govoril," zajecljalo je revče v groznem strahu, "in sedaj vas prosim, da me nikar ne ubijte, preblagi gospod Jurij!"

"Z gospo Ano Rozino," siknil je Jurij Ljudevit. "Da bi te peklo požrlo! Z gospo Ano Rozino! In to vse se je meni zgodilo, in na gradu Turjaškem!"

"Dvignil je brez usmiljenja velikanski svoj samokres ter ga sprožil proti dečku na veji, da se je pok razlegal široko naokrog. Ko se je dim razkadil, ležal je dijak Vid na zemlji, mirno, kakor bi spal. A njegova srčna kri pojila je tedaj rušo in korenine hruški Gospodični.

Hladnokrvno je Jurij Ljudevit zopet nabil samokres ter krenil potem k tovarišem, ki so ga čakali pred grajskim vhodom.

"Kaj si streljal?" vprašal je polkovnik Aricaga, ki je z junakom Simonovi'cem sedel v zelenem bregu. V bližini pa je stražil hlapec Cesare štiri konje.

"Kaj sem streljal?" odgovoril je Jurij Ljudevit zaspano, "po drevesu je skakala veverica in nad njo sem poskusil svoj novi samokres, katerega mi je prinesel knez Vajkard iz dunajskih zalog."

"Ali si zadel?" oglasil se je Simonovi'c.

"Sem, dobro orožje je. Tam pod hruško leži in mislim, da sem ji prestrelil srce! Ha, ha!"

Nekaj časa je potem opazoval grad ter dostavil:

"Pretiho je vse! Prijatelji, stvar mi ne ugaja! Nekaj tiči v tem gradu, kar mi ni pogodu. Ni ga človeka, in to je čudno, preklicano čudno!"

"Veš kaj," kričal je Aricaga, "če tiči sovražnik v gradu, potegnimo sablje in z orožjem v roki ga naskočimo!"

In potegnili so orožje ter opremo ter oprezno šli v tihotni in samotni grad.

*

Tomaž Ručigaj in vitez Sonce sta še vedno sedela pri vinu. Prvi se je bil tako zelo nasekal kisle kapljice, da je vsak trenutek hotel pod mizo zlesti. Pamet pa ga je bila že prav davno zapustila.

"Prav tako je bilo, kakor vam pravim, santo padre," kričal je, "in ne besedice drugača! Naša gospoda je hudič, in mi moramo večno zveličanje zastavljati za njo! Ali je to pravica, sveti oče! A je nebeško zveličanje kaj takega, kar se lahko pobere v vsakem kotu? Vprašam?"

"Resnico govorite, capitano, ali sedaj mi povejte, kako je bilo tisto noč!" odgovoril je Sonce.

"Tisto noč torej! Vse vam povem! Že popoludne pripodil se je naš Jurij Ljudevit na Turjaški grad in takoj sem opazil, da mu gore lica in da mu peklenski satan razsaja po krvi. Jaz tega tiča hipoma spoznam, če ga polt srbi. Saj ni bil takrat prvič na Turjaškem gradu! 'Ručigaj,' dejal je, si li ti oseba, na katero se smem zanesti? Si li ti taka oseba?' - 'Rekel bi, da sem,' odgovorim mu z vso odločnostjo; 'vsaj španjolski kavalirji zanašali so se name ter mi zaupali! Španjolski kavalirji pa so tisti, ki so najboljši po Nemškem in po Laškem in po Francoskem, menil bi!' Tako sem se mu odrezal ter mu po španjolski navadi od strani povedal, da v mojih očeh nima tiste veljave, kot španjolski kavalir! In tudi je nima! Kje pa jo naj vzame, če niti ne ve, za katerim plotom se je rodil!"

"Kaj vam je odgovoril?"

"Kaj mi je hotel odgovoriti, če je vse res, kar sem mu pravil! Malo je pordečel in malo se je srdil v srcu, in to vse radi tega, ker je Tomaž Ručigaj španjolske kvalirje bolj cenil nego njega, bastarda. 'Dobro, dobro!' pričel je potem, 'saj te poznam, da si zanesljiv in da si nekaj sveta skusil! Zatorej si bil tudi prvi, na katerega sem pri ti stvari mislil. In tvoja škoda ne bo, Tomaž!' Ob tisti priliki stisnil mi je dva španjolska trdnjaka v roke, da so mi kar žile zarajale po celem telesu. Res sem drugi dan potem od ranega jutra do pozne noči tam spodaj tik ceste pri Miciki pil sladko vino za nje, in še druge sem napajal! Rekel mi je nato Jurij Ljudevit: 'Mlado žensko imam in ne imel bi rad, če bi me drugi opazili ž njo!' - 'Resnica je,' odgovoril sem, 'z mlado žensko je človek najraje sam, vsaj španjolska navada je to, ha ha!"

Tomaž Ručigaj spil je merico vina, da bi se oddahnil od težkega pripovedovanja.

"'Mlada ženska,' dostavil sem še, 'je pa tudi nekaj takega, kar se more dobro spraviti in kar se drugim ne posoja, ha, ha!'

Pohvalil je Jurij Ljudevit mojo modrost ter izpregovoril: 'Vse je lepo, kar pripoveduješ, a najlepše bi bilo, če mi poveš, kam naj skrijem tisto mlado žensko. Ni li v gradu čumnate, kjer bi je nikdo ne zavohal, ker vem, da jo bodo iskali in vohali za njo?' Pogledal me je kakor ris ter treščil z nogo ob tla, ko mu predolgo nisem odgovoril. - Vraga, odgovori mi kaj, saj vendar poznaš vse kote tega gradu!' Poznam jih, milostivi gospod,' tolažil sem ga, in zagotovo vem, da se bode dobil kotiček za vas in mlado vašo gospodično! Tu je predvsem čumnata Martina Lutra, v kateri se je skrival, ko so ga bili nemški cesarji zapodili, in so ga potem pitali turjaški grofje, da ni izgubil debelega trebuha.' Vi tega še ne veste morda, santo padre, ali vendar je živel tu na turjaškem gradu Martin Luter, in hudič se mu je prikazoval, in bratovščino sta pila, da se je vse kadilo in po peklenskem ognju smrdelo!"

"Sem že tudi nekaj bral o tem," izpregovoril je Sonce, "dasi je težko verjeti, da bi bil tisti pogubljeni menih zašel celó v našo Karniolijo!"

"Jaz pa dobro vem, da je bil tu! In Juriju Ljudevitu sem dejal: 'Najbolje bo, če jo vtaknemo v Lutrovo sobico. V debelem zidu tiči in samo malo okence ima in še to je skrito za vejami hruške Gospodične, ki stoji spodaj tik grajskega zidu.' Ugajalo mu je, kar sem govoril. 'Tvoja škoda ne bo, Tomaž Ručigaj, če mi boš ob ti priliki spodobno in zvesto služil. Ti me poznaš, da sem dober človek in da denara rad odpada od mojih prstov. A tudi zverina sem lahko, če se prevarim tam, kjer sem zaupal!

Zapomni si to, Tomaž Ručigaj, da se ti ne bo slabo godilo na zemlji! Danes ponoči ti jo pripeljejo in glej, da jo varno spraviš v Lutrov zaboj! Tudi na hruško Gospodično pazi in na okence za njo! Z Bogom, prijatelj Ručigaj, vedi se dobro, če ti je ljub tvoj trebuh in želodec v njem!' Že je hotel odriniti, pa se je vrnil in dostavil: 'Ženica bo prej kot ne tarnala, jokala in solze točila! Vse po nepotrebnem, ker vem, da me ljubi, da je torej blago za mé, gospod Ručigaj! Obračaj skrb v to, da ne bo nepotrebnega krika in ihtenja. Sicer si mi pa odgovoren, s svojim malopridnim življenjem odgovoren, da se bode lepo ž njo ravnalo. Ne pozabi, da je to blago za mé, gospod Ručigaj!' Še enkrat me je zelo osato pogledal, potem pa skokoma oddirjal proti belemu mestu!"

"In vi, capitano, kaj ste počeli nato?"

"Pripravil sem Lutrovo čumnato in jo pomedel. Vi si niti ne sanjate, kje tiči ta kurnik! Tam zgoraj v veliki dvorani, kjer vise po stenah podobe grofov turjaških, visi med temi gospodi tudi bledoličnega Turjačančka slabotna osebica na zidu. To žival, kateri se prav vidi, kako jo tišči železje, in katera ni bila za drugo na svetu, nego da je dobro jedla in pila, uvrstili so torej tudi med grofe turjaške in nje grižasti obrazec pribili na steno. Ali na tej podobi je spodaj skrito pero, in če pritisnete na to, odpre se vam vhod k Lutru in njegov kurnik, ki je bil tisti čas preprežen s pajčevinami kakor želodec psa, od lakote poginulega! Vse to sem očedil in prezračil. A na mizo sem postavil šop pisanega jesenskega cvetja, ker - santo padre - v meni je tičalo od mojega rojstva sèm nekaj - kavalirja. Tako mi duše, da je tako!"

"Kdaj so jo pritirali tu sém?"

"V pozni noči so jo pripeljali, in meni se je, padre santo, smilila, do srca smilila, ker jaz sem dober človek, predober človek, da bi le kaj takih na svetu bilo! Pa jih ni, carambo!"

Zopet je izlil vso merico vina v jezi, da je na svetu le malo poštenjakov, ki bi se mogli meriti s Tomažem Ručigajem.

"Sedaj, pravite, da jo imate tu gori, v Lutrovi sobi?" vprašal je vitez s tresočim glasom.

"Dá, dá, tam gori čepi kakor golobica v golobnjaku in noč in dan prejoka. To je revščina, pravim vam! Skrita je pa že tako, da je ne dobite, če do sodnega dne nosljate po gradu! Pa nikar ne zamerite, padre santo, da tako govorim!

"Cele noči prejoka, pravite?" - Da Tomaž Ručigaj ni bil že popolnoma pijan, čuti bi bil moral, kako je menih z zobmi škripal, ko je to vprašal.

"Saj veste, kaka je ženska. To vam joka za vsako malenkost, tako da ženska solza niti vinarja vredna ni. To jaz vem, ker marsikako solzo prejokale so krasne oči za me! Valga me dios, da je res tako!"

"Brez tolažbe krščanskega duhovnika ste jo pustili v njenem obupu? To ni bilo pošteno, to je bilo krivično, posebno od vas, ki ste tako rekoč tudi kavalir, senjor capitano!"

To je Tomaža pretreslo, da je pričel v hipu jokati.

"Saj se kesam, santo padre, saj se tisočkrat kesam! In danes ste vi tu, in krščanske tolažbe naj ji bodi, kolikor je more želeti. In s tem ključem vam odprem sobano - tu je izvlekel nekje velik ključ - in odprem vam tudi Martina Lutra zaboj, da laže pridete do golobice nego gospod Jurij Ljudevit, ta prekleti jastreb, katerega bi morali na kolo nategniti, da bi mu vse pregrešne kosti popokale po pregrešnem telesu! In zagotavljam vas, sveti oče, tako mi svetih ran Kristovih in vseh bolečin njegove božje porodnice, da je ni moči, ki bi mogla zabraniti, da bi vas ne popeljal k nji, ki joka tam gori. Sveti oče nebeški, če pride sam Jurij Ljudevit ter bi se hotel nama ustavljati, spoznal bi bistrega jezdarnika Tomaža Ručigaja, ki je grešnike krstil nekdaj ob Labi in ob Reni ter so ga poštenjaki častili in čislali po španjolski navadi!

Pravim vam, sveti menih, da pride Jurij Ljudevit sam in da mi le edino zoprno besedo izpregovori, pa mu premerim s starim svojim mečem čreva ter mu v usta povem, da je grešnik in malo prida, ki naj si v čast šteje, če pogine pod mojo roko, katera je morila že boljše može, nego so bili roditelji tega paglavca, tega Jurija Ljudevita!"

Tedaj se je Tomaž Ručigaj dvignil izza mize ter je v svoji pijanosti z otročjo oholostjo zakričal proti vratom: "Jurij Ljudevit, prikaži se, zver turška!"

In klic le-tá ni ostal brezuspešen.

V tistem hipu so se odprla vrata na stežaj in na pragu prikazal se je Jurij Ljudevit z bledim svojim obrazom in z golim mečem v roki. Tik njega tiščala sta v malo sobico polkovnik Aricaga in junak Simonovi'c ter s svetlim orožjem zabranjevala izhod.

Tomažu Ručigaju zavrtila se je tedaj mala čumnata okrog in okrog; vse mu je plesalo pred pogledom; a v tej vrteči se zmešnjavi tičal je kot nekako središče gospoda Jurija Ljudevita temni obraz, okrog katerega so se strahovito blesketali svetli meči. Pričel se je tresti stari pijanec in prešinil ga je takov strah, da se je čulo, kako so mu klopotale čeljusti.

Vitez Janez je v trenutku izprevidel svoj nevarni položaj. A vendar ga niti za trenutek ni zapustila bistroumnost. Premeril je z jastrebovim očesom malo sobico. Nikjer ni bilo izhoda! Tam pri vratih stal je Jurij Ljudevit s svojima tovarišema, in pričakovati je bilo, da bodo na mah planili z mečem po njem! Postati mu je mogla edina rešitev - edino okno! To je takoj vedel! Na srečo je bilo odprto in toliko široko, da je človeškemu telesu dajalo primerno prostora, če se je hotelo zriniti skozi njega. Vitez Sonce obrnil se je z obrazom k steni ter se sklonil pod mizo. Pri tem pa je bliskoma spravil dolgo haljo raz sebe ter izza pasa potegnil ostro bodalce.

"Pijan menih in pijan vratar!" izpregovoril je Aricaga srdito, "kaj nam hočeta ta dva!"

"Čakaj malo!" vpil je Jurij Ljudevit! "Ručigaj, svinja, ali tako izpolnjuješ moja povelja! S kom pijančuješ tu notri?:"

"Plemeniti gospod - Jurij - Ljudevit! Nedolžen sem - menih me je zapeljal!" Tomaž Ručigaj je sekal z rokamo po zraku ter z veliko težavo spravljal besede iz grla. Pri tem odpadel mu je debeli ključ, s katerim je hotel odpreti vrata menihu, da bi prinesel duševne tolažbe zaprti gospodični. Ta ključ je padel pod mizo, kjer se ga je polastil vitez Janez.

"Nedolžen!" zastokal je Tomaž Ručigaj še enkrat, potem pa so ga zapustile moči in kakor posekan hrast je telebnil po sobi, da je s svojim debelim trebuhom v hipu pregradil ozko čumnato čez in čez. Tisti trenutek porabil je Janez Sonce v svojo korist. Kakor strela planil je izza mize, kjer je bil na tleh zapustil znak svojega meništva, ter priskočil k oknu. Tam pa se je kakor urna veverica zmuznil po steni navzdol, da je kar migoma izginil onim v sobi iz pogleda. Njegova sreča je hotela, da je bil grajski zid nagnjen nekoliko, ter je proti tlom debelejši in debelejši postajal. Tudi je imel vitez toliko previdnosti, da se je uprl z bodalcem v zid, tako da je bolj polagoma drsal navzdol, ker se je ostro jeklo zadrževalo v zida razpokah. Strgalo se mu je nekaj obleke, v ostalem pa je brez škode zdrknil k tlom, in to tembolj, ker je priletel ravno na kup gnoja in smeti, ki se je že od nekdaj ondi nahajal ter je kvaril zrak na dvorišču Turjaškega grada.

Ravno, ko je vitez hotel pri oknu izginiti, spoznala sta ga Jurij Ljudevit in polkovnik Aricaga.

"Tako mi vseh hudičev, Sonce je tu!" zatulil je polkovnik ter izvlekel izza pasa velikanski svoj samokres. Tudi Jurij Ljudevit pograbil je po svojem samokresu ter napel petelina. Hitela sta k oknu. Ali oba opoviralo je široko telo pijanega Tomaža Ručigaja, ki je kakor v sladkem spanju še vedno raztezal onemogle ude po umazanih deskah. V besni togoti suvala sta ga v trebuh ter ga tudi med kletvinami odrinila na stran. Ko sta potem dospela k oknu, imela sta priliko opaziti, kako se je Janez Sonce ravno vzdigoval z gnojnega kupa. Dvignil je obraz ter ju s krvavim pogledom opazil pri oknu. Trenil je z roko za pas po samokresu ter ga izstrelil proti oknu. Zadela je svinčenka tik okna v zid, da sta šipa in apno zapršila na vse strani. To je prejkone rešilo vitezu življenje.

"Aricaga, streljaj!" zatulil je Jurij Ljudevit. Oba sta namerila na onega, ki je z dvorišča uhajal ter s pestjo grozil proti oknu. V hipu sta izstrelila samokrese, da se je razlegel pok po ozkem dvorišču. Ko se je dim razkadil, lovil se je Janez Sonce z roko po sivi steni, z drugo pa je grabil po levi rami, kjer se mu je cedila rdeča kri iz obleke.

"Ta jo je iztaknil," kričal je Aricaga. "Vsaj levo perut sva mu razdrobila, da ne bo mogel odfrčati več."

"Tako mi svete matere Božje," dostavil je Jurij Ljudevit, "sedaj ga imam v pasti in danes se bodete uverili, prijatelji, da Jurij Ljudevit ne pozabi besede, če se mu je rekla proti časti! Da bi le preveč zadet ne bil! Ženico mu hočem pokazati in vpričo njega snubiti za njo, da se mu polajša smrtna ura. Zadel sem ga jaz, ker sem mu ravno v levo ramo meril!"

"Tudi jaz sem tja meril," ugovarjal je Aricaga, "in ne ve se, čigava je svinčenka, ki tiči vitezu v kosteh. A jaz imam preklicano gotovo roko, kar bi o tebi ne trdil, Jurij, posebno, če si pijan. Danes si pijan!"

"Pustiva prepir," odgovoril je Jurij Ljudevit hladno, "in poglejmo raje na dvorišče, kaj počenja obstreljeni naš vrabič ondi!"

Drli so na dvorišče. Ali prostor, kjer je še ravnokar slonel in ječal vitez Janez - bil je prazen. Na tlaku je ležal sicer njegov samokres, in tudi se je poznalo nekaj rdečih lis po steni in po zemlji. A ranjenec sam bil je izginil, kakor bi ga bila sapa odnesla.

Usuli so se pred grad ter prebrskali vse grmičevje daleč naokrog, ali ranjenega viteza vendar niso iztaknili.