XIII

Ko so se bili Jurij Ljudevit in tovariši uverili, da brezuspešno iščejo viteza Sonca, planili so v svojem srdu po nesrečnem in pijanem Tomažu Ručigaju. Izvlekli so ga izpod mize ter ga vlekli na široki hodnik. Polivali so ga ondi z vodo in tepli ga s palicami, da se je nesrečnemu kapitanu takoj povrnila zavest. Ali v hipu mu je zopet prešla, ko so mu udarci kakor toča suli na staro telo! Pustili so ga potem na hodniku z bulami in rogovi pokritega. Sami pa so s silo razbili vrata v dvorano, kjer so po stenah viseli temni obrazi ostrih gospodov s Turjaka ter se je samo tu in tam kakor svetla zvezda med meglami prikazoval rožnati obrezk gospe s Turjaka, katera je nekdaj ob stani v železje zavitega moža pretrpela in prevzdihovla dolgočasno življenje. Ti pa so se malo menili za turjaško preteklost, sedli so okrog dolge hrastove mize in prinesti si dali prijače, dasi so bili že pri odhodu pošteno pijani. Marjanica, grajska kuharica, morala je zopet zakuriti ter k ognju pristavljati široke lonce.

"Kdo bi bil mislil," izpregovoril je dolgi junak Simonovi'c, "da je tzu pri vas tako prijetno! Leži jih nekaj Kranjcev v Karlovcu, a povem vam, da so to puste stvarce, in če ti tako revče izpije vina za orehovo lupino, telebne ti pod mizo, kot bi se bilo najhujšega strupa nasrkalo. Sramota za deželo, da ima take sinove! Vidva pa sta mi vrla vinska pobratima, in pravično vama govorim, da me bode srce bolelo, ko bom zapuščal belo Ljubljano; a bolelo samo zaradi vaju! Vse drugo naj vrag vzame! Vse drugo ni vredno, da bi se pobasalo turškemu konju pod kopito! A vaju naj krščanski Bog živi!"

Pili so sebi v čast.

"Nikdar vama ne bodem pozabil," pričel je Jurij Ljudevit nato, "da sta mi današnji težavni dan posvetila vrla svoja meča, draga prijatelja! Da bode nekaj vročega praskanja, vedel sem, ker dobro poznam tega hudiča, viteza Sonca. Verujta mi, da bi nam bil dal opraviti, da ga nismo pri pijanem Ručigaju zajeli kot polha v duplu in da mu nismo s strelom razbili rame. Morda sedaj ravno umira kje za zelenim grmom in jaz mu ničesar drugega ne želim, nego da bi prav težko umiral in umrl."

"Isto želim mu tudi jaz," kričal je Aricaga, "ker mu še nisem oprostil besed, s katerimi me je opsoval tisti dan, ko je tebi palec odsekal."

"Tedaj sem mu pravil," govoril je Jurij Ljudevit veselo, "da mu bode še žal tistega dne. Danes mu je žal! V pozabljenem logu umira pozabljen, meni pa se prikazuje obljubljena dežela in sad bom trgal z drevesa, ki si ga je bil Janez Sonce sam sebi zasadil! In to je nekaj prijetnega, prijatelja!"

"Kaj namerjaš sedaj?" vprašal je Aricaga, in napele so se mu črte po obrazu. Jurij Ljudevit premeril je s pogledom širno dvorano in podobe zamrlih Turjačanov po zakajenih stenah. Potem je odgovoril: "V Žužemperk jo odpeljem in upam ob zeleni Krki nekaj lepih dni preživeti ž njo! Vse se je izpolnilo, kakor sem sanjal, in do dan hočem izpiti kupo sreče, katero je dobrotljivi Bog postavil danes pred me na mizo!"

"Ali so jo videl danes?" vprašal je Aricaga radovedno.

"Ne še! Ondi za podobo koprni kakor golobica v golobnjaku! In pvoem vama, da mi srce nekaj upada, če se spominjam trenutka, ko bom stopil pred njo!"

"Kaj se boš bal ženske!" kričal je junak Simonovi'c. "Ko sem s svojim praprorom ležal še v Bihačgradu, povedalo se mi je, da ima paša v Mostaru ženo, lepšo od lune sredi jasne pomladanske noči. Tedaj je po meni vse gorelo inkri je tekla po mojih žilah razgreta kot topljeno železo. In kar je bilo najboljše, tedaj še nisem bil oženjen in ne vkovan v jarem, ki tlači junaka, če se je vdal mehkemu zakonu. Z dobrimi tovariši odrinem proti Mostaru. Ondi podkupim starega skopljenca, drugim pa posabljam glave! In hajd smo v haremu, da sami nsimo vedeli, kdaj smov vanj prišli. Oj prijatelja, to so bili krasni dnevi! Zorna Zulejka slonela je na divanu in bila tako zaspana, d niti glavice ni dvignila po meni, vstopivšem junaku. 'Si li ti, Mustafa,' vzdihnila je, 'kako da prihajaš tako pozno?' Ali tedaj sem že ležal pred njo na kolenih ter ji govoril, da sem slišal v Bihačgradu o njeni krasoti praviti. kaj je storila?

Malo je jeknila, hitro pa je dostavila: 'Džaur si, a sivh las nimaš,k kakor jih ima moj Mustafa, ki je ljubljenec prerokov.' Potem pa je šla brez ugovora z menoj, in Mustafa paša ruval si je las za lasom iz sive svoje brade in preroka je preklinjal. Jaz pa sem preživel z Zulejko krsne, srečne dneve, in danes vam pravim: vidite, tako seo ženske, take so vse ženske! Kaj se češ bati, Jurij Ljudevit! Prvi hip bode malo jeknila, a potem šla bode s teboj, če boš hotel do konca sveta!"

"Simonovi'c," vmešal se je Aricaga srdito, "a če lažeš, stori to tako, da ne opazi vsk otrok, da debelo lažeš! Tudi ni lepo, da svojima pobratimoma tako težke laži na hrbet pribijaš! Vrag te vzemi! Znaš li, kj je to, ti prekleti bahač ti? Ne misli, da Aridaga ni nič sveta videl in da je tisti karlovec, kje rnoč in dan koruzo in suhe češplje žrete, kaj posebnega in imenitnega! Zatorej gosvori nama resnico, če nočeš, da ti z ostrimi meči ne pogladiva lažnivega jezika. Čuješ ti moške besede, he!"

"Aricaga, pijan si!" odgovoril je onì hladnokrvno. "Na svoje besede in nihovo resnico prisegam, če bi to zahtevali boljši junaki od tege, ki si junak v besedah, v dejanjih pa novorojeno dete! Sicer je pa tu moj meč in s svojo ostrino mi poroči za vsako besedo!"

To rekši, pograbi po krivem svojem meču, ki je tičal pri steni v kotu, ter ga treščil pred se na mizo, da je vse zažvenketalo.

"Tako govoriš ti meni," tulil je polkovnik, "ter mi groziš s krivo tisto šivanko? Kaj takega si jaz dvakrat pvoedati ne dam in s svojo krvjo mi boš plačal, ker si oglodal mojo čast! Še danes boš gledal hudiča, in to tako gotovo, kakor gotovo si razžalil mene, polkovnika Aricago."

"Na besedo tega polkovnika jaz ničesar ne dam," oglasil se je Simonovi'c.

"Ničesar!"

"Ništa, kakor pravi Hrvat."

"Tako mi vseh nebeških vragov, za te besede ti vzamem umazano življenje!" Tudi Aricago je posegel po težkem meču, ali tedaj vmešal se je Jurij Ljudevit v ta prepir, govoreč: "Kaj mi pomaga, če se vidva prepirata in med sabo rujeta? Moja kri ostane hladna pri tem in niti ne razburila bi se, če bi Simonovi'c tebi Aricagu presekal čelo, da bi se takoj usuli možgani na mizo. Mirujta torej! Ti si pil čez mero, Aricaga, in ne tuli ves čas in spravi svoj meč, ki si ga danes samo moji stvari posvetil! In ti, Simonovi'c, imej potrpljenje s pobratimom, ki bode obžaloval svoje besede, ko se bode pijanosti iz njega skadila! Odložita meče vstran in pijmo vino v miru, ker smo vendar vrli polbratimi!"

Nerada in godrnjaje odložila sta sablje v kot in gledala sta se temno, kakor psa na verigi, ki si kažeta zobe, renčeč in togoteč se.

"Prepirata se lahko pozneje," govoril je Jurij Ljudevit . "Saj imela bodeta časa dovolj. Ali danes spomnimo se na kaj takega, kar bi namv sem kri ogrelo brez prepira na hujskanje! Povem namreč vama, da se me je sedaj v zadnjem trenutku polastila čudna tesnoba, prav kakor bi se tresel pred trenutkom, ko bom s strastno roko posegel po zlatem klasu, ki je dozorel na polju viteza Janeza Sonca. Izpil sem že obila vina, a rečem vam, da se mi kri kot mrzel led vlači po žilah in da mi je časih pri srcu, kot bi tičal v hladnem grobu in bi se pdo težko prstjo ne mogel niti ganiti. Zatorej potrebujem nekaj, kar bi mi kri razpraskalo in srce upijanilo, da se ne trese v trenutku, ko stopim pred rožnato Ano Rozino, katero naj Bog blagoslovi!

Vprašam tedaj, vesta li kaj takega, kar bi srcu in bojazljivid duši do moči pripomoglo? Govori, Simonovi'c, he!"

"Jaz bi že nekaj vedel," odgovoril je dolgi Hrvat, "a če povem, odprl bo škrbasti Aricaga usta ter mi očital, da lažem. To pa je bridka beseda, ljubi moj Jurij Ljudevit, in da se mi je kaj takega očitalo ob zeleni Kolpi, govorim ti resnico, da bi se očialec ne vselil dolgo časa več slabega svojega življenja! Ali tu sem tvoj gost in tvoje vino pijem, zatorej molčiva jaz in bridko moje oročžje!"

"Izlij ga kupo, dragi Simonovi'c, in povej nam, kar veš! Aricago pa moraš poznati: veliko laja, a rep tudi rad stisne med noge, kadar se mu vidi koristno bežati! Ha, ha!"

"Tebi na ljubo bom govoril, dragi moj Jurij Ljudevit, ker ti si mi vrl pobratim!"

"In ti meni, ljubi Simonovi'c!"

"Jaz vem nekaj, kar človeku srce in dušo razvname, da gorita kakor slamnata streha, na katero je vrgel Turčin svoj ogenj! Poslušaj! Ko sem s svojim barjakom ležal še v Bihačgradu -"

"Je že zopet ta prekleti Bihačgrad tu!" renčal je polkovnik.

Ali Simonovi'c ga je mrzlo prezrl ter nadaljeval: "Ležali smo torej v Bihačgradu in načeloval nam je vrli in visokorojeni gospod in barno Jankovi'c, kaereega spominu bodi večna slava (tu izpili so vsi trije kupo vina). Bil je to rpavi junak in njegovo največje veselje je bilo, sekati Turčinom glave iznad ram. Oj kolikokrat vihrali smo že ž njim v zeleno Bosno, in vse se je treslo pred nami, kjer koli so se začula kopita naših konj. Da, to so bili boljši časi od današnjih, in nikdar jih več doživel ne bodem!"

Tožno je povesil glavo - in izpil kupo vina.

"Mi pa smo bili iste čase še maldi, "pričel je Simonovi'c znova, "in obilokrat smo raje ležali na gorkem, nego da bi bili zajezdili v mrzli hlad. Tedaj je dal visokorojeni in vrli barno Jnakovi'c obložiti mizo s pijačo, in ruujno vince smo morali piti, da se je nam napravljala rožnata zora prd pogledom. Največ pa ga je popil vrli in visokorojeni gospod sam ter nam dajal v hrabrosti in tudi v vinopitju najboljši vzgled. Ošteval nas je: pasje galve, polenarile ste se, in moj barjak trese se pred Turčinom! Tužna mi majka, da mi je načelovati takim otrokom! Pijte, pasje glave, morda vam vino ojači srca, bojazljivim vam zajcem! Pili smo, da smo v največji temi gledali svetle sončne žarke!"

"Je li to vse," zarohnel je Aricaga. "Piti umemo mi tudi! Res je, da to človeku srce in dušo razvnema, ali kaj posebnega to ni!"

"Tiho bodi, Aricaga," dejal je Jurij Ljudevit, "Simonovi'c še nekaj ve! He, ni li istina, Simonovi'c?"

"O najboljšem še nisem govoril! Težko pa je govoriti, če človeku vsak hip v besedo segajo nepoklicani kričači! Ko smo se - da dalje govorim - rujnega vinca napili in smo težki postali, kot je težak nabit topič, tedaj nam je ukazal vrli in visokorojeni Jankovi'c izza pasa potegniti dolge samokrese. Pred njegovimi očji morali smo jih nabiti ter napeti peteline. In ko je bil vsak samokres lepo nabit in petelin napet, da se je vsak hip lahko izprožil, zapovedal je vrli in visokorojeni barono, da smo v dolge cevi nalili vina. In sam si je nabil svoj samokres ter si cevko nalil z rdečim vinom. Pijte, deca, izpregovoril je potem prijazno, pijte, vince je sladko, inkomu se tese roka, naj dobi svinčenko v želodec in prebavlja naj jo do sodnega dne! Pijte, deca! In sam je pil najprej in napeti samokres si je pritisnil k junaškim ustom in vino v dušku izpil izdolge cevke, ne da bi se mu bila za trenutek potresla roka, dasi je že nosil železje, ko smo mi vsi še v zibeli sesali mleko! Za njim pa smo pritiskali vsi dugi nalite samokrese k ustom, in tako mi nebeške Trojice, prisegam vama, da je ni boljše ne lepše pijače, nego vino piti takisto na robu med življenjem in grobom! Na eni strani gledaš v rumeno obsejano dolino življenja, na drugi stani pa se ti odpira hladni in mokri prepad smrti: ali v sredi med življenjem in smrtjo šumlja vrelec, pri katerem piješ in piješ! To je prava, to je junaška pijača! Drugo jutro bili smo vsi zdravi kot ribe v vodi in takoj od mize šli smo h konjem ter poskakali v sedlo. In kakor blisk smo drvili nad Turčina, in smrti se ni nikdo bal, ker smo ji vendar gledali v obraz tolikokrat v noči, ko smo pili sladko vince ter se nismo bali ne hudiča ne smrti!"

"Vraga, tu si mi povedal nekaj novega!" kričal je Aricaga. "O stvari bi se dalo govoriti!"

"Da, lepše pijače je ni," ponavljal je Simonovi'c, "kakor takisto smrti v obraz napiti se močnega vina. Ali družba mora biti za to, družba!"

Tu se je hladno ozrl po polkovniku, kakor da je hotel reči, da njega ne prišteva k taki družbi.

"Jaz pa vendar predlagam," vpil je Aricaga, "da storimo vse tisto, kar je moral storiti barjaktar vrlega in visokorojenega gospoda Jankovi'ca, preden je odjezdil na sabljanje turških glav!"

"Tudi jaz sem tvojih msili, Aricaga!" odgovoril je Jurij Ljudevit. "Vrli Simonovi'c naj se uveri, da mu je z junaki, a ne z babami opraviti!"

Brzo so pograbili po svojih dolgih in nabitih samokresih.

"Nebeška misel je to," dejal je Aricaga kipeče ter si nalil cevko z vinom. "Bog te živi, pobratim Simonovi'c!"

To rekši napne petelina ter izlije cev v svoje žrelo. Niti za tenutek se ni tresla pijana roka staremu grešniku. V hipu sta takisto naredila tudi tovariša. Polastila se je vseh nekaka čudna razburjenost, živci so se jim napeli po telesu in na licih se jim je nabrala rdeča lisa. Vsi pa so bili mnenja, da si lepšega in kratkočasnejšega vinopitja ne morejo niti misliti.

"Obilo radosti užili smo tiste dni v Bihačgradu," pripovedoval je Simonovi'c. "In še dobro se spominjam, kako se je nekdaj kornetu Gusi'cu izprožil petelin, ko je bil ravno izpil. Pokadilo se je kakor iz peklenskega žrela in svinčenka šla mu je ravno skozi levo roko ter se potem zarila v leseni strop. Naš kornet je zarjul kot zaboden vol in na obrazu se mu je prikazala cela mavrica od vseh bolečin. Od smeha smo hoteli popokati mi in visokorojeni gospod baron. Le-tá zvalil se je od gole radosti na tla, ko si je Gusi'c lizal ranjeno dlan ter hotel od bridkosti omedleti. To vama je bil gospod, naš baron Jankovi'c! Večna slava njegovemu spominu!"

Vsi so nalili samokrese ter jih izpili v trenutku.

"Drugikrat sedeli smo zopte pri mizi in z napetimi samokresi smo se igrali. Tam zadaj pri voglu sedel je mlad gospodič iz Ogrske. Bil je ravno vstopil pod naš barjak in pod načelništvo gospoda Jankovi'ca. Bil je to deček bledih lic in ravnokar je bil ušel materi od dojilnih prsi. Komaj pa je prišel v Bihačgrad, menil je že, da bode sam v hipu podjarmil celo zeleno Bosno. Menil je, da je pri nas življenje tako kot doma za materinim krilom. Naš gospod, vrli baron Jankovi'c, zaničeval ga je odločno! Pili smo torej tisti večer in se predobro imeli. Madžarski bledoličnik pa je sedel konec mize ter se tresel pred vinom. To je razkačilo dobrega gospoda Jankovi'ca in svoj napeti samokres (katerega je bil poprej ravno izpil) treščil je tako spretno pred se na mizo, da je izprožil ravno proti ogrskemu gospodiču. V komolcu mu je obtičala svinčenka. Kakor gad se je zvil, planil kvišku ter tulil od bolečin. Mi vsi pa smo po tlhe popadali in smejali smo se, da smo hoteli popokati! Madžarski gospodič pa jo jhe čez teden dni odpihal z obvezanim komolcem in ni hotel gledati več Bihačgrada! Vidita, tako kratkočasne urice ustvarjal nam je gospod baron Jankovi'c. Zatorej kličem po vsi pravici: večni spomin bodi visokorojenemu gospodu in baronu Jankovi'cu, sivemu sokolu!"

Zopet so pili vsi iz samokresov.

"Sedaj hočem še jaz nekaj povedati!" oglasil se je Aricaga. "Danes imamo lepo veselje in tebi bodi hvala za to, pobratim Simonovi'c! Ali to veselje da se povikšati in zategadelj mene poslušajta, ki sem na svetu tudi marsikaj izkusil, marsikaj videl!"

"Rada te poslušava, pobratim Aricaga!" odgovoril je junak Simonovi'c, ki je bil tedaj že pozabil na poprejšnji prepir. "Govori!"

"Tam so tri okna in prav prilično streljalo bi se skozi nje. Moje mnenje je, da sedaj pijemo in d izpite smokrese izstrelimo potem. Vsak si izbere svoje okno in strelja. Ha, ha, kako se bomo smejali, če na priliko ti, Jurij Ljudevit, ne zadeneš okna, temveč rdeči nos grofa Turjaškega, visečega ondi na steni! Ha, ha!"

"In če buti moj strel tebi v trebuh, Aricaga," vprašal je Jurij Ljudevit hripavo, "kdo pa se bo potlej smejal, he? kaj pa potem, he?"

"Potem, Jurij Ljudevit," krohotal se je polkovnik, "potem zatisnem oči v Gospodu ter zlezem staremu Abrahamu v naročaj kakor obstreljen zajec pod brinov grm. Ali mislil si bom, da sem padel po junaški, pošteni roki!"

"Kar nasvetuje Aricaga," oglasil je je junak Krištof, "napačno ni! Ali predno pijemo, predno streljamo, izpregovori naj se moška beseda! 'Ne pijte vina nikdar brez napitnic!' dejal nam je sto in stokrat visokorojeni gospod in baron Jankovi'c. Napijajmo si!"

"Dobro, napijajmo si!" pritrjevala sta onadva. In Jurij

Ljudevit je dostavil: "Ti se oglasi najprej, pobratim Simonovi#c!"

Nabili so samokrese. Vstal je junak Simonovi'c. Tedaj so mu noge že nekaj omahovale in oko bilo mu je že kalno postalo. Skoraj se mu je malo roka potresla, ko je obrnil samokres kvišku ter pričel: "Hvala vama, pobratima, da sta mi odkazala prvo mesto! Da mi živita dolgo, sto let! Če pijem vino, vsel sem in Bogu dajem čast, da ga je ustvaril. Lepši pa so še trenutki, ko sediš v sedlu svojega konja ter sučeš v krepki roki bridko sabljo. Na levo in desno jih sekaš, turške galve in ne meniš se niti za svinec, brenčeč okrog tebe, niti za ostro orožje, švigajoče po tebi. Na levo in desno jih kolješ, brezverske črepinje, in kakor Bog si, ki s svojim bliskom drobi zemljo. Vidita, pobratima, to je junaštvo. Samo to je, kar daje nam slavo. Vse drugo je suha trava, vse drugo ni nič in trikrat nič. Zatorej govorim tu na tem mestu: izpijmo sedaj na slavo junaštva!"

Kričaje so izpili. Potem pa si je v hipu vsakdo izbral svoje okno ter ustrelil proti njemu. Junak Krištof in Jurij Ljudevit dosegla sta svoj namen: zvenčeč usulo se je razbito steklo po tlaku. Polkovnikova svinčenka pa je popraskala nekje po steni, da se je pokadilo od prahu.

"Aricaga je že pijan," smejal se je Jurij Ljudevit. "Njegova je vrsta, da govori sedaj!"

Ko so zopet nabili orožje, dvignil je s težo polkovnik težki svoj trebuh izza mize, govoreč: "Pijan! Še ga bom pil, ko bodeš ti že davno pod mizo ležal, dveiški moj fantič, Jurij Ljudevit! Sedaj pa me poslušajta, ker mnogo sem izkusil in veliko mest sem videl na svetu! Ne morem jih prešteti glav, katere sem odsekal s telesa, in marsikak trebuh sem predrl z ostrim orožjem. A to ni moja največja slava in tega se ne radostim preveč. Kar pa mi z veseljem pregreva dušo, so tiste brezbrojne merice, katere sem izlil v sé, da se je pomlad rodila v meni. Lepa reč je junaštvo, in na bojnem polju tudi rože cvetó. Ali če te preganja vrag, vzame ti junaštvo življenje in prebudiš se v grobu, kjer je hladno, mokro in temno. Kako vse drugače je, če te umori rdeče vince! Kot bi trenil, si pri bogovih na visokem Olimpu in celo nebeško godbo poslušaš. Ko se pa prebudiš, nisi v hladnem, temnem grobu, nego na sončnati zemlji, kjer je tako prijetno živeti radi trte, ki nam vince rodi. Vino je prvo, vse drugo ni stokrat nič! Zatorej hvala vinu in materi trti, ki nam ga daje!"

Tudi ta napitnica je ugajala. Kričeč in tuleč so izpraznili cevke ter jih znova nalili. Potem pa je vstal Jurij Ljudevit ter govoril: "Kaj čem besedovati, ko je stvar vendar jasna in gotova. Če sem junak, kot si ti, Krištove, sem to, da sem po godu krasni ženski., In ne dišalo bi mi vino, če se ne vidim krasni ženski. Resnico si govoril, Aricaga, trdeč, da je v grobu hladno, mokro in temno. Ali zemlja naša bila bi dolgočasen, teman in mrzel grob, da ni na nji krasne ženske. Zatorej je moje mnenje ponoči in podnevi tisto, da pijmo v slavo sladkemu telesu krasne ženske!"

Z velikim navdušenjem pritrjevala sta polkovnik in dolgin Simonovi'c tej napitnici. Vsi so pritisnili samokrese k ustom ter pili.

Ko je Jurij Ljudevit zadnje kaplje srkal iz cevi, zasukal se mu je pogled nehote proti vratom. Ravno v tistem trenutku bila so se odprla na stežaj in na širokem hodniku tlačila se je družba, glava pri glavi. Kakor je bil pijan, spoznal je Jurij Ljudevit v ti gneči takoj obraz deželnega glavarja Volka Engelbrehta in svojega očeta Janeza Vajkarda. Tam v ozadju - in Jurij Ljudevit je napel oči - kazal je tudi vitez Sonce bledo svoje lice in s svojimi pogledi je bliskal po pijani družbi. Ali bolj kot vse to pretresel je Jurija Ljudevita pogled na osebo cesarjevo. Tik praga je obstal - celi družbi na čelu - Leopoldus in s cesarskim ponosom opazoval tovarišijo pri mizi. Od srda tresla se mu je roka in z groznega, bledega obraza sikali so mu pogledi kot strele.

"Cesar Augustus!" zatulil je Aricaga ter se brez zavesti zvalil pod mizo. Juriju Ljudevitu pa je otrpnila roka, da ni mogel niti samokresa od ust vzeti. Prst, ki ga je tiščal pri petelinu, zavil se mu je krčevito: orožje se je izprožilo in začulo se je votlo donenje po široki dvorani. Ondi pri mizi pa se je Jurij Ljudevit zgrudil v stol, za trenutek pograbil z rokama po razstreljeni, krvavi glavi in potem izdihnil dušo hitro in urno, kakor odnese sapa lahki list v jeseni.

Vse je bilo preplašeno. Samo Leopoldus ostal je miren in ponosen. Mrzlo je izpregovoril: "Vidite, vitez Sonce, sodnik, ki bode nekdaj sodil kralje in berače, odvzel mi je posel za ta slučaj. Čast in hvala mu! Naša pa je dolžnost, da se spominjamo nesrečne duše. Pater noster!"

Glasno je molil in cela družba morala je moliti z njim.