XIV

Dne 13. septembra poklonili so se visoki stanovi cesarju. bil je to dan največje slavnosti, in radovedno občinstvo, katerega je bila že takrat Ljubljana polna, ni se moglo nagledati vseh krasot in ne načuditi se vsem lepotam.

Ob sedmih zjutraj zbrali so se stanovi bleščeče opravljeni v škofjem dvorcu ter po svojih komisarjih poprosili, da bi se smeli pokloniti vladarju. Z milostjo sprejela se je ta prošnja. v dolgo vrsto so se zbrali potem stanovi ter se s cesarjem napotili v bližnjo cerkev. V tem sprevodu odlikovali so se posebno zastopniki dvornih dednih uradov ter z znaki svoje visoke službe vzbujali občno pozornost. Na prvem mestu korakal je vrhovni dedni reditelj Henrik Ljudevit grof Thurn ter z velikim ponosom nosil posrebreno palico, znamenje dvornega rediteljstva. Za njim stopal je Herbart grof Turjaški, nadomeščal je brata Volka Engelbrehta, ki je bil tiste čase tudi vrhovni dedni dvorni maršal v deželi. Istotako bil je Volk Engelbreht vrhovni dedni dvorni komornik; v tej visoki službi nadomeščal ga je ta dan Janez Andrej grof Turjaški. Za temi zvrstili so se še drugi zastopniki dednih dvornih poslov, med njimi naj se omenita samo vrhovni dedni dvorni točaj Herbert baron Kacijanar in pa vrhovni dedni trušar Janez Jurij grof Hohenwart, katerega potomci še niso zamrli, dasi ne donašajo več jedil na cesarsko mizo. Neposredno pred cesarjem stopal je deželni glavar; za njim pa vicemaršal grof Leopold Blagaj, ki je nosil v oslabelih rokah velikanski goli meč.

Pred cerkvenimi vrati sprejel je stari škof s Pedene svetli ta sprevod ter ga spremil v katedralo, kjer se je takoj pričela slovesna božja služba. Po dokončanem svetem obredu povrnilo se je vse v škofji dvorec. Tam so bili v veliki dvorani postavili cesarski prestol, na katerega se je cesar usedel. Okrog njega pa so se zbrali dedni dvorniki. Vsakemu je bilo do pičice skoraj odkazano mesto, kamor se je moral postaviti. Na cesarjevi desnici stal je deželni maršal z golim mečem; "nekoliko niže deželni glavar, potem škof s Pedene in drugi deželni prelati, izvzemši zatiškega opata, katerega je trla huda bolezen. Na levici cesarjevi postavil se je deželni kancelar Janez Hoahim grof Zinzendorf, ki se je prvi z besedo oglasil ter - kakor trdi letopisec - z veliko zgovornostjo razložil zbranim stanovom voljo vladarjevo. Za njim izpregovoril je Herbart Turjaški ter naglašal veliko in brezmejno vdanost deželnih stanov do visokega vladarja. Govoril je tako, kakor se ob enakih prilikah še dandanes govori. Mogoče je, da se danes še bolj klečeplazi, kakor je bilo tedaj v navadi, ko se je v deželnih stanovih časih še vedno vzbudila ponižna želja po samostalnosti in mali nezavistnosti! Sicer pa Herbart Turjaški ni bil odgovoren za besede, katere je govoril pred cesarjevim prestolom. Dotični ogovor skoval je bil Volk Engelbreht, in stari vojak se ga je bil z veliko težavo naučil na pamet. Končno izpregovoril je tudi Leopoldus ter je svojim zvestim stanovom zagotavljal s krepko besedo, da jih bode pokrival s svojim visokim cesarskim in knežjim varstvom ter jim tudi branil vse privilegije in pravice.

Državni kancelar prebral je potem prisego. Prvi je prisegel deželni glavar, za njim škof in drugi prelati. Prisegli so tudi vsi deželni uradi, tajni svetniki, gospodje in vitezi, končno tudi poslanci mest in trgov. Po priseganju pričelo se je poljubljanje roke. Tudi tu je bil deželni glavar prvi, ki je pritisnil poljub na belo cesarjevo roko, potem pa so se ravno tako vrstili vsi drugi kakor pri priseganju, samo da so bili tu izključeni poslanci mest in trgov. Ali navzlic temu bilo jih je več od 250 glav, katerim se je dodelila sreča, da so smeli poljubiti vladarjeve prste.

Po zvršenem poljubljanju krenila je cela svetla družba znova v cerkev, kjer se je zapela zahvalna pesem. Na gradu zagrmeli so topiči in pred škofjim dvorcem nastavljeni mestni brambovci izstrelili so trikrat zaporedoma svoje muškete.

Tako se je izkazala čast Bogu in cesarju. Nastala je potreba, skrbeti tudi za telesni blagor. Prvi sedel je k mizi vladar sam. Njemu se je pogrnila miza v škofovi palači; bila je to dolga miza, ali pri nji sedel je sm Leopoldus, in dedni dvorniki so mu stregli. Vtis tega osamljenega obreda bil je nekoliko teatraličen: v naših časih bi se enaki ceremoniji smejali. Tedaj pa se je umel tak obred sam ob sebi, ker ni bilo nikogar, ki bi bil vreden časti, jesti pri isti mizi z vladarjem, kateremu so se ravnokar poklonili deželni stanovi. Leopoldus je s cesarskim ponosom zaužival jedi, katere so mu donašali visoki gospodje. Na desnici stal mu je grof Herbart Turjaški z golim mečem, na levici pa Henrik Ljudevit Thurn s posrebreno svojo palico. Ta dva stražila sta cesarja prav kakor dva stražnika pred božjim grobom! Pri prvi kupi, katero je ponudil točaj Herbart Kacijanar cesarju, zagrmeli so znova grajski topiči in tudi mestni brambovci izpraznili so svoje puške. V sosednji sobi igrali so godci med jedjo in zbrani so bili tudi najboljši ljubljanski pevci, ki so z lepo ubranim petjem sladili cesarju obed.

Druga gospoda obedovala je v poslopju bratovščine svetega Rešnjega telesa, to je v sedanjem župnem dvorcu tik semenišča. Tamkaj so bili dedni dvorni gospodje povabili svoje prijatelje ter jih v prostorni dvorani, kjer so se bratovščine udje navadno v godbi in petju urili, bogato pogostili. Zbralo se je skoraj sto lačnih in žejnih kranjskih plemičev, in ti so se gostili do pozne noči ter bili veseli in dobre volje. Če človek dolgi imenik teh gostov, ki so nosili zvečine nemška imena, pregleduje, opazi takoj, da je od tedaj skoraj že vse zamrlo in da so ponosne obitelji, ki so nekdaj izsesvale Kranjsko, zvečine izmrle, da ni sluha o njih. In prav je tako! Da so se ti nemški plemiči pomnoževali kakor pesek ob morju, ne govoril bi morda sedaj že nikdo več slovenski v slovenski naši deželi!

Cesar je v židani volji dokončal svoj obed. V svoji milosti poklical je k sebi sedaj tega, sedaj onega ter ga počastil s kratkim ogovorom. Hipoma pa se obrne k svojemu državnemu kancelarju ter izpregovori tako glasno, da se je dobro umelo po dvorani: "Zinzendorf, poglej vendar, so li dospeli moji gostovi!"

Spogledali so se gospodje naokrog in vzbudilo se je živahno gibanje med bleščečo družbo. Sikali so si na uho, kaj so ti gostovi, o katerih nikdo ničesar ne ve. Zinzendorf pa je odhitel iz dvorane. V tistem trenutku mignil je Leopoldus deželnemu glavarju, da naj pristopi. Z globokim poklonom pristopil je Volk Engelbreht.

"Sporočite še enkrat visokim stanovom," ogovoril ga je cesar milostivo, "da so dosegli našo največjo zadovoljnost. Tako srečnega kakor danes čutili se nismo že dolgo!"

Volk Engelbreht hotel je ravno zahvalo izreči za premilostive besede, kar se odpro vrata in v dvorano vstopi kancelar Zinzendorf. Ob roki pa je vodil gospo Ano Rozino, ki se je žarila v svoji lepoti, katero je povikševala sreča, iz pogledov ji kipeča. Za njima je vstopil tudi vitez Sonce ter obstal pri vratih. Zinzendorf pa je vodil mlado gospo v sredi med strmečo družbo do cesarjevega sedeža. Tam se je zgrudila Ana Rozina na kolena in rdečica ji je čez in čez zalila zorno lice. V ti svoji sramežljivosti in tesnobi bila je krasnejša od Diane, katero so nekdaj opazovale nepoklicane oči v deviški kopeli. Z dopadenjem oprilo se je na njo cesarsko oko, dolgo, skoraj predolgo. Potem pa je izpregovoril Leopoldu proti Volku Engelbrehtu: "Gospod glavar, podajte gospe Ani Rozini roko, da bode mogla vstati! Naša volja ni, da bi klečala pred nami!"

Volku Engelbrehtu podaljšal se je vidoma bledi obraz. A bil je toliko dvorni, da je jadrno pristopil, trepetajoči Ani Rozini podal roko ter jo dvignil s tisto galantnostjo, s katero bi bil dvignil v enakem slučaju lastno svojo gospo. Če si je potem doma roko umival, o tem nam letopisec ničesar ne pripoveduje.

Tudi Leopoldus se je dvignil s sedeža ter vzel v beli roki mali obrazek gospe Ane Rozine ter ji - prej kot se je družba zavedela od strmenja - pritisnil poljub na rožnato čelo.

"Poljubil sem njeno čednost - dejal je potem zveneče ter z ostrim pogledom premeril družbo okrog sebe. "Mnenje naše je tako, da ni samo rojstvo plemenitaštvu izvor, nego tudi - ljubezen. Zinzendorf, pokliči mi tudi viteza Sonca, da poljubi danes roko svojemu cesarskemu gospodu!"

Prihitel je vitez Janez in na kolenih poljubil roko, s katero se je danes nanj usipalo toliko milosti. Cesar je še mnogo govoril ž njim in z drobno Ano Rozino. Končno pa ju je odpustil z največjo milostjo ter izpregovoril ob slovesu: "Mnogo sta ljubila ta dva, zategadelj hočem tudi drugim, ki so obilo grešili, mnogo oprostiti!"

Nekateri so hoteli videti, da je pri teh besedah cesar ostro opazoval deželnega glavarja in brata njegovega Janeza Vajkarda. Prav gotovo pa je tedaj opiral svoj pogled v polkovnika Aricago, ki je nekje tam v kotu skrival svoj zabuhli in napeti obraz.

Po beli Ljubljani pa se je kakor blisk razširila vest o cesarski milosti, dodeljeni Janezu Soncu in njegovi soprogi. In ko je visoki vladar zapuščal belo mesto ter po Ljubljanici odjadral proti Vrhniki, da bi dospel v Gorico, ni ga imelo mesto hvaležnejšega podložnika, ki bi bil večjim uverjenjem klical "Vivat Leopoldus", kot je bil vitez Janez Sonce.