Part

 1 Inc |         sladko ročico. Ali vmes jo posegla gospa Marica: "In
 2 Inc |      nikdar več ne oddahneš, ki jo pa vendar hočeš imeti, in
 3 I   |    Nekoliko me je motilo, da so jo klicali Elviro. Ali že takrat
 4 I   |       deklič nosil glavo, kakor jo nosijo ponosne in Iepe ženske
 5 I   |      nikdar kaj potožila, da bi jo v tem pogledu morile kake
 6 I   |        Meta se je razrastla, da jo komaj spoznaš." Barba, rojena
 7 II  |        mogla dobiti desk, da bi jo bila spravila, kot se spodobi
 8 II  |     luna prikazala za Goro, sem jo naložila v košek, s katerim
 9 II  |       Naložila in odpeljala sem jo ponoči. Nekaj jablanovih
10 II  |      moja Špelica ni ostala. Ko jo pod Malenškim vrhom pripeljem
11 II  |        tratino pod seboj, pa ti jo primaha tam doli rjav in
12 II  |    danes domov vračala. ~Pa smo jo le odrinili proti Jelovemu
13 III |     Lisko", kravo v hlevu. Liza jo je umela za kravo. ~"Ti
14 III |        udarila za Danijelom, ki jo je urnih peta odkuril iz
15 III |     dobil leseno žlico -- ki bi jo ti, Marica, komaj bila spravila
16 III |        svojo nemščino, kakor si jo je bil prilomil v vojaški
17 III |       mi da puško v roke. Dá mi jo ! Tresk ! in še danes ga
18 III |    odgovori mati, "in sodim, da jo je malo sram pred tabo." ~"
19 III |     pristavi Boštjan, "in kadar jo prime tak dan, ni izhajati
20 III |           Sem pojdi, Meta!" sem jo pozval nekoliko osorno. ~"
21 III |       se popisati! Pogledal sem jo, ali takoj je odmaknila
22 III |         pokazati. Moja osornost jo je bila prvi hip preplašila,
23 III |        belo hostijo, a obdajalo jo je grozdje v isti velikosti,
24 IV  |   dajati pokorščine; brisal sem jo s travo in z oslo sem zvonil
25 IV  |      ker je javnost opažala, da jo spravlja v največjo jezo. ~
26 IV  |          Bila je "Jera", ki sva jo ze pred petimi leti spoznala! ~
27 IV  |         ni več zmenila, tako da jo je curek odnesel. ~Nato
28 IV  |        in odvezala še tisto, ki jo je imela okrog vrata. Pri
29 IV  |        S ponosom je zaklicala: "Jo že čutim!" ~Kdor ve postrvi
30 IV  |         in skoraj gotovo je, da jo je mučila radovednost, kaj
31 V   |  spravljali otavo. Nalagali smo jo na voziče, s katerimi se
32 V   |         se tiče moje osebe, sem jo bil zavil v oblačilce, času
33 V   |       je imela modro rutico, ki jo je bila pod vratom prav
34 V   |       premagale, ona dva pa sta jo hitro izpraznila. ~Luca
35 V   |       temni ječi, ali gorje, če jo prebije! Meni jo je tisti
36 V   |      gorje, če jo prebije! Meni jo je tisti dan prebila. Obrnem
37 V   |      klobuček in kamižolico ter jo med krohotom množice popihal
38 V   |        Danijel je kričal: "Suči jo!" Jakopin pa: "Dobre volje,
39 VI  |       sem bil prisiljen, da sem jo tudi vikal, kar se mi je
40 VI  |      naj je še tak gospod!" ~Da jo potolažim: "Prinesite mi
41 VI  |     naglasom: "Večjo pa že, kot jo bode imela Presečnikova
42 VI  |       dobra gospodinja, postavi jo na kmete, postavi jo v mesto!
43 VI  |    postavi jo na kmete, postavi jo v mesto! Tedaj dvignem slučajno
44 VI  |    izbranih besedah. Skušal sem jo pomiriti: ~"Delal sem ves
45 VI  |        pozabi, tiste dni pa smo jo imeli zelo v čislih. ~Prava
46 VI  |      stala žlica pokonci, če si jo zasadil v njo. V sredi se
47 VI  |        sem zašepetal, "pripravi jo, pridem klicat!" ~Ta pretkana
48 VI  | pripravna. Tiho in previdno sem jo zanesel k hiši ter prislonil
49 VI  |       spremenjen, pa vzlic temu jo je obdajala čudna krasota. ~
50 VI  |        nisi več huda?" ~"Dam ti jo." ~Izpod dolge rute je izvila
51 VI  |      usta -- pograbil lestvo in jo brez vsakega šuma odnesel
52 VI  |          Če je poštenje v njem, jo vzame. Vendar vidiš, kako
53 VII |     ležala bukev na zemlji, sem jo pa s krivačem klestil in
54 VII | človekom bo vendar še smela, če jo s sabo vzame. Kar šla bo!" ~
55 VII |         postati moja žena in da jo bom dal v mesto, kjer se
56 VII |        mogla oddahniti, tako so jo bili prevzeli vtisi lepega
57 VII |       sem vendar opazil. ~Da bi jo premotil, sem jo pozval,
58 VII |          Da bi jo premotil, sem jo pozval, da pojdiva gledat,
59 VII |    Planinski blagor! ~Preobdala jo je moč gorskega zraka in
60 VII |  zapuščeni gorski višini! Ko so jo objemali moji pogledi, sem
61 VII |        lahko oče, ali sedaj naj jo vzamem? Morda kakor kralj
62 VII |          prej nego poteče leto, jo pograbi jetika in jaz naj
63 VII |       bila leteti počez. Če sem jo prej ujel, nego se je dotaknila
64 VII |        zame dobljen. In res sem jo ujel. Nosila je podkovane
65 VII |        To pa nič ni!" Takoj sem jo izpustil. Ali Meta je gledala
66 VII |         No, Luca, kam pa, kam?" jo vprašam. ~Bolezen se ji
67 VIII|     Bili smo že pri večerji, ko jo prilomasti v hišo. Sédel
68 VIII|         te Liza zato jemlje, da jo vsak dan otepaš s polenom,
69 VIII|         češ, s tisto, ki sem ti jo jest s Tolminskega prinesel.
70 VIII|     Anžon je pobral nožičko ter jo položil pred Boštjana na
71 VIII|        si ni upala vame, ker bi jo drugače zalile solze. To
72 VIII|        je snela ruto z glave in jo položila na travo, da je
73 VIII|      tega. Če je mlada, ali naj jo vzamem?" ~Rdeče se ji je
74 VIII|        gozdu streljal nanjo ter jo težko obstrelil. "Jezus,
75 VIII|       Kaj če biti greh!" Že sem jo imel v svojih rokah, poljuboval
76 VIII|    svojih rokah, poljuboval sem jo na obraz, kjer sem jo mogel,
77 VIII|       sem jo na obraz, kjer sem jo mogel, na usta in povsod.
78 IX  |   davilo: "Kaj? S kom? Šmentaj, jo boš vendar vzel! Govoril
79 IX  |         odgovori! Na Poklonu si jo pol ure objemal, da je Meta
80 IX  |         praprot spravlja, zlože jo v veliko butaro, katero
81 IX  |   napravljeno in podpisano, sta jo onadva udarila v Kranj po
82 IX  |         potne liste, jaz pa sem jo krenil na Jelovo brdo. ~
83 X   |        vodo. Z nervozno hitrico jo je lovil po vodi, dokler
84 X   |       dajal pod zobe!" ~Pomirim jo, da za doto niti ne vprašam. ~
85 X   |        Midva sva zadovoljna, če jo vzameš, Janez, nimava prav
86 X   |        gospodinjila." ~"Kje naj jo dobim, če bi ti ne hotela?" ~
87 X   |            Če nočeš, pa ne!" Že jo je grabila jeza in na vsakem
88 X   |          Ne jezi se, Meta," sem jo miril, "na kaj takega ni
89 X   |    mladosti in devištva. Da sem jo vzel, potrl bi jo bil zakon,
90 X   |        Da sem jo vzel, potrl bi jo bil zakon, potrlo bi jo
91 X   |         jo bil zakon, potrlo bi jo bilo delo. Vse to bi bilo
92 X   |         Ko vzameš vrečo -- meni jo je dala Presečnikova mati --
93 X   |     nisem prelomil zvestobe, ki jo dolgujem njenemu spominu. ~
94 X   |       nezaupljivo vprašala: "Bi jo bil res vzel, da ni umrla?" ~"