Part

 1 Inc |      narezala je belega kruha ter ga simetrično razstavila po
 2 Inc |     jeseni. Sadu ni rodila, kakor ga ne rodi jesenski cvet. Če
 3 I   |      drugega odgovoriti nego: "Ni ga imelo!" ~Tako sem govoril
 4 I   |           bil prvi človek, ki sem ga ugledal, trgovec Bon, tvoj
 5 I   |         vsak hip priti; počakajte ga in lahko z nami večerjate." ~
 6 I   |         ki je podoben kozolcu, če ga prevrne burja pozimi. ~"
 7 II  |        navada, da otročaj, dokler ga niso poklicali v šolo, ni
 8 II  |           ribo v vodi, in v gozdu ga skoraj ni bilo gnezda, da
 9 II  |      skoraj ni bilo gnezda, da bi ga ne zasačilo naše oko, bodisi
10 II  |           v senci, po bregovih pa ga sonce obseva!" ~In res je
11 II  |       šestnajst let bil notri, se ga komaj nagleda." ~Zagledal
12 II  |           tudi lasje na glavi. Ni ga bilo lahko spoznati. ~Nekdaj
13 II  |          je Bog v nebesih: jaz se ga z roko nisem dotaknil! Vid'
14 II  |           sem Kalarja pograbil in ga potisnil čez rob. Krivico
15 II  |       jokajoč, stepen glas, kakor ga ima zajec, če si ga slabo
16 II  |         kakor ga ima zajec, če si ga slabo zadel. Povzdignila
17 II  |         pa je moral v službo, ker ga doma preživiti nisem mogla.
18 III |          vse vnelo od veselja, da ga obišče sorodnik. Takrat
19 III |      zemlje smo jemali iz sklede, ga solili in jedli. Ko sta
20 III |        drugo ime, ne vem. Kar sem ga poznal, so ga klicali za
21 III |        vem. Kar sem ga poznal, so ga klicali za Jakopina. Bil
22 III |          vmešal Danijel. ~Jakopin ga je zavrnil: ~"Molči, ki
23 III |          jo ! Tresk ! in še danes ga vidim, kako je omahnil,
24 III |      izhajati ž njo." ~Gospodinja ga je zavrnila: ~"Ne bodi prehud
25 III |      imela ruto tako zavezano, da ga je ž njo skrivala. ~"Sem
26 III |          isti velikosti, kakor so ga nekdaj prinesli iz dežele
27 IV  |          njegova čast zahteva, da ga sokosci ne prekose, ker
28 IV  |          za veliko sramoto, če bi ga kdo v košnji za seboj pustil.
29 IV  |              Boš kosišče zlomil!" ga je miril Boštjan. ~Bilo
30 IV  |        kos črnega kruha, kakor bi ga sedaj s svojim gosposkim
31 IV  |     Lovrica. Nalito polne hlačice ga je bilo in meso je kar viselo
32 IV  |       jasen. V vsem našem pogorju ga ni bilo človeka, da bi se
33 IV  |     najlepši? Ali ne tedaj, kadar ga objema jutranja zarja? In
34 IV  |          sredi bregovja. Obdajalo ga je gosto jelše in to grmovje
35 IV  |   debeloglavec je prežal in takoj ga je pograbil, da so se bele
36 IV  |          miru napravil obed. ~"Je ga!" je vzkliknila Meta. Bele
37 IV  |           Bil je pogled, da bi se ga bili sami bogovi razveselili!
38 IV  |        bogovi razveselili! Da sem ga bil tudi jaz vesel, mi lahko
39 IV  |       Približam se bregu in takoj ga opazim, tistega največjega
40 IV  |         sam nesel v Loko, kjer bi ga zaprli brez litanij in brez
41 V   |     dekleta in gotovo je tudi, da ga je potem zapil. ~Pred hišo
42 V   | najpomembnejša točka. Še bolj sem ga občudoval kot devico, ki
43 V   |          prižnico, sem mislil, da ga ne bo nosila. Ker je bil
44 V   |      Ijubljanski telovadec -- sem ga usekal po režečem se obrazu,
45 V   |       popihal nizdol, kakor da bi ga sapa nosila. ~Bili so kričači,
46 V   |     pograbil kastorec na tleh ter ga zalučal za onimi, ki so
47 V   |           moč ošaben. Ta ošabnost ga ni minila, ko je že mašo
48 V   |         se plesanja nauči, kje se ga nauči, kdo ve? Pleše ti
49 VI  |         mu poda svojo desnico, da ga popelje čez temni prag smrti
50 VI  |       bogastvo na mizo, otroci so ga pridno posnemali. ~Vlekli
51 VI  |          hitro opravil. V resnici ga je vlelklo k Fortunu, da
52 VI  |          moških, to je ravno! Ali ga imaš ti kaj?" ~Danijel: "
53 VII |           tudi vedno odnehava, da ga moraš neprestano nabijati,
54 VII |         samo gor, dol pa ne more, ga je sivomodri hudobnež takoj
55 VII |          priliko sem čakal, da bi ga stresel pred deklico. Pa
56 VII |          ni velikan! In ne obdaja ga veličastnost, katera obdaja
57 VII |           sosed Rakitovec. Obdaja ga samo ponižna lepota skromne
58 VII |         Ljubljanski grad, ali jaz ga nisem mogel nikdar opaziti.
59 VII |         opaziti. Mogoče pa je, da ga je Meta z bistrim očesom
60 VII |        kralj David Moabičanko, da ga je grela v postelji? Ozrl
61 VII |         bi bilo to telesce, če bi ga vtaknil v tiste smešne cunje,
62 VII |         kak bi bil ta obrazek, če ga potisnem pod tisto, kar
63 VII |   Stritarjem skoraj boriti, da mi ga ni črtal; pokojni Erjavec,
64 VIII|        velik čudak, ali ljudje so ga radi imeli. Tudi k Presečnikovim
65 VIII|          Danijel v njem. ~"Poglej ga," je govoril Karlovški počasi, "
66 VIII|         ti!" Z obširno svojo roko ga je brez težave dvignil in
67 VIII|      vzdignil proti stropu, nakar ga je spustil, da je Danijel
68 VIII|         ujel Danijela za roko ter ga z desnico parkrat lopnil
69 VIII|        Danijel ni takoj izpustil, ga je s svojo roko samo parkrat
70 VIII|        zarožljala po deskah. Nato ga je obrnil in mu z nogo pomagal,
71 VIII|          se Liza zanj ni zmenila, ga je morala mati spraviti
72 VIII|     zapustila lice. Pogled pa, ki ga je proti meni obrnila, je
73 IX  |     izginiti v deveto deželo, sem ga pustil sredi ceste, ne da
74 IX  |     znanec Danijel s človekom, ki ga prvi hip niti spoznal nisem. ~"
75 IX  |       Dohtarji nimajo časa, da bi ga rezali, kakor režeš ti kruh
76 IX  |       kakega starega lonca, ki bi ga bil žalosten ponoči in podnevi.
77 IX  |      pograbil Mlačana za roko ter ga vlekel z največjo silo proti
78 IX  |         dobra kupčija. Danijel pa ga je prehitel: ~"Za pet Kristusovih
79 X   |           hudoben jezik, Urša!" ~"Ga mi boš pa na rajfelj polagal!"
80 X   |           ali Uršin jezik -- deni ga desetkrat na rajfelj! -
81 X   |           žrtev dovtipa, kakor si ga terice rade privoščijo z
82 X   |         dan na dan ješ beli kruh, ga hoče jesti tudi družina.
83 X   |      Presečnikovih!" ~Presenetilo ga je tako, da mu je padla
84 X   |            Ne še, mislila sem, da ga ti vprašaš." ~"Ne vem." ~"
85 X   |      veselje nad njim. Naše skrbi ga obdajajo, kakor obdajajo
86 X   |          nas predvsem skrb, da bi ga nam ne vzelo tako kakor
87 X   |       tako kakor Meto, in parkrat ga vlečem v Loko, da ga preišce
88 X   |      parkrat ga vlečem v Loko, da ga preišce prijatelj Arko,
89 X   |           bil prinesel s sabo ter ga posadil na zapeček in metal
90 X   |               pri tej priliki sem ga prvič videl, kar smo delali
91 X   |     Oprtal je koš. Ko je odhajal, ga še vprašam: ~"Kje pa stanuješ?" ~"
92 X   |          da mu bo zakon oklep, ki ga še bolj zveže z domovino,