| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] javnost 1 javorjah 1 jaz 33 je 1698 jé 1 jecal 1 jecanjem 1 | Frequency [« »] ----- ----- ----- 1698 je 710 in 708 se 527 v | Ivan Tavcar Cvetje v jeseni IntraText - Concordances je |
Part
1001 VII | moški in ženske, zatorej je obilo govorice, obilo največkrat 1002 VII | prav občutno opraskajo. Ko je ležala bukev na zemlji, 1003 VII | uspešneje od Danijela, ki je najrajši dosti govoril in 1004 VII | govoril in malo delal. ~Tako je tekel čas in že so lešniki 1005 VII | lešniki dozorevali. Robčevina je od dne do dne bolj rumena 1006 VII | če si sad iz nje vzel, je bil sajast in rjav. Prihajala 1007 VII | Jelovem brdu in delo me je obsekalo, kakor obseka tesar 1008 VII | nisem bil gori. ~"Oh-ta," se je oglasila Meta, "mati, ali 1009 VII | grem lahko ž njim?" ~Mati je bila v vsakem oziru prva 1010 VII | prva inštanca. Odgovoril pa je oče Boštjan: ~"Čemu boš 1011 VII | Čemu boš hodila? Zate je prehuda pot; sicer pa tudi 1012 VII | dela." Besedo "potrebnega" je mož poudarjal s posebnim 1013 VII | posebnim naglasom. Meti se je povesila šobica in prav 1014 VII | gospodar ni prodrl, kar je samo ob sebi umevno. Barba 1015 VII | vzame. Kar šla bo!" ~S tem je bila Boštjanu pravda zgubljena. ~ 1016 VII | hčerjo ni smelo nositi, ker je bilo grdo in smešno. ~Hodila 1017 VII | mnogo leščevja. Tisto leto je bilo rodovitno, zategadelj 1018 VII | večjo kobulico. Zmagala je Meta, ki je imela oko kakor 1019 VII | kobulico. Zmagala je Meta, ki je imela oko kakor veverica 1020 VII | spretnosti od veverice, če je bilo treba samca ali pa 1021 VII | upogniti z veje. Prekosila me je v vsakem oziru. Staknila 1022 VII | v vsakem oziru. Staknila je kobulico, ki je štela osem 1023 VII | Staknila je kobulico, ki je štela osem lešnikov. Žalibog, 1024 VII | Ali bo mati vesela," se je bahala Meta, "ko bo videla 1025 VII | Ko sva se vrnila na pot, je že iskala dva pripravna 1026 VII | pripravna kamna, s katerima je trla svoje lešnike. Dospevši 1027 VII | skoraj nič ostalo, tako da je potrla in pozobala še zadnji 1028 VII | steklenico, in povedati moram, da je bila potem voda na vrhu 1029 VII | na Mali Blegoš. Prijetna je bila ta hoja: povsod zeleno 1030 VII | gor, dol pa ne more, ga je sivomodri hudobnež takoj 1031 VII | hudobnež takoj pognal, da se je čulo obilo tankega čivkanja. ~ 1032 VII | skoval popoln načrt, ki pa je bil -- česar se takrat še 1033 VII | presaditi v gosposko zemljo, je moralo ostati brezuspešno 1034 VII | na poti okrog Blegoša mi je tičal neusmiljeni ta načrt 1035 VII | Pa govori o ljubezni, če je Meta kar meni nič tebi nič 1036 VII | srečala s pogledi; nekaj se je zasvetilo iz njenega očesa, 1037 VII | njenega očesa, ali vzlic temu je dejala: ~"Nikar me tako 1038 VII | o svoji ljubezni! Danes je bila zgolj otrok, ki se 1039 VII | bila zgolj otrok, ki se je veselil, da je smel biti 1040 VII | otrok, ki se je veselil, da je smel biti v moji družbi! ~ 1041 VII | rebri. Na desno in levo je bil gozd izsekan. Zategadelj 1042 VII | gozd izsekan. Zategadelj je rasla tam dolga trava, vmes 1043 VII | zobljejo ptice in kače; pa se je Meti vendar še posrečilo, 1044 VII | vendar še posrečilo, da je dobila rastlino, na kateri 1045 VII | jagodi. ~Na enem vršičku pa je čepel majhen, bel cvet. 1046 VII | čepel majhen, bel cvet. Bila je presrečna: "Eno meni, eno 1047 VII | eno tebi!" Z ustnicami je odtrgala jagodo, nato pa 1048 VII | listnico. ~"Proč vrzi!" je zahitela. ~"V mestu me bo 1049 VII | Meta." Nekaj rdečice se ji je prikazalo na licu, vendar 1050 VII | na Mali Blegoš, se nama je odkril Porezen v svoji dolgočasnosti 1051 VII | dolgočasnosti in odkrila se nama je Črna prst v divni svoji 1052 VII | pasejo tam. Pred nama se je dvigala visoka glava starega 1053 VII | glava starega Blegoša. ~Ker je danes prvič hodila na goro, 1054 VII | prvič hodila na goro, se ji je poznalo, da je razočarana. 1055 VII | goro, se ji je poznalo, da je razočarana. Menila je, da 1056 VII | da je razočarana. Menila je, da sva že na vrhu, dočim 1057 VII | Malem Blegošu. Zdihovala je, no, pa sva sedla in počivala. 1058 VII | sicer po stezah, katerih je mnogo, pa so vse nezanesljive. 1059 VII | kot prejšnja. Utrudljiva je taka hoja. ~Med slovenskimi 1060 VII | naše snežnike in katere je že nekoliko deležen sosed 1061 VII | svojega sedemnajstega leta je živela v vznožju pod Blegošem, 1062 VII | bilo prav jasno in sapa je podila oblake nad vrhom, 1063 VII | njihova imena. Odprl se je svet, o katerem se Meti 1064 VII | nikdar ugledal. Danes se je daleč tam spodaj nekaj kadilo; 1065 VII | nekaj kadilo; vzlic temu je dekle trdovratno trdilo, 1066 VII | nikdar opaziti. Mogoče pa je, da ga je Meta z bistrim 1067 VII | opaziti. Mogoče pa je, da ga je Meta z bistrim očesom vendarle 1068 VII | vendarle opazila. Spregovorila je: ~"Tam je torej Ljubljana, 1069 VII | Spregovorila je: ~"Tam je torej Ljubljana, kjer ti 1070 VII | stanuješ." Zamislila se je in pri tem se je morda zavedala, 1071 VII | Zamislila se je in pri tem se je morda zavedala, da v kratkem 1072 VII | kratkem odidem. ~Videlo se je, da ji je žalost prepregla 1073 VII | odidem. ~Videlo se je, da ji je žalost prepregla obrazek. 1074 VII | prepregla obrazek. Zamolklo je vprašala: ~"Kdaj spet prideš?" ~" 1075 VII | hočem plesati!" ~Nevoljno je viknila: "Nič!" Ta "nič" 1076 VII | viknila: "Nič!" Ta "nič" je bil vedno dokaz, da je naša 1077 VII | je bil vedno dokaz, da je naša Meta huda. ~Dolgo je 1078 VII | je naša Meta huda. ~Dolgo je zrla proti jugu, kjer je 1079 VII | je zrla proti jugu, kjer je v svoji domišljiji gledala 1080 VII | mogla prikriti, da se ji je ob levem očesu utrnila prav 1081 VII | lezla po licu. Obrnila se je čisto od mene, da bi ne 1082 VII | da bi ne opazil, kako si je obrisala mokro lice. Pa 1083 VII | prehodila in preiskala. ~Hudičel je bilo vse polno, pa ni bilo 1084 VII | Istotako ni bilo murk, katerih je ob priličnem času prav mnogo. 1085 VII | pričakovati uspeha, bilo je že prepozno. "Tu je pa zvezdica!" 1086 VII | bilo je že prepozno. "Tu je pa zvezdica!" je vzkliknila 1087 VII | prepozno. "Tu je pa zvezdica!" je vzkliknila Meta ter res 1088 VII | na Blegošu; kako leto jih je več, drugo leto pa zopet 1089 VII | staknila v travi in Meta je vse skupaj obdržala za spomin 1090 VII | spomin na tisti dan, ko je bila z mano na Blegošu. ~ 1091 VII | značilne za Blegošev vrh. Čas je bilo, da se po dolgi hoji 1092 VII | velbloda! ~Pri tej priliki je pokazala Meta vse dobre 1093 VII | male gospodinje. Odvezala je ponižno bisažico ter po 1094 VII | in nekaj orehov. Prinesla je tudi dva kamna, da bi mogla 1095 VII | mogla orehe tolči. Vmes pa je postavila steklenico, v 1096 VII | studenčnice. "Da bova laže pila," je omenila z veliko resnostjo, " 1097 VII | vzela repuljico od doma, ker je grdo, piti iz steklenice 1098 VII | jedra s črnim kruhom, kar je dobro. Tudi suhe češplje 1099 VII | vedno na tistem mestu, kamor je bila poprej pritisnila Meta 1100 VII | Planinski blagor! ~Preobdala jo je moč gorskega zraka in oči 1101 VII | so ji skupaj lezle. Meta je hotela spati. Napravil sem 1102 VII | bisažice majhno vzglavje, nakar je legla in takoj zaspala. 1103 VII | sivi oblaki proti jugu, da je bilo sonce največkrat zakrito. 1104 VII | bila posebno močna, tako da je deklica lahko in dobro spala. 1105 VII | in dobro spala. Z obrazom je bila proti meni obrnjena 1106 VII | proti meni obrnjena in mirno je sopla. Spanje pa ji je bilo 1107 VII | mirno je sopla. Spanje pa ji je bilo prignalo nekaj vročine 1108 VII | za dnevom in pravi čudež je bil, če me je Meta za kratek 1109 VII | pravi čudež je bil, če me je Meta za kratek trenutek 1110 VII | trenutek zapustila. Zatorej me je tu na vrhu Blegoša silno 1111 VII | silno mučila misel, kaj mi je početi. Gotovo, šel sem 1112 VII | tudi sorodništvo, katero je naju vezalo, ne moglo opravičiti. ~ 1113 VII | kakor smešni starec, ki je lazil nekdaj za Suzano, 1114 VII | nekdaj za Suzano, ko se je kopala. Ali vsi ti očitki 1115 VII | niso olajšali mojih muk. Ko je tako v ljubki mladosti ležala 1116 VII | mladosti ležala pred mano in ko je v spanju še celo nekaj besed 1117 VII | katerih pa nisem umel, je prihajala moja jeza še silnejša. 1118 VII | še silnejša. Videlo se mi je, da sem zagrešil neod-pustljiv 1119 VII | David Moabičanko, da ga je grela v postelji? Ozrl sem 1120 VII | sem se na vitko telo, ki je tako naravno počivalo na 1121 VII | gosposke ženske klobuk, ki je vselej nekaj zmečkanega, 1122 VII | ni ničemur podobno, kar je vrhunec neokusnosti in kar, 1123 VII | svojo trpečo dušo. Tudi je še mlada in še precej otročja! 1124 VII | bo sprevidela, da to, kar je vezalo mene in njo, ni bila 1125 VII | mogel krotiti ob času, ko se je lahko še vse zadržalo. Pričela 1126 VII | zadržalo. Pričela se mi je oglašati pamet in, ker se 1127 VII | zopet pogledal po Meti, je bila odprla temne svoje 1128 VII | svoje oči. Neprestano jih je upirala name in dozdevalo 1129 VII | name in dozdevalo se mi je, da sipajo iz njih žarki 1130 VII | čakati še celo leto! ~Čas je bil, da se odpraviva. Sedaj 1131 VII | neposredno do Kala. Sonce je še visoko stalo in skoraj 1132 VII | Ko sva zapuščala tratino, je izmed pečin hreščila jata 1133 VII | spustila v nižino, da se je videlo, kakor bi padalo 1134 VII | padalo kamenje v dol. Mestoma je bila taka strmina, da sva 1135 VII | debla do debla. Tu in tam je zabučal z drevesa divji 1136 VII | sva bučanje, a orjaka nama je zakrivalo vejevje. ~Včasih 1137 VII | zakrivalo vejevje. ~Včasih je zaropotala za njim kokoš, 1138 VII | zaropotala za njim kokoš, pa je tudi nisva ugledala. Z zdihovanjem 1139 VII | okrepčala ž njo. ~Na sedlu je majhna ravnina, na kateri 1140 VII | druga od druge. Meta se je bila odpočila in zatorej 1141 VII | bila odpočila in zatorej se je je polastila zopet otročjost. 1142 VII | odpočila in zatorej se je je polastila zopet otročjost. 1143 VII | zopet otročjost. Smeje se je zaklicala: "Loviva se ,žiberdaj'!" ~ 1144 VII | Loviva se ,žiberdaj'!" ~Že je tičala za smreko in govorila 1145 VII | za smreko in govorila mi je, da naj se postavim za drugo. 1146 VII | sem stal pri svojem deblu, je zaklicala veselo: ~"Žiberdaj!" 1147 VII | Žiberdaj!" Podala se je v beg do bližnjega drevesa. 1148 VII | drevesa. Moja pravica pa je bila leteti počez. Če sem 1149 VII | sem jo prej ujel, nego se je dotaknila omenjenega bližnjega 1150 VII | omenjenega bližnjega drevesa, je bil "žiberdaj" zame dobljen. 1151 VII | res sem jo ujel. Nosila je podkovane čizme, zatorej 1152 VII | bila prav urna. Obtičala mi je v rokah. Ker pa v hitrici 1153 VII | nisem mogel paziti, sem se je dotaknil na nepoklicanem 1154 VII | morda še prehudo. Vsa trda je postala in ihte je zastokala: " 1155 VII | trda je postala in ihte je zastokala: "To pa nič ni!" 1156 VII | sem jo izpustil. Ali Meta je gledala s tako grozo name, 1157 VII | grozo name, da sem vedel, da je v tistem trenutku pričela 1158 VII | trenutku pričela slutiti, da je moški za vsako žensko največja 1159 VII | zverina! ~"Pojdiva domu!" je zaječala. Do doma ni spregovorila 1160 VII | Samo sedaj in sedaj me je premerila s plahim očesom, 1161 VII | mogla verjeti, da se ji je kaj takega pripetilo. ~Skoraj 1162 VII | sva srečala Luco. Imela je koš ob rami in srp v roki. ~" 1163 VII | vprašam. ~Bolezen se ji je še vedno poznala in bila 1164 VII | še vedno poznala in bila je kakor suh list, ki je ležal 1165 VII | bila je kakor suh list, ki je ležal vso zimo pod snegom. 1166 VII | zimo pod snegom. Odgovorila je: ~"V Kalarjevo dolino grem 1167 VII | jih tam raste, Kalar pa je ukazal, da jih lahko požanjem. 1168 VII | le dobre." ~Obraz se ji je pričel žareti in nekako 1169 VII | žareti in nekako slovesno je pričela pripovedovati: ~" 1170 VII | se mi dobro zdi!" ~"Kako je pa s Šimnom?" ~"Šimen, ta 1171 VII | pa s Šimnom?" ~"Šimen, ta je pa žival! Dela, pa veliko 1172 VII | ali pa še celo "živalca" je v našem pogorju najnežnejši 1173 VII | črtal; pokojni Erjavec, ki je bil najmehkejša, pa tudi 1174 VII | predrugačiti: "živalca" je naš najnežnejši izraz ljubezni 1175 VII | sama ne požanje." Zopet je z žarečim obrazom ponovila: " 1176 VIII| nisem odšel. Pripetilo se je, kar se je pri Presečnikovih 1177 VIII| Pripetilo se je, kar se je pri Presečnikovih vsako 1178 VIII| nekaj ruvala. Pri koncu pa je bil Danijel tako rekoč pred 1179 VIII| vso vasjo tepen. Pri nas je namreč navada, da sme ženska, 1180 VIII| navada, da sme ženska, če je slabe volje, tudi udariti; 1181 VIII| tudi udariti; sramota pa je, če moški žensko tepe. Veliko 1182 VIII| pretepov sem že videl; ko je dekle vleklo svojega iz 1183 VIII| padel ni eden, in najsi je bilo še tako sitno! ~V Danijelu 1184 VIII| tako sitno! ~V Danijelu je vse kipelo, nazaj udariti 1185 VIII| udariti pa ni smel. Zatorej je Presečniku "ušel" ter izginil 1186 VIII| vsega ni zmogel. ~Potekel je prvi dan, a Danijela od 1187 VIII| nikoder; tudi drugi dan se je bližal koncu, ali Danijela 1188 VIII| prilomasti v hišo. Sédel je takoj pri vratih na klop 1189 VIII| mi katero reče!" ~Škripal je z zobmi in srdito stezal 1190 VIII| stezal roke kvišku. Zadel je ob žličnik na steni, da 1191 VIII| žličnik na steni, da se je sprožil ter padel po tleh. 1192 VIII| letele na vse strani. Liza je vstala od mize, pobrala 1193 VIII| pobrala žlicnik in kar se je bilo iz njega raztreslo. 1194 VIII| spregovorila besedice, kar je hlapčeta še bolj stogotilo. ~ 1195 VIII| bolj stogotilo. ~Škripal je: "Táko bo mene tolklo! Le 1196 VIII| moja žena! Ti! Ti!" Liza je pobrala svoje reči ter jih 1197 VIII| tujo žensko! ~Tisti večer je jedel z nami karlovški Anžon, 1198 VIII| Iz karlovškega mlina mu je bil oče izgovoril strm in 1199 VIII| bratje pa so mu pomagali, da je na tem bregu postavil leseno 1200 VIII| postavil leseno kočo, v kateri je prebival. Kar je potreboval, 1201 VIII| kateri je prebival. Kar je potreboval, si je s trudom 1202 VIII| prebival. Kar je potreboval, si je s trudom pridelal v teh 1203 VIII| teh svojih melinah, kjer je vsako leto prekopal nekaj 1204 VIII| nekaj ledine. Ostalo pa mu je še toliko senožeti, da je 1205 VIII| je še toliko senožeti, da je redil kravico v hlevu. Postranskega 1206 VIII| Postranskega zaslužka si je pridobival s tem, da je 1207 VIII| je pridobival s tem, da je hodil na Tolminsko po nože 1208 VIII| Tolminsko po nože in nožičke, če je dobil kako naročilo. Bil 1209 VIII| dobil kako naročilo. Bil je velik čudak, ali ljudje 1210 VIII| imeli. Tudi k Presečnikovim je zahajal in umelo se je, 1211 VIII| Presečnikovim je zahajal in umelo se je, da mora sesti za mizo in 1212 VIII| tolminskih nožičkov, prihajal je tudi radi Lize. Star je 1213 VIII| je tudi radi Lize. Star je bil nad petdeset let, a 1214 VIII| let, a njegova večna želja je bila, da bi mu Bog odkazal 1215 VIII| bi malo jedla -- glavno je moral snesti sam, ker je 1216 VIII| je moral snesti sam, ker je bil visok kot hrast in širok 1217 VIII| veliko delala. Tudi otrók je hotel imeti, ker je zakon 1218 VIII| otrók je hotel imeti, ker je zakon zato vpeljan, da se 1219 VIII| se dobe otroci, kar vam je, častite gospe, itak komaj 1220 VIII| znano. ~Karlovški Anžon je bil tisti večer gospodarju 1221 VIII| naročeno nožičko, po katero je bil "bruhnil" na Tolminsko, 1222 VIII| rumenih hrušk, po katere je bil "bruhnil" na Cerkljansko. 1223 VIII| Cerkljansko. Že nekaj let sèm je prinašal Presečnikovi dekli 1224 VIII| dekli te hruške in upal je, da ji polagoma z njimi 1225 VIII| postane njegova žena. Liza je leto za letom hruške pohrustala, 1226 VIII| hotela pustiti. Vzlic temu je gojil Danijel grdo jezo 1227 VIII| Anžona in tudi ta večer je prišel prejkone samo zategadelj 1228 VIII| samo zategadelj domov, ker je slišal, da je oni v hiši. 1229 VIII| domov, ker je slišal, da je oni v hiši. Ni se mu videlo 1230 VIII| Lizo sámo s snubačem, ki je imel njivo, kočo, "hlev 1231 VIII| hlev in kravšeta". ~Ko se je Liza zopet vrnila v hišo, 1232 VIII| Liza zopet vrnila v hišo, je hlapče znova zakričal: ~" 1233 VIII| stara rejta ti!" ~Oglasil se je Anžon počasi in važno: ~" 1234 VIII| govori, jaz bi dejal." ~To je Danijela močno razpalilo: ~" 1235 VIII| menil! Jaz bi dejal," -- tu je oponašal karlovškega govorico -- " 1236 VIII| lahko kaj stakne!" ~Ker je bilo še nekaj v skledi, 1237 VIII| bilo še nekaj v skledi, je karlovški parkrat zajel, 1238 VIII| karlovški parkrat zajel, nakar je počasi položil žlico na 1239 VIII| položil žlico na mizo. Nato je brez jeze in z največjo 1240 VIII| način na poleno možiti, je to njen prav! Tako je!" ~" 1241 VIII| možiti, je to njen prav! Tako je!" ~"Molči!" se je penil 1242 VIII| Tako je!" ~"Molči!" se je penil Danijel, "molči, ti 1243 VIII| gorjanec, če ne - !" ~In zopet je mirno odgovoril Anžon: ~" 1244 VIII| ne? Poglej vendar," -- tu je dvignil svojo desnico, veliko 1245 VIII| torej svoj ,če ne' zase. To je pametna beseda!" ~Anžon 1246 VIII| pametna beseda!" ~Anžon je medtem zvlekel grohot svojega 1247 VIII| telesa izza mize ter se je postavil sredi hiše. ~Hlapče 1248 VIII| naj bi se že bal!" ~Anžon je pristopil: ~"No, no, kaj 1249 VIII| kaj pa bo, no?" ~V hipu je tičal Danijel v njem. ~" 1250 VIII| Danijel v njem. ~"Poglej ga," je govoril Karlovški počasi, " 1251 VIII| Karlovški počasi, "v me je bruhnil! Ti žival ti!" Z 1252 VIII| Z obširno svojo roko ga je brez težave dvignil in vzdignil 1253 VIII| vzdignil proti stropu, nakar ga je spustil, da je Danijel z 1254 VIII| nakar ga je spustil, da je Danijel z vso težo svojega 1255 VIII| hišnem tlaku. Oni pa se je zasmejal: "Zdaj vem, koliko 1256 VIII| tvoj ,če ne'!" ~Danijel je sicer težko padel, a zgodilo 1257 VIII| zgodilo se mu ni nič. Takoj je zopet stal na nogah in bliskoma 1258 VIII| stal na nogah in bliskoma je imel v rokah dobro nabrušeno 1259 VIII| strahu zavpile in Boštjan je zakričal izza mize: "Z nožem 1260 VIII| se ni razburil. Boštjanu je spregovoril: "Malo počakaj!" 1261 VIII| Malo počakaj!" Nato se je obrnil proti Danijelu: ~" 1262 VIII| težko in neokorno gibati, je vendar s čudovito hitrostjo 1263 VIII| Danijel ni takoj izpustil, ga je s svojo roko samo parkrat 1264 VIII| kresnil po prstih, da jih je takoj kri podplula in da 1265 VIII| takoj kri podplula in da je nožička zarožljala po deskah. 1266 VIII| zarožljala po deskah. Nato ga je obrnil in mu z nogo pomagal, 1267 VIII| in mu z nogo pomagal, da je odletel na klop pod sklednik; 1268 VIII| na klop pod sklednik; tam je pričel hišni hlapec škripati 1269 VIII| škripati in -- jokati, kakor je to navada starega pijanca. ~ 1270 VIII| starega pijanca. ~Anžon je pobral nožičko ter jo položil 1271 VIII| se ti ne lažem, pšenica je bila letos dobra in čedno 1272 VIII| letos dobra in čedno se je mlatila. Proti krompirju 1273 VIII| tudi ni kaj reči in fižol je bil poln, kakor bi norel. 1274 VIII| kakor bi norel. Vse to je res in fruge je bilo pri 1275 VIII| Vse to je res in fruge je bilo pri hiši, da bi lahko 1276 VIII| gospodom Jernejem. Če ti je všeč, pa pridi še ti. Morda 1277 VIII| lahko noč!" ~S temi besedami je odšel. ~Pod sklednikom je 1278 VIII| je odšel. ~Pod sklednikom je bil Danijel med jokom in 1279 VIII| Liza zanj ni zmenila, ga je morala mati spraviti v slamo. ~ 1280 VIII| v slamo. ~Drugo jutro se je živelo pri hiši, kakor bi 1281 VIII| zgodilo. Po stari navadi se je delalo in Danijel je opravljal 1282 VIII| se je delalo in Danijel je opravljal svoje posle, kakor 1283 VIII| odriniti! Radi tega nam je mati Barba napravila boljše 1284 VIII| kosilo in tudi nekaj nacvrla je bila. Še celó belo kavo 1285 VIII| kavo smo imeli na mizi, kar je bilo takrat nekaj izvanrednega. ~ 1286 VIII| pri odhodu pa roko -- taka je bila tiste dni etiketa v 1287 VIII| poslovilne besede. Meta me je spremljala, kar sem pričakoval. 1288 VIII| sem pričakoval. Nosila mi je veliko ruto, v katero so 1289 VIII| priliki nazaj prinesi," je spregovorila Presečnica, 1290 VIII| spregovorila Presečnica, ko je izročila culo svoji hčeri. ~ 1291 VIII| za nama, posebno Danijel je bil potrt in žalosten. " 1292 VIII| potrt in žalosten. "Oh-ta," je zastokal, "lepo je bilo, 1293 VIII| Oh-ta," je zastokal, "lepo je bilo, ko si bil tukaj. Kmalu 1294 VIII| Kmalu kaj pridi!" Liza je molčala in se grdo držala, 1295 VIII| molčala in se grdo držala, ker je bila še vedno jezna na hlapčeta. ~ 1296 VIII| vase lepoto pokrajine. Meta je, noseč mojo ruto, korakala 1297 VIII| drugače zalile solze. To se ji je videlo. ~Prišedši na kraj, 1298 VIII| Prišedši na kraj, kjer je v globoki dolini tičala 1299 VIII| delu v bregu. Z rovnico je kopal ledino, da so se mu 1300 VIII| obrazu. ~"Hej, zdaj pa greš," je kričal, "pa spet prideš! 1301 VIII| precej daleč od njega, ko je še zavpil: "Meta, le povej 1302 VIII| pravijo "Na poklonu". To je tratina sredi gozda, od 1303 VIII| cerkvi poklanjali. Ta navada je morala med ljudstvom zelo 1304 VIII| zelo ukoreninjena biti, ker je v našem pogorju takih "Poklonov" 1305 VIII| trenutek ločitve. Bilo mi je tako pri srcu, kakor nekdaj, 1306 VIII| in od matere, katera me je vselej nekaj pota spremila. 1307 VIII| nekaj pota spremila. Ko je z vsakim korakom izginil 1308 VIII| sedaj kaj drugega, se mi je odtrgal kos od srca. Takrat 1309 VIII| gube nabrani obraz one, ki je sedaj že dolgo časa pod 1310 VIII| danes pa v obraz deklici, ki je pričela uživati grenke sadove, 1311 VIII| zemlji. ~Opazil sem, ko je snela ruto z glave in jo 1312 VIII| jo položila na travo, da je nosila v laseh rumeni glavnik, 1313 VIII| nedeljah in praznikih. Včasih je prav globoko zasopla in 1314 VIII| bi spregovorila. Končno je posegla v ruto ter izvlekla 1315 VIII| majhen, bledorumen "bob", ki je v pogorju tako gostega testa, 1316 VIII| Gotovo si že lačen," je spregovorila proseče, "ná, 1317 VIII| sem se obotavljal, nakar je znova zaprosila: "Pa le 1318 VIII| pospravil zadnje mrvice. ~Ko je bil bob odpravljen, zopet 1319 VIII| kaj naj bi govorila. Tedaj je prihitela tolpica drobnih 1320 VIII| tolpica drobnih dolgorepk in je sedla na bližnje bukovo 1321 VIII| kljuvale z listov, kar se je dobiti moglo. Nato pa so, 1322 VIII| šumom odhitele. Meti se je bilo med tem časom celo 1323 VIII| v goste gube in pričela je govoriti, prav kakor bi 1324 VIII| ne dobim." ~Zaiskrilo ji je v očesu in opazil sem, da 1325 VIII| gospoda v Javorjah: ~vzel je sorodnico k sebi in streže 1326 VIII| k sebi in streže mu, da je zadovoljen." ~"Kje naj dobim 1327 VIII| naj dobim sorodnico? Če je mlada, ne bo hotela priti." 1328 VIII| hotela priti." V bližini je nekaj belo cvetelo. -- Nadaljeval 1329 VIII| prav nič ne bo iz tega. Če je mlada, ali naj jo vzamem?" ~ 1330 VIII| jo vzamem?" ~Rdeče se ji je zalil obrazek, ko je zastokala: " 1331 VIII| ji je zalil obrazek, ko je zastokala: "Kdo govori o 1332 VIII| Kdo govori o tem?" Roko je pritiskala na prsi, da bi 1333 VIII| Odgovoril sem: "Če to ni, potem je pa še manj! Ti ne poznaš 1334 VIII| te bo sram." ~Vsa kri ji je zapustila lice. Pogled pa, 1335 VIII| zapustila lice. Pogled pa, ki ga je proti meni obrnila, je bil 1336 VIII| ga je proti meni obrnila, je bil podoben pogledu srne, 1337 VIII| meni?" V veliki zadregi je vstala ter viknila: "Tam 1338 VIII| Kristusove srajčke." Oddaljila se je po tratini, trgala je neko 1339 VIII| se je po tratini, trgala je neko cvetje, o katerem ne 1340 VIII| srajčke". ~Smilila se mi je, da sem ji moral izpodkopati 1341 VIII| izpodkopati načrt, do katerega je bila prišla v nočeh, ko 1342 VIII| samo gospodinja in kuharica je hotela pri meni postati 1343 VIII| drugega nič. In kako modro mi je vse to odkrila, tako da 1344 VIII| samo sebe! ~Sedaj pa se je sramovala ter pred menoj 1345 VIII| menoj skrila v gozd. ~Ko se je vrnila, je imela v rokah 1346 VIII| gozd. ~Ko se je vrnila, je imela v rokah velik šop 1347 VIII| sem spregovoril, "sedaj je čas, da grem." ~"Malo še 1348 VIII| mudi." ~"Drugače zamudim, je že pozno." ~"Nič še ni pozno." ~" 1349 VIII| na drugega." ~Podala mi je roko: "Jest že!" ~Takrat 1350 VIII| roko: "Jest že!" ~Takrat me je premagala skušnjava in pozabil 1351 VIII| mestih -- poglej, Meta -- je navada, da se prijatelja, 1352 VIII| prijatelja!" ~"Sva že," je zastokala, "če ni greh?" ~" 1353 VIII| sem se odtrgal od nje, pa je obstala na mestu kakor Lotova 1354 VIII| ozrl zadnjič po nji. Meta je še vedno stala kot kip " 1355 VIII| poklonu" in s prsi, h katerim je pritiskala roko, se ji je 1356 VIII| je pritiskala roko, se ji je svetila bela zvezda Kristusovih 1357 IX | mlinarja, za tistega pa ne, ki je mlet prinesel! Vse sem pogrešal, 1358 IX | Vse sem pogrešal, kar se je bilo zadnjih šest tednov 1359 IX | in prijateljice. Kdor me je srečal, mi je silil pod 1360 IX | prijateljice. Kdor me je srečal, mi je silil pod nos, kako krepak 1361 IX | Moj zdravnik -- da se mi je slaba volja do skrajnosti 1362 IX | mi ni dal miru, da me je smel vestno in točno preiskati. 1363 IX | preiskati. Prekljuval mi je hrbet in prsi, tipal me 1364 IX | hrbet in prsi, tipal me je okrog srca in jeter, potem 1365 IX | dopustnega obsega. Potem je še zakričal: "Zdaj vidiš, 1366 IX | zverina!" ~Tudi gospod Bon me je srečal ter gostobesedil: " 1367 IX | pogledat," -- med tem časom se je bil revež oženil -- "z ženo 1368 IX | najdolgo-časnejše tožbe. Njena podoba me je obdajala ponoči in podnevi. 1369 IX | zaljubljenega starca! ~Tisto leto je bila dolga in lepa jesen. 1370 IX | jesen. Zadnjega vinotoka pa je vendarle malo deževalo, 1371 IX | Tega moža sem pripeljal," je spregovoril Danijel. Bil 1372 IX | spregovoril Danijel. Bil je posvaljkan in jako revno 1373 IX | Na kozavem obrazu se mu je videlo, da je moral zadnje 1374 IX | obrazu se mu je videlo, da je moral zadnje čase jako neredno 1375 IX | Kaj bo, Danijel?" In znova je odgovoril: "Tega moža sem 1376 IX | Presečnikovih vse prav?" ~Zadrl se je: "Kaj vem, kdaj sem že od 1377 IX | tem možem govôri! Mlačan je z Jelovega brda, in ravno 1378 IX | sem spoznal moža, katerega je pripeljal Danijel. ~Mlačan 1379 IX | Mlačan z Jelovega brda je imel bolj majhen gruntec, 1380 IX | majhen gruntec, na katerem je redil kakih osem govedi 1381 IX | pripravni in njivice dobre. Ko je stari Mlačan svojemu sinu 1382 IX | imel sicer dolga, imel pa je še štiri otroke, katerim 1383 IX | še štiri otroke, katerim je skoraj toliko izgovoril, 1384 IX | skoraj toliko izgovoril, kot je bil gruntec vreden. Po izročitvi 1385 IX | vreden. Po izročitvi se je mladi oženil, ženil pa se 1386 IX | mladi oženil, ženil pa se je po ljubezni in vzel je deklo, 1387 IX | se je po ljubezni in vzel je deklo, ki je bila prav čedna, 1388 IX | ljubezni in vzel je deklo, ki je bila prav čedna, ki pa ni 1389 IX | imela prav ničesar. Mlačan je torej težko gospodaril in 1390 IX | obresti iz zemlje, katere je moral šteti v tujo roko. ~" 1391 IX | šteti v tujo roko. ~"Kaj je s tabo, Mlačan?" ~"Nič dobrega 1392 IX | Nič dobrega ne," mi je odgovoril ter se pričel 1393 IX | zanič se živi." ~Danijel se je zatogotil: ~"Kaj se boš 1394 IX | govoril!" ~Ali tudi Danijel se je najprej popraskal za levim 1395 IX | otroških deležev, katere mu je stari naprtal, jaz pa --" -- 1396 IX | naprtal, jaz pa --" -- tu je nekoliko jecljal -- "zavoljo 1397 IX | vina in žganja." ~Stokal je: "Pravijo, da je tam prepovedano 1398 IX | Stokal je: "Pravijo, da je tam prepovedano piti. Pijance 1399 IX | če Danijel dela!" ~Prišel je v jezo: "Kako bom delal! 1400 IX | pozabil." ~Danilo se mi je. ~Vprašam: "A od tistega 1401 IX | ne brigam več!" ~Sedaj se je vmešal Mlačan: ~"Ne hodi 1402 IX | hodi po ovinkih! Liza se je omožila in karlovškega Anžona 1403 IX | omožila in karlovškega Anžona je vzela, to je! Mene ženejo 1404 IX | karlovškega Anžona je vzela, to je! Mene ženejo dolgovi v Ameriko, 1405 IX | Danijela pa ženska! To je!" ~Vzkliknil sem: "Torej 1406 IX | Vzkliknil sem: "Torej je Liza le bruhnila v Poljane 1407 IX | gospodu Jerneju?" ~"Se ve, da je šla; pa bi bilo tudi čudno, 1408 IX | ko bi ne bila šla. Danes je že poročena in koše prenaša 1409 IX | po Anžonovih bregovih. To je!" ~Danijela je kar davilo 1410 IX | bregovih. To je!" ~Danijela je kar davilo in po mizi je 1411 IX | je kar davilo in po mizi je udaril z roko. "Molči, azina! 1412 IX | Se bo že še kesala, da je vzela tega starca; jest 1413 IX | pisma laže delajo." ~Danijel je zopet imel prvo besedo: ~" 1414 IX | kupim?" sem se začudil. ~Oni je mirno odvrnil: ~"Mislila 1415 IX | jaz sva tega mnenja, da je Mlačanovo za Presečnikovim 1416 IX | sva mislila! Človek, ki je za kmečka dela rojen, se 1417 IX | ločil od goljufije, ker je vendar toliko dohtarjev 1418 IX | sem pozabil povedati, da je pretep na Gori prišel pred 1419 IX | Levičnik na loškem gradu me je brez milosti obsodil na 1420 IX | goldinarjev plačila. Dosti me je stal ponižni pretep na Gori; 1421 IX | bil zadovoljen; odstopil je spise zbornici v daljše 1422 IX | Danijelom in Mlačanom, mi je dostavila zbornica poziv, 1423 IX | nimaš, jih boš pa imel!" je zatulil hlapec. ~"Sam Bog 1424 IX | Bog ve, s kom!" ~Danijela je zopet davilo: "Kaj? S kom? 1425 IX | si jo pol ure objemal, da je Meta potem domu hodila, 1426 IX | Malo zardel sem, ko se je tako odkrilo, o čemer sem 1427 IX | odkrilo, o čemer sem menil, da je tajno vsemu svetu. Takoj 1428 IX | vsemu svetu. Takoj pa me je prešinila velika sreča ob 1429 IX | velika sreča ob misli, da je to rešitev, edino mogoča 1430 IX | otroke! Sladka zavest mi je polnila dušo, in umazani 1431 IX | umazani ta Danijel se mi je videl sel, poslan od Boga, 1432 IX | sel, poslan od Boga, da me je privodil na pravo pot, ki 1433 IX | privodil na pravo pot, ki je itak ležala pred mano, ki 1434 IX | itak ležala pred mano, ki je pa v svoji zaslepljenosti 1435 IX | stoji in leži." ~Odgovoril je Danijel: "Mlačan, kar molči! 1436 IX | dohtarja, ker misliš, da je bogve kako visok človek. 1437 IX | človek. Pa ni. Dober človek je in pošten je, ta te za vinar 1438 IX | Dober človek je in pošten je, ta te za vinar ne bo ogoljufal." ~ 1439 IX | vinar ne bo ogoljufal." ~Ko je tako izpel litanije o moji 1440 IX | litanije o moji slavi, mi je bil položaj precej jasen; 1441 IX | razvnel najsrditejši boj, je bilo pričakovati. Oba moža 1442 IX | na levo ne na desno," se je odrezal Danijel, "dal boš 1443 IX | bolj slabe in deset tisoč je dosti preveč." ~Danijel 1444 IX | dosti preveč." ~Danijel je kot besen skočil pokonci: " 1445 IX | pa ni slaba! Gorenja hiša je malana, pa ne samo hiša, 1446 IX | ne samo hiša, tudi kamra je malana! Ti ljubi Odrešenik, 1447 IX | naj so slabe!" Pričel se je smejati. ~"Deset je preveč!" ~" 1448 IX | Pričel se je smejati. ~"Deset je preveč!" ~"In živina?" je 1449 IX | je preveč!" ~"In živina?" je rjovel Danijel. "Te pa ne 1450 IX | svojega proč metal!" In res je pograbil Mlačana za roko 1451 IX | zadnjo besedo!" ~Mlačan je že hotel odgovoriti, ker 1452 IX | hotel odgovoriti, ker se je bal, da bi se razdrla dobra 1453 IX | dobra kupčija. Danijel pa ga je prehitel: ~"Za pet Kristusovih 1454 IX | beseda! Najina prva beseda je tudi zadnja, ker nisva otroka! 1455 IX | res, Mlačan?" ~In najsi je Danijel lagal, je Mlačan 1456 IX | najsi je Danijel lagal, je Mlačan vendar diplomatično 1457 IX | Zdihoval sem: "Veliko je devet tisoč!" ~Danijel je 1458 IX | je devet tisoč!" ~Danijel je divjal gor in dol: "Saj 1459 IX | gnoj dela! Ta travnik sam je tri tisoč vreden. Če ni 1460 IX | besedo, Danijel!" ~Klical je vse svetnike na pomoč in 1461 IX | samo devet tisoč. Rotil me je, da naj se mi vendar žena 1462 IX | človeškega v sebi. Ko se mu je dozdevalo, da njegovo rotenje 1463 IX | napravlja posebnega vtisa name, je zakričal: ~"Pa naj bo devet 1464 IX | boš jezen, pa kar tiho! To je zadnja beseda in sam hudič 1465 IX | vendarle še premišljeval, je pograbil Danijela paroksizem: ~" 1466 IX | Poglej vendar, koliko je oprave pri hiši! Ne da bi 1467 IX | pri živem Bogu lahko, da je samih butarnikov več kot 1468 IX | trideset butarnikov!" se je drl še vedno Danijel. Končno 1469 IX | kljuke, ki drže zavezo, kadar je butara obvezana z butarnikom. 1470 IX | se nalože na vozove. ~"Če je pa trideset butarnikov," 1471 IX | tisoč in pet sto!" ~"Ta je pametna!" je kričal Danijel. " 1472 IX | sto!" ~"Ta je pametna!" je kričal Danijel. "Sem že 1473 IX | Domačija in špeže, vse je tvoje! Devet tisoč in pet 1474 IX | Bog daj srečo!" ~Privlekel je Mlačana k meni. Skoraj pet 1475 IX | k meni. Skoraj pet minut je tolkel z Mlačanovo roko 1476 IX | notarju, in dostavilo se je, da morata o kupčiji molčati 1477 IX | goldinarjev, od katerih je Danijel odvzel dve sto goldinarjev 1478 IX | časa, ko sta že bila odšla, je pomolil Danijel zopet svojo 1479 IX | sta izvzeti, vsaj tako se je govorilo!" ~"Tri!" je tulil 1480 IX | se je govorilo!" ~"Tri!" je tulil Danijel. "Ne bodi 1481 IX | mi daj prisego!" ~Tako me je opeharil za eno jare, ker 1482 IX | v Loki pismo delali. ~Ko je bilo vse v redu napravljeno 1483 X | kaj hočem, pred dušo mi je bilo vse jasno in dvomi 1484 X | naj me živi? ~Tisto leto je bila čudovito lepa jesen 1485 X | z Malenskega vrha, že mi je prihajal na uho ostri glas 1486 X | klepetajočih trlic. Pod vasjo je stala Presečnikova tarnica 1487 X | tarnica in brez dvojbe se je pri teh trlo. Kar pa se 1488 X | obrekovale: izpod trlice se je drobil pezdir, izpod jezikov 1489 X | sosedinj! ~Kakor že povedano, je bilo tisto leto izvanredno 1490 X | tarnici. Torej tisto leto se je sušil, in prav na Presečnikovi 1491 X | tarnici pod Jelovim brdom je delalo osem starikastih 1492 X | koketno pretirávanostjo, kakor je bila -- ne vem, iz kakega 1493 X | pražnje srajce doma. Zatorej je zarod teric že tiste čase 1494 X | bolj starikasto ženstvo je še umelo trlico goniti in 1495 X | povesma. Ali manj ko jih je bilo, bolj so se terice 1496 X | hotel dobiti na delo. Da je terica morala obilo in najbolje 1497 X | in najbolje jesti, to se je posebej umelo! ~Pri Presečniku 1498 X | umelo! ~Pri Presečniku se je trlo tisto popoludne in 1499 X | velikim belim predpasnikom je sušil lan ter moral zastavljati 1500 X | bila rada možila: bolj če je bila stara, večje je bilo