| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] imenuje 1 imenujejo 1 imeti 3 in 710 inštanca 1 ironicno 1 iskala 3 | Frequency [« »] ----- ----- 1698 je 710 in 708 se 527 v 515 da | Ivan Tavcar Cvetje v jeseni IntraText - Concordances in |
Part
1 Inc | mu, ki ima v časih groze in trepeta~ še moč spominjati 2 Inc | krožnike z rumenim medom in surovim maslom. ~Pri človekoljubnem 3 Inc | Premišljeval sem: "Kakor so lepe in srcu prikupljive, pa bi 4 Inc | vsako leto obilo dobrega in dragega vina." ~Že sem upal, 5 Inc | jo posegla gospa Marica: "In jaz sem svojega vzela, ker 6 Inc | svojega vzela, ker sladkor in moko na debelo prodaja?" ~" 7 Inc | moko na debelo prodaja?" ~"In jaz," je hitela gospa Mica, " 8 Inc | dobičkom razpečava sukno in platno?" ~Nobena ni hotela 9 Inc | hotela odnehati od čebljanja in iz oči jim je plamtel ogenj, 10 Inc | ogenj, da sem menil, sedaj in sedaj bom upepeljen! ~Na 11 Inc | ljubezni, ki pretresa telo in dušo, ki veže dušo in telo, 12 Inc | telo in dušo, ki veže dušo in telo, ki je kakor nevihta, 13 Inc | jo pa vendar hočeš imeti, in najsi radi nje življenje 14 Inc | stotakov, če bi ne bilo obleke in svile, ljubi Jezus, koliko 15 Inc | Gospa Marica, gospa Mica in gospa Dinca so z enim glasom 16 I | čas davile na visoki šoli, in v pravdah sem koval če že 17 I | napolnila dan za dnevom lonec in skleda. Vzlic temu pa me 18 I | se staram, prav potlačila in ravno tako me je potlačilo 19 I | količkaj v redu. Potem pa tu in tam kaj odneha, oči ti pokvari 20 I | kratkovidnost, lasje ti izpadejo in po členkih se ti nabere 21 I | stroj le še s stokanjem in ječanjem. Pri koncu pa vse 22 I | koncu pa vse skupaj pade, in kakor staro šaro te odneso 23 I | Tako sem govoril sam sebi, in prav živo sem čutil, kako 24 I | šteje stopinje za teboj in da ne odide svoji zakonski 25 I | lahko bi preživljal ženo in otroke. -- Oženi se vendar!" ~ 26 I | najmodrejšo besedo pod soncem in pod zvezdami! Ta modrost 27 I | tej svoji prijateljici, in vselej je njena materinska 28 I | beseda razvedrila mojo dušo in čelo. V mojih očeh je bila 29 I | skupaj sva čitala Prešerna in na marsikatero krasoto Prešernovih 30 I | gospa Helena že omožila, in nikjer se ni opažalo, da 31 I | kakor jo nosijo ponosne in Iepe ženske v španski Sevilji. 32 I | je bila vzorno odgojena, in lepota na njej se je že 33 I | nebroj modernih jezikov -- in tudi po klavirju je trkala, 34 I | se bo kakor sestra lahko in dobro omožila. Vsaj gospa 35 I | počasna. Nekaj je pletla, a tu in tam je počivala z belima 36 I | okusnega stanovanja. Pazljivo in vestno me je poslušala, 37 I | dolgočasnem svojem življenju in o osemintridesetih svojih 38 I | klic, vstopila vsa pokorna in vdana, vzor prave in poštene 39 I | pokorna in vdana, vzor prave in poštene odgoje. ~"Kaj želiš, 40 I | okroglo postajalo na njej in beli predpasnik je lepe 41 I | se ima potem zanesljivo in gotovo vrniti domov. Elvira 42 I | Elvira je brez odloga odšla, in prepričan sem bil, da pride 43 I | sem bil, da pride točno in gotovo zopet domov, kakor 44 I | grmičevje rase, mi pa se staramo in življenje nam je v nadlego!" 45 I | se je zagledala v strop in je nekaj premišljevala. ~" 46 I | nekako resnostjo. ~"Šest let, in hvaležen sem Bogu za vsak 47 I | čaroben smehljaj po licu in šepnila je: "Se da tudi 48 I | hip priti; počakajte ga in lahko z nami večerjate." ~ 49 I | večerjate." ~Izginila je in me prepustila občutkom, 50 I | se je točno vrnila domov in sedaj je v belem predpasniku, 51 I | nisem učenjak sv. pisma -- in videl sem sv. ~Petra, ko 52 I | mreže k svojemu Gospodu. In Gospod je ukazal: "Vrzite 53 I | Klink! ~Pokril sem glavo in bliskoma sem stal z znojem 54 I | tlaku?" je zakričal osorno, in to z obrazom, ki je podoben 55 I | telo, polenaril si dušo, in rediš se, kakor da je mast 56 I | Pridruži se koscem! Hodi, hodi in delaj ! Potem kmalu sprevidiš, 57 I | da je življenje dar božji in da se zgolj le tepci dolgočasijo 58 I | pogledom zamazano pismo in njega velike črke, ki so 59 I | Jelovem brdu, visoko v gričih, in pismo mi je pisal njen sin 60 I | vezalo. Tiste polomljene in razmetane črke so mi pripovedovale, 61 I | Tudi Barba že težko čaka. In Meta se je razrastla, da 62 II | Češnja je glavno drevo in spomladi je krajina povita 63 II | Tudi oreh je tu domačin in sad njegov slovi po vsem 64 II | Živeli smo kakor kos narave, in še obleke nismo imeli. V 65 II | do peta segajoče srajce in, kjer smo se igrali, je 66 II | valjale te vreče bose po snegu in tu in tam podrgnile s krvavo 67 II | vreče bose po snegu in tu in tam podrgnile s krvavo kožo 68 II | staknili smo vsako ribo v vodi, in v gozdu ga skoraj ni bilo 69 II | Pisani pinož, rumeni strnad in zlata taščica -- pri nas 70 II | nami. Bili smo del narave in nehote smo občutili, da 71 II | naravo smo skupaj zrastli in eno smo se čutili z njo! 72 II | vse nazaj v rojstni svet in tja me bo sililo, dokler 73 II | pripetljaj ni pozabljen in spominjam se vsakega kraja, 74 II | pod novim cesarjem gor in dol"! ~Vsi ti spomini ti 75 II | kakor bi se kopalo v bistri in okrepčevalni vodi. ~Ravno 76 II | Mehki spomini so me objemali in, ko sem dospel do Tominčevega 77 II | bi ne bila zapela vuga! In pognala je zlati svoj glas 78 II | ozadje stopila Ljubljana in v stran so stopile vse skrbi, 79 II | resju, podobna kupu nesreče, in meni sta se videla kakor 80 II | bregovih pa ga sonce obseva!" ~In res je takrat nad goro plaval 81 II | izmučeni svoj obraz -- "in če je človek šestnajst let 82 II | zapor mu je bil razoral lice in izpadli so mu bili tudi 83 II | kako sta se kočar Skalar in gruntar Kalar trgala zaradi 84 II | stala, nego sta bila njivica in gozd skupaj vredna. Skalar 85 II | imel proti sebi vso vas in mnogo odvetnikov, ali vzlic 86 II | je nastalo med Kalarjem in Skalarjem. Bogatin je besnel 87 II | Skalarjem. Bogatin je besnel in bil je -- kakor pravimo -- 88 II | Blegošu srečala, se spopadla in da se je pri tem Kalar do 89 II | Potem je bila dolga razprava in -- če sem se prav spominjal -- 90 II | Lemoj, šestnajst let! In noben dan nisem videl ne 91 II | Koprivnika ne Mladega vrha in ne Starega vrha. Posušil 92 II | srečal, sekiro je vzdignil in k meni je rinil. Ker pa 93 II | mu je spodrsnilo. Truplo in sekira sta pala po skalovju 94 II | pala po skalovju navzdol in, kakor je Bog v nebesih: 95 II | kako sem Kalarja pograbil in ga potisnil čez rob. Krivico 96 II | rob. Krivico mi je delal in šestnajst let mi je ukradel!" ~ 97 II | navada v pogorju ponehala, in kmalu doživimo, da se bodo 98 II | sem vekala," je zastokala, in njene oči so v resnici bile 99 II | Sosedje me niso pogledali in, če bi Presečnika ne bilo, 100 II | vekala", ko so ji moža vzeli in ko je umrlo otroče. ~Pa 101 II | obrazom migala neprestano sem in tja, kakor petelin na vrhu 102 II | premikala se od leve na desno in od desne na levo, prav kakor 103 II | je govorila z jokajočim in stepenim svojim glasom. 104 II | napraviti v vasi! Morilci in ubijalci nismo imeli nobene 105 II | Kosmov! - Zjutraj je umrla, in povem ti, od stradanja! 106 II | sadje cvetelo. Naložila in odpeljala sem jo ponoči. 107 II | bilo tisto noč. Tak pogreb, in nedolžen otrok, ki nikomur 108 II | jo primaha tam doli rjav in kosmat zajček. Kak streljaj 109 II | prav čudno maha z ušesi in si mane z nožico kuštravo 110 II | pot; vselej je obsedela in si brisala gobček. In vidiš, 111 II | obsedela in si brisala gobček. In vidiš, Bog je poslal tega 112 II | mi je vse lepo napisal in v posebnem listu je prosil 113 II | jezika. Nič mi ni računal in še nekaj za pot mi je dal. 114 II | ljudje na svetu!" ~Na dolgo in široko mi je pripovedovala, 115 II | skuhati. Ni pšena, ni moke in drugega nič. Prvo noč bo 116 II | da bi jima kaj posodil in, pri ljubem Bogu! ne podaril. 117 II | živeža na Malenškem vrhu in da si potem tudi kravo kupita, 118 II | Talenskem vrhu nakupili moke in drugih potrebščin. Trgovec 119 II | vrečico, katero smo napolnili in katero je potem ves srečen 120 II | omenjal, da je vsa vas v ognju in da bi morda ne kazalo, da 121 II | hišam. ~Čuli smo vpitje in opazili smo, da so ljudje 122 II | da so ljudje vihteli kole in vile. Razlegal se je krik: " 123 II | nekaj žensk je kričalo vmes, in še celo otročaji so tiščali 124 II | rokah. ~Ta dva sta obstala in od groze sta skoraj okamenela. " 125 II | molitev o Kristovem trpljenju, in stepeni in jokajoči glas 126 II | Kristovem trpljenju, in stepeni in jokajoči glas kimajoče Luce 127 II | prilika me je preobvladala in razoglav sem korakal za 128 II | Blegošem je sonce zatonilo in senca je legala po krajini. 129 II | stopal s trnjem ovenčani in krvavo prebičani Odrešenik 130 II | svojim križem pred nami. ~In ta dva sta nosila križ ž 131 II | so pograbile po otrocih in tudi možje so iz-ginjali. 132 II | Zadnji je odstopil še Kalar in vile je treščil na tlak 133 II | proti svoji podrti koči, in še iz dalje se je čul stepeni 134 II | dalje se je čul stepeni in jokajoči glas Luce: "ki 135 III | Kmet je kralj. Če ima dobro in čedno napravo, če ima primerno 136 III | jemlje iz nje življenje in davek, če nima dolgov, pač 137 III | dolgov, pač pa polne hleve, in če ima še kopico zdravih 138 III | če ima še kopico zdravih in pokornih otrok, je kmet 139 III | vsega sveta. ~Tak kralj in gospodar je bil Presečnikov 140 III | koncu vasi. Zidana je bila in imela je tako imenovano " 141 III | sta se povsod kazala snaga in red. Na steni je viselo 142 III | Tnalo je bilo pometeno in glavna pot proti hiši je 143 III | nesoglasja. Vse se je strinjalo in ujemalo. ~Bila je že noč, 144 III | blagoslovljeno višino. Obok kuhinje in tudi veza sta bila zavita 145 III | kapalo že pri starem očetu in brez dvojbe tudi že pri 146 III | mogoče loncev pristavljati in da so moški vsako leto bolj 147 III | zenske mi ni bil neznan in vedel sem tudi, komu velja 148 III | komu velja ta njena jeza in srd. Bila je dekla Liza, 149 III | spadalo tudi, da sta hlapec in dekla, če sta daljšo dobo 150 III | da sta nekako zaročena in da se vzameta, kadar si 151 III | zaroka je vezala tudi Lizo in Danijela, ker sta že več 152 III | deset let skupaj služila. In res je ona varčevala, kar 153 III | prav rado se je bliskalo in včasih je še celo treskalo. ~ 154 III | Kmalu se je prigugal nazaj in nosil je polno naročje ravnokar 155 III | sorodništvo še nekaj cene imelo in, če si sorodnika obiskal, 156 III | niti izza mize ni vstal. In da bi si bila v roko segla, 157 III | svetlim očesom me je pogledal in dejal: ~"No!" ~In jaz sem 158 III | pogledal in dejal: ~"No!" ~In jaz sem odgovoril: ~"No, 159 III | da naj prinese "štober" in luč. Tedaj v našem pogorju 160 III | Laneno olje je podleglo in smrdljivi bratec gospodari 161 III | odlašala. Ko je prinesla štober in plamtečo leščerbo, sem opazil, 162 III | pogledu ste ženske vse enake, in najsi nosite svilene, s 163 III | smo se o letini, o živini in o visokih davkih. Ko sem 164 III | kako naj se z mano počenja in o drugih takih sitnostih. 165 III | so pričeli cepati v hišo in naenkrat je bila miza zasedena. 166 III | jemali iz sklede, ga solili in jedli. Ko sta bila v posodi 167 III | skupno smo zajemali, pridno in z vnemo. Tu in tam je Liza 168 III | zajemali, pridno in z vnemo. Tu in tam je Liza zavpila nad 169 III | svetu niste nič skusili in ki tudi nič ne veste!" ~" 170 III | puntarji nekaj komandirali, in grof Radeci" -- Jakopin 171 III | Po ulicah smo se gnetli in ti vragi so s streh in iz 172 III | gnetli in ti vragi so s streh in iz oken na nas streljali. 173 III | dimnikom je tičal Lahonček in na nas je streljal, da se 174 III | roke. Dá mi jo ! Tresk ! in še danes ga vidim, kako 175 III | omahnil, zdrsnil po strehi in nato tlesknil na kamen, 176 III | škropilo. Lepo je bilo! In potlej smo šli v Mantovo." ~" 177 III | pozajeto, je družina vstala in odšla. ~"Kje pa je Meta?" 178 III | jedla," odgovori mati, "in sodim, da jo je malo sram 179 III | danes," pristavi Boštjan, "in kadar jo prime tak dan, 180 III | njo! Ni posebnega zdravja in hitre jeze je tudi." ~"Kar 181 III | se lahno odprla; gospodar in gospodinja pa sta utihnila. 182 III | katero je osrečil Bog zemljo in moške na nji! Visoka je 183 III | pristopila k mizi, sedla na stol in odvezala ruto pod obrazom, 184 III | zibati pred tvojim duhom! In res, v Bologni je bilo, 185 III | svetila po temnih stopnicah, in vzeli smo tudi "hlapca" 186 III | zglavjem, pa je zrlo resno in skrbno veliko božje oko, 187 III | napolnil pljuča kakor voljno in rahlo laško olje. ~Zatisnil 188 III | monštrance z belo hostijo in spremljali so jih orjaški 189 III | spremljali so jih orjaški grozdi, in tako v tako živih bojah, 190 III | bistri Hotoveljščici! Janez in Štefan, kdo vaju danes še 191 III | poljanski cerkvi. Janez in Štefan Šubic pa sta legla 192 III | sta legla v zemljo, tiho in ponižno, kakor sta svoj 193 III | živela, samouka slikarja in kiparja. Bila sta plemenita 194 III | kakor sta izšolala v potu in trudu svoje sinove! ~Na 195 III | prvo noč na Jelovem brdu, in spomin nanje je pomnožil 196 IV | že stala skleda na mizi in kmalu je bila zbrana okrog 197 IV | zakuhana moka - je izginila, in prav milo se mi je storilo, 198 IV | pa smo tudi drugače rasli in dorasli kot zeleni današnji 199 IV | nikdar lenariti o počitnicah in koso sem bolje poznal nego 200 IV | Kosil sem, vozil sem samotež in, kadar so izostali gnojarji, 201 IV | kruh pridobivali. Konjiči in voliči, ki so se od tedaj 202 IV | od tedaj močno zaredili in pomnožili, so tudi gnojarje 203 IV | Martinovega sela prihaja tja in tja v hišo. No, ne vem!" ~" 204 IV | tja v hišo. No, ne vem!" ~"In dekle?" ~"Kje naj ve, čemu 205 IV | nama. Otava je lepo kazala in rožice so cvetele po zeleni 206 IV | čer-čer-čer-čeriii". ~Vse to je pila duša in kmalu je odmevala od drobnih 207 IV | hlapec mora kositi naprej, in njegova čast zahteva, da 208 IV | imel z mano lahko opravilo, in zategadelj me je poklical 209 IV | pretakala po mojih udih in nisem se kmalu zbal nasprotnika. ~ 210 IV | trenutkih ni hotela prav peti in ne dajati pokorščine; brisal 211 IV | pokorščine; brisal sem jo s travo in z oslo sem zvonil po nji. ~ 212 IV | plasteh mi je padala trava in duh sveže zemlje je puhtel 213 IV | devetém sta prišli Meta in Liza. ~Izpraznili smo čerfo 214 IV | želodcem ne mogel pokončati, in naj bi šlo za življenje! ~ 215 IV | K meni se je nagnila in šepnila: ~"Pa z mano pojdi! 216 IV | je opazil hlapec Danijel in je pričel nagajati, kakor 217 IV | nagajali, če sta fantič in deklič, ko sta se v dolgih 218 IV | stegnu ter kričal: ~"Mož in žena, ~žlica masla, ~skupaj 219 IV | krave pasla." ~Kaj to maslo in ta krava pomenita, mi še 220 IV | gonil svojo pesem o maslu in kravi. ~"Torej kam?" sem 221 IV | polne hlačice ga je bilo in meso je kar viselo od njega. 222 IV | Meto, se je glasno zasmejal in še bolj glasno zakričal: ~" 223 IV | doživel. Dekle se je pretreslo in sapa je kar zapiskala iz 224 IV | Presečnikova Meta "lisica". In te "lisice" se ni mogla 225 IV | ga objema jutranja zarja? In kedaj se ti Stari vrh najbolj 226 IV | Ali ne tedaj, če okrog in okrog njega žari večerna 227 IV | na svet zarjo, ki ti noč in dan obseva obraz! Ali sedaj 228 IV | hodila že pred petimi leti in že tedaj sta se jih oklenili 229 IV | V nji se zrcalijo jeseni in nekaj drobnih macesnov, 230 IV | tolmune, dokler ni med šumom in penami dosežen globoki dol. 231 IV | Obdajalo ga je gosto jelše in to grmovje je ustvarjalo 232 IV | poskusiti svoje zaspane moči in vzdignil se je v topli zrak. 233 IV | Ali debeloglavec je prežal in takoj ga je pograbil, da 234 IV | glavice, da ne trpe preveč!" ~In ljubljanski kavalir se je 235 IV | naročju, z njo sem dihal in živel! In prav nič se ne 236 IV | njo sem dihal in živel! In prav nič se ne sramujem 237 IV | je gledala plavut iz vode in da so se jasno razločevale 238 IV | se jasno razločevale črne in rdeče pike. Pri tem je Jera 239 IV | včasih je z repkom pomahala in bistri očesci sta se ji 240 IV | tolmunu, ki je bil bolj plitev in katerega so obdajale votle 241 IV | jih je skrilo pod skalo. ~In spet sem nekaj posebnega 242 IV | doživel. Vrgla je ruto z glave in odvezala še tisto, ki jo 243 IV | je potem segla pod skalo, in sicer tako globoko, da ji 244 IV | tako da je imela obe v vodi in pod skalo. Pri tem, ko se 245 IV | dvignila desno svojo nožico. In to precej visoko, da se 246 IV | potegnila roke izpod skale in se vzdignila z zemlje. Bila 247 IV | vodo. Približam se bregu in takoj ga opazim, tistega 248 IV | vlekel se je prav ob tleh in malo, trikotno glavico metal 249 IV | trikotno glavico metal tja in sem. Okrog te trikotne glavice 250 IV | roki je tiščal odprt nož in v zemljo suval ž njim. Nekaj 251 IV | suval ž njim. Nekaj je grčal in nerazumljivo govoril. Pri 252 IV | bi ga zaprli brez litanij in brez žandarjev. Teh se bojim 253 IV | žandarjev. Teh se bojim in nočem, da bi me pred otroki 254 IV | Precej časa. Nato je omahnil in zopet je sekal z nožem po 255 IV | delal, Luka, to je ena; in kazen je že šestnajst let 256 IV | teboj; vest te je razjedala, in to je hujše od ječe. Ali 257 IV | mu, da ti je žal krivice in da naj v božjem imenu pozabi. 258 IV | pozabi. Boš videl, da pozabi, in vse je izravnano." ~Ker 259 IV | sem Meto dotekel. Mogoče in skoraj gotovo je, da jo 260 IV | vedno mu je tičal jok v grlu in čulo se je kakor ihtenje, 261 V | vozilo po slabih potih. Tu in tam smo se morali kar vsi 262 V | zavrtel po bregu. Trpeli smo in trudni smo légali spat! ~ 263 V | Gori. Zjutraj je bila maša in ob desetih tudi. Kdor je 264 V | sta najprej odrinila oče in mati s postavnostjo, ki 265 V | Nato sta odšla Danijel in Liza. Že v veži sta se prepirala, 266 V | v veži sta se prepirala, in ta prepir se je vlekel z 267 V | iz starikastega dekleta in gotovo je tudi, da ga je 268 V | kjer se je nekje -- kamric in čumnat je bilo tam gori 269 V | zavil v oblačilce, času in kraju jako primerno. Posebno 270 V | čepel na glavi obrabljen in zasvaljkan klobuček, in 271 V | in zasvaljkan klobuček, in sicer s krivci, kakor hribolazcu 272 V | jako pametno, jako okusno in predvsem tudi jako praktično 273 V | morda še nikdar nastopila ni in katere velika smešnost prebivalstvu 274 V | bingljajoče moje kratke hlačice in moj od zadaj široki deski 275 V | sklonila, tlesknila z rokami in se nato začela na tak način 276 V | Kdo more s takim hoditi?" ~In zopet se je spustila v smeh. 277 V | hitrici sem se moral preobleči in odložiti hribolazniško svojo 278 V | dobil milost v njenih očeh, in to radi krivcev, ki so bili 279 V | bil ta spaček sam oblekel in napravil. ~Takrat v kmečkih 280 V | ti prihajajo z bluzami, in vrag naj me vzame, če ni 281 V | zadrgnjenih modrcih pa plela žito in korenje! ~Meta te šege ni 282 V | okrog Mete spodnja krila, in kadar je predaleč stopila, 283 V | so se zasvetile nogavice in prikazali se čižemčki, prikladni 284 V | zadnjimi sta prišla Šimen in Luca. Ta je nosila pečo 285 V | stara obleka za stare ženske in že tedaj precèj redka. ~ 286 V | takoj postala radovedna in pritisnila k mestu, kjer 287 V | mestu, kjer sta stala Kalar in Skalar. Luca je v strahu 288 V | mir!" ~Oni pa je razločno in glasno spregovoril: ~"Krivico 289 V | Krivico sem ti delal in sedaj mi v imenu svete Trojice 290 V | imenu svete Trojice odpusti in pozabi!" ~Šimnu se je povesila 291 V | Šimnu se je povesila čeljust in lovil je Kalarjevo roko: ~" 292 V | Množica je napravila prostor in roko v roki sta prekoračila 293 V | A bila je manj ginljiva in zame nečastna. ~Gorska cerkev 294 V | letih vrhunec mojim željam. In res, ko sem dobil prve hlačice, 295 V | imela. Veroval sem v nebesa in mislil sem, da sem tisti 296 V | konja proti velikemu zmaju. In ta zmaj -- prava peklenska 297 V | okno iz rumenega stekla in, kadar je sonce zasijalo, 298 V | božjem hramu kadila vonjava in so na koru zapele pevke, 299 V | prebiva v naši sredi Bog in da bo njegova mati zdaj 300 V | da bo njegova mati zdaj in zdaj stopila s trona, ki 301 V | reševal sv. Jurij svojo devico in na čeladi je še vedno nosil 302 V | oltarja so se kadile vonjave in na koru je pela Žganjarjeva 303 V | videl, da je slabo slikan, in devica, katero je reševal, 304 V | je bila slabo izrezljana in prekričeče z barvami prevlečena. 305 V | govoriti preprosto, naravno in lahko umljivo. Politika 306 V | izženemo iz nje sovraštvo, in da si človek prisluži najlepši 307 V | zbrani srenji pred duhom, in src se je polastilo globoko 308 V | takoj ponovil pred oltarjem in potlej v sredi: v hipu je 309 V | da je odmevalo od Blegoša in Mladega vrha. Pri Veharju 310 V | Veharju se je že sekalo in pri štantih je bilo že precèj 311 V | gostilno", kjer si dobil juhe in kruha. Kdor ni imel sredstev, 312 V | na Malenškem vrhu boljšo in dražjo gostilno, je ostal 313 V | mežnarju sta sedela Šimen in Luca. Med njima je stala 314 V | Med njima je stala široka in globoka posoda z juho, to 315 V | izpraznila. ~Luca me je zagledala in opazil sem takoj, da je 316 V | Sreča današnjega dne je nji in Šimnu sijala raz obraz. 317 V | od vas gosposkih žensk, in naj ste zavite v svilo in 318 V | in naj ste zavite v svilo in žamet! ~Slovenska kmetica, 319 V | Podobna si muli, ki ogarana in odrgnjena vozari po andaluškem 320 V | vendar zasluga, da je tlačena in raztrgana slovenska domovina 321 V | ki spiš navadno na slami in pod raztrgano odejo ter 322 V | odejo ter ješ, kar možu in otroku ostane! - ~V bližini 323 V | bližini sta čakali Meta in Liza. ~"Ali boš nama kaj 324 V | tam prihajajo Posavčevi." ~In res so prihajali Posavčevi 325 V | je nekaj za Meto gledal in lazil. Imenitni razsajavci 326 V | Imenitni razsajavci po shodih in pivnicah, za tepež pa, kakor 327 V | kruhka" konje, peteline in velika srca. Največje tako 328 V | tako srce je ležalo v sredi in z umetnim cvetjem je bilo 329 V | umetnim cvetjem je bilo čez in čez prepreženo, da se je 330 V | potem še drugih slaščic. Tu in tam smo se smejali nad napisi, 331 V | ki niso bili ravno okusni in tudi ne priporočljivi. Bili 332 V | Meti s cvetočega obraza in ustni sta ji bili beli kot 333 V | se zasmeje Urbel. "Tebi in lisici, ki lazi s teboj! 334 V | pozvonil, da je tlesknilo in da sem kar videl, kako so 335 V | lovila svoje kamižolice in lovila z roko tudi po travi, 336 V | je medtem izvil iz desák in količev, popadel klobuček 337 V | količev, popadel klobuček in kamižolico ter jo med krohotom 338 V | iuris -- strokovnjak zasebne in cerkvene pravice se je stepel 339 V | me je kar mraz preletaval in sram me je bilo, da si nikomur 340 V | nasproti največje občudovanje in vsa srečna je vzdihnila: ~" 341 V | mi ni dalo novega poguma in še vedno hudo potrt sem 342 V | Drugega biti ne more." In dodal sem: "Če mene vzameš, 343 V | V stran je obrnila obraz in ničesar ni več govorila. - ~ 344 V | gimnazije. Bil je močan in na svojo moč ošaben. Ta 345 V | minila, ko je že mašo bral in kaplanil v Poljanah. K Sovri 346 V | postavila na cesto pred Vidmom in tekmovala, kdo dalje vrže. 347 V | tekmovala, kdo dalje vrže. In ploščasti kamnički so žvižgali 348 V | da plesice silijo k plesu in da se dajo plesalci prositi. 349 V | nasloniti, ali kmalu se je vdala in slonela mi je na prsih, 350 V | mati Barba je bila srečna in z velikim dopadenjem je 351 V | so rože cvetele po obrazu in po vratu, posebno kadar 352 V | plesu je Boštjan plačal in odšli smo. Na poti proti 353 V | nadam, katere je trezni in razsodni mož morda gojil 354 V | ob moji strani ter zopet in zopet hitela: "Hudo je bilo 355 V | nad to kos belega papirja, in na tem papirju je ležalo 356 VI | obdelovali, da se je kadilo plev in prahu. Šest nas je mlatilo; 357 VI | Pšenica je bila bogata in debelega zrna. Velnik je 358 VI | debelega zrna. Velnik je pel in v velikih vrečah smo odnašali 359 VI | polnili predali gospodarju in družini v veselje. ~Na soboto 360 VI | ponehalo kričanje otrok in vsa vas se je zavila v skrivnostno 361 VI | so Luco. Oslabela je bila in smrt je hodila okrog koče. 362 VI | prizanesla, da je okrevala in da ji ni bilo treba umreti. 363 VI | gospod Jakob zame pismo in da ni mogel čakati, ker 364 VI | bil tak bahač posestnik in oštir Fortuna, ki si je 365 VI | dve leti pri nunah v Loki in je od tam prinesla nazaj 366 VI | vsakemu kaj, kdor pride k nam, in naj je še tak gospod!" ~ 367 VI | gostilne. Sam sodnik to pravi, in ta pride daleč po svetu. 368 VI | leto nese oče v hranilnico in vsak otrok ima že svojo 369 VI | lahko! So že vprašali, ta in oni! Seve, kar tako pa tudi 370 VI | me prav nič ne skrbelo, in gotovo je, da bi se vedela 371 VI | kdaj so se odprla vrata, in vendar je pri vratih stala 372 VI | pri vratih stala moja Meta in zelo strupeno je zrla izpod 373 VI | Oglasila se je kratko in ostro: ~"Mati pravi, da 374 VI | odgovora ni dala. Odšla je in, če me uho ni motilo, je 375 VI | čakamo! Večerja že stoji in zavoljo tebe bom lačna in 376 VI | in zavoljo tebe bom lačna in bo družina slabo jedla. 377 VI | gospodični Katinki - "postopaš in do Presečnikovih, ki smo 378 VI | več ne najdeš! Sram me je! In če češ vedeti, ti povem: 379 VI | povem: tekoj se sramujem in za tebe! Dobro, da oče še 380 VI | huda!" ~Lilo je naprej, in rečem, da ne v posebno izbranih 381 VI | moram v kratkem v Ljubljano in da je dosti dela v pisarni." ~" 382 VI | je prignala do Presečnika in v jezi sva stopila v hišo. ~ 383 VI | obraza. Imeli smo "raševino" in največja skleda je bila 384 VI | Imenitna ta jed -- moka in pšeno, gosto skuhano - je 385 VI | gospodinja celo ponev masti in ocvirkov. Iz te jame se 386 VI | volji. Nikogar ni pogledala in z nikomer ni spregovorila. 387 VI | lovila Liza vodo v škaf, in takrat me je prešinila sladka 388 VI | bolehate vse ženske, kmetice in gospe! Zatorej sem si bil 389 VI | prišel danes prvič na vas in da bo velik čudež, če me 390 VI | svoj dom, sva se skopala in oprala prah z glave in života. 391 VI | skopala in oprala prah z glave in života. Voda je kar rezala. 392 VI | jasno, vendar je luna tu in tam pogledala izmed oblakov. 393 VI | je slonela lestva, lahka in pripravna. Tiho in previdno 394 VI | lahka in pripravna. Tiho in previdno sem jo zanesel 395 VI | izbi, kjer sta spali Meta in Liza. Prezrl pa sem pri 396 VI | čarobna tajnost v krajini in v zraku nad njo, govoriti 397 VI | govoriti s svojim dekletom in govoriti o ljubezni, to 398 VI | o ljubezni govoričijo! In Bog mi je priča, da največkrat 399 VI | lestvi sem splezal do okna in lahno potrkal na steklo. " 400 VI | sem se bil zmotil v oknu in potrkal pri Lizi. Zopet 401 VI | Dotaknil sem se mehkih prstov in napraviti sem hotel majhen 402 VI | usta -- pograbil lestvo in jo brez vsakega šuma odnesel 403 VI | skrivnosten smeh z obraza, in Meta je kot v sanjah hodila 404 VI | parkrat zasačil, kako me je tu in tam prav pomenljivo pogledala. 405 VI | mimo hleva, kjer sta Liza in Danijel živino napajala. 406 VI | Danijel: "Ti si pa star borež, in čudno bi ne bilo, če bi 407 VI | pri Presečnikovih svatba, in plesali bomo, da bo groza! 408 VII | VII. ~Čas je tekel in prišli smo globoko v kozoprsk. 409 VII | s katero se klesti resje in druga goščav po gozdu. Neprijetno 410 VII | kosišče ti je prekratko in kosir tudi vedno odnehava, 411 VII | Tudi listje smo grabili, in to je že lažje delo. Grabijo 412 VII | lažje delo. Grabijo moški in ženske, zatorej je obilo 413 VII | pa ti delata lešnikarica in carovec, sedeča v bližini 414 VII | jo pa s krivačem klestil in obsekaval uspešneje od Danijela, 415 VII | je najrajši dosti govoril in malo delal. ~Tako je tekel 416 VII | delal. ~Tako je tekel čas in že so lešniki dozorevali. 417 VII | dne bolj rumena postajala in, če si sad iz nje vzel, 418 VII | nje vzel, je bil sajast in rjav. Prihajala so pisma 419 VII | rjav. Prihajala so pisma in nič več nisem mogel odlašati 420 VII | že tičal na Jelovem brdu in delo me je obsekalo, kakor 421 VII | smrekovem gozdu; bil sem tenak in vitek, da sem lahko lazil 422 VII | Meti se je povesila šobica in prav nič prijazno ni pogledala 423 VII | nositi, ker je bilo grdo in smešno. ~Hodila sva po lepih 424 VII | kateri dobi več lešnikov in kateri večjo kobulico. Zmagala 425 VII | imela oko kakor veverica in tudi ne manjše spretnosti 426 VII | ostalo, tako da je potrla in pozobala še zadnji ostanek, 427 VII | poiskala najprej po vsej Selški in Poljanski dolini siloviti 428 VII | imenitno svojo vodo hladi in krepi potnike na Blegoš. 429 VII | Napolnila sva steklenico, in povedati moram, da je bila 430 VII | povsod zeleno bukovje, jelke in smreke. Vmes pri tleh so 431 VII | so čokali po deblih gor in dol. Če sta se srečala z 432 VII | ljubezni ter ji na dolgo in široko razložiti, da mora 433 VII | da mora postati moja žena in da jo bom dal v mesto, kjer 434 VII | mesto, kjer se nauči kuhanja in nemške govorice. Kakor vidite, 435 VII | nisem zavedal - ponesrečen in neporabljiv. Planinsko to 436 VII | neusmiljeni ta načrt v glavi in le na priliko sem čakal, 437 VII | do Ajdove rebri. Na desno in levo je bil gozd izsekan. 438 VII | ker jih zobljejo ptice in kače; pa se je Meti vendar 439 VII | Porezen v svoji dolgočasnosti in odkrila se nama je Črna 440 VII | Malem Blegošu so bile suhe in tudi ovac ni bilo, ki se 441 VII | Zdihovala je, no, pa sva sedla in počivala. Po odpočitku sva 442 VII | polagoma lezla navzgor, in sicer po stezah, katerih 443 VII | gorami naš Blegoš ni velikan! In ne obdaja ga veličastnost, 444 VII | katera obdaja naše snežnike in katere je že nekoliko deležen 445 VII | snega, ne neplodnih mlevov in ne divjih prepadov. Ali 446 VII | sicer ni bilo prav jasno in sapa je podila oblake nad 447 VII | hiteli proti jugu. Gorenjski in kamniški snežniki so se 448 VII | moral našteti vse bele očake in navesti njihova imena. Odprl 449 VII | stanuješ." Zamislila se je in pri tem se je morda zavedala, 450 VII | breg sva torej prehodila in preiskala. ~Hudičel je bilo 451 VII | še nekaj staknila v travi in Meta je vse skupaj obdržala 452 VII | stališča tistih vedno lačnih in vedno žejnih hribolazcev, 453 VII | kruha, nekaj suhih češpelj in nekaj orehov. Prinesla je 454 VII | vodo pa sva pila iz ene in iste "repuljice", in kakor 455 VII | ene in iste "repuljice", in kakor zaljubljen dijak sem 456 VII | jo je moč gorskega zraka in oči so ji skupaj lezle. 457 VII | vzglavje, nakar je legla in takoj zaspala. Nad nama 458 VII | tako da je deklica lahko in dobro spala. Z obrazom je 459 VII | bila proti meni obrnjena in mirno je sopla. Spanje pa 460 VII | bila skupaj dan za dnevom in pravi čudež je bil, če me 461 VII | čisto pozabiti svojih let in da sem se obnašal kakor 462 VII | mladosti ležala pred mano in ko je v spanju še celo nekaj 463 VII | tako rade lezejo naše gospe in gospodične! In kak bi bil 464 VII | naše gospe in gospodične! In kak bi bil ta obrazek, če 465 VII | kar je vrhunec neokusnosti in kar, častite dame, pametnega 466 VII | leto, jo pograbi jetika in jaz naj postanem njen morilec! 467 VII | trpečo dušo. Tudi je še mlada in še precej otročja! Ko stopi 468 VII | da to, kar je vezalo mene in njo, ni bila prava ljubezen. 469 VII | srce, pa bode nesrečna ona in nesrečen postanem tudi jaz, 470 VII | se mi je oglašati pamet in, ker se vendar nisem hotel 471 VII | čas naj se deklica razvije in morda se kmalu zave, da 472 VII | Neprestano jih je upirala name in dozdevalo se mi je, da sipajo 473 VII | sipajo iz njih žarki ljubezni in sreče. Ali vendar hočem 474 VII | Sonce je še visoko stalo in skoraj ni bilo še čuti živali 475 VII | spuščala od debla do debla. Tu in tam je zabučal z drevesa 476 VII | štiri smreke v štirikotu in do trideset korakov druga 477 VII | Meta se je bila odpočila in zatorej se je je polastila 478 VII | Že je tičala za smreko in govorila mi je, da naj se 479 VII | žiberdaj" zame dobljen. In res sem jo ujel. Nosila 480 VII | dotaknil na nepoklicanem mestu in morda še prehudo. Vsa trda 481 VII | prehudo. Vsa trda je postala in ihte je zastokala: "To pa 482 VII | spregovorila besedice. Samo sedaj in sedaj me je premerila s 483 VII | Luco. Imela je koš ob rami in srp v roki. ~"No, Luca, 484 VII | se ji je še vedno poznala in bila je kakor suh list, 485 VII | V Kalarjevo dolino grem in požela bom ,vranje noge'. 486 VII | Obraz se ji je pričel žareti in nekako slovesno je pričela 487 VIII| parkrat pripetilo: Liza in Danijel sta se sprla. Pred 488 VIII| dekleta ni padel ni eden, in najsi je bilo še tako sitno! ~ 489 VIII| reče!" ~Škripal je z zobmi in srdito stezal roke kvišku. 490 VIII| ter padel po tleh. Žlice in kuhalnice so letele na vse 491 VIII| od mize, pobrala žlicnik in kar se je bilo iz njega 492 VIII| je bil oče izgovoril strm in malo rodoviten breg, bratje 493 VIII| hodil na Tolminsko po nože in nožičke, če je dobil kako 494 VIII| Presečnikovim je zahajal in umelo se je, da mora sesti 495 VIII| je, da mora sesti za mizo in jesti. Prihajal ni samo 496 VIII| ker je bil visok kot hrast in širok kot hiša -- in veliko 497 VIII| hrast in širok kot hiša -- in veliko delala. Tudi otrók 498 VIII| Presečnikovi dekli te hruške in upal je, da ji polagoma 499 VIII| Danijel grdo jezo na Anžona in tudi ta večer je prišel 500 VIII| imel njivo, kočo, "hlev in kravšeta". ~Ko se je Liza