| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] sanjah 2 sanjalo 1 sapa 5 se 708 sebe 5 sebi 18 seboj 9 | Frequency [« »] ----- 1698 je 710 in 708 se 527 v 515 da 381 na | Ivan Tavcar Cvetje v jeseni IntraText - Concordances se |
Part
1 Inc | trepeta~ še moč spominjati se zornih prejšnjih dni!~Sedeli 2 Inc | Kakor trije čmrljčki so se dvignile ter brenčale okrog 3 Inc | ljubezni vzela?" ~Polastila se me je hudobija: "Moje mnenje 4 Inc | Na Kamniških planinah se je pričela megla kaditi 5 Inc | kaditi izza vrhov. ~"Vreme se spremeni," sem pripomnil, 6 Inc | ljubezen prav važno blago, ki se za visoko ceno prodaja, 7 Inc | Hudobnež!" ~Posadil sem se na konja: "Kaj veste ve 8 Inc | podsuje, ki te stolče, da se od nje nikdar več ne oddahneš, 9 Inc | Grenko-zasmehljivo so se smejale. ~"Zasmehujte me, 10 Inc | svoje može. Pri poslušanju se bodete morda obilo smejale ! 11 I | I. ~Ko se je po travnikih otava kosila -- 12 I | neprijetno v kosteh: spodaj se mi je pričenjalo telo že 13 I | ivje na vejevju. Sicer pa se mi je dobro godilo. Nekaj 14 I | srebrnjake, tako da sta se napolnila dan za dnevom 15 I | svojo starost, zavest, da se staram, prav potlačila in 16 I | ti izpadejo in po členkih se ti nabere apno, da teče 17 I | šaro te odneso v stran! Če se pa ob najzadnjem koncu vprašaš, 18 I | svoji zakonski usodi. Ker se je sam ženil, je bil tiste 19 I | si na njivi, za katerega se nihče ne briga! Čisto tako 20 I | ženo in otroke. -- Oženi se vendar!" ~Kar videl sem, 21 I | osemintrideset let. ~Tedaj se mi je poželelo po gospe 22 I | kaka skrb ali otožnost, sem se zatekel k tej svoji prijateljici, 23 I | Helena vzor ženske, katera se ni dotikala prahu tega sveta. 24 I | Helena že omožila, in nikjer se ni opažalo, da bi se bila 25 I | nikjer se ni opažalo, da bi se bila pri tem kaj trudila 26 I | pri tem kaj trudila ali pa se celo posnemala sv. Petra, 27 I | španski Sevilji. Samo ob sebi se ume, da je bila vzorno odgojena, 28 I | odgojena, in lepota na njej se je že razvijala, tako da 29 I | snubač lahko živel v nadi, da se mu s tako nevesto razcvete 30 I | učitelja do učitelja - učila se je nebroj modernih jezikov -- 31 I | Bila je splošna sodba, da se bo kakor sestra lahko in 32 I | počivala z belima rokama ter se zagledala v drevesa Lat-termannovega 33 I | Lat-termannovega drevoreda, na katerega se je nudil lep pogled iz okusnega 34 I | francosko. ~Kako okusno se je bila napravila ta zelenjava! 35 I | pol ure na sprehod, a da se ima potem zanesljivo in 36 I | gotovo zopet domov, kakor se ji je zapovedalo. ~"Kako 37 I | to grmičevje rase, mi pa se staramo in življenje nam 38 I | more biti govora. Končno pa se je zagledala v strop in 39 I | Do kler sem bila sama, se je dalo to še urediti; sedaj 40 I | gospod doktor?" ~"Čutim se vendar starega!" ~Zavrnila 41 I | Kako naj živim?" ~Čutil sem se v resnici nesrečnega. Gospe 42 I | nesrečnega. Gospe Heleni pa se je razširil čaroben smehljaj 43 I | po licu in šepnila je: "Se da tudi drugače urediti." ~ 44 I | prepustila občutkom, ki so se kar usuli name. Kaj mi je 45 I | vrata? Njena beseda, da se da stvar tudi drugače urediti, 46 I | klink! klink!". Elvirica se je točno vrnila domov in 47 I | igrala na klavir. ~V hipu se mi je odprl pogled na Galilejsko 48 I | nikdar Ijubezniv. ~"Kaj se potikaš po tlaku?" je zakričal 49 I | Vraga si bolan! Delaš, če se tisto pravdno pisarjenje 50 I | polenaril si dušo, in rediš se, kakor da je mast glavni 51 I | Poslušaj moj svet: ~Sedaj, ko se otava kosi, odrini v kako 52 I | Lazi po skalah! Pridruži se koscem! Hodi, hodi in delaj ! 53 I | življenje dar božji in da se zgolj le tepci dolgočasijo 54 I | Nato je odrinil. ~Meni se je tedaj prikazalo pred 55 I | Boštjan slabe volje, ker se za sorodstvo premalo brigam: " 56 I | Barba že težko čaka. In Meta se je razrastla, da jo komaj 57 I | Meta pa njegova hči. Ta se je "razrastla". No! No! ~ 58 II | segajoče srajce in, kjer smo se igrali, je bilo videti iz 59 II | videti iz dalje, kakor bi se na kupu valjale umazane 60 II | Če je sneg zapadel, so se valjale te vreče bose po 61 II | skupaj zrastli in eno smo se čutili z njo! Zatorej me 62 II | ni pozabljen in spominjam se vsakega kraja, kamor je 63 II | telesu pa je, kakor bi se kopalo v bistri in okrepčevalni 64 II | je že bilo zanjo. Meni pa se je vendar zdelo, da je le 65 II | Koprivnik, izza katerega se tako radi privlečejo črni 66 II | poti v šumeče resje ter se zagledati v plešasti Blegoš, 67 II | kupu nesreče, in meni sta se videla kakor omlačena dva 68 II | šestnajst let bil notri, se ga komaj nagleda." ~Zagledal 69 II | komaj nagleda." ~Zagledal se je v goro. Pričelo se mi 70 II | Zagledal se je v goro. Pričelo se mi je svitati, kdo bi bil 71 II | o tem govorilo, kako sta se kočar Skalar in gruntar 72 II | jutro voščiti". Temno sem se spomnil, kako se je govorilo, 73 II | Temno sem se spomnil, kako se je govorilo, da sta se v 74 II | kako se je govorilo, da sta se v nekem robovju na Blegošu 75 II | robovju na Blegošu srečala, se spopadla in da se je pri 76 II | srečala, se spopadla in da se je pri tem Kalar do smrti 77 II | dolga razprava in -- če sem se prav spominjal -- je bil 78 II | Starega vrha. Posušil sem se kot kopriva -- ej, huda 79 II | ter pokazal na kraj, kjer se je iz zelenega bukovja kazal 80 II | Ker pa je bilo deževalo, se mu je spodrsnilo. Truplo 81 II | kakor je Bog v nebesih: jaz se ga z roko nisem dotaknil! 82 II | ponehala, in kmalu doživimo, da se bodo dekleta iz različnih 83 II | med seboj vikala! ~Pa Luca se predolgo časa vendarle ni 84 II | soncem. V teku tega trpljenja se je je oprijela bolezen, 85 II | odloga kakor nihalo premikala se od leve na desno in od desne 86 II | postal. ~"Lemojte" -- pa se je takoj popravila -- "lemoj, 87 II | bi jo bila spravila, kot se spodobi človeku. Zvečer, 88 II | spodobi človeku. Zvečer, ko se je luna prikazala za Goro, 89 II | mene skoči na pot. Prav nič se ni bal mojega mrtvega otroka. 90 II | mrtvega otroka. Sredi pota se usede, prav čudno maha z 91 II | mi je pripovedovala, kako se je vozila na Dunaj, kako 92 II | Obleko sem mu kupila, da se je napravil, kakor vidiš," 93 II | bi morda ne kazalo, da bi se danes domov vračala. ~Pa 94 II | sme v vas. ~Približali smo se prvim hišam. ~Čuli smo vpitje 95 II | vihteli kole in vile. Razlegal se je krik: "Živ ne bo prišel 96 II | podrti koči, in še iz dalje se je čul stepeni in jokajoči 97 III | gnoja, a vzlic temu sta se povsod kazala snaga in red. 98 III | vodovod. ~Pri tej hiši si se takoj čutil domačega, ker 99 III | ustvarjalo kaj nesoglasja. Vse se je strinjalo in ujemalo. ~ 100 III | stopil v vežo. ~Dolga ta veža se je končala v mogočno kuhinjo, 101 III | ta obok bil poln mesa, ki se je ondi sušilo, je človeku 102 III | južnem vremenu kapalo ter se svetlo nabiralo na tlaku. 103 III | nabiralo na tlaku. Nad tem se tiste dni še nikdo ni spotikal; 104 III | tema, samo od ognjišča sem se je svetilo. Tam se je togotila 105 III | ognjišča sem se je svetilo. Tam se je togotila ženska, da niso 106 III | gospodarju služila, štela se, da sta nekako zaročena 107 III | sta nekako zaročena in da se vzameta, kadar si dosti 108 III | res je ona varčevala, kar se je le dalo, a Danijel -- 109 III | brez viharjev: prav rado se je bliskalo in včasih je 110 III | nogo krajšo od leve, ker se je sploh pri vsakem Trzačanu -- 111 III | kaka telesna hiba. Kmalu se je prigugal nazaj in nosil 112 III | sumljivo izgovoril, tako da se je lahko čulo za "Liziko" 113 III | mizo. Kar čutil sem, kako se je v njem vse vnelo od veselja, 114 III | izhajalo prejkone tudi ime. Če se je v kaki gostilni nabirala 115 III | zagazilo v pozabo - kateremu se je videlo, da prihaja iz 116 III | v obraz povedal, tako da se je zadovoljno zasmejala. 117 III | nabrane srajčnike! ~Menili smo se o letini, o živini in o 118 III | nekaj tednov, razžarilo se je obema lice. Prepričan 119 III | Prepričan sem bil, da sta se tega v resnici veselila. 120 III | resnici veselila. Pri tem se ni predla nikaka pretirana 121 III | pretirana govorica, kaj naj se mi daje jesti, kako naj 122 III | mi daje jesti, kako naj se z mano počenja in o drugih 123 III | drugih takih sitnostih. Umelo se je na obeh straneh, da bom 124 III | pride med svoje. ~Stemnilo se je. Posli so pričeli cepati 125 III | hitela po večerjo. ~Najprej se je pred nas postavila velika 126 III | celega krompirja, iz katere se je mogočno kadilo. Mati 127 III | samo štrukljev!" ~Pa hlapče se ni dosti brigalo za to karanje. 128 III | to k sebi potegnil, režeč se: ~"Da ne bo mati mislila, 129 III | prilomil v vojaški službi. ~Ko se je sok na mizo postavil, 130 III | kaj!" je prosila Liza, ki se očividno z Danijelom še 131 III | Veliko ti lahko povem," se je odrezal Jakopin. "Najlepše, 132 III | nepokorščine izkazal. Po ulicah smo se gnetli in ti vragi so s 133 III | vendar nazaj streljali?" se je vmešal Danijel. ~Jakopin 134 III | in na nas je streljal, da se je vse kadilo okrog njega. 135 III | Mantova?" vpraša Liza. ~Takrat se je Jakopin repenčil, kakor 136 III | Jakopin repenčil, kakor se repenči petelin na gnoju. ~" 137 III | boser." ~Ta "greze boser" se mi je zagrizel v uho tako, 138 III | zadržati smeha. ~"Le smejaj se," se je zatogotil Jakopin, " 139 III | smeha. ~"Le smejaj se," se je zatogotil Jakopin, "dobro 140 III | zadovoljno. ~Hišna vrata so se lahno odprla; gospodar in 141 III | Nekaj časa je obstala, nato se je približala peči, da je 142 III | obraz? To je ravno: ne dá se popisati! Pogledal sem jo, 143 III | ta obraz, nebeški Rafael, se je moral nekdaj že zibati 144 III | prvi hip preplašila, pa se je hitro ojačila. Meni nič, 145 III | gorenjo hišo. Lojena sveča se je prižgala, da nam je svetila 146 III | malana". Na vsaki steni se je videla zlata monštranca 147 III | njej brez težave vežbala se cela stotnija. Sivo-rdeče-belo 148 III | Zatisnil sem oči: okrog mene so se sukale zlate monštrance 149 III | Imeni slavnih sinov zadnjega se bleščita s kamnite plošče 150 III | bi bila umetnika, da sta se tako izšolala, kakor sta 151 IV | klic: "Vstati je čas!" Dan se je komaj delal, ko sem že 152 IV | maslovnik -- nemogoča beseda! Pa se je vendar dostikrat spominjam, 153 IV | je izginila, in prav milo se mi je storilo, ko sem zadnjič 154 IV | namolzenega mleka. Porogljivo se je zasmejala: "Hek!" ~Ali 155 IV | Konjiči in voliči, ki so se od tedaj močno zaredili 156 IV | mimogrede: ~"Kaj pa Meta? Ali se snubači že oglašajo?" ~" 157 IV | nepopisno svojo milobo. Širno se je razprostiral travnik 158 IV | cvetele po zeleni tratini, ki se je vlekla skoraj tja do 159 IV | srebrnih kapljah. Oglašale so se ptice, predvsem strnad, 160 IV | drobnih glasov. ~Postavili smo se v vrsto. Kakih deset korakov 161 IV | Kakih deset korakov od mene se je oglasil Danijel odločno 162 IV | odločno zaničljivo: ~"Ali se poskusiva?" ~"Se pa!" odgovorim 163 IV | Ali se poskusiva?" ~"Se pa!" odgovorim brez odloga. ~ 164 IV | kakor sem danes; žilava moč se je pretakala po mojih udih 165 IV | pretakala po mojih udih in nisem se kmalu zbal nasprotnika. ~ 166 IV | oslo sem zvonil po nji. ~Že se je zaveselil Danijel: ~" 167 IV | nisi od fare!" ~Prezgodaj se je veselil poštenjak. Kmalu 168 IV | pravi." ~"Ne grem!" ~K meni se je nagnila in šepnila: ~" 169 IV | fantič in deklič, ko sta se v dolgih srajčicalh okrog 170 IV | še danes ni jasno. ~Meta se je ponosno ozrla proti hlapčetu 171 IV | siknila: "Švedra!" ~Ta pa se je še vedno krohotal ter 172 IV | Komaj je ugledal Meto, se je glasno zasmejal in še 173 IV | sem nekaj doživel. Dekle se je pretreslo in sapa je 174 IV | ga ni bilo človeka, da bi se mu ne bilo pridelo kako 175 IV | lisica". In te "lisice" se ni mogla otresti, ker je 176 IV | jutranja zarja? In kedaj se ti Stari vrh najbolj dopade? 177 IV | žari večerna zora? Ti pa se huduješ, da si prinesla 178 IV | nespametna?" ~Takrat sva se spustila s pota nizdol na 179 IV | nizdol na senožeti, katere se po bregovih spuščajo do 180 IV | petimi leti in že tedaj sta se jih oklenili najini srci. ~ 181 IV | mogočnem tolmunu. V nji se zrcalijo jeseni in nekaj 182 IV | majhne, šumeče slapove, ki se zopet nabero v tolmune, 183 IV | ponižno spregovorila: ~"Ne bom se več jezila!" ~Prišla sva 184 IV | nekako lopo. V to lopo sva se podala ter sedla na mehko 185 IV | zaspane moči in vzdignil se je v topli zrak. Ali debeloglavec 186 IV | takoj ga je pograbil, da so se bele peruti v koscih usule 187 IV | peruti so padale v vodo, kjer se je takoj začulo posebno 188 IV | posebno pljuskanje. "Jera se oglaša." ~Pristopila je 189 IV | izpod skale, okrog katere so se nabirale pene, priplavala 190 IV | In ljubljanski kavalir se je plazil po bregu ter pokorno 191 IV | dihal in živel! In prav nič se ne sramujem povedati vam, 192 IV | sramujem povedati vam, da se mi se danes sanja v dolgi 193 IV | sramujem povedati vam, da se mi se danes sanja v dolgi noči, 194 IV | posebej spustilo v vodo. Ondi se je Jera gostila. Postavila 195 IV | Jera gostila. Postavila se je bila ob strani tik curka; 196 IV | jutro; šele za sedemnajsto se ni več zmenila, tako da 197 IV | kjer je obstala. Držala se je prav pri vršini, da ji 198 IV | plavut iz vode in da so se jasno razločevale črne in 199 IV | pomahala in bistri očesci sta se ji svetili kot iskri. ~Ko 200 IV | takoj zbežala. Polagoma se je potapljala, zmeraj niže, 201 IV | vzelo mojemu očesu. "Tebe se je zbala! Sedaj jih pa nekaj 202 IV | votle skaline, pod katerimi se ribe rade skrivajo. Ko sva 203 IV | skrivajo. Ko sva pristopila, se je potegnil temen oblak: 204 IV | potegnil temen oblak: toliko se jih je skrilo pod skalo. ~ 205 IV | imela okrog vrata. Pri tem se je sramežljivo obrnila v 206 IV | oziru zadoščeno. Obrnila se je k meni, kot bi imela 207 IV | strokovnjak v tem -- ve tudi, kako se polasti lovca zadovoljstvo, 208 IV | in pod skalo. Pri tem, ko se je tako pehala za ribo, 209 IV | In to precej visoko, da se je pokazala mečica, kakor 210 IV | izklesana! Bil je pogled, da bi se ga bili sami bogovi razveselili! 211 IV | deviško-nedolžni nožici, ki se mi je takrat odkrila! ~Ali 212 IV | potegnila roke izpod skale in se vzdignila z zemlje. Bila 213 IV | Bila je tako ostrašena, da se ni mogla z mesta ganiti. ~" 214 IV | kazala v vodo. Približam se bregu in takoj ga opazim, 215 IV | z roko". Po belem pesku se je bil priklatil od onega 216 IV | priklatil od onega brega, vlekel se je prav ob tleh in malo, 217 IV | litanij in brez žandarjev. Teh se bojim in nočem, da bi me 218 IV | sekal z nožem po zemlji. Ko se je umiril, mu rečem: ~"Poslušaj 219 IV | tičal jok v grlu in čulo se je kakor ihtenje, ko se 220 IV | se je kakor ihtenje, ko se je drl: ~"Lisica! hoha! 221 IV | Lisica! hoha! lisica!" ~Meta se še zmenila ni! ~Z macesna 222 IV | zmenila ni! ~Z macesna pa se je še vedno oglašal strnad: ~" 223 V | jo na voziče, s katerimi se je težko vozilo po slabih 224 V | slabih potih. Tu in tam smo se morali kar vsi podstaviti, 225 V | morali kar vsi podstaviti, da se ni voziček zavrtel po bregu. 226 V | Danijel in Liza. Že v veži sta se prepirala, in ta prepir 227 V | prepirala, in ta prepir se je vlekel z njima, ko sta 228 V | Liza nekaj denarja, Liza pa se je temu z vso odločnostjo 229 V | bodeva skupaj hodila. To pa se je samo ob sebi umelo; nikomur 230 V | samo ob sebi umelo; nikomur se ni čudno zdelo, ne očetu 231 V | biti iz gorenje hiše, kjer se je nekje -- kamric in čumnat 232 V | polno -- oblačila. ~Kar se tiče moje osebe, sem jo 233 V | ničesar potrebnega. Prav nič se mi ni čudno videlo, nasprotno, 234 V | videlo, nasprotno, zdelo se mi je edino pametno, da 235 V | Presečnikovo hišo, kakor bi se odpravljal na Begunjščico 236 V | nagih kolen. Vsi ti krasoti se je pridružil še temen suknjič, 237 V | Kje vendar tičiš?" sem se zajezil. "Na Gori se že , 238 V | sem se zajezil. "Na Gori se že ,ta dolga' zvoni, midva 239 V | ta dolga' zvoni, midva pa se še odpravila nisva." ~"Dosti 240 V | nisva." ~"Dosti je še časa," se je kratko odrezala, "pol 241 V | deski podobni suknjič, pa se je skoraj do tal sklonila, 242 V | sklonila, tlesknila z rokami in se nato začela na tak način 243 V | Kakšen si vendar? Vsa Gora se ti bo smejala! Kdo more 244 V | takim hoditi?" ~In zopet se je spustila v smeh. Nič 245 V | v največji hitrici sem se moral preobleči in odložiti 246 V | ne morem zamolčati, kako se je bil ta spaček sam oblekel 247 V | zoprna gospoščina, s katero se danes pačijo naša dekleta. 248 V | pačijo naša dekleta. Če se v Poljanah postaviš na brv 249 V | ženski strani. Na nogah, ki se včasih merijo z velikostjo 250 V | merijo z velikostjo čolna, pa se blesté beli ali še celo 251 V | bilo treba gledati, kako se deklice trudijo, da postanejo 252 V | ni poznala. A vzlic temu se je bila napravila, kot je 253 V | kamrikasto krilce, na katerem sta se počez vlekla dva v zobce 254 V | nabrana rumena trakova, da se je videlo, kadar je korakala, 255 V | kadar je korakala, kakor bi se vili po kamriku dve rumeni 256 V | je zdrsnila na ramena, da se je v vsej krasoti odkrila 257 V | trakom iz črnega žameta, kar se ji je prav čedno podalo, 258 V | pripeta za tilnikom, da se je ondi napravljala ljubka 259 V | vsaka daljša pripomba. Kadar se je prestopala, so završala 260 V | je predaleč stopila, so se zasvetile nogavice in prikazali 261 V | zasvetile nogavice in prikazali se čižemčki, prikladni vsaki 262 V | levo od cerkve. Prodajala se je obleka, ponajveč pa sladke 263 V | sladke reči. Ali pred mašo se še ni kupovalo; še celo 264 V | zasekana ostra sekira. Tu so se sekali štruklji. Če si mehko, 265 V | presekal, bilo je tvoje; če se ni posrečilo, moral si plačati, 266 V | mestih nazaj pripet, da se je kazala rdeča podloga. 267 V | dvoje plahih ščenét sta se približala cerkvenim vratom. 268 V | odstopil od moških, s katerimi se je razgovarjal. Stopil je 269 V | odpusti in pozabi!" ~Šimnu se je povesila čeljust in lovil 270 V | naskokom. Legenda sv. Jurija se je predstavljala torej v 271 V | videti Marijo, kakor bi se kopala v samem zlatu. Po 272 V | Po moji takratni sodbi se sploh ni moglo na svetu 273 V | mašnik v srebrnem plašču, ko se je po božjem hramu kadila 274 V | svojem zlatu. Od oltarja so se kadile vonjave in na koru 275 V | nekdanji občutki? ~Sv. Jurij se mi je videl, da je slabo 276 V | ubil rumeno šipo v oknu, da se je videla luknja, ki je 277 V | Device. Žganjarjeva Urša pa se je včasih bolj drla nego 278 V | nosila. Ker je bil dolg, sem se bal, da mora z glavo vzdigniti 279 V | strešico nad seboj. Ali vse se je uredilo. Gospod Jakob 280 V | lahko umljivo. Politika se takrat še ni mešala v cerkvene 281 V | gospodarstvo zahteva, da se mu njivica boljšaj od leta 282 V | blagor pa zopet zahteva, da se mu boljšaj duša od dne do 283 V | tako čedno razpredel, da se je vse lepo ujemalo. Ko 284 V | pri koncu poudarjal, da se nam duša silno poboljša, 285 V | srenji pred duhom, in src se je polastilo globoko ginjenje. 286 V | strani nekaj viknilo, ta vik se je takoj ponovil pred oltarjem 287 V | Po opravilu sem čakal, da se je cerkvica izpraznila. 288 V | Mladega vrha. Pri Veharju se je že sekalo in pri štantih 289 V | globoka posoda z juho, to se pravi, s kropom, po katerem 290 V | razkošno" živela. Nekaj se je opravičevala, a nisem 291 V | grda, v tistem trenutku se mi je videla lepša od vas 292 V | vedno si v skrbeh, da bi se ne podrl kak vogel hiše, 293 V | pivnice ne znosil, da bi se otroci ne spridili. Malo 294 V | vprašala zadnja sladko. ~"To se ve!" ~Meta pa je nekako 295 V | debele gumbe, kateri so se svetili kot srebro! Trije 296 V | sem kupil vsaki ruto, da se v njo spravi, kar jima nakupim. 297 V | čez in čez prepreženo, da se je vse treslo, če si vzel 298 V | drugih slaščic. Tu in tam smo se smejali nad napisi, ki niso 299 V | sta pila tobak!" ~V meni se je zbudila zver, ki tiči 300 V | tisti dan prebila. Obrnem se ter vprašam srepo, komu 301 V | komu velja to. ~"Komu?" se zasmeje Urbel. "Tebi in 302 V | roko po mojem klobuku. Meni se je ulegla rdeča megla pred 303 V | sem ga usekal po režečem se obrazu, da je v hipu izgubil 304 V | da sem kar videl, kako so se delale bule. Pri tem sta 305 V | proč odletela. Nato sem se vsakega posebej očevljal, 306 V | roko tudi po travi, da bi se ujela, kar se jima je končno 307 V | travi, da bi se ujela, kar se jima je končno posrečilo. 308 V | posrečilo. Potem pa sta se spustila v beg. ~Tudi Urbel 309 V | spustila v beg. ~Tudi Urbel se je medtem izvil iz desák 310 V | v hitrih nogah! ~Zgodilo se je torej ! Doctor utriusque 311 V | zasebne in cerkvene pravice se je stepel pri cerkveni slavnosti 312 V | vzdihnila: ~"Grozno zal se mi zdiš!" ~Žel sem torej 313 V | ali "strašno" vrhunec, ki se sploh doseči dá. ~Prigugal 314 V | sploh doseči dá. ~Prigugal se je tudi Danijel. Z junaškim 315 V | turščico!" ~Tudi Jakopin se je oglasil: ~"Hoj, prav, 316 V | miru puščati." ~Danijel pa se je obrnil še k meni, rekoč: " 317 V | govorila. - ~Pri Posevčniku se nam je pridružil gospod 318 V | omenjal pretepa, pač pa sva se živo spominjala časov, ko 319 V | ploščaste kamniče. Potem sva se postavila na cesto pred 320 V | poda. Koželjevec iz Murave se je poskušal na klarinetu, 321 V | plesice silijo k plesu in da se dajo plesalci prositi. Tako 322 V | prositi. Tako sem opazil, da se Danijel ni hotel prej zasukati, 323 V | Meta, ali greva?" ~Obrnila se je proti Barbi: "Mati?" ~" 324 V | Plesal sem ž njo. Pričetkom se ni hotela k meni nasloniti, 325 V | meni nasloniti, ali kmalu se je vdala in slonela mi je 326 V | v pogorju plesati! Kdaj se plesanja nauči, kje se ga 327 V | Kdaj se plesanja nauči, kje se ga nauči, kdo ve? Pleše 328 V | vrgel tako visok znesek, da se je samo ob sebi umelo, da 329 V | vse polno gledalca. Vsi so se v duhu udeleževali plesa. 330 V | udaril z nogo ob tla, da se je vse zatreslo . ~Po tem 331 VI | bila pod streho. Pričela se je mlatva. Od jutra do večera 332 VI | otepalniki obdelovali, da se je kadilo plev in prahu. 333 VI | vedno "v viži" ostajal, se je Liza prepirala. Pšenica 334 VI | gorenjo hišo, v kateri so se polnili predali gospodarju 335 VI | kričanje otrok in vsa vas se je zavila v skrivnostno 336 VI | V veličastnejši obliki se ti pač ne more odkriti demokratična 337 VI | da ni mogel čakati, ker se mu je radi sobote domu mudilo. ~ 338 VI | naletiš na gospodarja, ki se rad baha, bodisi s premoženjem, 339 VI | Kar sem poznal to hišo, se je bahala: oče je ob vsaki 340 VI | gospod doktor? Kaj smo se vam pa zamerili?" Vikala 341 VI | da sem jo tudi vikal, kar se mi je zdelo silno zoprno. ~ 342 VI | gosposki kočemajki, kateri se je kar videlo, da je bila 343 VI | Ponovila je: "Kaj smo se vam zamerili? Gospod sodnik 344 VI | dobro pijačo." ~"Gospodična" se je urno zasukala ter odhitela 345 VI | ji odgovorim. ~"Če naj se govori resnica, je daleč 346 VI | gre vse prav!" ~"Dobro se vam godi, to je znano." ~ 347 VI | me je pogledala. Pri tem se je to zoprno žénšče nekako 348 VI | Meta!" ~Zinem tjavdan: ~"Se boste pa lahko omožila." ~" 349 VI | leti pri nunah. Tam sem se veliko naučila. Če bi prišla 350 VI | skrbelo, in gotovo je, da bi se vedela sukati. Postavite 351 VI | Poglejte, poglejte! Skromno se mi je odkrila ter me prepričala, 352 VI | Prav nič nisem čul, kdaj so se odprla vrata, in vendar 353 VI | je zrla izpod čela. Zdelo se mi je, kakor da bi sveta 354 VI | gospodično Katinko. ~Oglasila se je kratko in ostro: ~"Mati 355 VI | da pridi domu!" ~Mehko se je vmešala Katinka: "Do 356 VI | trdo vrata za sabo. Katinka se je smejala: "Tako hodijo 357 VI | časa sva molče hodila, nato se je pa kar izlilo iz nje: ~" 358 VI | družina slabo jedla. Ves dan se pehamo kot živa živina, 359 VI | vedeti, ti povem: tekoj se sramujem in za tebe! Dobro, 360 VI | jo zasadil v njo. V sredi se ni smela pogrešati globoka 361 VI | in ocvirkov. Iz te jame se je zabela potem znova trosila, 362 VI | potem znova trosila, kakor se trosi gnoj s kupa na njivici. ~ 363 VI | meni odkazanem mestu, kar se je bilo tam natrosilo, je 364 VI | mi znova natrosila, da so se ocvirki kar gnetli. ~To 365 VI | bil Danijel. Zakrohotal se je: "Meta, pravica je za 366 VI | srdita zbežala. Danijel pa se je krohotal za njo. - ~Nerodno 367 VI | prah po životu. Zatorej sva se bila z Danijelom zmenila, 368 VI | z Danijelom zmenila, da se pojdeva po večerji kopat. 369 VI | počaka na vasi. ~Ko sva se z Boštjanom nekaj časa razgovarjala, 370 VI | nekaj časa razgovarjala, sem se podal za Danijelom. Pred 371 VI | obraza ni zavila, samo kratko se je zasmejala: "Glej, da 372 VI | vse v redu. ~Na vasi smo se -- sedeč po plotovih -- 373 VI | tedaj pristopen, ko sem se odkupil s precejšnjim zneskom. 374 VI | imela Jera svoj dom, sva se skopala in oprala prah z 375 VI | Voda je kar rezala. Na to se je skliceval Danijel ter 376 VI | pogledala izmed oblakov. Kadar se je to zgodilo, je bilo Boštjanovo 377 VI | izba imela dve okni. ~Ve se smejete, častite prijateljice, 378 VI | fantiči vašim dekličem, ki se pehajo v prepotenih oblekah, 379 VI | postelje vstajal. Zdelo se mi je, da čujem neko tekanje. 380 VI | neko tekanje. Prejkone sem se bil zmotil v oknu in potrkal 381 VI | Zopet pokličem. Prav počasi se je odpiralo. Pri luninem 382 VI | odpiralo. Pri luninem svitu se mi je prikazala. Bila je 383 VI | pa je vzela roko od okna, se je ta močno tresla. Tesno 384 VI | je ta močno tresla. Tesno se je bila zavila v "dolgo 385 VI | da si name huda." ~Nekaj se je obotavljala: "Saj sam 386 VI | vsako drugo bi smel." ~Zdelo se mi je, da se ji hoče milo 387 VI | smel." ~Zdelo se mi je, da se ji hoče milo storiti. Nato 388 VI | rute je izvila roko, ki se je še vedno tresla. Dotaknil 389 VI | vedno tresla. Dotaknil sem se mehkih prstov in napraviti 390 VI | lestvi splezal do zemlje, se je prikazal iz sence pri 391 VI | Široka usta je odprl do ušes, se hinavsko smejal ter -- položivši 392 VI | hotel Danijel razodeti, da se brez skrbi lahko zanesem 393 VI | čudno bi ne bilo, če bi se človek skesal. Če kaj vem, 394 VII | kratko, široko koso, s katero se klesti resje in druga goščav 395 VII | v bližini na smreki. ~Da se bo pozimi kurilo, smo podrli 396 VII | če ni prav sekano; ako se pa nerodno postaviš, te 397 VII | nisem bil gori. ~"Oh-ta," se je oglasila Meta, "mati, 398 VII | posebnim naglasom. Meti se je povesila šobica in prav 399 VII | hlačice ob kolenih. Vse to se pred Presečnikovo hčerjo 400 VII | Ali bo mati vesela," se je bahala Meta, "ko bo videla 401 VII | potresve o božiču!" ~Ko sva se vrnila na pot, je že iskala 402 VII | rododendron), a ne spominjam se, so li nosile še kak pozabljen 403 VII | pozabljen cvet ali ne; pač pa se dobro spominjam, da so po 404 VII | deblih gor in dol. Če sta se srečala z grahastim plezavčkom, 405 VII | hudobnež takoj pognal, da se je čulo obilo tankega čivkanja. ~ 406 VII | jo bom dal v mesto, kjer se nauči kuhanja in nemške 407 VII | načrt, ki pa je bil -- česar se takrat še nisem zavedal - 408 VII | kako so dobri!" ~Časih sva se srečala s pogledi; nekaj 409 VII | srečala s pogledi; nekaj se je zasvetilo iz njenega 410 VII | je bila zgolj otrok, ki se je veselil, da je smel biti 411 VII | zobljejo ptice in kače; pa se je Meti vendar še posrečilo, 412 VII | nate, Meta." Nekaj rdečice se ji je prikazalo na licu, 413 VII | Dospevši na Mali Blegoš, se nama je odkril Porezen v 414 VII | dolgočasnosti in odkrila se nama je Črna prst v divni 415 VII | in tudi ovac ni bilo, ki se navadno v tolpah pasejo 416 VII | tolpah pasejo tam. Pred nama se je dvigala visoka glava 417 VII | danes prvič hodila na goro, se ji je poznalo, da je razočarana. 418 VII | Jelovega brda povpraševali, bi se takoj izkazalo, da vsaj 419 VII | kamor jih vodi delo! ~Meta se ni mogla oddahniti, tako 420 VII | in kamniški snežniki so se kazali v vsej svoji čistoti. 421 VII | navesti njihova imena. Odprl se je svet, o katerem se Meti 422 VII | Odprl se je svet, o katerem se Meti do danes še sanjalo 423 VII | sanjalo ni! ~Pravijo, da se proti jugu vidi Jadransko 424 VII | nisem nikdar ugledal. Danes se je daleč tam spodaj nekaj 425 VII | razločuje modro morje. ~Nato sva se ozrla k strani, kjer leži 426 VII | ti stanuješ." Zamislila se je in pri tem se je morda 427 VII | Zamislila se je in pri tem se je morda zavedala, da v 428 VII | kratkem odidem. ~Videlo se je, da ji je žalost prepregla 429 VII | prej ne, k tvoji poroki, ko se boš možila, Meta. Tisti 430 VII | mi ni mogla prikriti, da se ji je ob levem očesu utrnila 431 VII | ji lezla po licu. Obrnila se je čisto od mene, da bi 432 VII | da pojdiva gledat, če bi se dobilo še kaj planinskega 433 VII | zelenkasto planiko, katera se časih dobi na Blegošu; kako 434 VII | Blegošev vrh. Čas je bilo, da se po dolgi hoji nekoliko okrepčava. 435 VII | takoj zaspala. Nad nama so se se vedno podili sivi oblaki 436 VII | zaspala. Nad nama so se se vedno podili sivi oblaki 437 VII | nekaj vročine v glavo, da so se ji delale rože na licih. 438 VII | bilo skoraj nemogoče, da bi se kdaj ločil od nje. V kratki 439 VII | moglo opravičiti. ~Jezil sem se sam na sebe, da sem mogel 440 VII | pozabiti svojih let in da sem se obnašal kakor smešni starec, 441 VII | lazil nekdaj za Suzano, ko se je kopala. Ali vsi ti očitki 442 VII | jeza še silnejša. Videlo se mi je, da sem zagrešil neod-pustljiv 443 VII | grela v postelji? Ozrl sem se na vitko telo, ki je tako 444 VII | nesrečen postanem tudi jaz, ker se nisem mogel krotiti ob času, 445 VII | mogel krotiti ob času, ko se je lahko še vse zadržalo. 446 VII | še vse zadržalo. Pričela se mi je oglašati pamet in, 447 VII | je oglašati pamet in, ker se vendar nisem hotel docela 448 VII | počakam leto dni. Ta čas naj se deklica razvije in morda 449 VII | deklica razvije in morda se kmalu zave, da nisem edini 450 VII | upirala name in dozdevalo se mi je, da sipajo iz njih 451 VII | celo leto! ~Čas je bil, da se odpraviva. Sedaj sva hodila 452 VII | jata skalnih jerebic ter se spustila v nižino, da se 453 VII | se spustila v nižino, da se je videlo, kakor bi padalo 454 VII | bila taka strmina, da sva se, za roko se drzeč, spuščala 455 VII | strmina, da sva se, za roko se drzeč, spuščala od debla 456 VII | prilezla na Kal, kjer sva se v zapuščeni oglarski lopi 457 VII | sva vode od studenca ter se okrepčala ž njo. ~Na sedlu 458 VII | korakov druga od druge. Meta se je bila odpočila in zatorej 459 VII | bila odpočila in zatorej se je je polastila zopet otročjost. 460 VII | polastila zopet otročjost. Smeje se je zaklicala: "Loviva se , 461 VII | se je zaklicala: "Loviva se ,žiberdaj'!" ~Že je tičala 462 VII | in govorila mi je, da naj se postavim za drugo. Ko sem 463 VII | veselo: ~"Žiberdaj!" Podala se je v beg do bližnjega drevesa. 464 VII | Če sem jo prej ujel, nego se je dotaknila omenjenega 465 VII | nisem mogel paziti, sem se je dotaknil na nepoklicanem 466 VII | bi ne mogla verjeti, da se ji je kaj takega pripetilo. ~ 467 VII | kam?" jo vprašam. ~Bolezen se ji je še vedno poznala in 468 VII | so pa le dobre." ~Obraz se ji je pričel žareti in nekako 469 VII | bo že za volarja. Tekój se mi dobro zdi!" ~"Kako je 470 VII | v slovensko povest, sem se moral s Stritarjem skoraj 471 VII | ali pa usmiljenja! - ~Luca se odpravlja: "Vranja gora 472 VII | odpravlja: "Vranja gora se sama ne požanje." Zopet 473 VIII| še nisem odšel. Pripetilo se je, kar se je pri Presečnikovih 474 VIII| odšel. Pripetilo se je, kar se je pri Presečnikovih vsako 475 VIII| pripetilo: Liza in Danijel sta se sprla. Pred hlevom, tako 476 VIII| ni ostalo prikrito, sta se nekaj ruvala. Pri koncu 477 VIII| nikoder; tudi drugi dan se je bližal koncu, ali Danijela 478 VIII| ob žličnik na steni, da se je sprožil ter padel po 479 VIII| pobrala žlicnik in kar se je bilo iz njega raztreslo. 480 VIII| Presečnikovim je zahajal in umelo se je, da mora sesti za mizo 481 VIII| je zakon zato vpeljan, da se dobe otroci, kar vam je, 482 VIII| slišal, da je oni v hiši. Ni se mu videlo previdno, puščati 483 VIII| hlev in kravšeta". ~Ko se je Liza zopet vrnila v hišo, 484 VIII| stara rejta ti!" ~Oglasil se je Anžon počasi in važno: ~" 485 VIII| počasi in važno: ~"Z žensko se lahko tudi drugače govori, 486 VIII| Danijela močno razpalilo: ~"Kaj se boš ti zame menil! Jaz bi 487 VIII| pametna, kot sem mislil. Če se hoče na vsak način na poleno 488 VIII| prav! Tako je!" ~"Molči!" se je penil Danijel, "molči, 489 VIII| svojega telesa izza mize ter se je postavil sredi hiše. ~ 490 VIII| postavil sredi hiše. ~Hlapče se ni dal potolažiti: ~"Jaz 491 VIII| če ne'. Vsakega naj bi se že bal!" ~Anžon je pristopil: ~" 492 VIII| po hišnem tlaku. Oni pa se je zasmejal: "Zdaj vem, 493 VIII| sicer težko padel, a zgodilo se mu ni nič. Takoj je zopet 494 VIII| Z nožem ne!" ~Samo Anžon se ni razburil. Boštjanu je 495 VIII| spregovoril: "Malo počakaj!" Nato se je obrnil proti Danijelu: ~" 496 VIII| Anžonovi udi kakor hlodi, ki se dajo le težko in neokorno 497 VIII| dajaj takega otroku!" ~Obrne se k Lizi: ~"Čakaj, Liza, kaj 498 VIII| že hotel reči? Vidiš, nič se ti ne lažem, pšenica je 499 VIII| bila letos dobra in čedno se je mlatila. Proti krompirju 500 VIII| bom bruhnil od doma, da se pogovorim z gospodom Jernejem.