Part

 1 II |     pozna. ~A pri poti sta že dva sedela. Pred mano sta že
 2 II |      se videla kakor omlačena dva snopa. ~Mož je pokazal z
 3 II | količe v slabotnih rokah. ~Ta dva sta obstala in od groze
 4 II |      križem pred nami. ~In ta dva sta nosila križ ž Njim! ~
 5 III|      sta bila v posodi zadnja dva kosa, ju je pograbil hlapec
 6 III|    trudu svoje sinove! ~Na ta dva moža sem mislil prvo noč
 7 V  |   katerem sta se počez vlekla dva v zobce nabrana rumena trakova,
 8 V  |       glave ne premagale, ona dva pa sta jo hitro izpraznila. ~
 9 V  | srebro! Trije bratje so bili: dva dve kladi, tretji pa dolga
10 VII|        Žalibog, vmes sta bila dva slaba, katerih jedri sta
11 VII|   vrnila na pot, je že iskala dva pripravna kamna, s katerima
12 VII|      orehov. Prinesla je tudi dva kamna, da bi mogla orehe
13 IX |       brdu najlepše posestvo. Dva človeka, in naj imata še
14 IX |    kar preostaja." ~Vraga, ta dva sta mi dobro kurila v moji
15 IX |        da grunt lahko preživi dva človeka in jerbas otrok
16 X  |      Komaj sem napravil kakih dva tisoč korakov z Malenskega
17 X  |   Janez, boš precèj priženil! Dva otroka že imam in oba ti
18 X  |      si prišel iz Amerike?" ~"Dva meseca bo že," mi je odgovoril