Part

  1 I   |            Teh osemintrideset let mi je tičalo neprijetno v kosteh:
  2 I   |    neprijetno v kosteh: spodaj se mi je pričenjalo telo že nekako
  3 I   |           na vejevju. Sicer pa se mi je dobro godilo. Nekaj let
  4 I   |         potlačilo prepričanje, da mi na svetu ne ostaja drugega
  5 I   |          takoj vedel, kake besede mi bo spregovorila ta revna
  6 I   |     osemintrideset let. ~Tedaj se mi je poželelo po gospe Heleni,
  7 I   |        Tudi s svojim možem -- bil mi je součenec -- je živela
  8 I   |    omožila. Vsaj gospa Helena, ki mi je zaupavala največje tajnosti,
  9 I   |      zaupavala največje tajnosti, mi ni nikdar kaj potožila,
 10 I   | osemintridesetih svojih letih. Ni mi odgovorila takoj, pač pa
 11 I   |           Kako to grmičevje rase, mi pa se staramo in življenje
 12 I   |       skoraj pol ure tolažila ter mi dokazovala, da pri meni
 13 I   |          Skoraj zaihtel sem: "Kaj mi je početi? Ali naj ne prihajam
 14 I   |         so se kar usuli name. Kaj mi je početi? Ali mi je pokazala
 15 I   |       name. Kaj mi je početi? Ali mi je pokazala vrata? Njena
 16 I   |       stvar tudi drugače urediti, mi ni hotela iz spomina. Ali
 17 I   |      igrala na klavir. ~V hipu se mi je odprl pogled na Galilejsko
 18 I   |         visoko v gričih, in pismo mi je pisal njen sin Boštjan
 19 I   |   polomljene in razmetane črke so mi pripovedovale, da je Boštjan
 20 II  |          se je v goro. Pričelo se mi je svitati, kdo bi bil ta
 21 II  |         potisnil čez rob. Krivico mi je delal in šestnajst let
 22 II  |         je delal in šestnajst let mi je ukradel!" ~Do sedaj Šimnova
 23 II  |          toliko sem vekala, ko so mi moža odpeljali. Sosedje
 24 II  |      Špelica umrla! Pa še tružice mi niso hoteli napraviti v
 25 II  |           Povedati ne morem, kako mi je bilo tisto noč. Tak pogreb,
 26 II  |         tisto noč!" ~Še mnogo sta mi potožila, ali Luca je potem
 27 II  |       našega prijatelja Karla -- "mi je vse lepo napisal in v
 28 II  |         prosil vse kristjane, naj mi gredo na roko, ker ne govorim
 29 II  |      govorim nemškega jezika. Nič mi ni računal in še nekaj za
 30 II  |        računal in še nekaj za pot mi je dal. Hvala Bogu, da so
 31 II  |       svetu!" ~Na dolgo in široko mi je pripovedovala, kako se
 32 III |       bolj zanič. ~Glas te zenske mi ni bil neznan in vedel sem
 33 III |    pretirana govorica, kaj naj se mi daje jesti, kako naj se
 34 III |        sem prosil profosa, da naj mi da puško v roke. Dá mi jo !
 35 III |        naj mi da puško v roke. Dá mi jo ! Tresk ! in še danes
 36 III |      boser." ~Ta "greze boser" se mi je zagrizel v uho tako,
 37 III |           sem pri odprtem oknu -- mi je napolnil pljuča kakor
 38 IV  |           z "volóvim masovnikom", mi pa smo komaj čakali, da
 39 IV  |         izginila, in prav milo se mi je storilo, ko sem zadnjič
 40 IV  |         nisva mnogo govorila. Ker mi ni drugega na misel prišlo,
 41 IV  |          na svetu!" ~Prav odleglo mi je pri teh besedah, kakor
 42 IV  |        zbal nasprotnika. ~Kosa pa mi v prvih trenutkih ni hotela
 43 IV  |          vaji; v mogočnih plasteh mi je padala trava in duh sveže
 44 IV  |       maslo in ta krava pomenita, mi še danes ni jasno. ~Meta
 45 IV  |          Pojdiva do Karlovščice," mi je odgovorila. "Jera še
 46 IV  |           materi v vežo. ~Položaj mi je bil jasen. V vsem našem
 47 IV  |           hotel biti oče: ~"Povej mi, Meta, kedaj je naš Blegoš
 48 IV  |     belega večernega metuljčka -- mi gorjanci bi rekli "motovilčka" --
 49 IV  |      sramujem povedati vam, da se mi se danes sanja v dolgi noči,
 50 IV  |           tudi Meta: ~"Mislim, da mi več ne uide." ~V tej nadi
 51 IV  |        sem ga bil tudi jaz vesel, mi lahko verjamete; a verujte
 52 IV  |        lahko verjamete; a verujte mi tudi, drage prijateljice,
 53 IV  |    deviško-nedolžni nožici, ki se mi je takrat odkrila! ~Ali
 54 IV  |      Dolgo je zrl predse. ~"Morda mi napišeš pismo za sodnijo,
 55 IV  |           mučila radovednost, kaj mi je Kalar povedal. Vas vsaka
 56 V   |           lazil po gorah, zatorej mi v tem oziru ni primanjkovalo
 57 V   |           potrebnega. Prav nič se mi ni čudno videlo, nasprotno,
 58 V   |       videlo, nasprotno, zdelo se mi je edino pametno, da sem
 59 V   |      kratkih hlačic, bingljajočih mi okrog nagih kolen. Vsi ti
 60 V   |       zadaj narejen "na ploh". Ni mi treba še posebej povedati,
 61 V   |           še posebej povedati, da mi je čepel na glavi obrabljen
 62 V   |        jako praktično oblečen. Ni mi prihajalo na misel, da sem
 63 V   |           je spustila v smeh. Nič mi ni pomagalo: v največji
 64 V   |     Krivico sem ti delal in sedaj mi v imenu svete Trojice odpusti
 65 V   |   nekdanji občutki? ~Sv. Jurij se mi je videl, da je slabo slikan,
 66 V   |           v hudi zadregi, ker sta mi bila dolžnika, a sta vendar
 67 V   |        grda, v tistem trenutku se mi je videla lepša od vas gosposkih
 68 V   |      vsemu pretepu. Iz njenih oči mi je žarelo nasproti največje
 69 V   |        vzdihnila: ~"Grozno zal se mi zdiš!" ~Žel sem torej največje
 70 V   |        Dali smo jih!" ~Ali vse to mi ni dalo novega poguma in
 71 V   |      kmalu se je vdala in slonela mi je na prsih, da sem kar
 72 V   |           nama. Na poti k skednju mi je razodela željo: ~"Nekaj
 73 VI  |          umreti. Od Fortunovih so mi sporočili, da je pustil
 74 VI  |        sem dobil pismo, katero so mi pisali iz Ljubljane ter
 75 VI  |         sem jo tudi vikal, kar se mi je zdelo silno zoprno. ~
 76 VI  |          jo potolažim: "Prinesite mi polič vina, gospodična Katinka!
 77 VI  |    Poglejte, poglejte! Skromno se mi je odkrila ter me prepričala,
 78 VI  |         zrla izpod čela. Zdelo se mi je, kakor da bi sveta Cecilija
 79 VI  |         ves dan." ~"Nič!"  "Pismo mi je prinesel gospod Jakob." ~"
 80 VI  |        jaz tja." ~"Nič!"  "Pišejo mi, da moram v kratkem v Ljubljano
 81 VI  |          s svojo žlico v jamo ter mi znova natrosila, da so se
 82 VI  |          še nekaj časa ostal, ker mi je mrzla voda jako ugajala. ~
 83 VI  |       ljubezni govoričijo! In Bog mi je priča, da največkrat
 84 VI  |        postelje vstajal. Zdelo se mi je, da čujem neko tekanje.
 85 VI  |    odpiralo. Pri luninem svitu se mi je prikazala. Bila je rdeča
 86 VI  |         drugo bi smel." ~Zdelo se mi je, da se ji hoče milo storiti.
 87 VI  |           Nato sem vprašal: ~"Ali mi daš roko, da res nisi več
 88 VI  |        hlevu. S svojim obnašanjem mi je hotel Danijel razodeti,
 89 VII |         dan na poti okrog Blegoša mi je tičal neusmiljeni ta
 90 VII |          Jadransko morje. Pri tem mi ni mogla prikriti, da se
 91 VII |           silno mučila misel, kaj mi je početi. Gotovo, šel sem
 92 VII |       jeza še silnejša. Videlo se mi je, da sem zagrešil neod-pustljiv
 93 VII |          vse zadržalo. Pričela se mi je oglašati pamet in, ker
 94 VII |      upirala name in dozdevalo se mi je, da sipajo iz njih žarki
 95 VII |      tičala za smreko in govorila mi je, da naj se postavim za
 96 VII |          bila prav urna. Obtičala mi je v rokah. Ker pa v hitrici
 97 VII |           že za volarja. Tekój se mi dobro zdi!" ~"Kako je pa
 98 VII |      Stritarjem skoraj boriti, da mi ga ni črtal; pokojni Erjavec,
 99 VII |   najplemenitejša slovenska duša, mi pa "živali" v mojem "Tržačanu"
100 VIII|         spregovoril: "Le eden naj mi katero reče!" ~Škripal je
101 VIII|        kar sem pričakoval. Nosila mi je veliko ruto, v katero
102 VIII|        celo par klobas. Vse to so mi dali pri slovesu in velika
103 VIII|   zavlekla trenutek ločitve. Bilo mi je tako pri srcu, kakor
104 VIII|    Samsonu, sedaj kaj drugega, se mi je odtrgal kos od srca.
105 VIII|        obraz proti meni, kakor bi mi hotela nekaj povedati. Pa
106 VIII|  Kristusove srajčke". ~Smilila se mi je, da sem ji moral izpodkopati
107 VIII|        drugega nič. In kako modro mi je vse to odkrila, tako
108 VIII|        manj časa ostani." ~"Podaj mi roko v slovo. Midva bova
109 VIII|         eden na drugega." ~Podala mi je roko: "Jest že!" ~Takrat
110 IX  |  prijateljice. Kdor me je srečal, mi je silil pod nos, kako krepak
111 IX  |     videti. Moj zdravnik -- da se mi je slaba volja do skrajnosti
112 IX  |         do skrajnosti pomnožila - mi ni dal miru, da me je smel
113 IX  |       točno preiskati. Prekljuval mi je hrbet in prsi, tipal
114 IX  |       Mlačan?" ~"Nič dobrega ne," mi je odgovoril ter se pričel
115 IX  |           že pozabil." ~Danilo se mi je. ~Vprašam: "A od tistega
116 IX  |    preostaja." ~Vraga, ta dva sta mi dobro kurila v moji odvetniški
117 IX  |          z Danijelom in Mlačanom, mi je dostavila zbornica poziv,
118 IX  |           ko me peko in kuhajo in mi predvsem z največjo ogorčenostjo
119 IX  |       kolege v resnem sodišcu, se mi že ni preveč čudno videlo,
120 IX  |     vlačil ne bo.' Ni tako? Sedaj mi odgovori! Na Poklonu si
121 IX  |      lastne otroke! Sladka zavest mi je polnila dušo, in umazani
122 IX  |          in umazani ta Danijel se mi je videl sel, poslan od
123 IX  |       nisem mogel. ~Čakal sem, da mi zgine kri z obraza. V zamišljenosti
124 IX  |      izpel litanije o moji slavi, mi je bil položaj precej jasen;
125 IX  |        Ugovarjal sem: "Naprave se mi zde bolj slabe in deset
126 IX  |            Rotil me je, da naj se mi vendar žena in otroci smilijo,
127 IX  |           drugače govoril! No, pa mi daj prisego!" ~Tako me je
128 X   |       vedel, kaj hočem, pred dušo mi je bilo vse jasno in dvomi
129 X   |     korakov z Malenskega vrha, že mi je prihajal na uho ostri
130 X   |        hudoben jezik, Urša!" ~"Ga mi boš pa na rajfelj polagal!"
131 X   |         saj je plačano, a denarja mi še precèj ostane!" ~"Ni
132 X   |   prejkone le s težavo zmagal, da mi ni pomagala mati Barba.
133 X   |           metal! Že nekaj časa se mi zdi, da ti nekaj v možgane
134 X   |     polomljen je bil videti in ni mi dopadel, ker je kadil, hodeč
135 X   |     vstopu. ~"Fižolico prebiram," mi je odgovorila, "pa je hudo
136 X   |           je še božič!" ~"Dolgčas mi je bilo v Ljubljani." ~Nato
137 X   |          vedel sem pa tudi, da bi mi za nobeno ceno ne hotela
138 X   |      objema -- in čutil sem, kako mi je tesno oklenila roke okrog
139 X   |      nisem mogel, da je umrla, da mi je v rokah umrla, a še danes,
140 X   |           z njenega telesa, dočim mi živi dandanes še vedno v
141 X   |       pretepaval ter kričal: "Ali mi hočete res vse snesti? Vi
142 X   |    Amerike?" ~"Dva meseca bo že," mi je odgovoril čemerno, "nekaj
143 X   |             E," je godrnjal, "ali mi je postalo ali mi ni postalo!
144 X   |             ali mi je postalo ali mi ni postalo! V Ameriki moraš
145 X   |            Delati ne morem, pa se mi tudi ne ljubi. ~Berač sem,
146 X   |           Mesto da me spoveduješ, mi daj kaj vbogajme! Danes
147 X   |           daj kaj vbogajme! Danes mi tako še nisi nič dal. Daj
148 X   |         tako še nisi nič dal. Daj mi krajec belega kruha!" ~Ko
149 X   |        mislijo: kozavi se napije, mi pa mu izpraznimo malho !
150 X   |          Peškulja na Gabrški gori mi je že nekaj obljubila. Haha!" ~
151 X   |        Odgovoril sem ošabno: ~"Ni mi na tem, da mi verjameš!" ~"
152 X   |        ošabno: ~"Ni mi na tem, da mi verjameš!" ~"Ali moraš takoj
153 X   |   priženiti na Jelovo brdo. Ni se mi sicer posrečilo, ali vzlic
154 X   |           ali vzlic temu upam, da mi bodočnost prinese mnogo
155 X   |          sem vam vse razodel, kar mi je ležalo na srcu. Ako mi
156 X   |         mi je ležalo na srcu. Ako mi je ušla tu in tam trda beseda,
157 X   |        tam trda beseda, ne štejte mi v zlo! Časi prihajajo, ko