Part

  1 I   |                              I. ~Ko se je po travnikih otava
  2 I   |       temu pa me je tistega dne, ko sem ob roki pratike določil
  3 I   |            Gnalo me je iz sobe. ~Ko stopim na ulico, je bil
  4 I   |        celo posnemala sv. Petra, ko mu je Gospod zaukazal, da
  5 I   |          vestno me je poslušala, ko sem ji tožil o dolgočasnem
  6 I   |         to še urediti; sedaj pa, ko je Elvira dorasla, ni moči
  7 I   |          tudi drugače urediti." ~Ko me je nekaj časa pomenljivo
  8 I   |         in videl sem sv. ~Petra, ko je s tovariši privlekel
  9 I   |       Poslušaj moj svet: ~Sedaj, ko se otava kosi, odrini v
 10 II  | podrgnile s krvavo kožo po ledu. Ko je prišla rahla pomlad,
 11 II  |          tako je bilo tisti dan, ko sem hodil proti Jelovemu
 12 II  |       spomini so me objemali in, ko sem dospel do Tominčevega
 13 II  |   kopriva -- ej, huda je bila!" ~Ko je nekaj časa molčal, je
 14 II  |     poletju, "toliko sem vekala, ko so mi moža odpeljali. Sosedje
 15 II  |   Zatorej je tudi Luca "vekala", ko so ji moža vzeli in ko je
 16 II  |           ko so ji moža vzeli in ko je umrlo otroče. ~Pa tudi
 17 II  |         spodobi človeku. Zvečer, ko se je luna prikazala za
 18 II  |          predstavljajte to revo, ko je svojega mrtvega otroka
 19 II  |          moja Špelica ni ostala. Ko jo pod Malenškim vrhom pripeljem
 20 III |        ujemalo. ~Bila je že noč, ko sem stopil v vežo. ~Dolga
 21 III |         Barba je nekaj odlašala. Ko je prinesla štober in plamtečo
 22 III |      živini in o visokih davkih. Ko sem povedal, da ostanem
 23 III |      sklede, ga solili in jedli. Ko sta bila v posodi zadnja
 24 III |     dosti brigalo za to karanje. Ko je bilo le še malo v skledi,
 25 III |      prilomil v vojaški službi. ~Ko se je sok na mizo postavil,
 26 III |          res, v Bologni je bilo, ko sem koprnel pred Rafaelovo
 27 IV  |           Dan se je komaj delal, ko sem že tičal v obleki. Moje
 28 IV  |      prav milo se mi je storilo, ko sem zadnjič izpraševal poljanska
 29 IV  |  porogljivost ni segala do mene: ko sem že pohajal visoke šole,
 30 IV  |          me ta reč kaj brigala! ~Ko sva dospela do Mlinš, naju
 31 IV  |         če sta fantič in deklič, ko sta se v dolgih srajčicalh
 32 IV  |        se ji svetili kot iskri. ~Ko sem pristopil, ni takoj
 33 IV  |  katerimi se ribe rade skrivajo. Ko sva pristopila, se je potegnil
 34 IV  |          pričela vihati rokavce. Ko so bili na obeh rokah zavihani,
 35 IV  |      vodi in pod skalo. Pri tem, ko se je tako pehala za ribo,
 36 IV  |         sekal z nožem po zemlji. Ko se je umiril, mu rečem: ~"
 37 IV  |        čulo se je kakor ihtenje, ko se je drl: ~"Lisica! hoha!
 38 V   |     prepir se je vlekel z njima, ko sta bila že daleč od hiše.
 39 V   |          pridejo še srečni časi, ko bodo naša dekleta s klobukom
 40 V   |    vrhunec mojim željam. In res, ko sem dobil prve hlačice,
 41 V   |          vse je bilo pozabljeno, ko me je mati v cerkvi tik
 42 V   |     svetu kaj lepšega nahajati. ~Ko je nato stopil pred oltar
 43 V   |        mašnik v srebrnem plašču, ko se je po božjem hramu kadila
 44 V   |          pela Žganjarjeva Urša: "Ko v jasnem pasu primiglja . . ."
 45 V   |        Jakob, kaplan v Poljanah. Ko je stopil na prižnico, sem
 46 V   |          se je vse lepo ujemalo. Ko pa je pri koncu poudarjal,
 47 V   |          je cerkvica izpraznila. Ko sem stopil na sonce, so
 48 V   |       pogorju doživeti ne moreš! Ko pa sem prišel k zavesti,
 49 V   |        se živo spominjala časov, ko sva skupaj tičala na klopeh
 50 V   |        Ta ošabnost ga ni minila, ko je že mašo bral in kaplanil
 51 V   |          bodo plesali, je takoj, ko je bil obral nekaj suhega
 52 V   |          je ustvarjena za ples. ~Ko sva doplesala, sem peljal
 53 V   |       tla udari! Tako je lepo!" ~Ko sva plesala, je stalo ob
 54 VI  |      odhitela s poličem po vina. Ko je postavila polno steklenico
 55 VI  |     prišel v hišo. Kaj bi dejal, ko bi vedel! Tako sem huda!" ~
 56 VI  |           da me počaka na vasi. ~Ko sva se z Boštjanom nekaj
 57 VI  |     postal šele tedaj pristopen, ko sem se odkupil s precejšnjim
 58 VI  |          Gori je udarilo polnoč, ko dospem pred Presečnikovo
 59 VI  |       misliti. Ali v pozni noči, ko je vse tiho, ko tiči nekaka
 60 VI  |      pozni noči, ko je vse tiho, ko tiči nekaka čarobna tajnost
 61 VI  |          kot pirh o veliki noči. Ko pa je vzela roko od okna,
 62 VI  |       Lahko noč!" ~"Lahko noč!" ~Ko sem po lestvi splezal do
 63 VII |          prav občutno opraskajo. Ko je ležala bukev na zemlji,
 64 VII |        vznožju, bi bila sramota, ko bi staremu prijatelju ne
 65 VII |     vesela," se je bahala Meta, "ko bo videla moje lešnike!
 66 VII |          bo potresve o božiču!" ~Ko sva se vrnila na pot, je
 67 VII |          To sva občutila z Meto, ko sva obstala na vrhu. Do
 68 VII |         prej ne, k tvoji poroki, ko se boš možila, Meta. Tisti
 69 VII |          za spomin na tisti dan, ko je bila z mano na Blegošu. ~
 70 VII |         zapuščeni gorski višini! Ko so jo objemali moji pogledi,
 71 VII |          lazil nekdaj za Suzano, ko se je kopala. Ali vsi ti
 72 VII |         niso olajšali mojih muk. Ko je tako v ljubki mladosti
 73 VII |     mladosti ležala pred mano in ko je v spanju še celo nekaj
 74 VII |     zagrešil neod-pustljiv greh, ko sem motil ravnotežje mlade
 75 VII |      mlada in še precej otročja! Ko stopi v pametnejšo dobo,
 76 VII |     nisem mogel krotiti ob času, ko se je lahko še vse zadržalo.
 77 VII |          očitati ne bodem imel!  Ko sem zopet pogledal po Meti,
 78 VII |         še čuti živali iz gozda. Ko sva zapuščala tratino, je
 79 VII |        naj se postavim za drugo. Ko sem stal pri svojem deblu,
 80 VII |     izraz ljubezni ali sočustva. Ko sem ta izraz vpeljal v slovensko
 81 VIII|    Veliko pretepov sem že videl; ko je dekle vleklo svojega
 82 VIII|         Bili smo že pri večerji, ko jo prilomasti v hišo. Sédel
 83 VIII|       kočo, "hlev in kravšeta". ~Ko se je Liza zopet vrnila
 84 VIII|      znova zakričal: ~"Le čakaj, ko boš moja, potlej boš videla,
 85 VIII|         spregovorila Presečnica, ko je izročila culo svoji hčeri. ~
 86 VIII|         zastokal, "lepo je bilo, ko si bil tukaj. Kmalu kaj
 87 VIII|        že precej daleč od njega, ko je še zavpil: "Meta, le
 88 VIII|          pri srcu, kakor nekdaj, ko sem se ob koncu počitnic
 89 VIII|      vselej nekaj pota spremila. Ko je z vsakim korakom izginil
 90 VIII|          na zemlji. ~Opazil sem, ko je snela ruto z glave in
 91 VIII|        pospravil zadnje mrvice. ~Ko je bil bob odpravljen, zopet
 92 VIII|          se ji je zalil obrazek, ko je zastokala: "Kdo govori
 93 VIII|          je bila prišla v nočeh, ko ni mogla spati: samo gospodinja
 94 VIII|       pred menoj skrila v gozd. ~Ko se je vrnila, je imela v
 95 VIII|        navada, da se prijatelja, ko se rada imata, poljubita,
 96 VIII|        in povsod. Ni se branila. Ko sem se odtrgal od nje, pa
 97 IX  |         mu kaj odgovoril. Še to! ko sem bil vendar sklenil,
 98 IX  |          in to še celo pri delu, ko sem koval najdolgo-časnejše
 99 IX  |      pripravni in njivice dobre. Ko je stari Mlačan svojemu
100 IX  |         v jezo: "Kako bom delal! Ko pa bo vsega dosti, pridem
101 IX  |           pa bi bilo tudi čudno, ko bi ne bila šla. Danes je
102 IX  |     postopanje. In ravno takrat, ko sem razpravljal z Danijelom
103 IX  |         zbrane v resnem sodišcu, ko me peko in kuhajo in mi
104 IX  |     odgovori!" ~Malo zardel sem, ko se je tako odkrilo, o čemer
105 IX  |         vinar ne bo ogoljufal." ~Ko je tako izpel litanije o
106 IX  |     nimam nič človeškega v sebi. Ko se mu je dozdevalo, da njegovo
107 IX  |       sto -- pa Bog daj srečo!" ~Ko sem vendarle še premišljeval,
108 IX  |       posojilo. ~Čez nekaj časa, ko sta že bila odšla, je pomolil
109 IX  |     nisem hotel sitnosti delati, ko smo v Loki pismo delali. ~
110 IX  |        smo v Loki pismo delali. ~Ko je bilo vse v redu napravljeno
111 X   |         toliko lana kot v časih, ko bi se bilo našemu kmetu
112 X   |     skladale v povesma. Ali manj ko jih je bilo, bolj so se
113 X   |         je bilo poželenje! Ravno ko sem mimo prihajal, je spregovorila
114 X   |           Ali se ni kaj zgodilo, ko že danes prihajaš?"  Z Boštjanom
115 X   |        kmetih, potem bo pa vrag, ko ne bo ne mesa, ne kofeta
116 X   |          sta še ostala pri vodi. Ko sem včasih pogledal nazaj,
117 X   |       vrat, a je takoj izginila, ko me je ugledala. ~V hiši
118 X   |         prebirala Meta fižol in, ko sem vstopil, je bila za
119 X   |        posebno je ni zalila kri, ko je odgovorila: ~"Mati pravi,
120 X   |  Spregovoriti ni mogla, in šele, ko sem ponovil, če me hoče,
121 X   |         rokah umrla, a še danes, ko je preteklo toliko let in
122 X   |        je preteklo toliko let in ko se še vedno vsak hip živo
123 X   |         In prišlo je kmalu leto, ko je tudi njemu zapel zvonček:
124 X   |         na Jelovem brdu, takrat, ko je Kalar dajal svojo hčer
125 X   |      Berač sem, kaj je na tem!" ~Ko sem zmajal z glavo, je spoznal
126 X   |         Zatorej je nadaljeval: ~"Ko vzameš vrečo -- meni jo
127 X   |           Ali že pri drugi hiši, ko ti gospodinja z malo prijaznim
128 X   |        mi krajec belega kruha!" ~Ko je kruh spravil, je spregovoril
129 X   |          O, ne!" ~Oprtal je koš. Ko je odhajal, ga še vprašam: ~"
130 X   |   rodbino. Bil sem torej egoist, ko sem se hotel priženiti na
131 X   |        mi v zlo! Časi prihajajo, ko se za malenkosti ne bomo
132 X   |         to moramo misliti takoj, ko se zavedamo življenja, misliti