Part

  1 Inc |            veljalo v prvi vrsti meni, me je prešinila misel -- bogzna
  2 Inc |           svojih mož?" ~Prav ostro so me napadale, posebno gospa
  3 Inc |        ljubezni vzela?" ~Polastila se me je hudobija: "Moje mnenje
  4 Inc |              veste o taki ljubezni!" ~Me ljubimo svoje može!" ~"Dokler
  5 Inc |              se smejale. ~"Zasmehujte me, kolikor vas je volja! Da,
  6 Inc |              je bilo meni! Pretresala me je ljubezen, enaka viharju,
  7 Inc |             ne rodi jesenski cvet. Če me hočete poslušati, vam razgrnem
  8 Inc |           zakonske družice, katera bi me bila ravno tako okrog prsta
  9 Inc |         smejale ! Vprašanje je torej: me li hočete pošlušati?" ~Gospa
 10 I   |               nikakih skrbi, kakor so me svoj čas davile na visoki
 11 I   |              in skleda. Vzlic temu pa me je tistega dne, ko sem ob
 12 I   |               potlačila in ravno tako me je potlačilo prepričanje,
 13 I   |             prav živo sem čutil, kako me je potrlo teh osemintrideset
 14 I   |          vanjo svojo otožnost? ~Gnalo me je iz sobe. ~Ko stopim na
 15 I   |               zvezdami! Ta modrost pa me ni potolažila, ker je ženska
 16 I   |              moja prijateljica. Kadar me je morila kaka skrb ali
 17 I   |         krasoto Prešernovih umotvorov me je opozorila ona. Bila je
 18 I   |            živela še v hiši. Nekoliko me je motilo, da so jo klicali
 19 I   |             kake skrbi. ~Gospa Helena me je kakor vsekdar preprijazno
 20 I   |        stanovanja. Pazljivo in vestno me je poslušala, ko sem ji
 21 I   |        globokega vzdiha. Gospa Helena me je skoraj pol ure tolažila
 22 I   |             že zahajate v našo hišo?" me je vprašala naposled z nekako
 23 I   |                Drugega biti ne more!" me je zavrnila odločno. "Do
 24 I   |         krotiti hudobnih jezikov. Saj me umejete, gospod doktor?" ~"
 25 I   |            vendar starega!" ~Zavrnila me je takoj: "Hudobni jeziki
 26 I   |            tudi drugače urediti." ~Ko me je nekaj časa pomenljivo
 27 I   |           večerjate." ~Izginila je in me prepustila občutkom, ki
 28 I   |               Klink! Klink! ~Kakor bi me zadela strela, tako me je
 29 I   |             bi me zadela strela, tako me je zadel ta "klink! klink!".
 30 II  |              se čutili z njo! Zatorej me sili vse nazaj v rojstni
 31 II  |           nazaj v rojstni svet in tja me bo sililo, dokler me bodo
 32 II  |              tja me bo sililo, dokler me bodo noge nosile! Kadar
 33 II  |             pridem v rojstno krajino, me v hipu obdajo otroška leta.
 34 II  |       Jelovemu brdu. Mehki spomini so me objemali in, ko sem dospel
 35 II  |       zagledati v plešasti Blegoš, če me morda še pozna. ~A pri poti
 36 II  |          robom je bilo! Na ozki stezi me je srečal, sekiro je vzdignil
 37 II  |             je bila v dvomih, ali naj me tika ali vika. -- Pri nas
 38 II  |               moža odpeljali. Sosedje me niso pogledali in, če bi
 39 II  |           bila konec od lakote. Drugi me tako ni vzel na delo! Dobro
 40 II  |          večerje." ~Obmolknila je ter me kimaje gledala od nog do
 41 II  |               molitev, ali ta prilika me je preobvladala in razoglav
 42 II  |          trnjem kronan bil. Presunilo me je tako, da sem skoraj videl,
 43 III |             ni bilo! S svetlim očesom me je pogledal in dejal: ~"
 44 III |          pojdimo iz mesta!' Tisti dan me je imel profos v rokah,
 45 III |               proti stropu. Prešinila me je misel: ta obraz, nebeški
 46 III |            spregovorila. ~Spravili so me spat v gorenjo hišo. Lojena
 47 IV  |                      IV. ~Drugo jutro me je zbudil rahel klic: "Vstati
 48 IV  |              teh besedah, kakor da bi me ta reč kaj brigala! ~Ko
 49 IV  |               opravilo, in zategadelj me je poklical na dvoboj s
 50 IV  |               ker res nisem zanič, če me že vsaka žaba užene!" ~Proti
 51 IV  |            jih hočeš jesti." ~Peljala me je k nižjemu tolmunu, ki
 52 IV  |               na breg, rekoč: ~"Da bi me le kakšna ruska ne uklala!"
 53 IV  |                drage prijateljice, da me niti senca kake napačne
 54 IV  |              se bojim in nočem, da bi me pred otroki uklepali." ~
 55 V   |      prihajajo z bluzami, in vrag naj me vzame, če ni vsako leto
 56 V   |               sem dobil prve hlačice, me je vlekla mati na malega
 57 V   |            vse je bilo pozabljeno, ko me je mati v cerkvi tik sebe
 58 V   |               v prednebesih. ~Globoko me je zanimala ob strani na
 59 V   |               hitro izpraznila. ~Luca me je zagledala in opazil sem
 60 V   |              pa sem prišel k zavesti, me je kar mraz preletaval in
 61 V   |               mraz preletaval in sram me je bilo, da si nikomur nisem
 62 V   |              Malenški vrh. ~Med potjo me je vprašala Meta sramežljivo: ~"
 63 VI  |               pisali iz Ljubljane ter me opozarjali, da bi pisarna
 64 VI  |              vam pa zamerili?" Vikala me je, zatorej sem bil prisiljen,
 65 VI  |                  Z ljubeznivim smehom me je pogledala. Pri tem se
 66 VI  |                Bila je prepričana, da me stvar zanima, zatorej je
 67 VI  |            Oče je že dobro storil, da me je pustil dve leti pri nunah.
 68 VI  |              prišla danes v mesto, bi me prav nič ne skrbelo, in
 69 VI  |          Skromno se mi je odkrila ter me prepričala, da bo Katinka
 70 VI  |              ni dala. Odšla je in, če me uho ni motilo, je zaprla
 71 VI  |              pota več ne najdeš! Sram me je! In če češ vedeti, ti
 72 VI  |            naj bo nič!" ~"Nič!"  Tako me je prignala do Presečnika
 73 VI  |              je odšlo, zaklicavši, da me počaka na vasi. ~Ko sva
 74 VI  |           Liza vodo v škaf, in takrat me je prešinila sladka misel. ~"
 75 VI  |              in da bo velik čudež, če me ne neso v vodo. Danijel
 76 VI  |          poreče mati?" ~Kakor vidite, me je poskušala odsloviti.
 77 VI  |               po tej žametni koži. Pa me je kaj spretno s svojo levico
 78 VI  |             sem parkrat zasačil, kako me je tu in tam prav pomenljivo
 79 VII |               starih bukev. K sekanju me niso pustili, ker pade drevo
 80 VII |               na Jelovem brdu in delo me je obsekalo, kakor obseka
 81 VII |            upogniti z veje. Prekosila me je v vsakem oziru. Staknila
 82 VII |               temu je dejala: ~"Nikar me tako čudno ne glej!" ~Kako
 83 VII |                je zahitela. ~"V mestu me bo cvetje spominjalo nate,
 84 VII |             in pravi čudež je bil, če me je Meta za kratek trenutek
 85 VII |           trenutek zapustila. Zatorej me je tu na vrhu Blegoša silno
 86 VII |              edini moški na svetu. Če me do tedaj pozabi, tudi prav,
 87 VII |         besedice. Samo sedaj in sedaj me je premerila s plahim očesom,
 88 VII |             Niti Stritar niti Erjavec me nista mogla predrugačiti: "
 89 VIII|            vsak dan otepaš s polenom, me malo briga. Če te res vzame,
 90 VIII|          govoril Karlovški počasi, "v me je bruhnil! Ti žival ti!"
 91 VIII|            Torej z nožičko, z nožičko me češ, s tisto, ki sem ti
 92 VIII|               poslovilne besede. Meta me je spremljala, kar sem pričakoval.
 93 VIII|             doma in od matere, katera me je vselej nekaj pota spremila.
 94 VIII|              roko: "Jest že!" ~Takrat me je premagala skušnjava in
 95 IX  |         rumene ilovice! ~Razkačili so me tudi prijatelji in prijateljice.
 96 IX  |      prijatelji in prijateljice. Kdor me je srečal, mi je silil pod
 97 IX  |        pomnožila - mi ni dal miru, da me je smel vestno in točno
 98 IX  |               je hrbet in prsi, tipal me je okrog srca in jeter,
 99 IX  |            zverina!" ~Tudi gospod Bon me je srečal ter gostobesedil: "
100 IX  | najdolgo-časnejše tožbe. Njena podoba me je obdajala ponoči in podnevi.
101 IX  |               Presečnikovih. Časih so me ti spomini tako preobdali,
102 IX  |          sodišče v Loki. Posavčevi so me tožili, da sem jih osebno
103 IX  |              Levičnik na loškem gradu me je brez milosti obsodil
104 IX  |            goldinarjev plačila. Dosti me je stal ponižni pretep na
105 IX  |           zbrane v resnem sodišcu, ko me peko in kuhajo in mi predvsem
106 IX  |           tajno vsemu svetu. Takoj pa me je prešinila velika sreča
107 IX  |               sel, poslan od Boga, da me je privodil na pravo pot,
108 IX  |               samo devet tisoč. Rotil me je, da naj se mi vendar
109 IX  |              in sam hudič iz pekla bi me ne mogel pregovoriti, da
110 IX  |             pa mi daj prisego!" ~Tako me je opeharil za eno jare,
111 X   |               bilo vse jasno in dvomi me niso več mučili. ~Sedaj
112 X   |               slovensko zemljo in, če me ta ne bo živila, kdo naj
113 X   |              ta ne bo živila, kdo naj me živi? ~Tisto leto je bila
114 X   |           precèj ostane!" ~"Ni tako!" me zavrne izkušeni mož. "Če
115 X   |            bom na Jelovem brdu!" ~Oče me je plašno pogledal, kakor
116 X   |              izvedeti pri dekletu, če me sploh hoče." Po teh besedah
117 X   |               Danijelov naslednik. Ni me poznal, zatorej se za mojo
118 X   |               a je takoj izginila, ko me je ugledala. ~V hiši pri
119 X   |              spregovorila pa ni, dasi me je spoznala. Z velikimi
120 X   |             vsa kri in z veliko grozo me je pogledala: "Moj Bog,
121 X   |              zaječala je: "Tako čudno me notri boli!" ~Nisem se mogel
122 X   |          oženim pri Presečnikovih, če me ti hočeš." ~Bliskoma je
123 X   |              šele, ko sem ponovil, če me hoče, je vzdihnila: "Jest?" ~"
124 X   |            vzamem! Sedaj odgovori, če me hočeš." ~Spregovoriti le
125 X   |            tako da ni bilo dvojbe, da me hoče. ~Raztegnila je roke
126 X   |             roke proti meni in hipoma me je objela - pri nas se zaljubljen
127 X   |            Jelovo brdo, in sprejemajo me, kakor bi me bili sprejemali,
128 X   |               sprejemajo me, kakor bi me bili sprejemali, da sem
129 X   |               redu. Ob takih prilikah me moj prijatelj tolaži: "Mene
130 X   |           smehom je dodal: ~"Mesto da me spoveduješ, mi daj kaj vbogajme!
131 X   |            sem nekaj desk pribil. Tam me obišci, če te je volja!