| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Ivan Tavcar Cvetje v jeseni IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Part
1 I | je bil tiste dni pravi agent za ženitve, tako da sem 2 VII | družbi! ~Dospela sva do Ajdove rebri. Na desno in levo 3 IX | vsega dosti, pridem nazaj in amerikanskih tolarjev prinesem, da napolnim 4 X | alo, kdaj pa si prišel iz Amerike?" ~"Dva meseca bo že," mi 5 VIII| ženo, to sicer ni lepo, ampak sramotno ni kot tedaj, če 6 V | ogarana in odrgnjena vozari po andaluškem skalovju! Pridna si pri 7 X | je Kalar dajal svojo hčer Ano Skalarjevemu Matičku, ki 8 VIII| Poglej no!" ~Dasi so bili Anžonovi udi kakor hlodi, ki se dajo 9 IX | poročena in koše prenaša po Anžonovih bregovih. To je!" ~Danijela 10 I | po členkih se ti nabere apno, da teče stroj le še s stokanjem 11 IX | skesam. Odštel sem takoj are pet sto goldinarjev, od 12 VI | pravico do fantovanja. Ta argument pa je zbrani družbi postal 13 X | da ga preišce prijatelj Arko, a leto za letom je srce 14 X | pomnožili slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev!" ~Jade! 15 I | imenovati more, delaš kot navit avtomat! Misliš malo, ješ pa veliko, 16 IX | je udaril z roko. "Molči, azina! Dosti o tej Lizi! Se bo 17 V | nadaljevali: ~"Tobaka ni b'lo, sta pila vodo!" ~Lisica! 18 VI | na gospodarja, ki se rad baha, bodisi s premoženjem, bodisi 19 VI | Jelovem brdu je bil tak bahač posestnik in oštir Fortuna, 20 IX | oprave pri hiši! Ne da bi se bahal, prisežem pri živem Bogu 21 VI | pa tudi ne grem!" ~Na to baharijo nisem ničesar odgovoril. 22 X | sem užaljen. Odgovoril sem bahato: ~"Belega kruha bo pač lahko, 23 X | pa gosposki kmet, se ti bajta že naprej podira!" ~Za nekaj 24 X | k mojemu. ~"Tako sem se bala," je zaihtela, "da vzameš 25 V | greva?" ~Obrnila se je proti Barbi: "Mati?" ~"No, pa le!" je 26 VI | sanjah hodila okrog. Mater Barbo sem parkrat zasačil, kako 27 IX | zamenjati z izpuhi ljubljanskega barja, pogrešal pa sem posebno 28 V | izrezljana in prekričeče z barvami prevlečena. Vrhu tega je 29 I | tu in tam je počivala z belima rokama ter se zagledala 30 II | njivice, ki je bila last beračeva, po kateri pa je hotel bogatin 31 VIII| pa lahko noč!" ~S temi besedami je odšel. ~Pod sklednikom 32 V | pridružil gospod Jakob. Niti z besedico ni omenjal pretepa, pač 33 IX | preveč." ~Danijel je kot besen skočil pokonci: "Pri Mlačanu 34 II | in Skalarjem. Bogatin je besnel in bil je -- kakor pravimo -- 35 V | zalučal za onimi, ki so bežali. ~"Da boste kaj na glavi 36 II | glas: ~"ki je za nas krvavo bičan bil, ki je za nas s trnjem 37 V | segale do kratkih hlačic, bingljajočih mi okrog nagih kolen. Vsi 38 VII | osmih sva odšla. V svoji bisagi sem vzel nekaj s sabo, pa 39 VII | spati. Napravil sem ji iz bisažice majhno vzglavje, nakar je 40 VII | gospodinje. Odvezala je ponižno bisažico ter po trati razvrstila 41 VII | Mogoče pa je, da ga je Meta z bistrim očesom vendarle opazila. 42 VII | nje. V kratki dobi mojega bivanja na Jelovem brdu sta zrastli 43 IX | preživela šesttedensko skupno bivanje pri Presečnikovih. Časih 44 X | blagoslovljena, zakaj od tega blagoslova živi slovenska zemlja! ~ 45 VI | zlatopretkani bursi dvignil Boga ter blagoslovil klečečo množico. Bog sam 46 X | sedem. Blagor ji, da je blagoslovljena, zakaj od tega blagoslova 47 III | dobro del pogled na njegovo blagoslovljeno višino. Obok kuhinje in 48 V | cerkvenim vratom. Tam je Kalar, bled kot stena, odstopil od moških, 49 X | kot srčna kaplja krvi čez blede ustne. Pri tem ji je glavica 50 VIII| izvlekla iz nje majhen, bledorumen "bob", ki je v pogorju tako 51 VII | dolinic, katere so značilne za Blegošev vrh. Čas je bilo, da se 52 V | velikostjo čolna, pa se blesté beli ali še celo zelenkasti 53 III | slavnih sinov zadnjega se bleščita s kamnite plošče v poljanski 54 III | viharjev: prav rado se je bliskalo in včasih je še celo treskalo. ~ 55 VIII| nikoder; tudi drugi dan se je bližal koncu, ali Danijela še vedno 56 VIII| dolgorepk in je sedla na bližnje bukovo drevo. Živalce so 57 V | cerkvijo, pa ti prihajajo z bluzami, in vrag naj me vzame, če 58 VII | potem ničesar očitati ne bodem imel! Ko sem zopet pogledal 59 V | ni bilo dogovorjeno, da bodeva skupaj hodila. To pa se 60 X | ali vzlic temu upam, da mi bodočnost prinese mnogo posnemovalcev. 61 VI | vsaki priliki metal svoje bogastvo na mizo, otroci so ga pridno 62 VI | prepirala. Pšenica je bila bogata in debelega zrna. Velnik 63 IV | pogled, da bi se ga bili sami bogovi razveselili! Da sem ga bil 64 Inc | me je prešinila misel -- bogzna od kod je prišla -- ki ni 65 IX | tem razvnel najsrditejši boj, je bilo pričakovati. Oba 66 III | grozdi, in tako v tako živih bojah, kakor jih je videl zidu 67 IV | in brez žandarjev. Teh se bojim in nočem, da bi me pred 68 IX | kjer še nikoli sedel nisi. Bojiš se dohtarja, ker misliš, 69 X | bi si bil prihranil dosti bolečin." Pustil sem, da je govoril; 70 VI | skupaj spraviti, na tem bolehate vse ženske, kmetice in gospe! 71 X | se ji je napravila črta bolesti in muke. V hipu je brez 72 X | je: "Tako čudno me notri boli!" ~Nisem se mogel več vzdržati, 73 VIII| je mati Barba napravila boljše kosilo in tudi nekaj nacvrla 74 V | je imel na Malenškem vrhu boljšo in dražjo gostilno, je ostal 75 VI | raztrganemu ležišču je prišel, da bolnika ozdravi ali pa mu poda svojo 76 I | svojemu zdravniku, ki z bolniki ni bil nikdar Ijubezniv. ~" 77 III | tvojim duhom! In res, v Bologni je bilo, ko sem koprnel 78 VI | Danijel: "Ti si pa star borež, in čudno bi ne bilo, če 79 VII | moral s Stritarjem skoraj boriti, da mi ga ni črtal; pokojni 80 II | so se valjale te vreče bose po snegu in tu in tam podrgnile 81 I | Jarčjega sela, je bila žena Boštjanova, Meta pa njegova hči. Ta 82 VI | se je to zgodilo, je bilo Boštjanovo domovje v luči skoraj kakor 83 X | Zgodaj si prišel -- kje je še božič!" ~"Dolgčas mi je bilo v 84 I | sprevidiš, da je življenje dar božji in da se zgolj le tepci 85 II | da je veliko trpela pod božjim soncem. V teku tega trpljenja 86 III | tebi nič je spregovorila: ~"Brado pa proč deni ! Samo živina 87 V | ni minila, ko je že mašo bral in kaplanil v Poljanah. 88 VIII| na usta in povsod. Ni se branila. Ko sem se odtrgal od nje, 89 II | so te obsodili?" ~"Njegov brat je pričal. Skrit za grmovjem, 90 X | kotu in bila sta si kakor brata. Luca ni več živela, ali 91 III | je podleglo in smrdljivi bratec gospodari na mizah. Mlajši 92 V | Nato sem bil bliskoma pri bratih, ju železno pograbil za 93 X | Boštjan: gnojnice ne boš bredel, kadar bo šla punca z ženinom 94 IV | je bil priklatil od onega brega, vlekel se je prav ob tleh 95 X | Kadar hodim mimo karlovških bregov, ima skoraj vselej zibelko 96 IV | je tičal nekako v sredi bregovja. Obdajalo ga je gosto jelše 97 Inc | čmrljčki so se dvignile ter brenčale okrog mene. ~"Kaj, da mé 98 I | osemintrideseto leto svoje brezpomembnega življenja. Teh osemintrideset 99 X | Moja tolažba je ostala brezuspešna. ~"Mož in žena vse življenje!" -- 100 VII | zemljo, je moralo ostati brezuspešno delo, kar ve najbolje veste. 101 III | kar je bilo, je bilo v Brešiji. Tam so nas puntarji nekaj 102 VII | velik nemir sivkastomodri brglezi, ki so čokali po deblih 103 IV | kakor da bi me ta reč kaj brigala! ~Ko sva dospela do Mlinš, 104 III | Pa hlapče se ni dosti brigalo za to karanje. Ko je bilo 105 IV | in ne dajati pokorščine; brisal sem jo s travo in z oslo 106 II | vselej je obsedela in si brisala gobček. In vidiš, Bog je 107 II | nožico kuštravo glavo. Oči si briše, sem si mislila. Na vse 108 VIII| misliš, da za take reči bruham na Tolminsko? Poglej no!" ~ 109 IX | Vzkliknil sem: "Torej je Liza le bruhnila v Poljane h gospodu Jerneju?" ~" 110 V | se v Poljanah postaviš na brv pred cerkvijo, pa ti prihajajo 111 V | Človek bi najrajši skočil z brvi v Ločilnico, da bi mu ne 112 IV | bregu ter pokorno lovil brzoskoke kobilice. Trl sem jim glavice, 113 VII | divji petelin; čula sva bučanje, a orjaka nama je zakrivalo 114 I | s tako nevesto razcvete bujna zakonska sreča. Za svojo 115 IV | je vlekla skoraj tja do bukovih gozdov zelenega Blegoša. 116 II | kjer se je iz zelenega bukovja kazal bel rob na bregu, 117 VIII| cvete, dokler se ni skrila v bukovju, kjer so prejkone cvetele 118 VIII| dolgorepk in je sedla na bližnje bukovo drevo. Živalce so se z malim 119 VII | dobro spominjam, da so po bukvah napravljali velik nemir 120 V | videl, kako so se delale bule. Pri tem sta jima kastorca 121 I | podoben kozolcu, če ga prevrne burja pozimi. ~"Bolan sem!" ~" 122 III | togotila ženska, da niso burkle popravljene, da ni mogoče 123 VI | gospod Jakob, v zlatopretkani bursi dvignil Boga ter blagoslovil 124 IX | ki drže zavezo, kadar je butara obvezana z butarnikom. Take 125 IX | obvezana z butarnikom. Take butare se potem vale v dolino, 126 IX | kadar je butara obvezana z butarnikom. Take butare se potem vale 127 IX | spravlja, zlože jo v veliko butaro, katero s tanko vrvico obvežejo. 128 VIII| Poljanah, na eni strani Čabrače, na drugi Gabrška gora. 129 I | držati. Tudi Barba že težko čaka. In Meta se je razrastla, 130 X | polna. Poglej, kako zunaj čakajo in mislijo: kozavi se napije, 131 VI | nje: ~"Torej tako! Doma te čakamo! Večerja že stoji in zavoljo 132 I | Heleni pa se je razširil čaroben smehljaj po licu in šepnila 133 VI | vse tiho, ko tiči nekaka čarobna tajnost v krajini in v zraku 134 III | obraz te svete Cecilije. Čarobni vtis pa so povečavali svetli, 135 VII | ti delata lešnikarica in carovec, sedeča v bližini na smreki. ~ 136 V | pa sva se živo spominjala časov, ko sva skupaj tičala na 137 X | svat pomolil pod mizo sedaj čašo vina, sedaj kos mesa ali 138 Inc | Nobena ni hotela odnehati od čebljanja in iz oči jim je plamtel 139 VI | mi je, kakor da bi sveta Cecilija z Jelovega brda prav posebne 140 III | debelih kitah težili sveto Cecilijo z Jelovega brda. ~V meni 141 IX | je deklo, ki je bila prav čedna, ki pa ni imela prav ničesar. 142 V | Jurij svojo devico in na čeladi je še vedno nosil velika 143 III | postavila velika skleda celega krompirja, iz katere se 144 III | Samo živina ima lase po celi glavi!" ~Moja brada, na 145 V | Šimnu se je povesila čeljust in lovil je Kalarjevo roko: ~" 146 VI | Danijel je še vedno odpiral čeljusti, kakor jih odpira krokodil 147 VIII| nekaj nacvrla je bila. Še celó belo kavo smo imeli na mizi, 148 IX | ko se je tako odkrilo, o čemer sem menil, da je tajno vsemu 149 III | nas sorodništvo še nekaj cene imelo in, če si sorodnika 150 VI | kar videlo, da je bila za cenen denar kupljena pri Kajdetu 151 III | se je. Posli so pričeli cepati v hišo in naenkrat je bila 152 VI | bi trenil, so potihnili cepci po skednjih, je ponehalo 153 II | Lovskega brda. Sedaj sta čepela v resju, podobna kupu nesreče, 154 I | preprijazno sprejela. Brez ceremonij sem prisedel k njej ter 155 IV | in Liza. ~Izpraznili smo čerfo kislega mleka. Pod streho 156 VIII| katere je bil "bruhnil" na Cerkljansko. Že nekaj let sèm je prinašal 157 III | hišah, od Škofje Loke pa do Cerknega ne! Laneno olje je podleglo 158 V | dražjo gostilno, je ostal pri cerkovniku. ~Na stopnicah pri mežnarju 159 V | pravice se je stepel pri cerkveni slavnosti ter nastopil tako 160 V | napravljen oltar pri največjih cerkvenih slavnostih. Nosila je svetlosivo 161 V | ščenét sta se približala cerkvenim vratom. Tam je Kalar, bled 162 V | kamnički so žvižgali čez visoko cerkveno streho. Vsak sva si pripisovala 163 II | ali tolkli kozo "pod novim cesarjem gor in dol"! ~Vsi ti spomini 164 II | tekla, nato pa sem šla k cesarju." ~Vprašam: "Na Dunaj?" ~" 165 IX | deželo, sem ga pustil sredi ceste, ne da bi mu kaj odgovoril. 166 V | Potem sva se postavila na cesto pred Vidmom in tekmovala, 167 V | na klarinetu, Klepač iz Četene ravni pa je obdelaval harmoniko. 168 V | beli ali še celo zelenkasti čeveljčki. Človek bi najrajši skočil 169 V | rožljal z dobro zažebljanimi čevlji; méči pa sta tičali v sivih 170 IX | dogovorila, da bosta, kar iz mene čezprimerne kupnine iztisneta, pošteno 171 II | življenjske potrebščine. Češnja je glavno drevo in spomladi 172 VII | črnega kruha, nekaj suhih češpelj in nekaj orehov. Prinesla 173 V | katerem so plavali redki cinki masti. ~V to posodo je drobila 174 III | najsi nosite svilene, s čipkami obrobljene dolge srajce 175 VI | dni pa smo jo imeli zelo v čislih. ~Prava raševina je zahtevala, 176 IV | drobnih macesnov, ker je čista kakor kristal. Nato pa šumi 177 VII | so se kazali v vsej svoji čistoti. Od Triglava pa do Ojstrice 178 I | sveta. Z njo skupaj sva čitala Prešerna in na marsikatero 179 VII | se je čulo obilo tankega čivkanja. ~Tisti dan sem hotel Meti 180 VII | ujel. Nosila je podkovane čizme, zatorej ni bila prav urna. 181 V | nogavice in prikazali se čižemčki, prikladni vsaki gosposki 182 I | lasje ti izpadejo in po členkih se ti nabere apno, da teče 183 Inc | in surovim maslom. ~Pri človekoljubnem tem delu, ki je veljalo 184 IV | ukaz: "Kobilice lôvi!" ~Človekoljubno je še dostavila: "Pa steri 185 V | kar je napisano na srcu?" ~Čmerno sem odgovoril: ~"Kaj če 186 Inc | svoji misli. Kakor trije čmrljčki so se dvignile ter brenčale 187 VII | sivkastomodri brglezi, ki so čokali po deblih gor in dol. Če 188 III | Danijelu -- pomislite, to coklarsko ime v tem olikanem pogorju! -- 189 VIII| svojo desnico, veliko kot čoln -- "kaj bodo govorile množice, 190 V | včasih merijo z velikostjo čolna, pa se blesté beli ali še 191 I | imenuje Latinec: fructus consumere. ~Stroj si -- tako sem govoril 192 VII | dolgočasnosti in odkrila se nama je Črna prst v divni svoji lepoti. 193 IV | so se jasno razločevale črne in rdeče pike. Pri tem je 194 IV | tolmunih pa živi množica črnozelenih postrvi, da voda kar zatemni, 195 VII | skoraj boriti, da mi ga ni črtal; pokojni Erjavec, ki je 196 I | uveljavljal njene zaokrožene črte, igrala na klavir. ~V hipu 197 X | obrazek, ki je do zadnje črtice izrezljan iz Metinega obraza. 198 VII | rodovitno, zategadelj ni čuda, da sva takoj krenila s 199 VIII| kako naročilo. Bil je velik čudak, ali ljudje so ga radi imeli. 200 VI | vstajal. Zdelo se mi je, da čujem neko tekanje. Prejkone sem 201 X | Komaj pa si enega potolažil, cukal te je že drugi. ~Pri peči 202 X | so tudi pod mizo okrog in cukali svate za noge, da so jim 203 VII | z drevesa divji petelin; čula sva bučanje, a orjaka nama 204 X | Haha!" ~Morda bi rade kaj čule o Lizi? Njeno življenje 205 II | Približali smo se prvim hišam. ~Čuli smo vpitje in opazili smo, 206 V | ji bili beli kot vosek. Culica z mojim velikim srcem ji 207 V | se je nekje -- kamric in čumnat je bilo tam gori vse polno -- 208 V | gorenjo hišo. Hodeč mimo čumnate, kjer je imela Meta svoje 209 VII | ga vtaknil v tiste smešne cunje, v katere tako rade lezejo 210 IV | več zmenila, tako da jo je curek odnesel. ~Nato je hotela 211 IV | se je bila ob strani tik curka; kadar je prineslo kobilico 212 I | Hudobni jeziki tega ne čutijo!" ~Skoraj zaihtel sem: " 213 II | skupaj zrastli in eno smo se čutili z njo! Zatorej me sili vse 214 V | okrog vrata. Ta vrat pa je cvetel izmed nežnih belih špic 215 II | dobi je v našem pogorju še cvetela navada, da otročaj, dokler 216 II | položila k nji, da je šla v cvetju od doma." ~Sedaj si predstavljajte 217 X | dandanes še vedno v tisti cvetlični nežnosti, katera pri ženski 218 V | je izginila tudi Meti s cvetočega obraza in ustni sta ji bili 219 VIII| pred Boštjana na mizo: "Ne dajaj takega otroku!" ~Obrne se 220 IV | ni hotela prav peti in ne dajati pokorščine; brisal sem jo 221 V | bi bila nepotrebna vsaka daljša pripomba. Kadar se je prestopala, 222 IX | odstopil je spise zbornici v daljše postopanje. In ravno takrat, 223 VII | leto pa zopet ni nobene. Po daljšem iskanju sva jih še nekaj 224 III | hlapec in dekla, če sta daljšo dobo pri dobrem gospodarju 225 VI | da res nisi več huda?" ~"Dam ti jo." ~Izpod dolge rute 226 V | nisem ji dal govoriti. Sreča današnjega dne je nji in Šimnu sijala 227 IV | rasli in dorasli kot zeleni današnji drobiž! ~Pred hlevom sva 228 VI | nekako po knjigi, prav po "Danici", na katero so bili Fortunovi 229 X | Presečniku je lazil okrog hleva Danijelov naslednik. Ni me poznal, 230 IX | rad, sem jih že pozabil." ~Danilo se mi je. ~Vprašam: "A od 231 III | jemlje iz nje življenje in davek, če nima dolgov, pač pa 232 VII | vzamem? Morda kakor kralj David Moabičanko, da ga je grela 233 I | skrbi, kakor so me svoj čas davile na visoki šoli, in v pravdah 234 III | letini, o živini in o visokih davkih. Ko sem povedal, da ostanem 235 VI | Pšenica je bila bogata in debelega zrna. Velnik je pel in v 236 IV | po hrbtu je nosil križ v debeli verigi. ~Pobegnila je po 237 Inc | ker sladkor in moko na debelo prodaja?" ~"In jaz," je 238 VII | brglezi, ki so čokali po deblih gor in dol. Če sta se srečala 239 VI | nad njo, govoriti s svojim dekletom in govoriti o ljubezni, 240 V | bilo treba gledati, kako se deklice trudijo, da postanejo v 241 VI | katerih gosposki fantiči vašim dekličem, ki se pehajo v prepotenih 242 V | radi krivcev, ki so bili dekliču všeč. ~Na drugo stran pa 243 IX | je po ljubezni in vzel je deklo, ki je bila prav čedna, 244 I | se koscem! Hodi, hodi in delaj ! Potem kmalu sprevidiš, 245 IX | Odgovoril sem: "In jaz naj delam na Mlačanovem?" ~"Da, prav 246 X | zakonske žene po mestih ne delamo in da samo jemo?" ~Malo 247 VII | hitro teče, godbo pa ti delata lešnikarica in carovec, 248 VI | da bi ne zamudil svojega deleža pri pijači. Jaz sem še nekaj 249 VII | in katere je že nekoliko deležen sosed Rakitovec. Obdaja 250 IX | radi izgovorjenih otroških deležev, katere mu je stari naprtal, 251 I | tekel, dokler so posamezni deli količkaj v redu. Potem pa 252 IX | iztisneta, pošteno med seboj delila. ~"Torej koliko?" ponovim 253 V | še celo Veharjev Nace iz Delnic ni imel kaj posla. Stal 254 VI | se ti pač ne more odkriti demokratična misel v največji popolnosti! ~ 255 VI | videlo, da je bila za cenen denar kupljena pri Kajdetu v Loki. 256 II | različne odvetnike, ki so mu denarnico puščali, da je pravda več 257 V | Urbel se je medtem izvil iz desák in količev, popadel klobuček 258 V | bilo mladega, je hitelo k desetemu opravilu. ~Pri Presečnikovih 259 V | Zjutraj je bila maša in ob desetih tudi. Kdor je bil zjutraj 260 X | ali Uršin jezik -- deni ga desetkrat na rajfelj! - ne bi bil 261 VIII| je nožička zarožljala po deskah. Nato ga je obrnil in mu 262 V | hlačice in moj od zadaj široki deski podobni suknjič, pa se je 263 II | se od leve na desno in od desne na levo, prav kakor da bi 264 X | bila objela moj vrat, in desnica ji je onemogla zdrknila 265 IV | vsaka žaba užene!" ~Proti devetém sta prišli Meta in Liza. ~ 266 IX | Ker ni hotel izginiti v deveto deželo, sem ga pustil sredi 267 X | delalo osem starikastih devic in opravljale so svoj posel 268 V | da je slabo slikan, in devica, katero je reševal, je imela 269 IV | misli ni preobdala pri tej deviško-nedolžni nožici, ki se mi je takrat 270 X | vedno v podobi mladosti in devištva. Da sem jo vzel, potrl bi 271 III | so ga nekdaj prinesli iz dežele Kanaana. Tu je stala tudi 272 IX | hotel izginiti v deveto deželo, sem ga pustil sredi ceste, 273 X | žito na polju, če ima dosti dežja in tudi dosti sončne gorkote. 274 IV | slonel v naročju, z njo sem dihal in živel! In prav nič se 275 VII | repuljice", in kakor zaljubljen dijak sem pil vedno na tistem 276 III | ki nič ne veš! Gori za dimnikom je tičal Lahonček in na 277 X | zlival vino. Toliko je že bil diplomata, da je vedel, da se ne sme 278 IX | lagal, je Mlačan vendar diplomatično odgovoril: "Bo že res!" ~ 279 III | Poljanski dolini rodil neznatni Divjakov mlin ob bistri Hotoveljščici! 280 VII | tam je zabučal z drevesa divji petelin; čula sva bučanje, 281 VII | ne neplodnih mlevov in ne divjih prepadov. Ali vzlic temu 282 Inc | ljubljanskem vrtu. V senci pod divjim kostanjem. ~Gospa Marica 283 V | Cerkovnik je imel ta dan nekako "divjo gostilno", kjer si dobil 284 VII | odkrila se nama je Črna prst v divni svoji lepoti. Luže na Malem 285 III | malenkost. V gorenji hiši je vse dišalo po žitu. Ondi so stale pregrade, 286 Inc | morete ve za to? Žrtev ste dneva, ki vas je rodil. A same 287 IV | zmeraj niže, dokler je ni dno vzelo mojemu očesu. "Tebe 288 VIII| zakon zato vpeljan, da se dobe otroci, kar vam je, častite 289 Inc | gospa Mica, "svojega, ker z dobičkom razpečava sukno in platno?" ~ 290 VII | vendar še posrečilo, da je dobila rastlino, na kateri sta 291 VI | spravijo v pijačo, kar so bili dobili od mene. ~Z Danijelom sva 292 VII | pojdiva gledat, če bi se dobilo še kaj planinskega cvetja. 293 X | dobro poznal, rdeče lise je dobivala na lice in tudi druga znamenja 294 VII | sicer pa tudi doma lahko dobiš kaj potrebnega dela." Besedo " 295 VII | je bil "žiberdaj" zame dobljen. In res sem jo ujel. Nosila 296 III | če sta daljšo dobo pri dobrem gospodarju služila, štela 297 VII | drugo, kar je preskrbeti dobremu gospodarju za zimo. Najprej 298 V | naivnosti, a vzlic temu zelo dobrodejni naivnosti. ~Mogočno konkurenco 299 VII | ker se vendar nisem hotel docela odpovedati, sem sklenil, 300 V | Zgodilo se je torej ! Doctor utriusque iuris -- strokovnjak 301 II | sem, da je čeden. ~Tiho je dodala: "Doma pa mu nimam kaj skuhati. 302 IX | sta se bila brez dvojbe dogovorila, da bosta, kar iz mene čezprimerne 303 IX | v vsakem oziru sta bila dogovorjena, in tudi kupnino, pod katero 304 V | pride Meta. Sicer pa ni bilo dogovorjeno, da bodeva skupaj hodila. 305 I | kot plevel tudi pogineš! Dohodke imaš; lahko bi preživljal 306 IX | nikoli sedel nisi. Bojiš se dohtarja, ker misliš, da je bogve 307 IX | goljufije, ker je vendar toliko dohtarjev na svetu, da jih kar preostaja." ~ 308 IX | vogla! Naravnost govori! Dohtarji nimajo časa, da bi ga rezali, 309 VII | Ta "nič" je bil vedno dokaz, da je naša Meta huda. ~ 310 X | nasmehnila: ~"To se trdi, dokazov pa vendarle ni!" ~Odgovoril 311 I | pol ure tolažila ter mi dokazovala, da pri meni o starosti 312 V | ne bo nosila. Ker je bil dolg, sem se bal, da mora z glavo 313 X | je vzela življenje! ~Po dolgem molku si spregovorila ti, 314 IV | fantič in deklič, ko sta se v dolgih srajčicalh okrog letala, 315 V | izgubil ravnotežje ter z dolgim svojim telesom treščil Maruši 316 I | in da se zgolj le tepci dolgočasijo v njem!" Nato je odrinil. ~ 317 I | poslušala, ko sem ji tožil o dolgočasnem svojem življenju in o osemintridesetih 318 X | In to ti je postalo dolgočasno?" ~"E," je godrnjal, "ali 319 VII | je odkril Porezen v svoji dolgočasnosti in odkrila se nama je Črna 320 VIII| prihitela tolpica drobnih dolgorepk in je sedla na bližnje bukovo 321 III | življenje in davek, če nima dolgov, pač pa polne hleve, in 322 IX | vzela, to je! Mene ženejo dolgovi v Ameriko, Danijela pa ženska! 323 X | prelomil zvestobe, ki jo dolgujem njenemu spominu. ~Gospa 324 VII | Nato sva sedla v eno malih dolinic, katere so značilne za Blegošev 325 I | ko sem ob roki pratike določil svojo starost, zavest, da 326 V | zadregi, ker sta mi bila dolžnika, a sta vendar tako "razkošno" 327 X | strankama enake pravice in enake dolžnosti. Ta pogodba pa nalaga po 328 IX | strinja z mojimi stanovskimi dolžnostmi. Že sem jih gledal svoje 329 VI | kjer je imela Jera svoj dom, sva se skopala in oprala 330 VIII| vsakim korakom izginil kos domače zemlje, sedaj sleme rojstne 331 III | tej hiši si se takoj čutil domačega, ker ni bilo v vsi naselbini 332 IV | novega hlapca, Presečnik! K Domačejkarjevim grem koze past, ker res 333 IV | odgovorim brez odloga. ~Domači hlapec mora kositi naprej, 334 IX | poznaš več pametne besede! Domačija in špeže, vse je tvoje! 335 II | belimi venci. Tudi oreh je tu domačin in sad njegov slovi po vsem 336 X | resnica, da je zgolj le moja domišljija, da je umrla -- pa je v 337 VII | proti jugu, kjer je v svoji domišljiji gledala sinje Jadransko 338 V | tlačena in raztrgana slovenska domovina skupaj ostala! Te domovine 339 V | domovina skupaj ostala! Te domovine prvi steber si ti, slovenska 340 X | oklep, ki ga še bolj zveže z domovino, in otroke naj rodi, ki 341 VI | zgodilo, je bilo Boštjanovo domovje v luči skoraj kakor podnevi. ~ 342 IV | se ti Stari vrh najbolj dopade? Ali ne tedaj, če okrog 343 X | polomljen je bil videti in ni mi dopadel, ker je kadil, hodeč okrog 344 V | bila srečna in z velikim dopadenjem je objemala hčerko. Boštjan - 345 IX | zakona! ~Prečitavši zbornični dopis in pomislivši na svoje tako 346 V | ustvarjena za ples. ~Ko sva doplesala, sem peljal Meto po stari 347 VI | nismo imeli dela. Sredi dopoldne sem prišel enkrat mimo hleva, 348 I | osemintrideset let, katere skoraj dopolnim. Kje naj dobim sočutno dušo, 349 IX | čedno skrčila do svojega dopustnega obsega. Potem je še zakričal: " 350 X | da ni umrla?" ~"O tem ne dopušččm razgovora, draga prijateljica!" ~" 351 I | sedaj pa, ko je Elvira dorasla, ni moči več krotiti hudobnih 352 IV | smo tudi drugače rasli in dorasli kot zeleni današnji drobiž! ~ 353 V | strašno" vrhunec, ki se sploh doseči dá. ~Prigugal se je tudi 354 I | osemnajstega leta ni bila dosegla. Ves dan je letala od učitelja 355 I | pratiko ter izračunal, da dosežem točno po štirinajstih dneh 356 IV | dokler ni med šumom in penami dosežen globoki dol. Po vseh tolmunih 357 II | so me objemali in, ko sem dospel do Tominčevega hrastja pod 358 II | solzni naš svet. Že smo dospeli do sovražne tolpe. Za Blegošem 359 VI | Gori je udarilo polnoč, ko dospem pred Presečnikovo hišo. 360 V | bilo lepo!" ~Boštjan pa je dostavil: ~"Posavčevega pa zdaj že 361 IX | delali pismo pri notarju, in dostavilo se je, da morata o kupčiji 362 IV | beseda! Pa se je vendar dostikrat spominjam, kadar si kvarim 363 V | smešnosti so naši pogorci jako dostopni! ~Končno je Meta vendarle 364 VI | Lahko rečem, da bo večja kot dota Presečnikovega dekleta." 365 VII | jo prej ujel, nego se je dotaknila omenjenega bližnjega drevesa, 366 IV | odšel. ~Sredi vasi sem Meto dotekel. Mogoče in skoraj gotovo 367 I | vzor ženske, katera se ni dotikala prahu tega sveta. Z njo 368 Inc | Že sem upal, da pridem v dotiko z njeno sladko ročico. Ali 369 X | Tako sem postal žrtev dovtipa, kakor si ga terice rade 370 VII | slabo oblečenih kmečkih dovtipov. Grabljenje hitro teče, 371 VII | tekel čas in že so lešniki dozorevali. Robčevina je od dne do 372 V | mogli! Večje slave v pogorju doživeti ne moreš! Ko pa sem prišel 373 II | pogorju ponehala, in kmalu doživimo, da se bodo dekleta iz različnih 374 X | tem ne dopušččm razgovora, draga prijateljica!" ~"Ne vem, 375 Inc | vsako leto obilo dobrega in dragega vina." ~Že sem upal, da 376 V | Malenškem vrhu boljšo in dražjo gostilno, je ostal pri cerkovniku. ~ 377 V | dve kladi, tretji pa dolga dreta. Ta je bil Urbel, ki je 378 I | drevesa Lat-termannovega drevoreda, na katerega se je nudil 379 V | Urša pa se je včasih bolj drla nego pela. ~Žalibog, da 380 X | obrekovale: izpod trlice se je drobil pezdir, izpod jezikov teric 381 V | cinki masti. ~V to posodo je drobila Luca bel kruh. Te posode 382 IV | dorasli kot zeleni današnji drobiž! ~Pred hlevom sva si z Boštjanom, 383 VII | levem očesu utrnila prav drobna solza ter ji lezla po licu. 384 IV | peruti v koscih usule od drobnega mučenika. Nato je ropar 385 II | taščica -- pri nas pravijo tej drobni živalci "šmarnica" -- nobeden 386 X | izpod jezikov teric pa na drobno pretrta dobra imena sosedov 387 VII | bila prava ljubezen. Pride drug, ki zdrami njeno srce, pa 388 IV | suhotno odfrčal, da si je drugod v miru napravil obed. ~" 389 IV | je bila zbrana okrog nje družba prejšnjega večera. Da so 390 Inc | čemu nisem hotel zakonske družice, katera bi me bila ravno 391 VI | polnili predali gospodarju in družini v veselje. ~Na soboto precèj 392 III | Mati Barba je na mizo za družino natrosila velik kup soli, 393 VII | strmina, da sva se, za roko se drzeč, spuščala od debla do debla. 394 I | Svoji Ijudje morajo s sabo držati. Tudi Barba že težko čaka. 395 IX | vrvi so lesene kljuke, ki drže zavezo, kadar je butara 396 V | polno gledalca. Vsi so se v duhu udeleževali plesa. Danijel 397 IX | se snidemo dan po Vernih dušah v Loki, da bomo delali pismo 398 X | tiste pse vlačiti, to je dvakrat hudič!" ~"Torej nisi zdržal?" ~" 399 V | raš", ki je bil spredaj na dveh mestih nazaj pripet, da 400 VII | svojega roditelja. Nasproti dvema ženskama pa gospodar ni 401 VII | pasejo tam. Pred nama se je dvigala visoka glava starega Blegoša. ~ 402 VI | postavi jo v mesto! Tedaj dvignem slučajno oči. Prav nič nisem 403 Inc | Kakor trije čmrljčki so se dvignile ter brenčale okrog mene. ~" 404 IV | zategadelj me je poklical na dvoboj s koso. Tiste čase, drage 405 V | tedaj precèj redka. ~Kakor dvoje plahih ščenét sta se približala 406 X | mi je bilo vse jasno in dvomi me niso več mučili. ~Sedaj 407 II | spregovorila. Prejkone je bila v dvomih, ali naj me tika ali vika. -- 408 X | pač?" je Boštjan še vedno dvomil, "par mesecev se že dela 409 X | je postalo dolgočasno?" ~"E," je godrnjal, "ali mi je 410 III | temu osatu ! To so bile edine besede, katere je Meta tisti 411 X | življenje je življenje dela in edinščine. Kadar hodim mimo karlovških 412 X | vzdržujeta rodbino. Bil sem torej egoist, ko sem se hotel priženiti 413 X | se ju je usmilil! Kakor Elizabeta v sv. pismu je povila priletna 414 I | zadel ta "klink! klink!". Elvirica se je točno vrnila domov 415 X | lahko živita v zavesti, da enakomerno vzdržujeta rodbino. Bil 416 VII | Hladno vodo pa sva pila iz ene in iste "repuljice", in 417 X | belega kruha. Komaj pa si enega potolažil, cukal te je že 418 VIII| taka je bila tiste dni etiketa v pogorju in po njej si 419 III | prinesen iz Trsta -- je bil falot, ki je zaslužek najrajši 420 IX | Posavčevih fantov! Tem trem falotom so se od rajskega veselja 421 VII | tekój sem vesela, da pride fant h Kalarju!" ~ 422 V | so vlačila dekleta svoje fante. V pogorju je namreč stara 423 VI | plotovih -- pogovarjali s fanti. Ti so naglašali, da sem 424 IV | med seboj nagajali, če sta fantič in deklič, ko sta se v dolgih 425 II | moža so imeli v Gradiški, fantiček pa je moral v službo, ker 426 VI | plesi, na katerih gosposki fantiči vašim dekličem, ki se pehajo 427 III | izgovoriti - "je dejal: ,Fantje, pojdimo iz mesta!' Tisti 428 IX | zadovoljne obraze Posavčevih fantov! Tem trem falotom so se 429 VI | gotovo pridobil pravico do fantovanja. Ta argument pa je zbrani 430 II | bodo dekleta iz različnih far med seboj vikala! ~Pa Luca 431 IV | počivaj! Že vidim, da nisi od fare!" ~Prezgodaj se je veselil 432 III | Nad okni je kraljeval sv. Ferjen ter s svojo golido zabranjeval 433 III | Mantova je mesto; ajne greze festunk, ajne greze boser." ~Ta " 434 X | prikazal njen obraz izza fižola, spregovorila pa ni, dasi 435 X | spregovoril pri vstopu. ~"Fižolico prebiram," mi je odgovorila, " 436 VI | bahač posestnik in oštir Fortuna, ki si je z vinsko kupčijo 437 VI | Danici", na katero so bili Fortunovi naročeni. ~Ponovila je: " 438 X | je zaihtela, "da vzameš Fortunovo!" ~"Šemica, ali sem Katro 439 I | To, seve, je vprašala po francosko. ~Kako okusno se je bila 440 VI | da največkrat v neslanih frazah, ki ne prihajajo iz srca! 441 V | ob strani na zidu velika freska, kjer je gonil sv. Jurij 442 I | tisto, kar imenuje Latinec: fructus consumere. ~Stroj si -- 443 VIII| norel. Vse to je res in fruge je bilo pri hiši, da bi 444 VIII| strani Čabrače, na drugi Gabrška gora. Kaki svetniki so tam, 445 X | kaj dobiti. Peškulja na Gabrški gori mi je že nekaj obljubila. 446 I | se mi je odprl pogled na Galilejsko jezero -- morda je bilo 447 IV | da se ni mogla z mesta ganiti. ~"Kaj je?" ~Ni mogla odgovoriti, 448 VIII| dajo le težko in neokorno gibati, je vendar s čudovito hitrostjo 449 II | rogovilico pri veji, da mu giblje sapa mladiče v tej zračni 450 V | tičala na klopeh ljubljanske gimnazije. Bil je močan in na svojo 451 VI | storila, da sem bil kar ginjen nad to naivno Ijubeznivostjo. ~ 452 V | se je polastilo globoko ginjenje. Doli pri vratih je na ženski 453 V | po maši. A bila je manj ginljiva in zame nečastna. ~Gorska 454 VII | veš kdaj. Nato moraš po gladki travi plezati, dokler ne 455 VIII| Pa še kaj pridi!" so se glasile poslovilne besede. Meta 456 X | sem, da je govoril; bil je glasna, a vendar dobra duša. In 457 X | Pa blez ne prideš!" Med glasnim smehom je dodal: ~"Mesto 458 IV | od drobnih ptic drobnih glasov. ~Postavili smo se v vrsto. 459 V | železno pograbil za tilnik, z glavama nekoliko pozvonil, da je 460 X | blede ustne. Pri tem ji je glavica popolnoma zlezla na roko, 461 IV | ob tleh in malo, trikotno glavico metal tja in sem. Okrog 462 III | Tnalo je bilo pometeno in glavna pot proti hiši je bila še 463 I | rediš se, kakor da je mast glavni namen tolstega tvojega življenja! 464 V | stalo ob strani vse polno gledalca. Vsi so se v duhu udeleževali 465 VII | sem jo pozval, da pojdiva gledat, če bi se dobilo še kaj 466 VIII| pod tako roko. Pogineš kot glista pod podplatom! Obdrži torej 467 IX | na petdeset goldinarjev globe, radi kamižolic pa na trideset 468 I | besedah nisem mogel zadržati globokega vzdiha. Gospa Helena me 469 IV | je takrat odkrila! ~Ali glorije je bilo konec. Meta je nekaj 470 IX | tulil Danijel. "Ne bodi gluh! Nikoli nisem drugače govoril! 471 VII | katerih jedri sta bili gluhi!" ~"Ali bo mati vesela," 472 IV | strnad, ki je neprestano gnal svoj "čer-čer-čer-čeriii". ~ 473 I | izlijem vanjo svojo otožnost? ~Gnalo me je iz sobe. ~Ko stopim 474 II | gozdu ga skoraj ni bilo gnezda, da bi ga ne zasačilo naše 475 IV | zaredili in pomnožili, so tudi gnojarje odpravili. ~Danes smo hoteli 476 IV | samotež in, kadar so izostali gnojarji, sem si moral še celo kos 477 II | rokah nosil zakrivljene gnojne vile. Tudi nekaj žensk je 478 IX | prinesem, da napolnim z njimi gnojni koš. Takrat se oženim in 479 X | tisto! To ti povem, Boštjan: gnojnice ne boš bredel, kadar bo 480 III | kakor se repenči petelin na gnoju. ~"Mantova je mesto; ajne 481 II | je obsedela in si brisala gobček. In vidiš, Bog je poslal 482 V | tej ne posebno prijetni godbi so vlačila dekleta svoje 483 VII | Grabljenje hitro teče, godbo pa ti delata lešnikarica 484 VI | vse prav!" ~"Dobro se vam godi, to je znano." ~Z ljubeznivim 485 I | Sicer pa se mi je dobro godilo. Nekaj let že nisem poznal 486 X | postalo dolgočasno?" ~"E," je godrnjal, "ali mi je postalo ali 487 V | dvojbe iztisnil zahtevani goldinarček iz starikastega dekleta 488 III | kraljeval sv. Ferjen ter s svojo golido zabranjeval požare. ~Tik 489 IX | rojen, se bo lahko ločil od goljufije, ker je vendar toliko dohtarjev 490 IV | sva si z Boštjanom, oba goloroka, opasala oselnike ter si 491 X | ženstvo je še umelo trlico goniti in ž njo pridelovati svilnate, 492 V | Že nekaj let sem lazil po gorah, zatorej mi v tem oziru 493 VII | taka hoja. ~Med slovenskimi gorami naš Blegoš ni velikan! In 494 IX | naprave? Ta pa ni slaba! Gorenja hiša je malana, pa ne samo 495 V | materi. Ni je hotelo biti iz gorenje hiše, kjer se je nekje -- 496 VII | ovce hiteli proti jugu. Gorenjski in kamniški snežniki so 497 VIII| Danijel, "molči, ti prekleti gorjanec, če ne - !" ~In zopet je 498 V | sicer v temni ječi, ali gorje, če jo prebije! Meni jo 499 X | še v listopadu smo imeli gorko vreme. ~Komaj sem napravil 500 IV | debeloglavec, sivi kačji pastir. Gorkota je prebudila iz spanja belega 501 X | dežja in tudi dosti sončne gorkote. To otroče nosi s sabo obrazek,