Part

 502 VI  |           nekako čudno sukalo s svojim gornjim telesom, da sem moral opaziti,
 503 II  |              spoznati. ~Nekdaj je naše gorovje le o tem govorilo, kako
 504 V   |            ginljiva in zame nečastna. ~Gorska cerkev je bila že v otroških
 505 V   |              roki sta prekoračila prag gorske cerkve. Ves čas je Šimen
 506 VII |           blagor! ~Preobdala jo je moč gorskega zraka in oči so ji skupaj
 507 II  |            pozni noči vozila po slabih gorskih potih! Vam, mestne gospe,
 508 VI  |             sam je prišel v pozabljeno gorsko vas, k revnemu, raztrganemu
 509 V   |             sva še enkrat nastopila. V gosli sem vrgel tako visok znesek,
 510 I   |               osebo sem malo občeval z gospico Elviro, ker tedaj niti osemnajstega
 511 V   |           Takrat v kmečkih hišah še ni gospodarila tista zoprna gospoščina,
 512 VI  |            vasici v pogorju naletiš na gospodarja, ki se rad baha, bodisi
 513 IV  |               bili žganci ranega jutra gospodarji, o tem vam ni treba posebej
 514 X   |            očeh je zakon predvsem tudi gospodarska pogodba, ki daje strankama
 515 V   |                Razložil je kmetu, kako gospodarstvo zahteva, da se mu njivica
 516 VII |              rade lezejo naše gospe in gospodične! In kak bi bil ta obrazek,
 517 VI  |            kolovratu" -- to je veljalo gospodični Katinki - "postopaš in do
 518 VI  |             posebne strele spuščala na gospodično Katinko. ~Oglasila se je
 519 VII |               vse dobre lastnosti male gospodinje. Odvezala je ponižno bisažico
 520 X   |               sebi, da bi ti kuhala in gospodinjila." ~"Kje naj jo dobim, če
 521 III |               Kje pa je Meta?" vprašam gospodinjo. ~"Pri ognjišču je jedla,"
 522 VIII|                doma, da se pogovorim z gospodom Jernejem. Če ti je všeč,
 523 VI  |            narejeno, pri nas na kmetih gospoduje pa narava, ki je resnična
 524 VII |               pod tisto, kar imenujejo gosposke ženske klobuk, ki je vselej
 525 IX  |                v stiskah, ker sediš na gosposkem stolu, kjer še nikoli sedel
 526 V   |              mi je videla lepša od vas gosposkih žensk, in naj ste zavite
 527 IV  |             kakor bi ga sedaj s svojim gosposkim želodcem ne mogel pokončati,
 528 V   |               gospodarila tista zoprna gospoščina, s katero se danes pačijo
 529 Inc |              za ljubko trojico, katere gost sem bil danes na najlepšem
 530 VIII|             bob", ki je v pogorju tako gostega testa, da bi bil bolj za
 531 IV  |                v vodo. Ondi se je Jera gostila. Postavila se je bila ob
 532 IV  |                želodec po ljubljanskih gostilnah. Žalibože, tudi ta jed --
 533 VI  |               je daleč naokrog ni take gostilne. Sam sodnik to pravi, in
 534 IX  |            gospod Bon me je srečal ter gostobesedil: "Tak si kot roža. Ni vraga,
 535 IX  |            katerem je redil kakih osem govedi in tudi nekaj drobnice.
 536 I   |               starosti še ne more biti govora. Končno pa se je zagledala
 537 IX  |               od tam ušel! S tem možem govôri! Mlačan je z Jelovega brda,
 538 III |                predla nikaka pretirana govorica, kaj naj se mi daje jesti,
 539 VI  |         prepotenih oblekah, o ljubezni govoričijo! In Bog mi je priča, da
 540 VI  |                bila?" ~"S tem Katretom govoriš -- z vsako drugo bi smel." ~
 541 IV  |           vlekla skoraj tja do bukovih gozdov zelenega Blegoša. Pajki
 542 Inc |         pretresa, kakor pretresa vihar gozdove na gori!" ~V svoji neprevidnosti
 543 IX  |               in po njegovih plešastih gozdovih, jezen na ves svet in predvsem
 544 VII |               se klesti resje in druga goščav po gozdu. Neprijetno delo:
 545 VII |                in to je že lažje delo. Grabijo moški in ženske, zatorej
 546 X   |                nočeš, pa ne!" Že jo je grabila jeza in na vsakem licu se
 547 VII |             odletela. ~Tudi listje smo grabili, in to je že lažje delo.
 548 VII |            oblečenih kmečkih dovtipov. Grabljenje hitro teče, godbo pa ti
 549 VII |                lahko opazi Ljubljanski grad, ali jaz ga nisem mogel
 550 VII |               Dela, pa veliko ne more. Gradiška še vedno jé na njem!" ~Beseda "
 551 II  |              pokopala, moža so imeli v Gradiški, fantiček pa je moral v
 552 II  |                vse življenje obsojen v Gradiško. ~Pri teh spominih sem spoznal
 553 IX  |              Gospod Levičnik na loškem gradu me je brez milosti obsodil
 554 VII |               dol. Če sta se srečala z grahastim plezavčkom, ki pleza samo
 555 IV  |          zemljo suval ž njim. Nekaj je grčal in nerazumljivo govoril.
 556 V   |            Povem pa vam, kakor je bila grda, v tistem trenutku se mi
 557 IV  |                  Morem kaj, če imam te grde lase?" ~Še vedno sem ji
 558 III |              podkuriti nimam s čim, ti grdoba lena!" ~Mimo mene je prikrevljal
 559 V   |         postanejo v mladih letih prave grdobe. Morda nam pridejo še srečni
 560 V   |              silili na dan rožnati dve gredici, o katerih bi bila nepotrebna
 561 II  |           prosil vse kristjane, naj mi gredo na roko, ker ne govorim
 562 VII |             David Moabičanko, da ga je grela v postelji? Ozrl sem se
 563 II  |               so stopile vse skrbi, ki grenijo življenje samcem po mestih! ~
 564 VIII|         deklici, ki je pričela uživati grenke sadove, katere rodi vsaka
 565 Inc |               to veš, ker sioženjen!" ~Grenko-zasmehljivo so se smejale. ~"Zasmehujte
 566 VIII|                imata, poljubita, kadar gresta eden od drugega. Recimo
 567 VIII|        obširnem obrazu. ~"Hej, zdaj pa greš," je kričal, "pa spet prideš!
 568 I   |              na Jelovem brdu, visoko v gričih, in pismo mi je pisal njen
 569 II  |              oko, bodisi na zemlji pod grivo, bodisi visoko na veji ob
 570 I   |               je zapovedalo. ~"Kako to grmičevje rase, mi pa se staramo in
 571 IV  |                ga je gosto jelše in to grmovje je ustvarjalo nekako lopo.
 572 II  |               brat je pričal. Skrit za grmovjem, je hotel videti, kako sem
 573 III |         puntarji nekaj komandirali, in grof Radeci" -- Jakopin maršalovega
 574 VIII|                Anžon je medtem zvlekel grohot svojega telesa izza mize
 575 VI  |                 in plesali bomo, da bo groza! Ker to ti povem: Janez
 576 III |              spremljali so jih orjaški grozdi, in tako v tako živih bojah,
 577 III |              hostijo, a obdajalo jo je grozdje v isti velikosti, kakor
 578 IX  |             obrnil proti Danijelu, "da grunt lahko preživi dva človeka
 579 II  |            kako sta se kočar Skalar in gruntar Kalar trgala zaradi majhne
 580 V   |                na telovnikih pa debele gumbe, kateri so se svetili kot
 581 X   |              mi je že nekaj obljubila. Haha!" ~Morda bi rade kaj čule
 582 III |               spomin nanje je pomnožil harmonijo, katera je objemala Presečnikovo
 583 V   |           Četene ravni pa je obdelaval harmoniko. K tej ne posebno prijetni
 584 VIII|              ko je izročila culo svoji hčeri. ~Pred hlevom sta stala
 585 VII |                to se pred Presečnikovo hčerjo ni smelo nositi, ker je
 586 I   |            rahlo zaklicala: "Elvira!" ~Hčerka je takoj, prav kakor da
 587 V   |             globoko ljubeznijo sledilo hčerki, ki je korakala ob moji
 588 V   |         velikim dopadenjem je objemala hčerko. Boštjan - trezni mož, previdni
 589 VIII|           kaplje po obširnem obrazu. ~"Hej, zdaj pa greš," je kričal, "
 590 IV  |           Porogljivo se je zasmejala: "Hek!" ~Ali njena porogljivost
 591 Inc |            danes Leander ne plaval čez Helespont, če bi pri dekletu ne slutil
 592 VI  |              usta je odprl do ušes, se hinavsko smejal ter -- položivši
 593 X   |       Raztegnila je roke proti meni in hipoma me je objela - pri nas se
 594 VII |                vrhom, da so kakor ovce hiteli proti jugu. Gorenjski in
 595 V   |                Kar je bilo mladega, je hitelo k desetemu opravilu. ~Pri
 596 III |                Ni posebnega zdravja in hitre jeze je tudi." ~"Kar ima
 597 X   |           naravnost v vodo. Z nervozno hitrico jo je lovil po vodi, dokler
 598 V   |                korajžo so imeli samo v hitrih nogah! ~Zgodilo se je torej !
 599 VIII|           gibati, je vendar s čudovito hitrostjo s svojo levico ujel Danijela
 600 II  |                Približali smo se prvim hišam. ~Čuli smo vpitje in opazili
 601 III |            dodal gospodar zadovoljno. ~Hišna vrata so se lahno odprla;
 602 VIII|            pijanega telesa tlesknil po hišnem tlaku. Oni pa se je zasmejal: "
 603 VIII|                sklednik; tam je pričel hišni hlapec škripati in -- jokati,
 604 X   |               dekla se je prikazala iz hišnih vrat, a je takoj izginila,
 605 VII |               ki z imenitno svojo vodo hladi in krepi potnike na Blegoš.
 606 III |              moje kosti precej trda. S hlapcem pa sem strl luč, da je po
 607 IV  |              se je ponosno ozrla proti hlapčetu ter siknila: "Švedra!" ~
 608 V   |     odločnostjo ustavljala. Do Gore je hlapčič brez dvojbe iztisnil zahtevani
 609 III |                njena beseda je veljala hlapcu Danijelu -- pomislite, to
 610 III |              nima dolgov, pač pa polne hleve, in če ima še kopico zdravih
 611 IX  |           potem pa sodil: pljuča kakor hlod, srce kakor risovo in tudi
 612 VIII|                bili Anžonovi udi kakor hlodi, ki se dajo le težko in
 613 X   |               dela in edinščine. Kadar hodim mimo karlovških bregov,
 614 VII |     nezanesljive. Nekaj časa pripravno hodiš, v hipu pa ti zgine steza
 615 X   |               bi ne bil pridelal svoje hodnične in pražnje srajce doma.
 616 III |            okrog katere je tekel lesen hodnik. Okna so tičala v okviru
 617 V   |               Jakopin se je oglasil: ~"Hoj, prav, da bodo vedeli ljudi
 618 VII |                je bilo, da se po dolgi hoji nekoliko okrepčava. S sabo
 619 V   |             sva morala pospešiti svojo hojo. Dospevši k cerkvi, pa vendar
 620 VIII|         rojstne hiše, sedaj stolpič na holmu, sedaj teman gozd na Samsonu,
 621 III |                Divjakov mlin ob bistri Hotoveljščici! Janez in Štefan, kdo vaju
 622 V   |             plašču, ko se je po božjem hramu kadila vonjava in so na
 623 Inc |         dekletu ne slutil nekaj težkih hranilničnih knjižic! Tudi jaz ne morem
 624 VI  |           dobro! Vsako leto nese oče v hranilnico in vsak otrok ima že svojo
 625 VIII|              sam, ker je bil visok kot hrast in širok kot hiša -- in
 626 II  |              sem dospel do Tominčevega hrastja pod Lovskim brdom, ni vrag,
 627 IX  |            preiskati. Prekljuval mi je hrbet in prsi, tipal me je okrog
 628 IV  |            črnim svojim jezičkom, a po hrbtu je nosil križ v debeli verigi. ~
 629 VII |                tratino, je izmed pečin hreščila jata skalnih jerebic ter
 630 VII |           vedno lačnih in vedno žejnih hribolazcev, ki bi na Kredarico ali
 631 V   |               in sicer s krivci, kakor hribolazcu pristojé. ~Živel sem v prepričanju,
 632 VII |                Hotel pa sem kot zavzet hribolazec še prej na Blegoš. Ta sicer
 633 V   |            moral preobleči in odložiti hribolazniško svojo slavo. Samo posvaljkani
 634 VIII|               pa pusti! A povem ti, da hrušek potem tudi ne bom več nosil.
 635 VIII|        Tolminsko, Lizi pa ruto rumenih hrušk, po katere je bil "bruhnil"
 636 V   |              opazil sem takoj, da je v hudi zadregi, ker sta mi bila
 637 X   |            vdati: ~"Govore, da imaš od hudiča hudoben jezik, Urša!" ~"
 638 VII |               prehodila in preiskala. ~Hudičel je bilo vse polno, pa ni
 639 VII |              poganjale v velikih šopih hudičele (rododendron), a ne spominjam
 640 VIII|               Boš izpustil nožičko, ti hudnikovec, ti!" ~Ker Danijel ni takoj
 641 X   |              Govore, da imaš od hudiča hudoben jezik, Urša!" ~"Ga mi boš
 642 Inc |            vzela?" ~Polastila se me je hudobija: "Moje mnenje govori, da
 643 IX  |             poškodoval in da sem jim v hudobnem namenu pokvaril kamižolice
 644 I   |                 Zavrnila me je takoj: "Hudobni jeziki tega ne čutijo!" ~
 645 IV  |            žari večerna zora? Ti pa se huduješ, da si prinesla s seboj
 646 IV  |              te je razjedala, in to je hujše od ječe. Ali ni res?" ~Samo
 647 II  |                nekaj za pot mi je dal. Hvala Bogu, da so še dobri ljudje
 648 I   |              resnostjo. ~"Šest let, in hvaležen sem Bogu za vsak trenutek,
 649 V   |               Luka, vse je pozabljeno! Hvaljen bodi Jezus Kristus!" ~Množica
 650 I   |                                        I. ~Ko se je po travnikih
 651 I   |              ona. Bila je čez vse mere idealna ženska: vsaj jaz sem bil
 652 I   |             kakor jo nosijo ponosne in Iepe ženske v španski Sevilji.
 653 VII |                sem že skoraj predaleč. Igračanja z mlado dušo bi tudi sorodništvo,
 654 I   |     uveljavljal njene zaokrožene črte, igrala na klavir. ~V hipu se mi
 655 II  |        segajoče srajce in, kjer smo se igrali, je bilo videti iz dalje,
 656 VII |                 Vsa trda je postala in ihte je zastokala: "To pa nič
 657 IV  |               grlu in čulo se je kakor ihtenje, ko se je drl: ~"Lisica!
 658 II  |                                        II.  Jelovo brdo! Ravno pod
 659 III |                                        III. ~Kmet je kralj. Če ima
 660 I   |                z bolniki ni bil nikdar Ijubezniv. ~"Kaj se potikaš po tlaku?"
 661 VI  |               kar ginjen nad to naivno Ijubeznivostjo. ~Drugega mnenja pa je bil
 662 I   |                   je bila najkrasnejša Ijubljanska gospa, a bila je -- gospa
 663 V   |             močjo - tačas sem bil prvi Ijubljanski telovadec -- sem ga usekal
 664 V   |      postavnostjo, ki je last pametnih Ijudi. Nato sta odšla Danijel
 665 IX  |              pa pekel potice iz rumene ilovice! ~Razkačili so me tudi prijatelji
 666 IX  |                revež oženil -- "z ženo imava zate že nekaj izbranega."
 667 III |               kdo vaju danes še pozna? Imeni slavnih sinov zadnjega se
 668 VI  |              je bila napolnjena ž njo. Imenitna ta jed -- moka in pšeno,
 669 V   |               za Meto gledal in lazil. Imenitni razsajavci po shodih in
 670 VII |                siloviti studenec, ki z imenitno svojo vodo hladi in krepi
 671 II  |               v moje veliko zadoščenje imenovala našega prijatelja Karla -- "
 672 III |               je bila in imela je tako imenovano "gorenjo hišo", okrog katere
 673 I   |          pravdno pisarjenje sploh delo imenovati more, delaš kot navit avtomat!
 674 I   |                drugega nego tisto, kar imenuje Latinec: fructus consumere. ~
 675 VII |                potisnem pod tisto, kar imenujejo gosposke ženske klobuk,
 676 VII |               bila v vsakem oziru prva inštanca. Odgovoril pa je oče Boštjan: ~"
 677 X   |           spominu. ~Gospa Marica se je ironično nasmehnila: ~"To se trdi,
 678 VII |            zopet ni nobene. Po daljšem iskanju sva jih še nekaj staknila
 679 IV  |           očesci sta se ji svetili kot iskri. ~Ko sem pristopil, ni takoj
 680 VII |             vodo pa sva pila iz ene in iste "repuljice", in kakor zaljubljen
 681 III |               obdajalo jo je grozdje v isti velikosti, kakor so ga nekdaj
 682 IX  |              pod katero bi se ne imelo iti, sta bila že ugotovila.
 683 V   |               torej ! Doctor utriusque iuris -- strokovnjak zasebne in
 684 IV  |                                        IV. ~Drugo jutro me je zbudil
 685 I   |          sivelo, kakor pozimi, če leži ivje na vejevju. Sicer pa se
 686 IX  |                                        IX. ~Zopet sem bil v mestu,
 687 II  |               otrocih in tudi možje so iz-ginjali. Zadnji je odstopil še Kalar
 688 VI  |           Prezrl pa sem pri tem, da je izba imela dve okni. ~Ve se smejete,
 689 X   |              si še sedaj nisi iz glave izbil te neumnosti? Počasi je
 690 IX  |               ženo imava zate že nekaj izbranega." Ker ni hotel izginiti
 691 VI  |              in rečem, da ne v posebno izbranih besedah. Skušal sem jo pomiriti: ~"
 692 VII |                vzkliknila Meta ter res izbrskala iz goste trave zakasnelo,
 693 V   |              si vzel v roko ta ponosni izdelek Maruše iz Selške doline. ~
 694 X   |                ji je prišla kot smrtni izdih, tako rekoč kot srčna kaplja
 695 II  |              sem si mislila. Na vse to izgine v bukovje, a povem ti, še
 696 X   |              stvar je potrebna, če naj izginejo tisti zidovi, ki ločijo
 697 III |     maršalovega imena ni mogel drugače izgovoriti - "je dejal: ,Fantje, pojdimo
 698 IX  |           ravno v Ameriko! Mlačan radi izgovorjenih otroških deležev, katere
 699 Inc |               najsi radi nje življenje izgubiš! Kaj ve veste o taki ljubezni!" ~
 700 X   |                 ali iz zemlje pa zopet izhaja zrno za zrnom! ~Tako se
 701 III |                stebričkih, od koder je izhajalo prejkone tudi ime. Če se
 702 III |             koprolu nekaj nepokorščine izkazal. Po ulicah smo se gnetli
 703 VII |              povpraševali, bi se takoj izkazalo, da vsaj dve tretjini prebivalstva
 704 IV  |          mečica, kakor iz belega kamna izklesana! Bil je pogled, da bi se
 705 V   |                 da velja naročeni ples izključno le nama. Na poti k skednju
 706 X   |                    Ni tako!" me zavrne izkušeni mož. "Če dan na dan ješ
 707 I   |             naj dobim sočutno dušo, da izlijem vanjo svojo otožnost? ~Gnalo
 708 VI  |              hodila, nato se je pa kar izlilo iz nje: ~"Torej tako! Doma
 709 II  |               je," -- k meni je obrnil izmučeni svoj obraz -- "in če je
 710 IV  |               sem samotež in, kadar so izostali gnojarji, sem si moral še
 711 I   |                kratkovidnost, lasje ti izpadejo in po členkih se ti nabere
 712 II  |              mu je bil razoral lice in izpadli so mu bili tudi lasje na
 713 IX  |                ogoljufal." ~Ko je tako izpel litanije o moji slavi, mi
 714 VIII|              se mi je, da sem ji moral izpodkopati načrt, do katerega je bila
 715 VI  |               tako krivično postopala, izpodkopljem ti jamo." ~Vrgla je žlico
 716 IV  |              sta prišli Meta in Liza. ~Izpraznili smo čerfo kislega mleka.
 717 X   |             kozavi se napije, mi pa mu izpraznimo malho ! O, ne!" ~Oprtal
 718 IV  |                storilo, ko sem zadnjič izpraševal poljanska otročeta, pa niti
 719 IX  |         katerega sem moral zamenjati z izpuhi ljubljanskega barja, pogrešal
 720 I   |                vzel v roko pratiko ter izračunal, da dosežem točno po štirinajstih
 721 IV  |            videl, da pozabi, in vse je izravnano." ~Ker ni bilo odgovora,
 722 VII |             bogve kaj. S ponosom lahko izrečem, da nisem nikdar zastopal
 723 X   |                 ki je do zadnje črtice izrezljan iz Metinega obraza. Vsi
 724 V   |              rokokotronu je bila slabo izrezljana in prekričeče z barvami
 725 IX  |           Mlačan svojemu sinu posestvo izročil, ni imel sicer dolga, imel
 726 VIII|         spregovorila Presečnica, ko je izročila culo svoji hčeri. ~Pred
 727 IX  |              je bil gruntec vreden. Po izročitvi se je mladi oženil, ženil
 728 VII |              desno in levo je bil gozd izsekan. Zategadelj je rasla tam
 729 IX  |         gospodaril in z velikim trudom izsesal vsako leto obresti iz zemlje,
 730 II  |               je nekaj časa molčal, je iztegnil koščeno roko ter pokazal
 731 IX  |               mene čezprimerne kupnine iztisneta, pošteno med seboj delila. ~"
 732 V   |            Gore je hlapčič brez dvojbe iztisnil zahtevani goldinarček iz
 733 II  |             obrazu, dokler ni polagoma iztisnila iz sebe, da bi jima kaj
 734 VIII|               kar je bilo takrat nekaj izvanrednega. ~Za slovo smo si segli
 735 X   |           povedano, je bilo tisto leto izvanredno lepo, ne prej ne pozneje
 736 X   |              upirati. ~"Predvsem moram izvedeti pri dekletu, če me sploh
 737 Inc |             razgrnem vse. Pri tem tudi izveste, čemu nisem hotel zakonske
 738 V   |                Tudi Urbel se je medtem izvil iz desák in količev, popadel
 739 VI  |              jo." ~Izpod dolge rute je izvila roko, ki se je še vedno
 740 IV  |                Takoj pod Jelovim brdom izvira Karlovščica v precej mogočnem
 741 X   |              ni z mokrim rokavom zopet izvlekel. ~"Se ve, če bo dekle hotelo
 742 VIII|           Končno je posegla v ruto ter izvlekla iz nje majhen, bledorumen "
 743 IX  |           vedno Danijel. Končno sem le izvohal, kaj so butarniki. ~Kadar
 744 IX  |                pozabiti ne smeš, da so izvzeta tri jareta, da jih bomo
 745 IX  |             Ameriko!" ~"Dve jareti sta izvzeti, vsaj tako se je govorilo!" ~"
 746 V   |                duša silno poboljša, če izženemo iz nje sovraštvo, in da
 747 II  |         odpeljala sem jo ponoči. Nekaj jablanovih vejic sem položila k nji,
 748 VII |               vmes pa vse polno rdečih jagod. Te so bile sicer že vse
 749 V   |               med prsti debele njegove jagode. ~To je bila prva senzacija
 750 VII |            kateri sta viseli dve rdeči jagodi. ~Na enem vršičku pa je
 751 VII |                Z ustnicami je odtrgala jagodo, nato pa brez vsake zadrege
 752 III |               poznal, so ga klicali za Jakopina. Bil je Radeckega vojščak,
 753 VI  |                smela pogrešati globoka jama, v katero je zlila gospodinja
 754 X   |                 to je hudič! Po tistih jamah tiste pse vlačiti, to je
 755 VI  |               masti in ocvirkov. Iz te jame se je zabela potem znova
 756 V   |                ondi napravljala ljubka jamica, pripeta pa je bila tudi
 757 I   |                Barba, rojena Muhova iz Jarčjega sela, je bila žena Boštjanova,
 758 IX  |             Tako me je opeharil za eno jare, ker nisem hotel sitnosti
 759 IX  |                smeš, da so izvzeta tri jareta, da jih bomo jedli na poti
 760 V   |                Žganjarjeva Urša: "Ko v jasnem pasu primiglja . . ." Kje
 761 VII |                je izmed pečin hreščila jata skalnih jerebic ter se spustila
 762 IV  |               ni mogla otresti, ker je javnost opažala, da jo spravlja
 763 VIII|           nespametno! Poglej gospoda v Javorjah: ~vzel je sorodnico k sebi
 764 VII |                more. Gradiška še vedno jé na njem!" ~Beseda "žival"
 765 II  |            starejši od mene. ~Zopet je ječal: "Lemoj, šestnajst let!
 766 I   |             stroj le še s stokanjem in ječanjem. Pri koncu pa vse skupaj
 767 IV  |           razjedala, in to je hujše od ječe. Ali ni res?" ~Samo zastokal
 768 V   |            olikancu tiči sicer v temni ječi, ali gorje, če jo prebije!
 769 IX  |               pa --" -- tu je nekoliko jecljal -- "zavoljo vina in žganja." ~
 770 VII |             Tolkla sva orehe ter jedla jedra s črnim kruhom, kar je dobro.
 771 VII |                bila dva slaba, katerih jedri sta bili gluhi!" ~"Ali bo
 772 II  |             kakor pripada k tej zemlji jelka, ki zraste na slemenu Mladega
 773 VII |                 povsod zeleno bukovje, jelke in smreke. Vmes pri tleh
 774 IV  |         bregovja. Obdajalo ga je gosto jelše in to grmovje je ustvarjalo
 775 III |               manjšega. Sad zemlje smo jemali iz sklede, ga solili in
 776 X   |            mestih ne delamo in da samo jemo?" ~Malo sem se umaknil: ~"
 777 IX  |           lahko preživi dva človeka in jerbas otrok ž njim; jaz pa vendar
 778 VII |            pečin hreščila jata skalnih jerebic ter se spustila v nižino,
 779 V   |              prepir pa je rešil gospod Jernej, ki je prisopihal izpod
 780 VIII|                se pogovorim z gospodom Jernejem. Če ti je všeč, pa pridi
 781 IX  |           bruhnila v Poljane h gospodu Jerneju?" ~"Se ve, da je šla; pa
 782 Inc |               rodila, kakor ga ne rodi jesenski cvet. Če me hočete poslušati,
 783 IX  |              tipal me je okrog srca in jeter, potem pa sodil: pljuča
 784 VII |                poteče leto, jo pograbi jetika in jaz naj postanem njen
 785 IX  |              srce kakor risovo in tudi jetra so se prav čedno skrčila
 786 I   |             odprl pogled na Galilejsko jezero -- morda je bilo tudi kako
 787 IV  |     neprenehoma strigel s črnim svojim jezičkom, a po hrbtu je nosil križ
 788 IV  |           odšla, Kalar pa je pričel: ~"Jezični dohtar, kaj?" ~Pritrdil
 789 II  |                ker ne govorim nemškega jezika. Nič mi ni računal in še
 790 I   |         Zavrnila me je takoj: "Hudobni jeziki tega ne čutijo!" ~Skoraj
 791 X   |          napravljale ropot s trlico in jezikom, so obirale, vmes pa kaj
 792 VII |          vezalo, ne moglo opravičiti. ~Jezil sem se sam na sebe, da sem
 793 IV  |          spregovorila: ~"Ne bom se več jezila!" ~Prišla sva do največjega,
 794 VII |                svojimi belimi zobčki: "Joj, kako so dobri!" ~Časih
 795 V   |                Če mlada starega vzame, joka potem! Drugega biti ne more."
 796 II  |            vekala!" ~Pri nas ljudje ne jokajo, pri nas vse "veka", tako
 797 II  |                mogla krotiti. Imela je jokajoč, stepen glas, kakor ga ima
 798 II  |          zanikavati, kar je govorila z jokajočim in stepenim svojim glasom.
 799 VIII|          sklednikom je bil Danijel med jokom in škripanjem zaspal. Ker
 800 V   |               v hipu je bilo ženstvo v joku! Dobro si oznanjeval božjo
 801 V   |               gostilno", kjer si dobil juhe in kruha. Kdor ni imel sredstev,
 802 V   |             široka in globoka posoda z juho, to se pravi, s kropom,
 803 V   |         Prigugal se je tudi Danijel. Z junaškim pogumom je pograbil kastorec
 804 V   |            slavnosti ter nastopil tako junaško, da mu nasprotniki še krivcev
 805 V   |           svojim naskokom. Legenda sv. Jurija se je predstavljala torej
 806 IV  |             koso sem bolje poznal nego Justinijanov kodeks! Kosil sem, vozil
 807 IV  |              ne tedaj, kadar ga objema jutranja zarja? In kedaj se ti Stari
 808 X   |               pri tolmunu. Prinesli so južino, zato sva se lahko podala
 809 III |                saje, od katerih je pri južnem vremenu kapalo ter se svetlo
 810 VII |              ker jih zobljejo ptice in kače; pa se je Meti vendar še
 811 V   |             vili po kamriku dve rumeni kači. Okrog obraza je imela modro
 812 IV  |               čepel debeloglavec, sivi kačji pastir. Gorkota je prebudila
 813 X   |               in ni mi dopadel, ker je kadil, hodeč okrog hleva. Tudi
 814 V   |               ko se je po božjem hramu kadila vonjava in so na koru zapele
 815 V   |                zlatu. Od oltarja so se kadile vonjave in na koru je pela
 816 Inc |           planinah se je pričela megla kaditi izza vrhov. ~"Vreme se spremeni,"
 817 VI  |               cenen denar kupljena pri Kajdetu v Loki. Tudi govorila je
 818 V   |             kar solze lile po licih. ~"Kakšen si vendar? Vsa Gora se ti
 819 IV  |             breg, rekoč: ~"Da bi me le kakšna ruska ne uklala!" V pogorju
 820 VII |     zdihovanjem sva končno prilezla na Kal, kjer sva se v zapuščeni
 821 II  |              je hotel videti, kako sem Kalarja pograbil in ga potisnil
 822 II  |               sovraštvo je nastalo med Kalarjem in Skalarjem. Bogatin je
 823 IV  |             dvorišču je stal osemletni Kalarjev Lovrica. Nalito polne hlačice
 824 IV  |              Jera še živi." ~V vasi na Kalarjevem dvorišču je stal osemletni
 825 IV  |                   bila je značaj! ~Pri Kalarjevi hiši je kazal razmršeno
 826 VII |                 smo podrli v bregu pod Kalom deset starih bukev. K sekanju
 827 V   |            prepovedal, da bi s svojimi kamenčki razbijala opeko na župnišču
 828 IX  |                goldinarjev globe, radi kamižolic pa na trideset goldinarjev
 829 V   |           količev, popadel klobuček in kamižolico ter jo med krohotom množice
 830 V   |           hodila ter zbirala ploščaste kamniče. Potem sva se postavila
 831 V   |               dalje vrže. In ploščasti kamnički so žvižgali čez visoko cerkveno
 832 III |           sinov zadnjega se bleščita s kamnite plošče v poljanski cerkvi.
 833 III |               tičala v okviru zelenih, kamnitih stebričev, a z železom so
 834 VII |               proti jugu. Gorenjski in kamniški snežniki so se kazali v
 835 Inc |               sedaj bom upepeljen! ~Na Kamniških planinah se je pričela megla
 836 IX  |          malana, pa ne samo hiša, tudi kamra je malana! Ti ljubi Odrešenik,
 837 V   |              hiše, kjer se je nekje -- kamric in čumnat je bilo tam gori
 838 V   |       slavnostih. Nosila je svetlosivo kamrikasto krilce, na katerem sta se
 839 V   |          korakala, kakor bi se vili po kamriku dve rumeni kači. Okrog obraza
 840 III |              nekdaj prinesli iz dežele Kanaana. Tu je stala tudi postelja,
 841 V   |                Takoj po odhodu gospoda kaplana je začelo škripati s tega
 842 V   |          minila, ko je že mašo bral in kaplanil v Poljanah. K Sovri na Videmski
 843 IV  |              je ležala rosa v srebrnih kapljah. Oglašale so se ptice, predvsem
 844 III |               to, za naše ženstvo tako karakteristično oblačilo je zagazilo v pozabo -
 845 III |              se ni dosti brigalo za to karanje. Ko je bilo le še malo v
 846 II  |            imenovala našega prijatelja Karla -- "mi je vse lepo napisal
 847 IV  |                po bregovih spuščajo do Karlovske doline. Po teh senožetih
 848 IV  |               pod Jelovim brdom izvira Karlovščica v precej mogočnem tolmunu.
 849 VI  |              Danijelom sva je podala h Karlovščici. V tolmunu, kjer je imela
 850 X   |            edinščine. Kadar hodim mimo karlovških bregov, ima skoraj vselej
 851 V   |          delale bule. Pri tem sta jima kastorca daleč proč odletela. Nato
 852 IX  |          namenu pokvaril kamižolice in kastorce. Gospod Levičnik na loškem
 853 V   |           junaškim pogumom je pograbil kastorec na tleh ter ga zalučal za
 854 VI  |               to je veljalo gospodični Katinki - "postopaš in do Presečnikovih,
 855 VI  |          strele spuščala na gospodično Katinko. ~Oglasila se je kratko
 856 X   |               Moj Bog, pa vendar ne -- Katreta?" V svoji zmedi je zopet
 857 VI  |              Čemu si pa bila?" ~"S tem Katretom govoriš -- z vsako drugo
 858 VI  |              dosti časa." ~"Le pojdi!" Katri niti odgovora ni dala. Odšla
 859 X   |          Fortunovo!" ~"Šemica, ali sem Katro klical?" ~"Za vselej prideš
 860 IV  |               preveč!" ~In ljubljanski kavalir se je plazil po bregu ter
 861 VII |                kamniški snežniki so se kazali v vsej svoji čistoti. Od
 862 II  |                ognju in da bi morda ne kazalo, da bi se danes domov vračala. ~
 863 II  |                Lovskim brdom je pričel kazati svoj obraz stari naš Blegoš,
 864 IV  |             delal, Luka, to je ena; in kazen je že šestnajst let lazila
 865 III |              dalo, a Danijel -- že ime kaže, da je bil svoj čas prinesen
 866 III |                vrgla gospodinja veliko kepo rumenega masla. Vsak je
 867 IX  |                o tej Lizi! Se bo že še kesala, da je vzela tega starca;
 868 II  |                   Obmolknila je ter me kimaje gledala od nog do glave.
 869 II  |               stepeni in jokajoči glas kimajoče Luce je presegal vpitje
 870 X   |               nakar je pričela z glavo kimati in pokimala je trikrat ali
 871 VIII|             Meta je še vedno stala kot kip "Na poklonu" in s prsi,
 872 III |            živela, samouka slikarja in kiparja. Bila sta plemenita slovenska
 873 VIII|              sitno! ~V Danijelu je vse kipelo, nazaj udariti pa ni smel.
 874 IV  |            Liza. ~Izpraznili smo čerfo kislega mleka. Pod streho sem spravil
 875 V   |          žareča krona izmed plavkastih kit. Mojo posebno pozornost
 876 III |    spominjajoči lasje, ki so v debelih kitah težili sveto Cecilijo z
 877 VI  |                  Ker je imela spuščene kite, ji je bil obrazek čisto
 878 V   |               Stal je kakor rabelj tik klade, v katero je bila zasekana
 879 II  |              mano sta že bila prelezla klance do Lovskega brda. Sedaj
 880 V   |               Murave se je poskušal na klarinetu, Klepač iz Četene ravni
 881 III |                nji! Visoka je bilo kot klas na njivi. Obraza še nisem
 882 I   |             zaokrožene črte, igrala na klavir. ~V hipu se mi je odprl
 883 I   |         modernih jezikov -- in tudi po klavirju je trkala, kadar je le količkaj
 884 VI  |           dvignil Boga ter blagoslovil klečečo množico. Bog sam je prišel
 885 V   |              je poskušal na klarinetu, Klepač iz Četene ravni pa je obdelaval
 886 VIII|               se s polenom svatovščina klepala. Če nočeš, pa pusti! A povem
 887 X   |             prihajal na uho ostri glas klepetajočih trlic. Pod vasjo je stala
 888 X   |               teh trlo. Kar pa se tiče klepetanja, so se terice uspešno kosale
 889 I   |               je zavrnila odločno. "Do kler sem bila sama, se je dalo
 890 VII |               široko koso, s katero se klesti resje in druga goščav po
 891 VII |           zemlji, sem jo pa s krivačem klestil in obsekaval uspešneje od
 892 VI  |        zašepetal, "pripravi jo, pridem klicat!" ~Ta pretkana ženska niti
 893 IX  |               koncih te vrvi so lesene kljuke, ki drže zavezo, kadar je
 894 VIII|          telesom obešale po vejicah in kljuvale z listov, kar se je dobiti
 895 VIII|                ne motim -- še celo par klobas. Vse to so mi dali pri slovesu
 896 V   |                 ko bodo naša dekleta s klobukom na glavi vodo nosila, v
 897 V   |            vzame, če ni vsako leto več klobukov na ženski strani. Na nogah,
 898 V   |           stezal koščeno roko po mojem klobuku. Meni se je ulegla rdeča
 899 V   |                ko sva skupaj tičala na klopeh ljubljanske gimnazije. Bil
 900 IX  |              mislila! Človek, ki je za kmečka dela rojen, se bo lahko
 901 IX  |         razložim, kako se v mojih očeh kmečki pretep na Gori strinja z
 902 X   |              ki ločijo dandanes našega kmeta od naših mest! ~Tako, častite
 903 VI  |              gospodinja, postavi jo na kmete, postavi jo v mesto! Tedaj
 904 VI  |               tem bolehate vse ženske, kmetice in gospe! Zatorej sem si
 905 VII |               ni bilo na Blegošu. Naši kmetje hodijo pač le tja, kamor
 906 IX  |                pogrešal pa sem posebno kmetske obraze ter se le težko privadil
 907 VI  |             Tudi govorila je nekako po knjigi, prav po "Danici", na katero
 908 Inc |              nekaj težkih hranilničnih knjižic! Tudi jaz ne morem za to,
 909 VI  |                vsak otrok ima že svojo knjižico." ~"Boste pa veliko dote
 910 IV  |               curka; kadar je prineslo kobilico mimo, je že izginila v nenasitnem
 911 VIII|                v globoki dolini tičala koča karlovškega Anžona, opazim
 912 II  |              tem govorilo, kako sta se kočar Skalar in gruntar Kalar
 913 II  |             vedno pripravljen, revnemu kočarju "s sekirico dobro jutro
 914 VI  |                in smrt je hodila okrog koče. Pa ji je vendar zaenkrat
 915 II  |          odkorakala proti svoji podrti koči, in še iz dalje se je čul
 916 IV  |               poznal nego Justinijanov kodeks! Kosil sem, vozil sem samotež
 917 X   |             vrag, ko ne bo ne mesa, ne kofeta in ne belega kruha!"  Bil
 918 X   |      opravljale so svoj posel z nekako koketno pretirávanostjo, kakor je
 919 VII |           Včasih je zaropotala za njim kokoš, pa je tudi nisva ugledala.
 920 II  |              smo, da so ljudje vihteli kole in vile. Razlegal se je
 921 X   |                kar je dobil od svatov. Koledoval je brez odmora, a vse je
 922 X   |           katerega je že prežalo nekaj kolegov zunaj pred hišo. Ali Danijel
 923 V   |               sela. Štebale visoko čez kolena, kamižolice ob rami, na
 924 VII |            kake bingljajoče hlačice ob kolenih. Vse to se pred Presečnikovo
 925 II  |               celo otročaji so tiščali količe v slabotnih rokah. ~Ta dva
 926 Inc |              smejale. ~"Zasmehujte me, kolikor vas je volja! Da, prijateljice,
 927 VI  |            živina, ti pa tukaj pri tem kolovratu" -- to je veljalo gospodični
 928 III |              Tam so nas puntarji nekaj komandirali, in grof Radeci" -- Jakopin
 929 Inc |                katera ni dana vsakemu, komur je pa dana, tega pretresa,
 930 IX  |              trideset butarnikov," sem končal razpravo, "pa naj bo! Devet
 931 IV  |               bi šlo za življenje! ~Po končanem tem opravilu je spregovorila
 932 IX  |               vrvico obvežejo. Na obeh koncih te vrvi so lesene kljuke,
 933 III |                prevlečena; na sprednji končnici, ravno nad zglavjem, pa
 934 V   |         Ponujala je iz "malega kruhka" konje, peteline in velika srca.
 935 IV  |        gorjanci svoj kruh pridobivali. Konjiči in voliči, ki so se od tedaj
 936 V   |         dobrodejni naivnosti. ~Mogočno konkurenco tej sliki pa je ustvarjal
 937 VIII|             delu v bregu. Z rovnico je kopal ledino, da so se mu nabirale
 938 II  |              telesu pa je, kakor bi se kopalo v bistri in okrepčevalni
 939 VI  |               da se pojdeva po večerji kopat. Hlapče je odšlo, zaklicavši,
 940 III |              polne hleve, in če ima še kopico zdravih in pokornih otrok,
 941 II  |               vrha. Posušil sem se kot kopriva -- ej, huda je bila!" ~Ko
 942 II  |             tik njega je čepel okrogli Koprivnik, izza katerega se tako radi
 943 II  |               noben dan nisem videl ne Koprivnika ne Mladega vrha in ne Starega
 944 VII |             sva po lepih senožetih pod Koprivnikom, kjer rase mnogo leščevja.
 945 III |                Bologni je bilo, ko sem koprnel pred Rafaelovo podobo svete
 946 III |             rokah, ker sem bil svojemu koprolu nekaj nepokorščine izkazal.
 947 V   |          nosila. ~Bili so kričači, ali korajžo so imeli samo v hitrih nogah! ~
 948 II  |           preobvladala in razoglav sem korakal za onima, ki sta v silnih
 949 VIII|               spremila. Ko je z vsakim korakom izginil kos domače zemlje,
 950 V   |              lahno zavezala. Pri prvem koraku ji je zdrsnila na ramena,
 951 X   |              kot večno drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo! V to
 952 V   |               modrcih pa plela žito in korenje! ~Meta te šege ni poznala.
 953 I   |               veliko, kot prašiček pri koritu! Polenaril si telo, polenaril
 954 X   |       klepetanja, so se terice uspešno kosale s trlicami. Zadnje so sekljale,
 955 I   |            Lazi po skalah! Pridruži se koscem! Hodi, hodi in delaj ! Potem
 956 IV  |          opasala oselnike ter si snela kose z zida. Liza je prinesla
 957 I   |              svet: ~Sedaj, ko se otava kosi, odrini v kako pogorje!
 958 IV  |              nego Justinijanov kodeks! Kosil sem, vozil sem samotež in,
 959 I   |               se je po travnikih otava kosila -- katerega leta je to bilo,
 960 VIII|            mati Barba napravila boljše kosilo in tudi nekaj nacvrla je
 961 VI  |          molčljivost. ~Drugo jutro pri kosilu sem koj opazil, da ni ostal
 962 VII |             kosišče ti je prekratko in kosir tudi vedno odnehava, da
 963 II  |               primaha tam doli rjav in kosmat zajček. Kak streljaj od
 964 II  |            Brada ti rase, pa si vendar Kosmov! - Zjutraj je umrla, in
 965 Inc |               vrtu. V senci pod divjim kostanjem. ~Gospa Marica je z belo
 966 I   |              mi je tičalo neprijetno v kosteh: spodaj se mi je pričenjalo
 967 III |           plevnico, ki je bila za moje kosti precej trda. S hlapcem pa
 968 X   |            Skalar sta sedela za mizo v kotu in bila sta si kakor brata.
 969 IX  |              zatorej sem čepel v svoji kovačnici. Kar se odpro vrata, vstopi
 970 V   |            bolj nego glavnik iz rumene kovine, ki je gledal kot žareča
 971 VIII|               letom hruške pohrustala, kozavega svojega Danijela pa vendarle
 972 IX  |              in jako revno oblečen. Na kozavem obrazu se mu je videlo,
 973 X   |               zunaj čakajo in mislijo: kozavi se napije, mi pa mu izpraznimo
 974 III |               je prikrevljal Danijel s kozavim svojim licem. Imel je desno
 975 IV  |                 K Domačejkarjevim grem koze past, ker res nisem zanič,
 976 II  |                rake-koščake ali tolkli kozo "pod novim cesarjem gor
 977 I   |               z obrazom, ki je podoben kozolcu, če ga prevrne burja pozimi. ~"
 978 VII |                in prišli smo globoko v kozoprsk. Žito je bilo omlačeno;
 979 X   |        zadovoljno: "Za danes je dosti! Košara je polna. Poglej, kako zunaj
 980 IX  |                Danes je že poročena in koše prenaša po Anžonovih bregovih.
 981 IV  |                sramoto, če bi ga kdo v košnji za seboj pustil. Danijel
 982 V   |           začelo škripati s tega poda. Koželjevec iz Murave se je poskušal
 983 VI  |               sprehodek po tej žametni koži. Pa me je kaj spretno s
 984 II  |              in tam podrgnile s krvavo kožo po ledu. Ko je prišla rahla
 985 II  |                in spominjam se vsakega kraja, kamor je nosila ptica svoje
 986 X   |                še nisi nič dal. Daj mi krajec belega kruha!" ~Ko je kruh
 987 V   |                sem podoba, kakor v teh krajih morda še nikdar nastopila
 988 II  |            glavno drevo in spomladi je krajina povita z belimi venci. Tudi
 989 II  |           Kadar zopet pridem v rojstno krajino, me v hipu obdajo otroška
 990 VII |         odpraviva. Sedaj sva hodila po krajši, ali zelo strmi poti, ki
 991 III |              licem. Imel je desno nogo krajšo od leve, ker se je sploh
 992 III |            tesno zapažena. Nad okni je kraljeval sv. Ferjen ter s svojo golido
 993 IX  |                sta jo onadva udarila v Kranj po potne liste, jaz pa sem
 994 VI  |              temu jo je obdajala čudna krasota. ~Vzdihnila je: ~"Moj Bog,
 995 I   |             Prešerna in na marsikatero krasoto Prešernovih umotvorov me
 996 VII |               je bil, če me je Meta za kratek trenutek zapustila. Zatorej
 997 VII |                se kdaj ločil od nje. V kratki dobi mojega bivanja na Jelovem
 998 V   |             nogavicah, ki so segale do kratkih hlačic, bingljajočih mi
 999 I   |             kaj odneha, oči ti pokvari kratkovidnost, lasje ti izpadejo in po
1000 IV  |            pasla." ~Kaj to maslo in ta krava pomenita, mi še danes ni
1001 IV  |            žena, ~žlica masla, ~skupaj krave pasla." ~Kaj to maslo in