Part

3003 VII |                 drage dame, sem si bil skoval popoln načrt, ki pa je bil --
3004 IX  |                se mi je slaba volja do skrajnosti pomnožila - mi ni dal miru,
3005 V   |                si pri delu, vedno si v skrbeh, da bi se ne podrl kak vogel
3006 VI  |               mesto, bi me prav nič ne skrbelo, in gotovo je, da bi se
3007 VII |              cvet sem spravil z veliko skrbnostjo v listnico. ~"Proč vrzi!"
3008 IX  |            tudi jetra so se prav čedno skrčila do svojega dopustnega obsega.
3009 II  |            Kakor jok je bilo čuti Luce skrhani glas: ~"ki je za nas krvavo
3010 V   |               dve kladi pa sta še bolj skrhano nadaljevali: ~"Tobaka ni
3011 IV  |                oblak: toliko se jih je skrilo pod skalo. ~In spet sem
3012 V   |                da je bila odprta njena skrinja. V predalu za obleko je
3013 II  |                 Njegov brat je pričal. Skrit za grmovjem, je hotel videti,
3014 X   |             prebrati, skoraj popolnoma skrita. Polagoma se je prikazal
3015 II  |          šmarnica" -- nobeden ni mogel skriti zakonske svoje posteljice
3016 IV  |              pod katerimi se ribe rade skrivajo. Ko sva pristopila, se je
3017 III |               zavezano, da ga je ž njo skrivala. ~"Sem pojdi, Meta!" sem
3018 VI  |                ni hotel izginiti nekak skrivnosten smeh z obraza, in Meta je
3019 VI  |              in vsa vas se je zavila v skrivnostno tišino. ~Obhajilo gre! Iz
3020 VII |          Obdaja ga samo ponižna lepota skromne slovenske planine, katera
3021 VI  |              ve." ~Poglejte, poglejte! Skromno se mi je odkrila ter me
3022 VII |                 Ali vzlic temu v svoji skromnosti stotero poplača truda polno
3023 VI  |                   moka in pšeno, gosto skuhano - je sedaj tudi v pozabi,
3024 II  |          dodala: "Doma pa mu nimam kaj skuhati. Ni pšena, ni moke in drugega
3025 III |              vi, ki na svetu niste nič skusili in ki tudi nič ne veste!" ~"
3026 VI  |              posebno izbranih besedah. Skušal sem jo pomiriti: ~"Delal
3027 VIII|                 Takrat me je premagala skušnjava in pozabil sem popolnoma
3028 X   |              tudi o dekletu ne vem nič slabega, Bog varuj !" Povesila se
3029 VI  |                 Ali Meta je ostala pri slabi volji. Nikogar ni pogledala
3030 V   |              Te posode bi pri sedanjem slabotnem rodu štiri glave ne premagale,
3031 II  |           otročaji so tiščali količe v slabotnih rokah. ~Ta dva sta obstala
3032 VIII|              bi ti pral. Če zboliš, si slabši od živine v našem hlevu,
3033 V   |              se je obleka, ponajveč pa sladke reči. Ali pred mašo se še
3034 Inc |             jaz sem svojega vzela, ker sladkor in moko na debelo prodaja?" ~"
3035 V   |            kmetica, ki spiš navadno na slami in pod raztrgano odejo ter
3036 II  |         vrečico k sebi, snel črni svoj slamniček z glave, z desnico pa pričel
3037 VIII|              je morala mati spraviti v slamo. ~Drugo jutro se je živelo
3038 IV  |            lovim kobilice po travah ob slapih šumeče Karlovščice! ~Prinašal
3039 IV  |               napravlja majhne, šumeče slapove, ki se zopet nabero v tolmune,
3040 V   |                vzeti niso mogli! Večje slave v pogorju doživeti ne moreš!
3041 IX  |             tako izpel litanije o moji slavi, mi je bil položaj precej
3042 III |             vaju danes še pozna? Imeni slavnih sinov zadnjega se bleščita
3043 V   |              se je stepel pri cerkveni slavnosti ter nastopil tako junaško,
3044 V   |                pri največjih cerkvenih slavnostih. Nosila je svetlosivo kamrikasto
3045 V   |           odložiti hribolazniško svojo slavo. Samo posvaljkani klobuček
3046 V   |            Nakupil sem potem še drugih slaščic. Tu in tam smo se smejali
3047 X   |               oba ti prinesem v hišo!" Sledil je krohot, da sem se bal,
3048 V   |                je z globoko ljubeznijo sledilo hčerki, ki je korakala ob
3049 X   |                bi bila morala prej ali slej od kake večje razburjenosti
3050 VIII|               kos domače zemlje, sedaj sleme rojstne hiše, sedaj stolpič
3051 II  |             zemlji jelka, ki zraste na slemenu Mladega vrha. Z naravo smo
3052 VII |             steze, ki pa te ravno tako slepari kot prejšnja. Utrudljiva
3053 V   |               mi je videl, da je slabo slikan, in devica, katero je reševal,
3054 III |               svoj čas živela, samouka slikarja in kiparja. Bila sta plemenita
3055 V   |                 Mogočno konkurenco tej sliki pa je ustvarjal veliki oltar,
3056 IV  |               postal otrok, naravi sem slonel v naročju, z njo sem dihal
3057 VII |            samo ponižna lepota skromne slovenske planine, katera ne pozna
3058 X   |              nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo,
3059 X   |             slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev!" ~Jade!Jade!~
3060 VII |          Utrudljiva je taka hoja. ~Med slovenskimi gorami naš Blegoš ni velikan!
3061 VII |                pričel žareti in nekako slovesno je pričela pripovedovati: ~"
3062 VIII|          klobas. Vse to so mi dali pri slovesu in velika bi bila zamera,
3063 II  |               tu domačin in sad njegov slovi po vsem pogorju. ~V tem
3064 VI  |              jo v mesto! Tedaj dvignem slučajno oči. Prav nič nisem čul,
3065 X   |             mimo, bo moj!" ~Nič hudega sluteč, se približam. Že se je
3066 Inc |        Helespont, če bi pri dekletu ne slutil nekaj težkih hranilničnih
3067 VII |                tistem trenutku pričela slutiti, da je moški za vsako žensko
3068 III |              je bil prilomil v vojaški službi. ~Ko se je sok na mizo postavil,
3069 I   |              pa se je razširil čaroben smehljaj po licu in šepnila je: "
3070 III |             mogel zadržati smeha. ~"Le smejaj se," se je zatogotil Jakopin, "
3071 VI  |             odprl do ušes, se hinavsko smejal ter -- položivši prst na
3072 V   |              slaščic. Tu in tam smo se smejali nad napisi, ki niso bili
3073 VII |             polastila zopet otročjost. Smeje se je zaklicala: "Loviva
3074 VI  |            izba imela dve okni. ~Ve se smejete, častite prijateljice, ali
3075 VII |            pred Presečnikovo hčerjo ni smelo nositi, ker je bilo grdo
3076 VII |              sabo, pa ne preveč. Pa ne smete misliti, da sem nosil na
3077 IX  |                naj bo! Ali pozabiti ne smeš, da so izvzeta tri jareta,
3078 IV  |                mu ne bilo pridelo kako smešilno ime. Radi lepih svetlih
3079 VII |               če bi ga vtaknil v tiste smešne cunje, v katere tako rade
3080 VII |                da sem se obnašal kakor smešni starec, ki je lazil nekdaj
3081 VII |            nositi, ker je bilo grdo in smešno. ~Hodila sva po lepih senožetih
3082 IX  |               mi vendar žena in otroci smilijo, če že nimam nič človeškega
3083 VIII|            tudi "Kristusove srajčke". ~Smilila se mi je, da sem ji moral
3084 III |            našem pogorju še ni vladal "smrdljivec", pač pa je v leščerbah
3085 III |             Laneno olje je podleglo in smrdljivi bratec gospodari na mizah.
3086 VII |           carovec, sedeča v bližini na smreki. ~Da se bo pozimi kurilo,
3087 VII |           žiberdaj'!" ~Že je tičala za smreko in govorila mi je, da naj
3088 VII |               obseka tesar svoj tram v smrekovem gozdu; bil sem tenak in
3089 VI  |              Luco. Oslabela je bila in smrt je hodila okrog koče. Pa
3090 X   |            pritrditev ji je prišla kot smrtni izdih, tako rekoč kot srčna
3091 III |              temu sta se povsod kazala snaga in red. Na steni je viselo
3092 X   |              otročaji, ki so mu preveč snedli, preveč popili in sploh
3093 VII |                katera ne pozna večnega snega, ne neplodnih mlevov in
3094 II  |               valjale te vreče bose po snegu in tu in tam podrgnile s
3095 II  |              je tiščal vrečico k sebi, snel črni svoj slamniček z glave,
3096 VII |       veličastnost, katera obdaja naše snežnike in katere je že nekoliko
3097 VII |            jugu. Gorenjski in kamniški snežniki so se kazali v vsej svoji
3098 IX  |        posojila. Zmenili smo se, da se snidemo dan po Vernih dušah v Loki,
3099 V   |              zapisani Jenkovi verzi: ~"Snoči je jokala, ~dan's ni vesela, ~
3100 II  |              videla kakor omlačena dva snopa. ~Mož je pokazal z roko
3101 VI  |         nasadom smo omlatili, omlačene snope pa z otepalniki obdelovali,
3102 I   |               že razvijala, tako da je snubač lahko živel v nadi, da se
3103 VIII|          previdno, puščati Lizo sámo s snubačem, ki je imel njivo, kočo, "
3104 IV  |       mimogrede: ~"Kaj pa Meta? Ali se snubači že oglašajo?" ~"Saj je še
3105 X   |                bolj prepričana, da bom snubil pri Fortunovih. "Nič ne
3106 I   |              otožnost? ~Gnalo me je iz sobe. ~Ko stopim na ulico, je
3107 V   |               še celo šipe pri škofovi sobi. ~Gospod Jakob ni hotel
3108 IX  |            Danijel zopet svojo glavo v sobo: ~"Za pet sto si naju udaril,
3109 VI  |              čakati, ker se mu je radi sobote domu mudilo. ~Šel sem iskat
3110 VI  |              in družini v veselje. ~Na soboto precèj pozno popoldne je
3111 VII |         najnežnejši izraz ljubezni ali sočustva. Ko sem ta izraz vpeljal
3112 I   |                dopolnim. Kje naj dobim sočutno dušo, da izlijem vanjo svojo
3113 I   |              utegnila. Bila je splošna sodba, da se bo kakor sestra lahko
3114 IX  |              sem moral pri razglasitvi sodbe vzeti na račun še zadovoljne
3115 V   |                zlatu. Po moji takratni sodbi se sploh ni moglo na svetu
3116 IX  |               usta. ~Gospod Levičnik s sodbo sámo še ni bil zadovoljen;
3117 IX  |                srca in jeter, potem pa sodil: pljuča kakor hlod, srce
3118 III |             jedla," odgovori mati, "in sodim, da jo je malo sram pred
3119 IX  |             pretep na Gori prišel pred sodišče v Loki. Posavčevi so me
3120 IV  |              Morda mi napišeš pismo za sodnijo, da bi potem človek tisto
3121 IV  |            njegova čast zahteva, da ga sokosci ne prekose, ker velja za
3122 III |            družino natrosila velik kup soli, za naju z gospodarjem pa
3123 III |               smo jemali iz sklede, ga solili in jedli. Ko sta bila v
3124 VII |              očesu utrnila prav drobna solza ter ji lezla po licu. Obrnila
3125 X   |          besede, katere je tarnala med solzami! ~Naenkrat sta se ji razrešili
3126 II  |            Njem, ki je nekdaj trpel za solzni naš svet. Že smo dospeli
3127 IV  |               a tulmun sam so obsevali sončni žarki. Na suhi veji nad
3128 VI  |                čez temni prag smrti do sončnih večnih višin! V veličastnejši
3129 V   |                je bil obdan z rumenimi sončnimi žarki. ~Tudi danes je bila
3130 VII |              meni obrnjena in mirno je sopla. Spanje pa ji je bilo prignalo
3131 III |               od veselja, da ga obišče sorodnik. Takrat je pri nas sorodništvo
3132 III |             nekaj cene imelo in, če si sorodnika obiskal, si vedel, da si
3133 II  |                ki je bil z vso vasjo v sorodu, je imel torej vso vas na
3134 VII |          katere je že nekoliko deležen sosed Rakitovec. Obdaja ga samo
3135 X   |         pretrta dobra imena sosedov in sosedinj! ~Kakor že povedano, je
3136 II  |               ko so mi moža odpeljali. Sosedje me niso pogledali in, če
3137 X   |             drobno pretrta dobra imena sosedov in sosedinj! ~Kakor že povedano,
3138 I   |              svojim možem -- bil mi je součenec -- je živela v resnično
3139 II  |                svet. Že smo dospeli do sovražne tolpe. Za Blegošem je sonce
3140 IV  |             opazim, tistega največjega sovražnika "ribica z roko". Po belem
3141 V   |             venec pri Bogu, če odpusti sovražniku, ki mu je delal krivico,
3142 V   |              in kaplanil v Poljanah. K Sovri na Videmski prod sva hodila
3143 V   |           zamolčati, kako se je bil ta spaček sam oblekel in napravil. ~
3144 III |            navade. ~Med take navade je spadalo tudi, da sta hlapec in dekla,
3145 VII |              je deklica lahko in dobro spala. Z obrazom je bila proti
3146 VI  |              okencu pri izbi, kjer sta spali Meta in Liza. Prezrl pa
3147 IV  |                Gorkota je prebudila iz spanja belega večernega metuljčka --
3148 VII |            obrnjena in mirno je sopla. Spanje pa ji je bilo prignalo nekaj
3149 VII |            ležala pred mano in ko je v spanju še celo nekaj besed spregovorila,
3150 IX  |                zadovoljen; odstopil je spise zbornici v daljše postopanje.
3151 IV  |            Nato je hotela prebavljati. Splavala je h koncu tolmuna, kjer
3152 I   |             količkaj utegnila. Bila je splošna sodba, da se bo kakor sestra
3153 II  |            Jelovemu brdu, kjer je bilo splošno mnenje, da "morilec" ne
3154 VI  |             kaj spretno s svojo levico spodila z bele stezice! "Lahko noč!" ~"
3155 V   |                 so završala okrog Mete spodnja krila, in kadar je predaleč
3156 II  |               jo bila spravila, kot se spodobi človeku. Zvečer, ko se je
3157 II  |                bilo deževalo, se mu je spodrsnilo. Truplo in sekira sta pala
3158 I   |               urediti, mi ni hotela iz spomina. Ali kako? ~Klink! Klink! ~
3159 II  |           obsojen v Gradiško. ~Pri teh spominih sem spoznal Šimna Skalarja,
3160 III |            povečavali svetli, na rdeče spominjajoči lasje, ki so v debelih kitah
3161 II  |          razprava in -- če sem se prav spominjal -- je bil Skalar za vse
3162 V   |            pretepa, pač pa sva se živo spominjala časov, ko sva skupaj tičala
3163 VII |                   V mestu me bo cvetje spominjalo nate, Meta." Nekaj rdečice
3164 Inc |               groze in trepeta~ še moč spominjati se zornih prejšnjih dni!~
3165 X   |                 ki jo dolgujem njenemu spominu. ~Gospa Marica se je ironično
3166 II  |           jutro voščiti". Temno sem se spomnil, kako se je govorilo, da
3167 II  |         robovju na Blegošu srečala, se spopadla in da se je pri tem Kalar
3168 VI  |            umreti. Od Fortunovih so mi sporočili, da je pustil gospod Jakob
3169 III |               se tiste dni še nikdo ni spotikal; bila je to nekdanja navada,
3170 X   |              tiho kakor otrok pri prvi spovedi: ~"Mati tudi misli, da bi
3171 X   |                je dodal: ~"Mesto da me spoveduješ, mi daj kaj vbogajme! Danes
3172 II  |                glavi. Ni ga bilo lahko spoznati. ~Nekdaj je naše gorovje
3173 I   |              je razrastla, da jo komaj spoznaš." Barba, rojena Muhova iz
3174 V   |           kmetica, še vedno te premalo spoštujemo! Podobna si muli, ki ogarana
3175 V   |                vsaki ruto, da se v njo spravi, kar jima nakupim. Na tem
3176 VI  |            nato so odšli k Fortunu, da spravijo v pijačo, kar so bili dobili
3177 III |             moji družbi spregovorila. ~Spravili so me spat v gorenjo hišo.
3178 V   |               V.  Vsak dan v tednu smo spravljali otavo. Nalagali smo jo na
3179 V   |              rjavkast "raš", ki je bil spredaj na dveh mestih nazaj pripet,
3180 III |              štirikotih prevlečena; na sprednji končnici, ravno nad zglavjem,
3181 X   |              obirale, vmes pa kaj rade spregovorile o možitvi in ženitvi. Vsaka
3182 IX  |                svoje pisarnice. Končno spregovorim: ~"Če že ni drugače, bi
3183 IX  |          največjo silo proti vratom. ~"Spregovorita zadnjo besedo!" ~Mlačan
3184 I   |               da naj gre za pol ure na sprehod, a da se ima potem zanesljivo
3185 VI  |             napraviti sem hotel majhen sprehodek po tej žametni koži. Pa
3186 I   |              kakor vsekdar preprijazno sprejela. Brez ceremonij sem prisedel
3187 X   |            prihajam na Jelovo brdo, in sprejemajo me, kakor bi me bili sprejemali,
3188 X   |        sprejemajo me, kakor bi me bili sprejemali, da sem postal pravi zet.
3189 Inc |          kaditi izza vrhov. ~"Vreme se spremeni," sem pripomnil, da bi napeljal
3190 VI  |                ji je bil obrazek čisto spremenjen, pa vzlic temu jo je obdajala
3191 VIII|                me je vselej nekaj pota spremila. Ko je z vsakim korakom
3192 VIII|          poslovilne besede. Meta me je spremljala, kar sem pričakoval. Nosila
3193 III |           monštrance z belo hostijo in spremljali so jih orjaški grozdi, in
3194 IX  |               mogoče. Gotovo tudi mene spreobrnejo in potlej bo Jelovo brdo
3195 VI  |             žametni koži. Pa me je kaj spretno s svojo levico spodila z
3196 VII |             veverica in tudi ne manjše spretnosti od veverice, če je bilo
3197 IV  |             prepozno. Meta je z veliko spretnostjo zavihtela svoj kamen ter
3198 VII |            stopi v pametnejšo dobo, bo sprevidela, da to, kar je vezalo mene
3199 I   |            hodi in delaj ! Potem kmalu sprevidiš, da je življenje dar božji
3200 V   |             znosil, da bi se otroci ne spridili. Malo imaš od življenja,
3201 III |        očividno z Danijelom še ni bila sprijaznila. ~"Veliko ti lahko povem,"
3202 VIII|                 Liza in Danijel sta se sprla. Pred hlevom, tako da vaškim
3203 II  |                prav kakor da bi hotela sproti zanikavati, kar je govorila
3204 VIII|             žličnik na steni, da se je sprožil ter padel po tleh. Žlice
3205 VIII|              proti stropu, nakar ga je spustil, da je Danijel z vso težo
3206 IV  |           dekletu, ki je vsako posebej spustilo v vodo. Ondi se je Jera
3207 IV  |        senožeti, katere se po bregovih spuščajo do Karlovske doline. Po
3208 VI  |              ogrinjalka". Ker je imela spuščene kite, ji je bil obrazek
3209 IV  |             deklič, ko sta se v dolgih srajčicalh okrog letala, kazala si
3210 III |             času si je bila preoblekla srajčnik -- tudi to, za naše ženstvo
3211 III |              na rokavih v gube nabrane srajčnike! ~Menili smo se o letini,
3212 IV  |               v travo, a s tem je bilo sramežljivosti v vsakem oziru zadoščeno.
3213 IV  |           prekose, ker velja za veliko sramoto, če bi ga kdo v košnji za
3214 IX  |               edino mogoča rešitev, in sramoval sem se, da že takoj od pričetka
3215 VIII|             samo sebe! ~Sedaj pa se je sramovala ter pred menoj skrila v
3216 V   |           zbrani srenji pred duhom, in src se je polastilo globoko
3217 V   |                 Culica z mojim velikim srcem ji je zdrknila iz rok ter
3218 IV  |             sta se jih oklenili najini srci. ~Takoj pod Jelovim brdom
3219 III |            komu velja ta njena jeza in srd. Bila je dekla Liza, ki
3220 VI  |             Vrgla je žlico po mizi ter srdita zbežala. Danijel pa se je
3221 VIII|                  Škripal je z zobmi in srdito stezal roke kvišku. Zadel
3222 V   |             stopil pred oltar mašnik v srebrnem plašču, ko se je po božjem
3223 IV  |               njih pa je ležala rosa v srebrnih kapljah. Oglašale so se
3224 I   |              če že ne rumenjakov, vsaj srebrnjake, tako da sta se napolnila
3225 V   |               kateri so se svetili kot srebro! Trije bratje so bili: dva
3226 II  |       napolnili in katero je potem ves srečen nosil Skalarjev Šimen. ~
3227 I   |                   je živela v resnično srečnem zakonu. Zakonska sicer nista
3228 V   |           grdobe. Morda nam pridejo še srečni časi, ko bodo naša dekleta
3229 V   |            juhe in kruha. Kdor ni imel sredstev, da bi šel k Posevčniku,
3230 V   |               stal Šimen Skalar zbrani srenji pred duhom, in src se je
3231 V   |         prebila. Obrnem se ter vprašam srepo, komu velja to. ~"Komu?"
3232 VIII|                 je bil podoben pogledu srne, če si v zelenem gozdu streljal
3233 VII |                Imela je koš ob rami in srp v roki. ~"No, Luca, kam
3234 X   |                dejal zadovoljno: ~"Med sršene si zašel! Pričakovali smo
3235 VIII|                    da človek lahko kaj stakne!" ~Ker je bilo še nekaj
3236 III |             pripravno orodje. Danes ne staknemo štobra več v kmečkih hišah,
3237 VII |               travi plezati, dokler ne stakneš druge steze, ki pa te ravno
3238 II  |                je prišla rahla pomlad, staknili smo vsako ribo v vodi, in
3239 VII |               da nisem nikdar zastopal stališča tistih vedno lačnih in vedno
3240 I   |           nudil lep pogled iz okusnega stanovanja. Pazljivo in vestno me je
3241 IX  |               na Gori strinja z mojimi stanovskimi dolžnostmi. Že sem jih gledal
3242 Inc |             svoje može!" ~"Dokler so v stanu mesec za mesecem polagati
3243 I   |           svojo starost, zavest, da se staram, prav potlačila in ravno
3244 I   |               grmičevje rase, mi pa se staramo in življenje nam je v nadlego!"
3245 II  |                za najmanj trideset let starejši od mene. ~Zopet je ječal: "
3246 I   |              bili sad vzornega zakona. Starejšo je bila gospa Helena že
3247 III |               tako da je kapalo že pri starem očetu in brez dvojbe tudi
3248 VII |                 bi bila sramota, ko bi staremu prijatelju ne zlezel na
3249 V   |               zahtevani goldinarček iz starikastega dekleta in gotovo je tudi,
3250 X   |           Jelovim brdom je delalo osem starikastih devic in opravljale so svoj
3251 X   |                čase zamiral in le bolj starikasto ženstvo je še umelo trlico
3252 I   |              vse skupaj pade, in kakor staro šaro te odneso v stran!
3253 I   |             roki pratike določil svojo starost, zavest, da se staram, prav
3254 X   |                in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu
3255 V   |               ostala! Te domovine prvi steber si ti, slovenska kmetica,
3256 III |               okviru zelenih, kamnitih stebričev, a z železom so bila tesno
3257 III |              štobrih, majhnih, lesenih stebričkih, od koder je izhajalo prejkone
3258 X   |         dvignila glavo in tudi telo je stegnila, da je stala kakor sveča
3259 IV  |              tolkel po svojem šepastem stegnu ter kričal: ~"Mož in žena, ~
3260 V   |           napravljeno okno iz rumenega stekla in, kadar je sonce zasijalo,
3261 VII |             doma, ker je grdo, piti iz steklenice same." ~Tolkla sva orehe
3262 VI  |               okna in lahno potrkal na steklo. "Meta, a spiš?" ~Nekaj
3263 VII |            gospodarju za zimo. Najprej steljo za hlev. Zopet smo morali
3264 III |           človek, če pride med svoje. ~Stemnilo se je. Posli so pričeli
3265 V   |                 Tam je Kalar, bled kot stena, odstopil od moških, s katerimi
3266 V   |              in cerkvene pravice se je stepel pri cerkveni slavnosti ter
3267 II  |             krotiti. Imela je jokajoč, stepen glas, kakor ga ima zajec,
3268 II  |                govorila z jokajočim in stepenim svojim glasom. Vse to je
3269 IV  |     Človekoljubno je še dostavila: "Pa steri glavice, da ne trpe preveč!" ~
3270 VII |              hodiš, v hipu pa ti zgine steza izpod noge, da sam ne veš
3271 VII |             lezla navzgor, in sicer po stezah, katerih je mnogo, pa so
3272 VII |                dokler ne stakneš druge steze, ki pa te ravno tako slepari
3273 II  |              za robom je bilo! Na ozki stezi me je srečal, sekiro je
3274 VI  |            svojo levico spodila z bele stezice! "Lahko noč!" ~"Lahko noč!" ~
3275 IX  |                zatogotil: ~"Kaj se boš stiskal okrog vogla! Naravnost govori!
3276 IV  |         spravil žival pod skalo v tako stisko, da več uiti ne more. ~To
3277 VIII|                kar je hlapčeta še bolj stogotilo. ~Škripal je: "Táko bo mene
3278 IX  |              zavoljo vina in žganja." ~Stokal je: "Pravijo, da je tam
3279 V   |             dan's ni vesela, ~to bo še stokala, ~starca je vzela." ~Morda
3280 I   |            apno, da teče stroj le še s stokanjem in ječanjem. Pri koncu pa
3281 IV  |               gnoja oprtati ter z njim stokati do strmega laza. To je bilo
3282 III |            pristopila k mizi, sedla na stol in odvezala ruto pod obrazom,
3283 Inc |              kod, ki te podsuje, ki te stolče, da se od nje nikdar več
3284 VII |               nič počepnila na zemljo, stolkla sredi pota prav zadnja lešnika
3285 V   |           prisopihal izpod poljanskega stolpa ter si enkrat za vselej
3286 VIII|              sleme rojstne hiše, sedaj stolpič na holmu, sedaj teman gozd
3287 V   |              sem stopil na sonce, so v stolpu še vedno nabijali, da je
3288 IX  |                 ker sediš na gosposkem stolu, kjer še nikoli sedel nisi.
3289 VII |               in še precej otročja! Ko stopi v pametnejšo dobo, bo sprevidela,
3290 II  |                Ljubljana in v stran so stopile vse skrbi, ki grenijo življenje
3291 V   |           bodete kmalu videle, zanič. ~Stopili smo pred njimi v stran.
3292 I   |               Gnalo me je iz sobe. ~Ko stopim na ulico, je bil prvi človek,
3293 V   |               v strahu spregovorila: ~"Stopimo v stran, tam prihajajo Posavčevi." ~
3294 I   |                smo vedeli, da že šteje stopinje za teboj in da ne odide
3295 VI  |             kar gnetli. ~To je parkrat storila, da sem bil kar ginjen nad
3296 IV  |        izginila, in prav milo se mi je storilo, ko sem zadnjič izpraševal
3297 VI  |              mi je, da se ji hoče milo storiti. Nato sem vprašal: ~"Ali
3298 Inc |              mesec za mesecem polagati stotake na mizo! Če bi ne bilo teh
3299 Inc |                mizo! Če bi ne bilo teh stotakov, če bi ne bilo obleke in
3300 VII |                temu v svoji skromnosti stotero poplača truda polno pot,
3301 III |            brez težave vežbala se cela stotnija. Sivo-rdeče-belo je bila
3302 II  |         zaslužiš?" ~Videl sem, da je s strahom pričakovala mojega odgovora. ~"
3303 III |         sitnostih. Umelo se je na obeh straneh, da bom živel, kakor živi
3304 X   |           gospodarska pogodba, ki daje strankama enake pravice in enake dolžnosti.
3305 V   |                 kadar vas postavijo za strašilo v turščico!" ~Tudi Jakopin
3306 III |                gnetli in ti vragi so s streh in iz oken na nas streljali.
3307 III |            kako je omahnil, zdrsnil po strehi in nato tlesknil na kamen,
3308 I   |             Klink! ~Kakor bi me zadela strela, tako me je zadel ta "klink!
3309 VI  |             Jelovega brda prav posebne strele spuščala na gospodično Katinko. ~
3310 VIII|               testa, da bi bil bolj za strelivo nego za živilo. ~"Gotovo
3311 II  |             rjav in kosmat zajček. Kak streljaj od mene skoči na pot. Prav
3312 VII |            priliko sem čakal, da bi ga stresel pred deklico. Pa govori
3313 X   |              bilo delo. Vse to bi bilo streslo cvet z njenega telesa, dočim
3314 V   |              da mora z glavo vzdigniti strešico nad seboj. Ali vse se je
3315 VIII|            vzel je sorodnico k sebi in streže mu, da je zadovoljen." ~"
3316 II  |            vendar zdelo, da je le bil "stric Matic", ki prišiva svoje
3317 IV  |        trikotne glavice je neprenehoma strigel s črnim svojim jezičkom,
3318 IX  |             očeh kmečki pretep na Gori strinja z mojimi stanovskimi dolžnostmi.
3319 III |              kaj nesoglasja. Vse se je strinjalo in ujemalo. ~Bila je že
3320 VII |               odpustiti ni mogel. Niti Stritar niti Erjavec me nista mogla
3321 VII |       slovensko povest, sem se moral s Stritarjem skoraj boriti, da mi ga
3322 III |          precej trda. S hlapcem pa sem strl luč, da je po vsi gorenji
3323 VIII|                mu je bil oče izgovoril strm in malo rodoviten breg,
3324 IV  |          oprtati ter z njim stokati do strmega laza. To je bilo najtežje
3325 VII |             hodila po krajši, ali zelo strmi poti, ki vodi neposredno
3326 VII |              dol. Mestoma je bila taka strmina, da sva se, za roko se drzeč,
3327 VII |                sedla sva krenila ne na strmo pot, temveč na lahno. Ta
3328 I   |            Končno pa se je zagledala v strop in je nekaj premišljevala. ~"
3329 IX  |                 če pa sam kupiš, so pa stroški tako tvoji." ~"Jaz naj kupim?"
3330 Inc |              napeljal govorico v drugo strugo. ~Unisono: "Užaljene smo!" ~"
3331 VI  |                stala moja Meta in zelo strupeno je zrla izpod čela. Zdelo
3332 VII |         odpočila. Prinesla sva vode od studenca ter se okrepčala ž njo. ~
3333 VII |            bila na Kalu nalovila mrzle studenčnice. "Da bova laže pila," je
3334 II  |              so v resnici bile podobne studencu, kadar zgubi vodo v poletju, "
3335 VII |              Poljanski dolini siloviti studenec, ki z imenitno svojo vodo
3336 III |             pol device, torej najlepša stvaritev, s katero je osrečil Bog
3337 VI  |       premoženjem, bodisi s kako drugo stvarjo. Na Jelovem brdu je bil
3338 V   |             plesa. Danijel je kričal: "Suči jo!" Jakopin pa: "Dobre
3339 VII |               poznala in bila je kakor suh list, ki je ležal vso zimo
3340 V   |           takoj, ko je bil obral nekaj suhega mesa, odšel. ~Plesali so
3341 IV  |              obsevali sončni žarki. Na suhi veji nad vodo je čepel debeloglavec,
3342 VII |                kos črnega kruha, nekaj suhih češpelj in nekaj orehov.
3343 II  |              oprijela bolezen, da je s suhim svojim obrazom migala neprestano
3344 IX  |             vrgel delo v kot, zapustil suhoparno pisarno ter taval okrog
3345 III |              sem oči: okrog mene so se sukale zlate monštrance z belo
3346 VI  |             zoprno žénšče nekako čudno sukalo s svojim gornjim telesom,
3347 VI  |             gotovo je, da bi se vedela sukati. Postavite kako drugo teslo
3348 Inc |               ker z dobičkom razpečava sukno in platno?" ~Nobena ni hotela
3349 VI  |         Obhajilo gre! Iz vsake veže so suli prebivalci; sredi vasi pa
3350 III |                Zadnjo besedo je nekako sumljivo izgovoril, tako da se je
3351 Inc |            krožnike z rumenim medom in surovim maslom. ~Pri človekoljubnem
3352 V   |            namreč vzkliknila: "Za tako surovino ne maram pri hiši!" Njeno
3353 V   |       pozornost je vzbujala zelenkasta surovosvilnata ruta, katero si je bila
3354 IV  |           tiščal odprt nož in v zemljo suval ž njim. Nekaj je grčal in
3355 VII |          starec, ki je lazil nekdaj za Suzano, ko se je kopala. Ali vsi
3356 III |               poln mesa, ki se je ondi sušilo, je človeku posebno dobro
3357 X   |               so jim kaj dali. Tako je svat pomolil pod mizo sedaj čašo
3358 VI  |              vem, bo pri Presečnikovih svatba, in plesali bomo, da bo
3359 X   |               pod mizo okrog in cukali svate za noge, da so jim kaj dali.
3360 X   |              vanj vse, kar je dobil od svatov. Koledoval je brez odmora,
3361 V   |                ženinček", ki poganja v svečanu med belim snegom! Ta svilnata
3362 III |            ugasiti luč, kar pri lojeni sveči ni bila malenkost. V gorenji
3363 VI  |            gospe! Zatorej sem si bil v svesti, da opravi Liza vse v redu. ~
3364 III |             samo od ognjišča sem se je svetilo. Tam se je togotila ženska,
3365 V   |            krasoti odkrila lepa glava. Svetle lase si je bila prevezala
3366 III |          Čarobni vtis pa so povečavali svetli, na rdeče spominjajoči lasje,
3367 IV  |               smešilno ime. Radi lepih svetlih las je bila Presečnikova
3368 III |            brdu še govorice ni bilo! S svetlim očesom me je pogledal in
3369 III |               obraz ji je padala polna svetloba. Kako naj vam, ljube prijateljice,
3370 V   |        cerkvenih slavnostih. Nosila je svetlosivo kamrikasto krilce, na katerem
3371 IX  |               Danijel!" ~Klical je vse svetnike na pomoč in za pričo, da
3372 VIII|               drugi Gabrška gora. Kaki svetniki so tam, tega vam danes ne
3373 III |              so v debelih kitah težili sveto Cecilijo z Jelovega brda. ~
3374 IV  |              mi je padala trava in duh sveže zemlje je puhtel od nje. ~
3375 Inc |                če bi ne bilo obleke in svile, ljubi Jezus, koliko ženic
3376 III |             vse enake, in najsi nosite svilene, s čipkami obrobljene dolge
3377 V   |           svečanu med belim snegom! Ta svilnata ruta je bila pripeta za
3378 X   |            goniti in ž njo pridelovati svilnate, mehke plasti, katere so
3379 V   |             žensk, in naj ste zavite v svilo in žamet! ~Slovenska kmetica,
3380 V   |               ki je močno motila zlati svit okrog sv. Device. Žganjarjeva
3381 II  |               v goro. Pričelo se mi je svitati, kdo bi bil ta človek. Dolgi
3382 VI  |               je odpiralo. Pri luninem svitu se mi je prikazala. Bila
3383 V   |               vso veliko svojo močjo - tačas sem bil prvi Ijubljanski
3384 VI  |              ni ostal prigodek te noči tajen. Danijel je še vedno odpiral
3385 IX  |               o čemer sem menil, da je tajno vsemu svetu. Takoj pa me
3386 VI  |                 ko tiči nekaka čarobna tajnost v krajini in v zraku nad
3387 I   |               mi je zaupavala največje tajnosti, mi ni nikdar kaj potožila,
3388 V   |              ti bo smejala! Kdo more s takim hoditi?" ~In zopet se je
3389 VIII|               stogotilo. ~Škripal je: "Táko bo mene tolklo! Le čakaj,
3390 V   |          kopala v samem zlatu. Po moji takratni sodbi se sploh ni moglo
3391 V   |            suknjič, pa se je skoraj do tal sklonila, tlesknila z rokami
3392 VI  |               živino napajala. Čul sem tale razgovor: ~Liza: "Kaj misliš,
3393 II  |             smo nato pri Poševčniku na Talenskem vrhu nakupili moke in drugih
3394 VII |            pognal, da se je čulo obilo tankega čivkanja. ~Tisti dan sem
3395 IX  |                veliko butaro, katero s tanko vrvico obvežejo. Na obeh
3396 IV  |             ter zadela Lovrico zadaj v tarčico, da je lomil roke ter z
3397 X   |               zadnje besede, katere je tarnala med solzami! ~Naenkrat sta
3398 X   |            vasjo je stala Presečnikova tarnica in brez dvojbe se je pri
3399 X   |               da sem se bal, da bo kar tarnico razneslo! ~Pri jami je sedel
3400 II  |                 rumeni strnad in zlata taščica -- pri nas pravijo tej drobni
3401 III |             večkrat sem omenjal, da je tedanji čas imel svoje posebne navade. ~
3402 VI  |                 Nerodno je, nositi ves teden prah po životu. Zatorej
3403 VIII|         hudobnih jezikov. Ne boš štiri tedne pri meni, pa si na ulico
3404 V   |                         V.  Vsak dan v tednu smo spravljali otavo. Nalagali
3405 VI  |                se mi je, da čujem neko tekanje. Prejkone sem se bil zmotil
3406 VI  |               če češ vedeti, ti povem: tekoj se sramujem in za tebe!
3407 II  |            trpela pod božjim soncem. V teku tega trpljenja se je je
3408 VII |          predstavljal, kako bi bilo to telesce, če bi ga vtaknil v tiste
3409 III |            rekli Tržani -- kazala kaka telesna hiba. Kmalu se je prigugal
3410 II  |           spomini ti mrgole pred dušo, telesu pa je, kakor bi se kopalo
3411 V   |               sem bil prvi Ijubljanski telovadec -- sem ga usekal po režečem
3412 V   |                 kamižolice ob rami, na telovnikih pa debele gumbe, kateri
3413 III |              očetu. ~V veži je vladala tema, samo od ognjišča sem se
3414 VIII|           nosil. No, pa lahko noč!" ~S temi besedami je odšel. ~Pod
3415 VII |                po Meti, je bila odprla temne svoje oči. Neprestano jih
3416 III |         prižgala, da nam je svetila po temnih stopnicah, in vzeli smo
3417 II  |         sekirico dobro jutro voščiti". Temno sem se spomnil, kako se
3418 VII |               krenila ne na strmo pot, temveč na lahno. Ta vodi daleč
3419 VII |               smrekovem gozdu; bil sem tenak in vitek, da sem lahko lazil
3420 I   |                božji in da se zgolj le tepci dolgočasijo v njem!" Nato
3421 VIII|              potlej boš videla, kdo bo tepel v hiši, stara rejta ti!" ~
3422 VIII|              tako rekoč pred vso vasjo tepen. Pri nas je namreč navada,
3423 X   |            hotel dobiti na delo. Da je terica morala obilo in najbolje
3424 VII |              je obsekalo, kakor obseka tesar svoj tram v smrekovem gozdu;
3425 VI  |           sukati. Postavite kako drugo teslo z Jelovega brda v Ljubljano,
3426 VIII|              je v pogorju tako gostega testa, da bi bil bolj za strelivo
3427 X   |          Boštjanu bi bil prejkone le s težavo zmagal, da mi ni pomagala
3428 III |           lasje, ki so v debelih kitah težili sveto Cecilijo z Jelovega
3429 Inc |                dekletu ne slutil nekaj težkih hranilničnih knjižic! Tudi
3430 VIII|           spustil, da je Danijel z vso težo svojega pijanega telesa
3431 V   |       zažebljanimi čevlji; méči pa sta tičali v sivih nogavicah, ki so
3432 I   |               osemintrideset let mi je tičalo neprijetno v kosteh: spodaj
3433 II  |              bila v dvomih, ali naj me tika ali vika. -- Pri nas so
3434 V   |                 ju železno pograbil za tilnik, z glavama nekoliko pozvonil,
3435 V   |                ruta je bila pripeta za tilnikom, da se je ondi napravljala
3436 IX  |        Prekljuval mi je hrbet in prsi, tipal me je okrog srca in jeter,
3437 X   |               mučili. ~Sedaj sem bil s tisočerimi vezmi prikovan na svojo
3438 II  |                 in še celo otročaji so tiščali količe v slabotnih rokah. ~
3439 VI  |                je zavila v skrivnostno tišino. ~Obhajilo gre! Iz vsake
3440 VI  |             Presečnikova Meta!" ~Zinem tjavdan: ~"Se boste pa lahko omožila." ~"
3441 II  |                 Vprašam: "Na Dunaj?" ~"Tje, kjer je cesar. Dohtar" --
3442 V   |               je vendar zasluga, da je tlačena in raztrgana slovenska domovina
3443 II  |            Kalar in vile je treščil na tlak pred hlevom. V hipu ni bilo
3444 V   |                skoraj do tal sklonila, tlesknila z rokami in se nato začela
3445 V   |               nekoliko pozvonil, da je tlesknilo in da sem kar videl, kako
3446 III |                je bilo takoj pri roki. Tnalo je bilo pometeno in glavna
3447 V   |            bolj skrhano nadaljevali: ~"Tobaka ni b'lo, sta pila vodo!" ~
3448 VI  |         gospodična Katinka! To vem, da točite dobro pijačo." ~"Gospodična"
3449 V   |               bila zame najpomembnejša točka. Še bolj sem ga občudoval
3450 III |               se je svetilo. Tam se je togotila ženska, da niso burkle popravljene,
3451 IX  |           pridem nazaj in amerikanskih tolarjev prinesem, da napolnim z
3452 X   |              prilikah me moj prijatelj tolaži: "Mene bi bil vprašal, pa
3453 I   |            Helena me je skoraj pol ure tolažila ter mi dokazovala, da pri
3454 VII |               kamna, da bi mogla orehe tolči. Vmes pa je postavila steklenico,
3455 VIII|                 Kaj potem? Tak sem kot tole: sedaj pred zimo cvete in
3456 II  |           katera je bila materi Luci v toliki meri prisojena. ~"Tako je
3457 VII |             piti iz steklenice same." ~Tolkla sva orehe ter jedla jedra
3458 II  |                lovili rake-koščake ali tolkli kozo "pod novim cesarjem
3459 VIII|              Škripal je: "Táko bo mene tolklo! Le čakaj, saj boš enkrat
3460 VIII|             tisto, ki sem ti jo jest s Tolminskega prinesel. Poglej no! Ali
3461 VIII|           jesti. Prihajal ni samo radi tolminskih nožičkov, prihajal je tudi
3462 IV  |       prebavljati. Splavala je h koncu tolmuna, kjer je obstala. Držala
3463 IV  |          slapove, ki se zopet nabero v tolmune, dokler ni med šumom in
3464 IV  |           dosežen globoki dol. Po vseh tolmunih pa živi množica črnozelenih
3465 VII |               ni bilo, ki se navadno v tolpah pasejo tam. Pred nama se
3466 VIII|           govorila. Tedaj je prihitela tolpica drobnih dolgorepk in je
3467 I   |                da je mast glavni namen tolstega tvojega življenja! Poslušaj
3468 II  |          objemali in, ko sem dospel do Tominčevega hrastja pod Lovskim brdom,
3469 IV  |               moči in vzdignil se je v topli zrak. Ali debeloglavec je
3470 I   |                sem sv. ~Petra, ko je s tovariši privlekel prazne mreže k
3471 Inc |          prijateljice, saj imate obilo tovarišic! Čas, recimo, moderni čas
3472 Inc |            veste ve tri, kaj vedo vaše tovarišice, kaj ve moderna ženska o
3473 IX  |                koval najdolgo-časnejše tožbe. Njena podoba me je obdajala
3474 I   |                je poslušala, ko sem ji tožil o dolgočasnem svojem življenju
3475 IX  |                v Loki. Posavčevi so me tožili, da sem jih osebno poškodoval
3476 V   |            lase si je bila prevezala s trakom iz črnega žameta, kar se
3477 V   |             dva v zobce nabrana rumena trakova, da se je videlo, kadar
3478 VII |                kakor obseka tesar svoj tram v smrekovem gozdu; bil sem
3479 VIII|            pravijo "Na poklonu". To je tratina sredi gozda, od koder se
3480 VII |           katero si moral prehoditi do tratnate njegove strehe. To sva občutila
3481 IV  |                 kako lovim kobilice po travah ob slapih šumeče Karlovščice! ~
3482 VII |             ter res izbrskala iz goste trave zakasnelo, majhno, zelenkasto
3483 IX  |                in tudi nekaj drobnice. Travniki so bili pripravni in njivice
3484 IV  |              Mlinšah. Hodeč proti temu travniku, z gospodarjem nisva mnogo
3485 X   |              umrla! Zdravniki so sicer trdili, da ji je srčna hiba vzela
3486 VII |               temu je dekle trdovratno trdilo, da natančno razločuje modro
3487 X   |           umaknil: ~"Tega naravnost ne trdim!" ~"Pač pa po ovinkih!"
3488 V   |             koru zapele pevke, sem bil trdno prepričan, da prebiva v
3489 VI  |               motilo, je zaprla precej trdo vrata za sabo. Katinka se
3490 VII |            kadilo; vzlic temu je dekle trdovratno trdilo, da natančno razločuje
3491 IX  |          obraze Posavčevih fantov! Tem trem falotom so se od rajskega
3492 VI  |              zvonček pod vasjo. Kot bi trenil, so potihnili cepci po skednjih,
3493 X   |          kakega vzroka -- v navadi pri trenju. Ali že tiste dni se ni
3494 X   |             hip živo spominjam tistega trenutka, imam občutek, da ni resnica,
3495 IV  |       nasprotnika. ~Kosa pa mi v prvih trenutkih ni hotela prav peti in ne
3496 Inc |                ki ima v časih groze in trepeta~ še moč spominjati se zornih
3497 II  |                 Prav lahko!" ~Sedaj je trepetala vsaka črta na upadlem obrazu,
3498 III |               puško v roke. Dá mi jo ! Tresk ! in še danes ga vidim,
3499 V   |                so bili: dva dve kladi, tretji pa dolga dreta. Ta je bil
3500 VII |            takoj izkazalo, da vsaj dve tretjini prebivalstva še nikdar ni
3501 X   |             pokolenja, s katerim so se trgale glavice od lanu, ali Uršin
3502 VII |               v vsej svoji čistoti. Od Triglava pa do Ojstrice sem ji moral