Part

3503 IV  |             metal tja in sem. Okrog te trikotne glavice je neprenehoma strigel
3504 IV  |               je prav ob tleh in malo, trikotno glavico metal tja in sem.
3505 I   |                 in tudi po klavirju je trkala, kadar je le količkaj utegnila.
3506 IV  |              lovil brzoskoke kobilice. Trl sem jim glavice, tako da
3507 VII |         pripravna kamna, s katerima je trla svoje lešnike. Dospevši
3508 X   |                ostri glas klepetajočih trlic. Pod vasjo je stala Presečnikova
3509 X   |                terice uspešno kosale s trlicami. Zadnje so sekljale, prve
3510 X   |              prve pa obrekovale: izpod trlice se je drobil pezdir, izpod
3511 I   |              ali ti naj do sodnega dne trobentam, kako sam si! Plevel si
3512 V   |              in sedaj mi v imenu svete Trojice odpusti in pozabi!" ~Šimnu
3513 Inc |              življenje zastavil, da ta trojičica ni nikdar poznala tiste
3514 Inc |              bila ljubezniva za ljubko trojico, katere gost sem bil danes
3515 V   |            mati zdaj in zdaj stopila s trona, ki je bil obdan z rumenimi
3516 VI  |                znova trosila, kakor se trosi gnoj s kupa na njivici. ~
3517 VI  |               se je zabela potem znova trosila, kakor se trosi gnoj s kupa
3518 IV  |                Pa steri glavice, da ne trpe preveč!" ~In ljubljanski
3519 VII |            očitkom sem obteževal svojo trpečo dušo. Tudi je še mlada in
3520 II  |            ženski verjel, da je veliko trpela pod božjim soncem. V teku
3521 V   |              voziček zavrtel po bregu. Trpeli smo in trudni smo légali
3522 X   |          Anžona vzela!" ~Odgovorila je trpko: ~"Kaj je hotela drugega?
3523 II  |             božjim soncem. V teku tega trpljenja se je je oprijela bolezen,
3524 II  |         veličastna molitev o Kristovem trpljenju, in stepeni in jokajoči
3525 III |              naročje ravnokar naklanih trsk. Vrže jih pred ognjišče,
3526 III |               bil svoj čas prinesen iz Trsta -- je bil falot, ki je zaslužek
3527 VII |             skromnosti stotero poplača truda polno pot, katero si moral
3528 V   |               gledati, kako se deklice trudijo, da postanejo v mladih letih
3529 I   |              da bi se bila pri tem kaj trudila ali pa se celo posnemala
3530 V   |                po bregu. Trpeli smo in trudni smo légali spat! ~Z nedeljo
3531 III |           kakor sta izšolala v potu in trudu svoje sinove! ~Na ta dva
3532 IV  |              Nato je ropar z oskubenim trupelcem suhotno odfrčal, da si je
3533 II  |         deževalo, se mu je spodrsnilo. Truplo in sekira sta pala po skalovju
3534 II  |              tudi Špelica umrla! Pa še tružice mi niso hoteli napraviti
3535 III |             ker se je sploh pri vsakem Trzačanu -- pri nas smo jim rekli
3536 VII |                mi pa "živali" v mojem "Tržačanu" sploh nikdar odpustiti
3537 III |                  pri nas smo jim rekli Tržani -- kazala kaka telesna hiba.
3538 IX  |                  Kaj bova lazila okrog tujcev! Prišla sva k tebi, ker
3539 IV  |             lomil roke ter z največjim tuljenjem zbežal k materi v vežo. ~
3540 IV  |           travo. Sedela sva v senci, a tulmun sam so obsevali sončni žarki.
3541 V   |                postavijo za strašilo v turščico!" ~Tudi Jakopin se je oglasil: ~"
3542 V   |        življenja, uboga ti mučenica! A tvoja je vendar zasluga, da je
3543 I   |             mast glavni namen tolstega tvojega življenja! Poslušaj moj
3544 III |            moral nekdaj že zibati pred tvojim duhom! In res, v Bologni
3545 II  |           napraviti v vasi! Morilci in ubijalci nismo imeli nobene pravice!" ~
3546 V   |               je bil nerodni cerkovnik ubil rumeno šipo v oknu, da se
3547 VI  |            vidiš, kako je že zmedel to ubogo žival." ~Liza: "Poštenje
3548 I   |             tudi kako drugo, ker nisem učenjak sv. pisma -- in videl sem
3549 I   |              od učitelja do učitelja - učila se je nebroj modernih jezikov --
3550 V   |               postavljeno blago z enim udarcem presekal, bilo je tvoje;
3551 VIII|             pretepačev, padali so trdi udarci, ali na dekleta ni padel
3552 VI  |              jako ugajala. ~Na Gori je udarilo polnoč, ko dospem pred Presečnikovo
3553 VIII|              sramotno ni kot tedaj, če udariš tujo žensko! ~Tisti večer
3554 V   |             gledalca. Vsi so se v duhu udeleževali plesa. Danijel je kričal: "
3555 IX  |            zagovornik kazenskega prava udeležiti se pretepa, ki se dá brez
3556 VIII|                  Dasi so bili Anžonovi udi kakor hlodi, ki se dajo
3557 IV  |               se je pretakala po mojih udih in nisem se kmalu zbal nasprotnika. ~
3558 VI  |              ker mi je mrzla voda jako ugajala. ~Na Gori je udarilo polnoč,
3559 III |          hlapca" s seboj, da sem mogel ugasiti luč, kar pri lojeni sveči
3560 IX  |              ne imelo iti, sta bila že ugotovila. Da se bo zahtevala veliko
3561 IX  |               v roko sezita, Mlačan!" ~Ugovarjal sem: "Naprave se mi zde
3562 X   |             zdi, da ti nekaj v možgane uhaja!" V največji razjarjenosti
3563 IV  |                   Mislim, da mi več ne uide." ~V tej nadi je prišla
3564 IV  |            skalo v tako stisko, da več uiti ne more. ~To zadovoljstvo
3565 IV  |              zbala! Sedaj jih pa nekaj ujamem, če jih hočeš jesti." ~Peljala
3566 V   |                tudi po travi, da bi se ujela, kar se jima je končno posrečilo.
3567 IV  |              leti spoznala! ~Prišel je ukaz: "Kobilice lôvi!" ~Človekoljubno
3568 I   |               povzdigoval. ~Mama ji je ukazala, da naj gre za pol ure na
3569 IV  |               bi me le kakšna ruska ne uklala!" V pogorju je "ruska" to,
3570 IV  |            nočem, da bi me pred otroki uklepali." ~Gledala sva si obraz
3571 VIII|              morala med ljudstvom zelo ukoreninjena biti, ker je v našem pogorju
3572 II  |           delal in šestnajst let mi je ukradel!" ~Do sedaj Šimnova žena
3573 X   |                na rajfelj! - ne bi bil ukročen. ~Tako sem postal žrtev
3574 VIII|              pritiskala na prsi, da bi ukrotila razburjeno srce. ~Odgovoril
3575 V   |              mojem klobuku. Meni se je ulegla rdeča megla pred oči. Z
3576 III |               nepokorščine izkazal. Po ulicah smo se gnetli in ti vragi
3577 I   |             sem stal z znojem oblit na ulici. Tam pa sem padel v roke
3578 X   |               samo jemo?" ~Malo sem se umaknil: ~"Tega naravnost ne trdim!" ~"
3579 II  |            kakor bi se na kupu valjale umazane vreče. Če je sneg zapadel,
3580 IX  |          zavest mi je polnila dušo, in umazani ta Danijel se mi je videl
3581 I   |               Sevilji. Samo ob sebi se ume, da je bila vzorno odgojena,
3582 I   |               hudobnih jezikov. Saj me umejete, gospod doktor?" ~"Čutim
3583 VII |         spregovorila, katerih pa nisem umel, je prihajala moja jeza
3584 III |              kravo v hlevu. Liza jo je umela za kravo. ~"Ti vrag črni!"
3585 X   |                meni prišla zadnja ura! Umeti nisem mogel, da je umrla,
3586 III |              pri veži je tekla voda iz umetnega vodnjaka, ker so Presečnikovi
3587 III |              Sivo-rdeče-belo je bila v umetnih štirikotih prevlečena; na
3588 III |          matere zemlje! Velika bi bila umetnika, da sta se tako izšolala,
3589 V   |            srce je ležalo v sredi in z umetnim cvetjem je bilo čez in čez
3590 VII |            prodrl, kar je samo ob sebi umevno. Barba ni dolgo premišljevala: ~"
3591 IV  |              nožem po zemlji. Ko se je umiril, mu rečem: ~"Poslušaj dober
3592 IX  |            težko privadil na obrite in umite, posebno težko sem se privadil
3593 V   |            preprosto, naravno in lahko umljivo. Politika se takrat še ni
3594 I   |        marsikatero krasoto Prešernovih umotvorov me je opozorila ona. Bila
3595 II  |         dotaknil! Vid'š, tako je Kalar umrl!" ~Vprašam: "Kako, da so
3596 II  |              so ji moža vzeli in ko je umrlo otroče. ~Pa tudi brez vekanja
3597 Inc |              govorico v drugo strugo. ~Unisono: "Užaljene smo!" ~"Saj niste
3598 X   |           opazil sem takoj, da je bila upadlega lica in zelo potrta. ~"Spet
3599 II  |                trepetala vsaka črta na upadlem obrazu, dokler ni polagoma
3600 X   |              posrečilo, ali vzlic temu upam, da mi bodočnost prinese
3601 Inc |              menil, sedaj in sedaj bom upepeljen! ~Na Kamniških planinah
3602 X   |                hišo. Ali Danijel se ni upijanil, zatorej so zaman prežali. ~"
3603 X   |              da je vedel, da se ne sme upijaniti, ker bi potem lahko izgubil
3604 VII |           svoje oči. Neprestano jih je upirala name in dozdevalo se mi
3605 X   |                je molčal in se ni upal upirati. ~"Predvsem moram izvedeti
3606 VII |            treba samca ali pa kobulico upogniti z veje. Prekosila me je
3607 X   |                tudi meni prišla zadnja ura! Umeti nisem mogel, da je
3608 V   |               nad seboj. Ali vse se je uredilo. Gospod Jakob je pričel
3609 VII |            čizme, zatorej ni bila prav urna. Obtičala mi je v rokah.
3610 III |         udarila za Danijelom, ki jo je urnih peta odkuril iz veže.- ~
3611 VI  |           pijačo." ~"Gospodična" se je urno zasukala ter odhitela s
3612 X   |            trgale glavice od lanu, ali Uršin jezik -- deni ga desetkrat
3613 X   |                tako rada in tako hitro usahne! ~Leto za letom prihajam
3614 X   |            kateremu korenine nikdar ne usahnejo! V to moramo delati vsi,
3615 II  |          mrtvega otroka. Sredi pota se usede, prav čudno maha z ušesi
3616 V   |        Ijubljanski telovadec -- sem ga usekal po režečem se obrazu, da
3617 X   |           pregledati. Ali Bog se ju je usmilil! Kakor Elizabeta v sv. pismu
3618 VII |      najnežnejši izraz ljubezni ali pa usmiljenja! - ~Luca se odpravlja: "
3619 I   |                ne odide svoji zakonski usodi. Ker se je sam ženil, je
3620 VII |             Skoraj ni bilo pričakovati uspeha, bilo je že prepozno. "Tu
3621 VII |          krivačem klestil in obsekaval uspešneje od Danijela, ki je najrajši
3622 X   |               klepetanja, so se terice uspešno kosale s trlicami. Zadnje
3623 V   |              je temu z vso odločnostjo ustavljala. Do Gore je hlapčič brez
3624 V   |             Meti s cvetočega obraza in ustni sta ji bili beli kot vosek.
3625 VII |                 Eno meni, eno tebi!" Z ustnicami je odtrgala jagodo, nato
3626 V   |             konkurenco tej sliki pa je ustvarjal veliki oltar, na katerem
3627 V   |                 Pleše ti pa, kot da je ustvarjena za ples. ~Ko sva doplesala,
3628 IV  |                se bele peruti v koscih usule od drobnega mučenika. Nato
3629 I   |      prepustila občutkom, ki so se kar usuli name. Kaj mi je početi?
3630 I   |           trkala, kadar je le količkaj utegnila. Bila je splošna sodba,
3631 III |          gospodar in gospodinja pa sta utihnila. Nekaj časa je obstala,
3632 V   |              sem kar čutil, kako ji je utripalo srce. Čudno je, kako ve
3633 V   |           Zgodilo se je torej ! Doctor utriusque iuris -- strokovnjak zasebne
3634 VII |                se ji je ob levem očesu utrnila prav drobna solza ter ji
3635 VII |             tako slepari kot prejšnja. Utrudljiva je taka hoja. ~Med slovenskimi
3636 I   |             predpasniku, ki je še bolj uveljavljal njene zaokrožene črte, igrala
3637 II  |               usede, prav čudno maha z ušesi in si mane z nožico kuštravo
3638 IX  |             najprej popraskal za levim ušesom. "No, da boš vedel: domačijo
3639 X   |              ležalo na srcu. Ako mi je ušla tu in tam trda beseda, ne
3640 X   |                belega kruha!"  Bil sem užaljen. Odgovoril sem bahato: ~"
3641 Inc |               drugo strugo. ~Unisono: "Užaljene smo!" ~"Saj niste same,
3642 IV  |             zanič, če me že vsaka žaba užene!" ~Proti devetém sta prišli
3643 VIII|           obraz deklici, ki je pričela uživati grenke sadove, katere rodi
3644 IV  |       poštenjak. Kmalu sem bil v stari vaji; v mogočnih plasteh mi je
3645 III |    Hotoveljščici! Janez in Štefan, kdo vaju danes še pozna? Imeni slavnih
3646 IX  |       butarnikom. Take butare se potem vale v dolino, kjer se nalože
3647 VII |               obrazom ponovila: "To pa vama povem, tekój sem vesela,
3648 VIII|              Kar pogledati si ni upala vame, ker bi jo drugače zalile
3649 X   |         Ljubljani, če sem lahko tu med vami!" ~"Se boš pač naveličal!" ~"
3650 X   |            posadil na zapeček in metal vanj vse, kar je dobil od svatov.
3651 I   |               sočutno dušo, da izlijem vanjo svojo otožnost? ~Gnalo me
3652 III |          skupaj služila. In res je ona varčevala, kar se je le dalo, a Danijel --
3653 III |          zaspati pod njegovim mogočnim varstvom. ~Legel sem v posteljo na
3654 X   |                ne vem nič slabega, Bog varuj !" Povesila se ji je glava
3655 VIII|              stopal po tej poti, jemal vase lepoto pokrajine. Meta je,
3656 VII |              ni bila na njem. Če bi po vaseh okoli Jelovega brda povpraševali,
3657 II  |              pod Blegošem tiči mala ta vasica sredi rodovitne ravnine,
3658 VI  |            tega pisma. ~Skoraj v vsaki vasici v pogorju naletiš na gospodarja,
3659 X   |             tudi vsak mesec v pogorsko vasico. Moja duša je v pogorju,
3660 VI  |              vendar je resnica, da ima vasovanje na kmetih veliko poezije
3661 I   |          katerega sem smel preživeti v vaši družbi, gospa Helena!" ~"
3662 VI  |               katerih gosposki fantiči vašim dekličem, ki se pehajo v
3663 IV  |                po senožeti navpik. Pri vaški poti na tratini je ležal
3664 VIII|            sprla. Pred hlevom, tako da vaškim otročajem ni ostalo prikrito,
3665 IV  |              Prvi navihanec je bil med vaškimi otročaji. Komaj je ugledal
3666 I   |              Ali naj ne prihajam več v vašo hišo? Kako naj živim?" ~
3667 VII |              ter po trati razvrstila z važnim obrazom, kar sva imela s
3668 X   |              me spoveduješ, mi daj kaj vbogajme! Danes mi tako še nisi nič
3669 V   |             nasloniti, ali kmalu se je vdala in slonela mi je na prsih,
3670 I   |                vstopila vsa pokorna in vdana, vzor prave in poštene odgoje. ~"
3671 X   |                imela!" ~Nisem se hotel vdati: ~"Govore, da imaš od hudiča
3672 III |                kakor jih je videl zidu vdihniti le samouk, katerega je Poljanski
3673 VI  |            Torej tako! Doma te čakamo! Večerja že stoji in zavoljo tebe
3674 I   |           počakajte ga in lahko z nami večerjate." ~Izginila je in me prepustila
3675 III |                Gospodinja je hitela po večerjo. ~Najprej se je pred nas
3676 IV  |              okrog in okrog njega žari večerna zora? Ti pa se huduješ,
3677 IV  |             prebudila iz spanja belega večernega metuljčka -- mi gorjanci
3678 VI  |            čakala: "Lahko rečem, da bo večja kot dota Presečnikovega
3679 VIII|                petdeset let, a njegova večna želja je bila, da bi mu
3680 VII |               planine, katera ne pozna večnega snega, ne neplodnih mlevov
3681 V   |                od leta do leta, njegov večni blagor pa zopet zahteva,
3682 VI  |            temni prag smrti do sončnih večnih višin! V veličastnejši obliki
3683 X   |               slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine
3684 IV  |               otročeta, pa niti eno ni vedelo govoriti o volovem maslovniku.
3685 Inc |                  Kaj veste ve tri, kaj vedo vaše tovarišice, kaj ve
3686 V   |                še ni kupovalo; še celo Veharjev Nace iz Delnic ni imel kaj
3687 V   |           Blegoša in Mladega vrha. Pri Veharju se je že sekalo in pri štantih
3688 VII |               orjaka nama je zakrivalo vejevje. ~Včasih je zaropotala za
3689 I   |                pozimi, če leži ivje na vejevju. Sicer pa se mi je dobro
3690 II  |               ponoči. Nekaj jablanovih vejic sem položila k nji, da je
3691 VIII|               malim telesom obešale po vejicah in kljuvale z listov, kar
3692 II  |                ne jokajo, pri nas vse "veka", tako otrok v zibeli kakor
3693 II  |            umrlo otroče. ~Pa tudi brez vekanja bi bil človek tej ženski
3694 VII |            sabo vzeli težko obloženega velbloda! ~Pri tej priliki je pokazala
3695 II  |               svoje čelo. ~Zadonela je veličastna molitev o Kristovem trpljenju,
3696 VI  |                sončnih večnih višin! V veličastnejši obliki se ti pač ne more
3697 VII |               velikan! In ne obdaja ga veličastnost, katera obdaja naše snežnike
3698 VII |       slovenskimi gorami naš Blegoš ni velikan! In ne obdaja ga veličastnost,
3699 I   |             Zakonska sicer nista imela velikega premoženja, v obilju pa
3700 V   |            gonil sv. Jurij konja proti velikemu zmaju. In ta zmaj -- prava
3701 X   |                 dasi me je spoznala. Z velikimi očmi je gledala proti meni,
3702 III |          obdajalo jo je grozdje v isti velikosti, kakor so ga nekdaj prinesli
3703 V   |           nogah, ki se včasih merijo z velikostjo čolna, pa se blesté beli
3704 VI  |               bogata in debelega zrna. Velnik je pel in v velikih vrečah
3705 II  |                krajina povita z belimi venci. Tudi oreh je tu domačin
3706 V   |               človek prisluži najlepši venec pri Bogu, če odpusti sovražniku,
3707 I   |               Kar videl sem, da živi v veri, da je spregovoril najmodrejšo
3708 IV  |           hrbtu je nosil križ v debeli verigi. ~Pobegnila je po senožeti
3709 II  |             Vam, mestne gospe, kdo naj verjame, da sploh veste, kaj je
3710 IV  |               tudi jaz vesel, mi lahko verjamete; a verujte mi tudi, drage
3711 X   |          ošabno: ~"Ni mi na tem, da mi verjameš!" ~"Ali moraš takoj nevljuden
3712 II  |               bi bil človek tej ženski verjel, da je veliko trpela pod
3713 VII |                 prav kakor bi ne mogla verjeti, da se ji je kaj takega
3714 IX  |               se, da se snidemo dan po Vernih dušah v Loki, da bomo delali
3715 V   |               v cerkvi tik sebe imela. Veroval sem v nebesa in mislil sem,
3716 IV  |           vesel, mi lahko verjamete; a verujte mi tudi, drage prijateljice,
3717 IV  |                 Da sem ga bil tudi jaz vesel, mi lahko verjamete; a verujte
3718 III |               da sta se tega v resnici veselila. Pri tem se ni predla nikaka
3719 VII |             svojem deblu, je zaklicala veselo: ~"Žiberdaj!" Podala se
3720 IV  |         šestnajst let lazila za teboj; vest te je razjedala, in to je
3721 IX  |                 Prišla sva k tebi, ker veva, da si pošten. Morda --
3722 VII |            Meta, ki je imela oko kakor veverica in tudi ne manjše spretnosti
3723 VII |                ne manjše spretnosti od veverice, če je bilo treba samca
3724 III |           višino. Obok kuhinje in tudi veza sta bila zavita v saje,
3725 III |            prislužita. ~Taka zaroka je vezala tudi Lizo in Danijela, ker
3726 X   |             Sedaj sem bil s tisočerimi vezmi prikovan na svojo slovensko
3727 III |               stopil v vežo. ~Dolga ta veža se je končala v mogočno
3728 III |               bila na njej brez težave vežbala se cela stotnija. Sivo-rdeče-belo
3729 III |              celo s peskom posuta. Tik vhoda pri veži je tekla voda iz
3730 IX  |              se kuham do sodnega dne v vicah!" ~"Torej zadnjo besedo,
3731 V   |           tepež pa, kakor bodete kmalu videle, zanič. ~Stopili smo pred
3732 V   |        kaplanil v Poljanah. K Sovri na Videmski prod sva hodila ter zbirala
3733 VII |              Pravijo, da se proti jugu vidi Jadransko morje. Bil sem
3734 VIII|               sredi gozda, od koder se vidijo štiri cerkve. Za tabo Mati
3735 V   |                postavila na cesto pred Vidmom in tekmovala, kdo dalje
3736 X   |               dekle hotelo in če bosta vidva zadovoljna," -- tako sem
3737 Inc |               pretresa, kakor pretresa vihar gozdove na gori!" ~V svoji
3738 III |            ljubezen torej ni bila brez viharjev: prav rado se je bliskalo
3739 Inc |       Pretresala me je ljubezen, enaka viharju, enaka nevihti! Prišla je
3740 IV  |                 na rokah pa je pričela vihati rokavce. Ko so bili na obeh
3741 II  |              opazili smo, da so ljudje vihteli kole in vile. Razlegal se
3742 VII |                                        VII. ~Čas je tekel in prišli
3743 VIII|                                        VIII. ~Drugi dan še nisem odšel.
3744 V   |               strani nekaj viknilo, ta vik se je takoj ponovil pred
3745 II  |            dvomih, ali naj me tika ali vika. -- Pri nas so tiste dni
3746 II  |            oženjeni pravico, da so jih vikali; če si vikal neoženjenega,
3747 V   |              je na ženski strani nekaj viknilo, ta vik se je takoj ponovil
3748 V   |               je korakala, kakor bi se vili po kamriku dve rumeni kači.
3749 IX  |              je in pošten je, ta te za vinar ne bo ogoljufal." ~Ko je
3750 X   |            bokal, v katerega je zlival vino. Toliko je že bil diplomata,
3751 IX  |                in lepa jesen. Zadnjega vinotoka pa je vendarle malo deževalo,
3752 VI  |              oštir Fortuna, ki si je z vinsko kupčijo nekaj denarja pridobil. ~
3753 II  |                bil, ker je nova obleka visela na njem kakor na plotu,
3754 VII |                rastlino, na kateri sta viseli dve rdeči jagodi. ~Na enem
3755 III |                o letini, o živini in o visokih davkih. Ko sem povedal,
3756 VII |                gozdu; bil sem tenak in vitek, da sem lahko lazil po hribih. ~
3757 VII |               postelji? Ozrl sem se na vitko telo, ki je tako naravno
3758 VI  |                smrti do sončnih večnih višin! V veličastnejši obliki
3759 VII |                njo na zapuščeni gorski višini! Ko so jo objemali moji
3760 III |              na njegovo blagoslovljeno višino. Obok kuhinje in tudi veza
3761 IX  |              Da se bo zahtevala veliko višja kupnina in da se bo pri
3762 I   |              tvoje življenje imelo kaj višjega pomena ali namena, ne moreš
3763 VI  |         Danijel pri šestih ni vedno "v viži" ostajal, se je Liza prepirala.
3764 IX  |          takega dekleta vendar v mesto vlačil ne bo.' Ni tako? Sedaj mi
3765 V   |              posebno prijetni godbi so vlačila dekleta svoje fante. V pogorju
3766 III |             pri tega očetu. ~V veži je vladala tema, samo od ognjišča sem
3767 X   |            moti, in če pride v vas, se vleče za njo rep zdravih in debelih
3768 X   |              kakor Meto, in parkrat ga vlečem v Loko, da ga preišce prijatelj
3769 VI  |               so ga pridno posnemali. ~Vlekli so nekoliko na gosposko
3770 VIII|              sem že videl; ko je dekle vleklo svojega iz tolpe pretepačev,
3771 VI  |               opravil. V resnici ga je vlelklo k Fortunu, da bi ne zamudil
3772 VI  |              pridi domu!" ~Mehko se je vmešala Katinka: "Do večerje je
3773 III |              smo zajemali, pridno in z vnemo. Tu in tam je Liza zavpila
3774 II  |               nisem bil nikdar posebno vnet za molitev, ali ta prilika
3775 II  |            potožila, ali Luca je potem vodila prvo besedo. ~"Otroka sem
3776 III |              je tekla voda iz umetnega vodnjaka, ker so Presečnikovi že
3777 III |                tistih časih imeli svoj vodovod. ~Pri tej hiši si se takoj
3778 V   |          skrbeh, da bi se ne podrl kak vogel hiše, da bi mož preveč v
3779 III |                si jo je bil prilomil v vojaški službi. ~Ko se je sok na
3780 VIII|             bilo pri hiši, da bi lahko vojska živela od nje. Zdaj pa poslušaj!
3781 III |           ponosen na svoje trpljenje v vojski, ponosen tudi na svojo nemščino,
3782 X   |               bodo pomnožili slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev!" ~
3783 III |             Jakopina. Bil je Radeckega vojščak, ponosen na svoje trpljenje
3784 VII |        sedemnajst let ima, pa bo že za volarja. Tekój se mi dobro zdi!" ~"
3785 IV  |                pridobivali. Konjiči in voliči, ki so se od tedaj močno
3786 VI  |               Meta je ostala pri slabi volji. Nikogar ni pogledala in
3787 III |               je napolnil pljuča kakor voljno in rahlo laško olje. ~Zatisnil
3788 IV  |               eno ni vedelo govoriti o volovem maslovniku. Drugače smo
3789 IV  |          čakali, da sežemo po žlicah. ~Volóvi maslovnik -- nemogoča beseda!
3790 IV  |             Mati jih je bila polila z "volóvim masovnikom", mi pa smo komaj
3791 V   |              je po božjem hramu kadila vonjava in so na koru zapele pevke,
3792 V   |                Od oltarja so se kadile vonjave in na koru je pela Žganjarjeva
3793 V   |             ustni sta ji bili beli kot vosek. Culica z mojim velikim
3794 IV  |                in katerega so obdajale votle skaline, pod katerimi se
3795 V   |                ki ogarana in odrgnjena vozari po andaluškem skalovju!
3796 V   |              otavo. Nalagali smo jo na voziče, s katerimi se je težko
3797 V   |               vsi podstaviti, da se ni voziček zavrtel po bregu. Trpeli
3798 IV  |        Justinijanov kodeks! Kosil sem, vozil sem samotež in, kadar so
3799 II  |             košek, s katerim smo travo vozili, če smo imeli kravo pri
3800 V   |                 s katerimi se je težko vozilo po slabih potih. Tu in tam
3801 IX  |              dolino, kjer se nalože na vozove. ~"Če je pa trideset butarnikov,"
3802 II  |                 s sekirico dobro jutro voščiti". Temno sem se spomnil,
3803 VII |              sočustva. Ko sem ta izraz vpeljal v slovensko povest, sem
3804 VIII|               imeti, ker je zakon zato vpeljan, da se dobe otroci, kar
3805 X   |            moral odriniti. ~Urša je še vpila za mano: "Le nikar ne obupaj,
3806 VI  |                 Lahko pa, lahko! So že vprašali, ta in oni! Seve, kar tako
3807 II  |           kazalo, da bi se danes domov vračala. ~Pa smo jo le odrinili
3808 III |             ulicah smo se gnetli in ti vragi so s streh in iz oken na
3809 VII |                    Luca se odpravlja: "Vranja gora se sama ne požanje."
3810 VII |             dolino grem in požela bom ,vranje noge'. Dosti jih tam raste,
3811 V   |                cvetele po obrazu in po vratu, posebno kadar sem med plesom
3812 VI  |             Velnik je pel in v velikih vrečah smo odnašali žito v gorenjo
3813 X   |                nadaljeval: ~"Ko vzameš vrečo -- meni jo je dala Presečnikova
3814 II  |            bila njivica in gozd skupaj vredna. Skalar je vsled tega imel
3815 X   |             tisoč si že dal, je gotovo vredno. Sedaj se pa vpraša, kedo
3816 VII |                mrzla kakor na Kalu pri vrelcu. ~S sedla sva krenila ne
3817 X   |               se je videlo, kako ji je vrelo po duši. Spregovoriti ni
3818 III |               od katerih je pri južnem vremenu kapalo ter se svetlo nabiralo
3819 Inc |              pričela megla kaditi izza vrhov. ~"Vreme se spremeni," sem
3820 VI  |                Nekaj so peli, nekaj so vriskali, nato so odšli k Fortunu,
3821 I   |             potem zanesljivo in gotovo vrniti domov. Elvira je brez odloga
3822 V   |              rdeča podloga. Bila je to vroča, stara obleka za stare ženske
3823 VII |              ji je bilo prignalo nekaj vročine v glavo, da so se ji delale
3824 IX  |            obvežejo. Na obeh koncih te vrvi so lesene kljuke, ki drže
3825 IX  |          veliko butaro, katero s tanko vrvico obvežejo. Na obeh koncih
3826 VII |          skrbnostjo v listnico. ~"Proč vrzi!" je zahitela. ~"V mestu
3827 I   |         Gospodu. In Gospod je ukazal: "Vrzite mreže še enkrat!" ~Klink!
3828 VII |             dve rdeči jagodi. ~Na enem vršičku pa je čepel majhen, bel
3829 IV  |         obstala. Držala se je prav pri vršini, da ji je gledala plavut
3830 VIII|           nekaj pota spremila. Ko je z vsakim korakom izginil kos domače
3831 Inc |                ni nikdar poznala tiste vsemogočne ljubezni, katera ni dana
3832 II  |               skupaj vredna. Skalar je vsled tega imel proti sebi vso
3833 VI  |            izbi, kot bi kdo s postelje vstajal. Zdelo se mi je, da čujem
3834 III |               vstopu niti izza mize ni vstal. In da bi si bila v roko
3835 IV  |              me je zbudil rahel klic: "Vstati je čas!" Dan se je komaj
3836 IX  |         kovačnici. Kar se odpro vrata, vstopi pa moj znanec Danijel s
3837 X   |        prebirala Meta fižol in, ko sem vstopil, je bila za velikim kupom,
3838 I   |            kakor da je čakala na klic, vstopila vsa pokorna in vdana, vzor
3839 III |                peta odkuril iz veže.- ~Vstopivši v hišo, opazim Boštjana
3840 VII |              bilo to telesce, če bi ga vtaknil v tiste smešne cunje, v
3841 IX  |         rotenje ne napravlja posebnega vtisa name, je zakričal: ~"Pa
3842 VII |               tako so jo bili prevzeli vtisi lepega razgleda. Nebo sicer
3843 V   |              prebivalstvu ne bo odšla. Vtisom smešnosti so naši pogorci
3844 III |               nekako zaročena in da se vzameta, kadar si dosti prislužita. ~
3845 V   |              Mojo posebno pozornost je vzbujala zelenkasta surovosvilnata
3846 IV  |           govoril. Pri najinem prihodu vzdigne glavo: ~"Dekle naj gre naprej." ~
3847 IV  |       potegnila roke izpod skale in se vzdignila z zemlje. Bila je tako ostrašena,
3848 V   |                se bal, da mora z glavo vzdigniti strešico nad seboj. Ali
3849 I   |               mogel zadržati globokega vzdiha. Gospa Helena me je skoraj
3850 X   |     prijateljica!" ~"Ne vem, da bi bil vzdržal recimo nekaj let!" ~"Vse
3851 X   |             boli!" ~Nisem se mogel več vzdržati, naslonil sem se k njej
3852 X   |               v zavesti, da enakomerno vzdržujeta rodbino. Bil sem torej egoist,
3853 Inc |                da mé nismo iz ljubezni vzele svojih mož?" ~Prav ostro
3854 IX  |                tako nič ne bo. Mlačan, vzemi klobuk, pa pojdiva! Dokler
3855 VII |              sem ji iz bisažice majhno vzglavje, nakar je legla in takoj
3856 IX  |           Danijela pa ženska! To je!" ~Vzkliknil sem: "Torej je Liza le bruhnila
3857 I   |               Dve deklici sta bili sad vzornega zakona. Starejšo je bila
3858 I   |                sebi se ume, da je bila vzorno odgojena, in lepota na njej
3859 X   |              bila -- ne vem, iz kakega vzroka -- v navadi pri trenju.
3860 X   |                                        X. ~Hodeč proti Jelovemu brdu,
3861 VI  |             ocvirkov. Iz te jame se je zabela potem znova trosila, kakor
3862 III |              Ferjen ter s svojo golido zabranjeval požare. ~Tik hleva na dvorišču
3863 VII |           debla do debla. Tu in tam je zabučal z drevesa divji petelin;
3864 V   |          tlesknila z rokami in se nato začela na tak način smejati, da
3865 V   |              odhodu gospoda kaplana je začelo škripati s tega poda. Koželjevec
3866 X   |             natrese moke v vrečico, te začne sram popuščati in kmalu
3867 IX  |                svet pomaga! Da spet ne začneš preveč piti, zverina!" ~
3868 IX  |                 Jaz naj kupim?" sem se začudil. ~Oni je mirno odvrnil: ~"
3869 X   |                sem kupil!" ~Oba sta se začudila; Boštjan pa je pametno spregovoril: ~"
3870 IV  |               v vodo, kjer se je takoj začulo posebno pljuskanje. "Jera
3871 III |                gorenji hiši neprijetno zadišalo. Ali vendar, kako je bilo
3872 IX  |               pogrešal, kar se je bilo zadnjih šest tednov zvezalo z mojim
3873 V   |        največje zanimanje! ~Skoraj med zadnjimi sta prišla Šimen in Luca.
3874 II  |           križe čez potno svoje čelo. ~Zadonela je veličastna molitev o
3875 V   |                  pa je bil videti manj zadooljen; rekel pa ni nič. ~Z Meto
3876 IX  |                sodbe vzeti na račun še zadovoljne obraze Posavčevih fantov!
3877 X   |           zakoni na kmetih mirnejši in zadovoljnejši. Oba zakonska lahko živita
3878 II  |                    tu je v moje veliko zadoščenje imenovala našega prijatelja
3879 IV  |          sramežljivosti v vsakem oziru zadoščeno. Obrnila se je k meni, kot
3880 VII |             jagodo, nato pa brez vsake zadrege meni ponudila šopek. Kakor
3881 V   |                na glavi vodo nosila, v zadrgnjenih modrcih pa plela žito in
3882 X   |               približam. Že se je Urša zadrla: ~"Janez, moj si!" ~"Kaj
3883 VII |            času, ko se je lahko še vse zadržalo. Pričela se mi je oglašati
3884 VI  |            okrog koče. Pa ji je vendar zaenkrat še prizanesla, da je okrevala
3885 III |            karakteristično oblačilo je zagazilo v pozabo - kateremu se je
3886 II  |                 se ga komaj nagleda." ~Zagledal se je v goro. Pričelo se
3887 II  |             poti v šumeče resje ter se zagledati v plešasti Blegoš, če me
3888 VI  |          vstopu je Katinka prav sladko zagostolela: "Kako, da k nam nič ne
3889 IX  |                mogel kot odvetnik, kot zagovornik kazenskega prava udeležiti
3890 VII |                Videlo se mi je, da sem zagrešil neod-pustljiv greh, ko sem
3891 III |              Ta "greze boser" se mi je zagrizel v uho tako, da nisem mogel
3892 VIII|                Tudi k Presečnikovim je zahajal in umelo se je, da mora
3893 X   |            Jelovo brdo?" ~Čisto gotovo zahajam vsako leto in večkrat tudi
3894 I   |                časa, gospod doktor, že zahajate v našo hišo?" me je vprašala
3895 X   |               tvoje oko! Vprašala si: "Zahajaš še kaj na Jelovo brdo?" ~
3896 VII |             listnico. ~"Proč vrzi!" je zahitela. ~"V mestu me bo cvetje
3897 V   |               pri najboljšem delu, kar zahrope za mano raztrgan glas: ~"
3898 V   |           hlapčič brez dvojbe iztisnil zahtevani goldinarček iz starikastega
3899 X   |                je kar razpočila: "Boga zahvali, da se ti hči moži! Skoraj
3900 I   |               tega ne čutijo!" ~Skoraj zaihtel sem: "Kaj mi je početi?
3901 X   |                  Tako sem se bala," je zaihtela, "da vzameš Fortunovo!" ~"
3902 VIII|               maram, mlade ne dobim." ~Zaiskrilo ji je v očesu in opazil
3903 II  |                tam doli rjav in kosmat zajček. Kak streljaj od mene skoči
3904 II  |              stepen glas, kakor ga ima zajec, če si ga slabo zadel. Povzdignila
3905 II  |            okamenela. "Moli, Luca!" je zaječal Šimen. Krčevito je tiščal
3906 VIII|           skledi, je karlovški parkrat zajel, nakar je počasi položil
3907 III |             svoja usteca -- skupno smo zajemali, pridno in z vnemo. Tu in
3908 V   |              Kje vendar tičiš?" sem se zajezil. "Na Gori se že ,ta dolga'
3909 VII |               izbrskala iz goste trave zakasnelo, majhno, zelenkasto planiko,
3910 III |          Jelovega brda. ~V meni je vse zakipelo, česar pa nisem smel otroku
3911 IX  |           Mlačan! Saj se vendar ne daš zaklati, kot se zakolje mrkač v
3912 III |              zdravi!" ~Nato je Boštjan zaklical svoji ženi, da naj prinese "
3913 VI  |                kopat. Hlapče je odšlo, zaklicavši, da me počaka na vasi. ~
3914 X   |        največja napaka je, da sklepamo zakone brez pravega premisleka.
3915 X   |                 Toliko je jasno, da so zakoni na kmetih mirnejši in zadovoljnejši.
3916 I   |             teboj in da ne odide svoji zakonski usodi. Ker se je sam ženil,
3917 I   |              živela v resnično srečnem zakonu. Zakonska sicer nista imela
3918 VII |               je bilo sonce največkrat zakrito. Sicer pa pekočina itak
3919 VI  |             glavi tako zavezano, da je zakrivala polovico obraza. Imeli smo "
3920 VII |              bučanje, a orjaka nama je zakrivalo vejevje. ~Včasih je zaropotala
3921 II  |             Kalar, ki je v rokah nosil zakrivljene gnojne vile. Tudi nekaj
3922 VI  |              mnenja pa je bil Danijel. Zakrohotal se je: "Meta, pravica je
3923 V   |            zemljo. ~Urbel je še enkrat zakrulil: ~"Lisica, lisjak sta pila
3924 IV  |              ta jed -- v pinjeno mleko zakuhana moka - je izginila, in prav
3925 V   |          srečna je vzdihnila: ~"Grozno zal se mi zdiš!" ~Žel sem torej
3926 V   |            Recite, kar hočete, bila je zala kot roža v maju! ~Prav zelo
3927 V   |              vodo!" ~Lisica! V meni je zaledenela kri. Zadnja kaplja krvi
3928 VIII|               vzamem?" ~Rdeče se ji je zalil obrazek, ko je zastokala: "
3929 X   |            hotela?" ~Nič posebno je ni zalila kri, ko je odgovorila: ~"
3930 VIII|                vame, ker bi jo drugače zalile solze. To se ji je videlo. ~
3931 IX  |             ves svet in predvsem nase, zaljubljenega starca! ~Tisto leto je bila
3932 V   |              iz Selške doline v bogato zalogo "malega kruhka". ~Nato sem
3933 V   |                kastorec na tleh ter ga zalučal za onimi, ki so bežali. ~"
3934 X   |                ni upijanil, zatorej so zaman prežali. ~"Alo, Danijel," --
3935 I   |                prikazalo pred pogledom zamazano pismo in njega velike črke,
3936 IX  |               zrak, katerega sem moral zamenjati z izpuhi ljubljanskega barja,
3937 VIII|              slovesu in velika bi bila zamera, če bi se hotel tak dar
3938 X   |              zarod teric že tiste čase zamiral in le bolj starikasto ženstvo
3939 IX  |                moji odvetniški pečici! Zamislil sem se. ~Vam, častite dame,
3940 VII |          Ljubljana, kjer ti stanuješ." Zamislila se je in pri tem se je morda
3941 IX  |               mi zgine kri z obraza. V zamišljenosti sem gledal proti stropu
3942 V   |                drugo stran pa ne morem zamolčati, kako se je bil ta spaček
3943 VI  |            vlelklo k Fortunu, da bi ne zamudil svojega deleža pri pijači.
3944 VIII|                nič ne mudi." ~"Drugače zamudim, je že pozno." ~"Nič še
3945 VI  |                Tiho in previdno sem jo zanesel k hiši ter prislonil k opaženemu
3946 VI  |                 da se brez skrbi lahko zanesem na njegovo molčljivost. ~
3947 I   |             sprehod, a da se ima potem zanesljivo in gotovo vrniti domov.
3948 V   |             posebej očevljal, da ju je zaneslo po bregu, kjer sta lovila
3949 V   |               Skalar. Luca je v strahu zanihala: "Za božje rane, vsaj pred
3950 II  |              kakor da bi hotela sproti zanikavati, kar je govorila z jokajočim
3951 VI  |                prepričana, da me stvar zanima, zatorej je ponovila z nekim
3952 IX  |           večera?" ~"Če te take stvari zanimajo, poizvedi na Jelovem brdu!
3953 V   |            prednebesih. ~Globoko me je zanimala ob strani na zidu velika
3954 V   |               Gori povzročalo največje zanimanje! ~Skoraj med zadnjimi sta
3955 VIII|         škripanjem zaspal. Ker se Liza zanj ni zmenila, ga je morala
3956 IX  |                na Jelovem brdu! Jaz se zanje ne brigam več!" ~Sedaj se
3957 II  |            Vuga? Malo pozno je že bilo zanjo. Meni pa se je vendar zdelo,
3958 I   |            telo že nekako nesimetrično zaokrožati, zgoraj ob sencih pa je
3959 I   |              še bolj uveljavljal njene zaokrožene črte, igrala na klavir. ~
3960 II  |              umazane vreče. Če je sneg zapadel, so se valjale te vreče
3961 III |                z železom so bila tesno zapažena. Nad okni je kraljeval sv.
3962 X   |               s sabo ter ga posadil na zapeček in metal vanj vse, kar je
3963 II  |                 ni vrag, da bi ne bila zapela vuga! In pognala je zlati
3964 V   |           kadila vonjava in so na koru zapele pevke, sem bil trdno prepričan,
3965 V   |                je tudi, da ga je potem zapil. ~Pred hišo sem čakal, da
3966 IX  |              prepovedano piti. Pijance zapirajo, da jim shajati ni mogoče.
3967 V   |               bel listek, kjer so bili zapisani Jenkovi verzi: ~"Snoči je
3968 IV  |               pretreslo in sapa je kar zapiskala iz nje. Bliskoma je bila
3969 II  |                bi bil ta človek. Dolgi zapor mu je bil razoral lice in
3970 I   |            zopet domov, kakor se ji je zapovedalo. ~"Kako to grmičevje rase,
3971 VI  |                če me uho ni motilo, je zaprla precej trdo vrata za sabo.
3972 IV  |               nesel v Loko, kjer bi ga zaprli brez litanij in brez žandarjev.
3973 VIII|             obotavljal, nakar je znova zaprosila: "Pa le jej!" Moral sem
3974 IX  |               da sem vrgel delo v kot, zapustil suhoparno pisarno ter taval
3975 VII |                živali iz gozda. Ko sva zapuščala tratino, je izmed pečin
3976 III |        plemenita slovenska sadova naše zapuščene matere zemlje! Velika bi
3977 II  |                in gruntar Kalar trgala zaradi majhne njivice, ki je bila
3978 IX  |                 Na to odgovori!" ~Malo zardel sem, ko se je tako odkrilo,
3979 IV  |                ki so se od tedaj močno zaredili in pomnožili, so tudi gnojarje
3980 IV  |               kadar ga objema jutranja zarja? In kedaj se ti Stari vrh
3981 IV  |               prinesla s seboj na svet zarjo, ki ti noč in dan obseva
3982 III |                štela se, da sta nekako zaročena in da se vzameta, kadar
3983 III |                dosti prislužita. ~Taka zaroka je vezala tudi Lizo in Danijela,
3984 VII |          zakrivalo vejevje. ~Včasih je zaropotala za njim kokoš, pa je tudi
3985 VIII|              podplula in da je nožička zarožljala po deskah. Nato ga je obrnil
3986 VI  |                Mater Barbo sem parkrat zasačil, kako me je tu in tam prav
3987 II  |               bilo gnezda, da bi ga ne zasačilo naše oko, bodisi na zemlji
3988 VI  |                žlica pokonci, če si jo zasadil v njo. V sredi se ni smela
3989 VIII|              Obdrži torej svoj ,če ne' zase. To je pametna beseda!" ~
3990 V   |         utriusque iuris -- strokovnjak zasebne in cerkvene pravice se je
3991 III |               in naenkrat je bila miza zasedena. Gospodinja je hitela po
3992 V   |                klade, v katero je bila zasekana ostra sekira. Tu so se sekali
3993 V   |              stekla in, kadar je sonce zasijalo, je bilo videti Marijo,
3994 IX  |            pred mano, ki je pa v svoji zaslepljenosti opaziti nisem mogel. ~Čakal
3995 V   |            mučenica! A tvoja je vendar zasluga, da je tlačena in raztrgana
3996 III |           Trsta -- je bil falot, ki je zaslužek najrajši v svojem lastnem
3997 II  |              vprašala: ~"Ali kaj prida zaslužiš?" ~Videl sem, da je s strahom
3998 VIII|          kravico v hlevu. Postranskega zaslužka si je pridobival s tem,
3999 Inc |    Grenko-zasmehljivo so se smejale. ~"Zasmehujte me, kolikor vas je volja!
4000 V   |             komu velja to. ~"Komu?" se zasmeje Urbel. "Tebi in lisici,
4001 VIII|                 Včasih je prav globoko zasopla in obrnila obraz proti meni,
4002 VIII|                med jokom in škripanjem zaspal. Ker se Liza zanj ni zmenila,
4003 VII |                nakar je legla in takoj zaspala. Nad nama so se se vedno
4004 IV  |               Hotel je poskusiti svoje zaspane moči in vzdignil se je v
4005 III |                da si brez strahu mogel zaspati pod njegovim mogočnim varstvom. ~