Part

4006 Inc |                 pa bi vendar življenje zastavil, da ta trojičica ni nikdar
4007 X   |    predpasnikom je sušil lan ter moral zastavljati vso pozornost, da se mu
4008 VII |               izrečem, da nisem nikdar zastopal stališča tistih vedno lačnih
4009 VI  |                 Gospodična" se je urno zasukala ter odhitela s poličem po
4010 V   |               se Danijel ni hotel prej zasukati, dokler mu Liza ni dala
4011 V   |            čepel na glavi obrabljen in zasvaljkan klobuček, in sicer s krivci,
4012 V   |                predaleč stopila, so se zasvetile nogavice in prikazali se
4013 VII |         srečala s pogledi; nekaj se je zasvetilo iz njenega očesa, ali vzlic
4014 I   |              skrb ali otožnost, sem se zatekel k tej svoji prijateljici,
4015 IV  |       črnozelenih postrvi, da voda kar zatemni, kadar pred tabo švignejo
4016 III |           voljno in rahlo laško olje. ~Zatisnil sem oči: okrog mene so se
4017 II  |            tolpe. Za Blegošem je sonce zatonilo in senca je legala po krajini.
4018 V   |              nogo ob tla, da se je vse zatreslo . ~Po tem plesu je Boštjan
4019 IX  |            nimaš, jih boš pa imel!" je zatulil hlapec. ~"Sam Bog ve, s
4020 I   |                 Petra, ko mu je Gospod zaukazal, da naj še enkrat razpne
4021 I   |            Vsaj gospa Helena, ki mi je zaupavala največje tajnosti, mi ni
4022 VII |             ponudila šopek. Kakor ona, zaužil sem sad, a cvet sem spravil
4023 VII |              razvije in morda se kmalu zave, da nisem edini moški na
4024 VII |               česar se takrat še nisem zavedal - ponesrečen in neporabljiv.
4025 VII |              je in pri tem se je morda zavedala, da v kratkem odidem. ~Videlo
4026 X   |                bilo, bolj so se terice zavedale svojega poklica in pri vsaki
4027 X   |            moramo misliti takoj, ko se zavedamo življenja, misliti takrat,
4028 IV  |               zvonil po nji. ~Že se je zaveselil Danijel: ~"Pa počivaj! Že
4029 V   |             bila pod vratom prav lahno zavezala. Pri prvem koraku ji je
4030 X   |               po mestih možem zgolj le zaveze, vam ženskam pa zgolj le
4031 IX  |              so lesene kljuke, ki drže zavezo, kadar je butara obvezana
4032 IV  |                je z veliko spretnostjo zavihtela svoj kamen ter zadela Lovrico
4033 VIII|             brdu, kjer se pot v dolino zavije, sem se ozrl zadnjič po
4034 V   |            tiče moje osebe, sem jo bil zavil v oblačilce, času in kraju
4035 III |          kuhinje in tudi veza sta bila zavita v saje, od katerih je pri
4036 V   |            gosposkih žensk, in naj ste zavite v svilo in žamet! ~Slovenska
4037 VIII|          veliko ruto, v katero so bili zaviti orehi, češplje, ocvrt bob
4038 VIII|               prejkone v namenu, da bi zavlekla trenutek ločitve. Bilo mi
4039 VIII|               daleč od njega, ko je še zavpil: "Meta, le povej Lizi, da
4040 III |               vnemo. Tu in tam je Liza zavpila nad Danijelom: ~"Ne lovi
4041 VIII|          nožičko. ~Ženske so od strahu zavpile in Boštjan je zakričal izza
4042 X   |                ostane!" ~"Ni tako!" me zavrne izkušeni mož. "Če dan na
4043 III |                Danijel. ~Jakopin ga je zavrnil: ~"Molči, ki nič ne veš!
4044 VIII|                 če bi se hotel tak dar zavrniti. "Ruto o priliki nazaj prinesi,"
4045 V   |           podstaviti, da se ni voziček zavrtel po bregu. Trpeli smo in
4046 V   |             Kadar se je prestopala, so završala okrog Mete spodnja krila,
4047 VII |              odhodom. Hotel pa sem kot zavzet hribolazec še prej na Blegoš.
4048 X   |            zadovoljno: ~"Med sršene si zašel! Pričakovali smo te pa šele
4049 VI  |             sladka misel. ~"Liza," sem zašepetal, "pripravi jo, pridem klicat!" ~
4050 VI  |               Meta, a spiš?" ~Nekaj je zašumelo v izbi, kot bi kdo s postelje
4051 V   |              nogah sem rožljal z dobro zažebljanimi čevlji; méči pa sta tičali
4052 IV  |           mojih udih in nisem se kmalu zbal nasprotnika. ~Kosa pa mi
4053 IV  |              mojemu očesu. "Tebe se je zbala! Sedaj jih pa nekaj ujamem,
4054 IV  |              ter z največjim tuljenjem zbežal k materi v vežo. ~Položaj
4055 V   |           Videmski prod sva hodila ter zbirala ploščaste kamniče. Potem
4056 VIII|               kuhal, ki bi ti pral. Če zboliš, si slabši od živine v našem
4057 IX  |              Mlačanom, mi je dostavila zbornica poziv, da naj v osmih dneh
4058 IX  |          zadovoljen; odstopil je spise zbornici v daljše postopanje. In
4059 IX  |         kazenskega zakona! ~Prečitavši zbornični dopis in pomislivši na svoje
4060 IX  |               jih gledal svoje kolege, zbrane v resnem sodišcu, ko me
4061 IV  |                 IV. ~Drugo jutro me je zbudil rahel klic: "Vstati je čas!"
4062 V   |             pila tobak!" ~V meni se je zbudila zver, ki tiči v vsakem človeku.
4063 IX  |          Ugovarjal sem: "Naprave se mi zde bolj slabe in deset tisoč
4064 IX  |               odgovoril: "Bo že res!" ~Zdihoval sem: "Veliko je devet tisoč!" ~
4065 VII |            bila šele na Malem Blegošu. Zdihovala je, no, pa sva sedla in
4066 VII |              je tudi nisva ugledala. Z zdihovanjem sva končno prilezla na Kal,
4067 VI  |        odsloviti. Pričnem zatorej tudi zdihovati: ~"Spati ne morem, ker vem,
4068 V   |          vzdihnila: ~"Grozno zal se mi zdiš!" ~Žel sem torej največje
4069 VII |               ljubezen. Pride drug, ki zdrami njeno srce, pa bode nesrečna
4070 III |             odgovoril: ~"No, da ste le zdravi!" ~Nato je Boštjan zaklical
4071 III |             prehud ž njo! Ni posebnega zdravja in hitre jeze je tudi." ~"
4072 IX  |                in mlad sem videti. Moj zdravnik -- da se mi je slaba volja
4073 X   |                 pa je v resnici umrla! Zdravniki so sicer trdili, da ji je
4074 I   |               sem padel v roke svojemu zdravniku, ki z bolniki ni bil nikdar
4075 III |                vidim, kako je omahnil, zdrsnil po strehi in nato tlesknil
4076 V   |                 Pri prvem koraku ji je zdrsnila na ramena, da se je v vsej
4077 IV  |              Bila je "Jera", ki sva jo ze pred petimi leti spoznala! ~
4078 Inc |              je silil prijeten duh pod zelene veje. ~Tudi gospa Mica ni
4079 VIII|          podoben pogledu srne, če si v zelenem gozdu streljal nanjo ter
4080 III |                Okna so tičala v okviru zelenih, kamnitih stebričev, a z
4081 IV  |         motovilčka" -- ki je tičal pod zelenim listom. Hotel je poskusiti
4082 I   |                se je bila napravila ta zelenjava! Vse je okroglo postajalo
4083 V   |          posebno pozornost je vzbujala zelenkasta surovosvilnata ruta, katero
4084 V   |                blesté beli ali še celo zelenkasti čeveljčki. Človek bi najrajši
4085 VII |               trave zakasnelo, majhno, zelenkasto planiko, katera se časih
4086 III |              leto bolj zanič. ~Glas te zenske mi ni bil neznan in vedel
4087 X   |        sprejemali, da sem postal pravi zet. Od pričetka smo težko in
4088 X   |              tako neumen, da bi takega zeta od hiše metal! Že nekaj
4089 V   |                ni hotel delati nikomur zgage. Ker je vedel, da bodo plesali,
4090 III |           sprednji končnici, ravno nad zglavjem, pa je zrlo resno in skrbno
4091 X   |           seboj, a do dela ni prišla. "Zgodaj si prišel -- kje je še božič!" ~"
4092 I   |               nesimetrično zaokrožati, zgoraj ob sencih pa je že nekaj
4093 II  |                podobne studencu, kadar zgubi vodo v poletju, "toliko
4094 VII |                je bila Boštjanu pravda zgubljena. ~Drugo jutro ob osmih sva
4095 III |          Rafael, se je moral nekdaj že zibati pred tvojim duhom! In res,
4096 II  |               vse "veka", tako otrok v zibeli kakor žalujoči pri pogrebu.
4097 II  |              sapa mladiče v tej zračni zibelki. Ej, škoda, samo enkrat
4098 X   |              bregov, ima skoraj vselej zibelko pri sebi, da je otročaj
4099 IV  |           oselnike ter si snela kose z zida. Liza je prinesla iz hleva
4100 III |             stala prav pri koncu vasi. Zidana je bila in imela je tako
4101 X   |        potrebna, če naj izginejo tisti zidovi, ki ločijo dandanes našega
4102 VI  |             imela Presečnikova Meta!" ~Zinem tjavdan: ~"Se boste pa lahko
4103 III |                okrog mene so se sukale zlate monštrance z belo hostijo
4104 VI  |              je obstal gospod Jakob, v zlatopretkani bursi dvignil Boga ter blagoslovil
4105 VII |               bi staremu prijatelju ne zlezel na plešasto glavo. Skoraj
4106 X   |                ji je glavica popolnoma zlezla na roko, in zaječala je: "
4107 VI  |              globoka jama, v katero je zlila gospodinja celo ponev masti
4108 X   |              celo bokal, v katerega je zlival vino. Toliko je že bil diplomata,
4109 IV  |               odskočila. ~"Boš kosišče zlomil!" ga je miril Boštjan. ~
4110 IX  |             Kadar se praprot spravlja, zlože jo v veliko butaro, katero
4111 VII |              in kateri večjo kobulico. Zmagala je Meta, ki je imela oko
4112 V   |                Vsak sva si pripisovala zmago; prepir pa je rešil gospod
4113 V   |            proti velikemu zmaju. In ta zmaj -- prava peklenska prikazen --
4114 X   |                kaj je na tem!" ~Ko sem zmajal z glavo, je spoznal moje
4115 V   |                devico, ki je tičala za zmajem ter kazala največjo grozo.
4116 V   |             Jurij konja proti velikemu zmaju. In ta zmaj -- prava peklenska
4117 VII |             klobuk, ki je vselej nekaj zmečkanega, nekaj pomandranega, nekaj
4118 VI  |               Vendar vidiš, kako je že zmedel to ubogo žival." ~Liza: "
4119 X   |           Boštjan pa je taval v nekaki zmedenosti okrog, in videl se nam je,
4120 X   |                ne -- Katreta?" V svoji zmedi je zopet mešala po kupu
4121 X   |          zatorej se za mojo osebo niti zmenil ni. Bil je štulast, nekako
4122 IX  |                in sicer radi posojila. Zmenili smo se, da se snidemo dan
4123 III |                sem ti jih nasekal. Saj zmerom mislim nate, Lizka!" ~Zadnjo
4124 VIII|        opraviti, ker gospodar vsega ni zmogel. ~Potekel je prvi dan, a
4125 VI  |           tekanje. Prejkone sem se bil zmotil v oknu in potrkal pri Lizi.
4126 IV  |               ni odprla ust -- bila je značaj! ~Pri Kalarjevi hiši je
4127 VII |               malih dolinic, katere so značilne za Blegošev vrh. Čas je
4128 X   |         dobivala na lice in tudi druga znamenja je imela, ki so kazala na
4129 VIII|                z nami karlovški Anžon, znana prikazen v pogorju. Iz karlovškega
4130 VIII|              dobiti očitanja, da se ne znaš spodobno obnašati. ~"Pa
4131 V   |             gosli sem vrgel tako visok znesek, da se je samo ob sebi umelo,
4132 VI  |               se odkupil s precejšnjim zneskom. Nekaj so peli, nekaj so
4133 I   |           glavo in bliskoma sem stal z znojem oblit na ulici. Tam pa sem
4134 V   |                mož preveč v pivnice ne znosil, da bi se otroci ne spridili.
4135 V   |              sta se počez vlekla dva v zobce nabrana rumena trakova,
4136 VII |             shrustala s svojimi belimi zobčki: "Joj, kako so dobri!" ~
4137 X   |                ne boš ljudem dajal pod zobe!" ~Pomirim jo, da za doto
4138 VII |           sicer že vse obrane, ker jih zobljejo ptice in kače; pa se je
4139 VIII|            katero reče!" ~Škripal je z zobmi in srdito stezal roke kvišku.
4140 V   |                še ni gospodarila tista zoprna gospoščina, s katero se
4141 IV  |               okrog njega žari večerna zora? Ti pa se huduješ, da si
4142 Inc |          trepeta~ še moč spominjati se zornih prejšnjih dni!~Sedeli smo
4143 II  |              giblje sapa mladiče v tej zračni zibelki. Ej, škoda, samo
4144 VII |           Preobdala jo je moč gorskega zraka in oči so ji skupaj lezle.
4145 II  |         pripada k tej zemlji jelka, ki zraste na slemenu Mladega vrha.
4146 IV  |             mogočnem tolmunu. V nji se zrcalijo jeseni in nekaj drobnih
4147 IV  |              Pritrdil sem mu. Dolgo je zrl predse. ~"Morda mi napišeš
4148 III |              ravno nad zglavjem, pa je zrlo resno in skrbno veliko božje
4149 VI  |                bila bogata in debelega zrna. Velnik je pel in v velikih
4150 IX  |               pomislivši na svoje tako zvane kolege v resnem sodišcu,
4151 II  |                kot se spodobi človeku. Zvečer, ko se je luna prikazala
4152 V   |                   V meni se je zbudila zver, ki tiči v vsakem človeku.
4153 V   |             bokal vina. ~Jaz sem ostal zvest svoji mestni šegi: ~"Meta,
4154 X   |              je pri njem, kakor veste, zvesto in pridno služil. Dal mu
4155 X   |                sedaj še nisem prelomil zvestobe, ki jo dolgujem njenemu
4156 IX  |               bilo zadnjih šest tednov zvezalo z mojim življenjem: najprej
4157 VIII|            roko, se ji je svetila bela zvezda Kristusovih srajčk. ~
4158 I   |               besedo pod soncem in pod zvezdami! Ta modrost pa me ni potolažila,
4159 VII |              je že prepozno. "Tu je pa zvezdica!" je vzkliknila Meta ter
4160 VIII|           molčal?! Prid' sem, pa kmalu zveš, koliko velja moj ,če ne'.
4161 X   |             zakon oklep, ki ga še bolj zveže z domovino, in otroke naj
4162 VIII|              beseda!" ~Anžon je medtem zvlekel grohot svojega telesa izza
4163 V   |               Na Gori se že ,ta dolga' zvoni, midva pa se še odpravila
4164 IV  |               jo s travo in z oslo sem zvonil po nji. ~Že se je zaveselil
4165 X   |          posegla v govorico. ~Nekako v šali je vprašal Boštjan: ~"Koliko
4166 I   |            skupaj pade, in kakor staro šaro te odneso v stran! Če se
4167 V   |             redka. ~Kakor dvoje plahih ščenét sta se približala cerkvenim
4168 V   |              žito in korenje! ~Meta te šege ni poznala. A vzlic temu
4169 X   |                da vzameš Fortunovo!" ~"Šemica, ali sem Katro klical?" ~"
4170 IV  |            Danijel je tolkel po svojem šepastem stegnu ter kričal: ~"Mož
4171 X   |          naslonil sem se k njej ter ji šepnil na uho: ~"Govoril sem z
4172 VI  |               mlatilo; ker Danijel pri šestih ni vedno "v viži" ostajal,
4173 IX  |                ter še enkrat preživela šesttedensko skupno bivanje pri Presečnikovih.
4174 X   |            Okrog peči je prežalo obilo šeškarjev; lazili so tudi pod mizo
4175 II  |                še to je viselo na tako šibki veji, da nisem mogel do
4176 VII |             dobro zdi!" ~"Kako je pa s Šimnom?" ~"Šimen, ta je pa žival!
4177 II  |              mi je ukradel!" ~Do sedaj Šimnova žena Luca ni bila spregovorila.
4178 V   |                župnišču ali pa še celo šipe pri škofovi sobi. ~Gospod
4179 V   |          nerodni cerkovnik ubil rumeno šipo v oknu, da se je videla
4180 IV  |                nepopisno svojo milobo. Širno se je razprostiral travnik
4181 VIII|              je bil visok kot hrast in širok kot hiša -- in veliko delala.
4182 V   |                hlačice in moj od zadaj široki deski podobni suknjič, pa
4183 VI  |             vežo je lovila Liza vodo v škaf, in takrat me je prešinila
4184 II  |                tej zračni zibelki. Ej, škoda, samo enkrat v življenju
4185 III |                več v kmečkih hišah, od Škofje Loke pa do Cerknega ne!
4186 V   |                ali pa še celo šipe pri škofovi sobi. ~Gospod Jakob ni hotel
4187 VIII|               bil Danijel med jokom in škripanjem zaspal. Ker se Liza zanj
4188 III |              na kamen, da je vse okrog škropilo. Lepo je bilo! In potlej
4189 IX  |                kruh otrokom. Že vidim, šleva si; bom pa jaz govoril!" ~
4190 III |            Lepo je bilo! In potlej smo šli v Mantovo." ~"Kaj je Mantova?"
4191 V   |               je vlekla mati na malega šmarna dan na Goro. Težko sem hodil,
4192 II  |            pravijo tej drobni živalci "šmarnica" -- nobeden ni mogel skriti
4193 IX  |             zopet davilo: "Kaj? S kom? Šmentaj, jo boš vendar vzel! Govoril
4194 VII |         naglasom.  Meti se je povesila šobica in prav nič prijazno ni
4195 IV  |               ko sem že pohajal visoke šole, nisem smel nikdar lenariti
4196 II  |             dokler ga niso poklicali v šolo, ni dobil svojih hlačic.
4197 VIII|                 je imela v rokah velik šop Kristusovih srajčk, ali
4198 VII |            vsake zadrege meni ponudila šopek. Kakor ona, zaužil sem sad,
4199 VII |            tleh so poganjale v velikih šopih hudičele (rododendron),
4200 I   |               ponosne in Iepe ženske v španski Sevilji. Samo ob sebi se
4201 V   |           množica. Ta je postajala med štanti v bregu na levo od cerkve.
4202 V   |         Veharju se je že sekalo in pri štantih je bilo že precèj razprodaje. ~
4203 V   |         Posavčevi iz Martinovega sela. Štebale visoko čez kolena, kamižolice
4204 I   |               pač pa smo vedeli, da že šteje stopinje za teboj in da
4205 X   |              Dinca, prva, in v čast si štejem, da je bilo rosno tvoje
4206 X   |              tu in tam trda beseda, ne štejte mi v zlo! Časi prihajajo,
4207 II  |              če si vikal neoženjenega, štel ti je to v zlo. Žalibog
4208 IX  |                   nama napravi samo za štempeljne; če pa sam kupiš, so pa
4209 IX  |                zemlje, katere je moral šteti v tujo roko. ~"Kaj je s
4210 X   |             Janez, in če laziš po vseh štirih okrog! Pa še prav rada te
4211 III |      Sivo-rdeče-belo je bila v umetnih štirikotih prevlečena; na sprednji
4212 VII |            takrat rasle štiri smreke v štirikotu in do trideset korakov druga
4213 X   |                pokimala je trikrat ali štirikrat, tako da ni bilo dvojbe,
4214 I   |         izračunal, da dosežem točno po štirinajstih dneh osemintrideseto leto
4215 III |              orodje. Danes ne staknemo štobra več v kmečkih hišah, od
4216 III |            gospodinji ali dekli, da je štobrčke v kraj spravila, ker so
4217 III |        potrebni premičnini. Kultura je štobre vzela! ~Barba je nekaj odlašala.
4218 III |             olje. Leščerbe so stale na štobrih, majhnih, lesenih stebričkih,
4219 V   |               je še vedno nosil velika štrucova peresa. Tudi Mati božja
4220 V   |           posrečilo, moral si plačati, štrukelj pa je ostal Nacetu. To sekanje
4221 III |              Danijelom: ~"Ne lovi samo štrukljev!" ~Pa hlapče se ni dosti
4222 V   |                sekira. Tu so se sekali štruklji. Če si mehko, pokonci postavljeno
4223 X   |           osebo niti zmenil ni. Bil je štulast, nekako polomljen je bil
4224 III |                cerkvi. Janez in Štefan Šubic pa sta legla v zemljo, tiho
4225 VI  |              lestvo in jo brez vsakega šuma odnesel k steni pri hlevu.
4226 IV  |           čista kakor kristal. Nato pa šumi po bregu, napravlja majhne,
4227 IV  |           proti hlapčetu ter siknila: "Švedra!" ~Ta pa se je še vedno
4228 IV  |               zatemni, kadar pred tabo švignejo pod skalnati rob. ~Dolgo
4229 IV  |            nisem zanič, če me že vsaka žaba užene!" ~Proti devetém sta
4230 IV  |                je. ~"Reci mu, da ti je žal krivice in da naj v božjem
4231 IV  |                ljubljanskih gostilnah. Žalibože, tudi ta jed -- v pinjeno
4232 VII |                 Videlo se je, da ji je žalost prepregla obrazek. Zamolklo
4233 II  |         človeškega srca v sebi -- vtis žalosti, katera je bila materi Luci
4234 IV  |          prijateljice, še nisem bil ta žalostna podrtija, kakor sem danes;
4235 II  |              tako otrok v zibeli kakor žalujoči pri pogrebu. Zatorej je
4236 V   |              naj ste zavite v svilo in žamet! ~Slovenska kmetica, še
4237 V   |           prevezala s trakom iz črnega žameta, kar se ji je prav čedno
4238 VI  |                majhen sprehodek po tej žametni koži. Pa me je kaj spretno
4239 IV  |            zaprli brez litanij in brez žandarjev. Teh se bojim in nočem,
4240 V   |               kovine, ki je gledal kot žareča krona izmed plavkastih kit.
4241 VII |                ne požanje." Zopet je z žarečim obrazom ponovila: "To pa
4242 V   |           pretepu. Iz njenih oči mi je žarelo nasproti največje občudovanje
4243 VII |                  Obraz se ji je pričel žareti in nekako slovesno je pričela
4244 IV  |                če okrog in okrog njega žari večerna zora? Ti pa se huduješ,
4245 X   |             sneg, potem pa se je zopet žaril kot roža, da se je videlo,
4246 II  |                ki je jemal vaše sončne žarke, tako da je bil vrh teman. "
4247 X   |           rajfelj polagal!" Bilo je to žebljasto orodje nemškega pokolenja,
4248 VII |           tistih vedno lačnih in vedno žejnih hribolazcev, ki bi na Kredarico
4249 V   |              na Goro. Težko sem hodil, žejo sem trpel, a vse je bilo
4250 V   |               Grozno zal se mi zdiš!" ~Žel sem torej največje priznanje,
4251 V   |                bliskoma pri bratih, ju železno pograbil za tilnik, z glavama
4252 III |                kamnitih stebričev, a z železom so bila tesno zapažena.
4253 I   |               in poštene odgoje. ~"Kaj želiš, mama?" To, seve, je vprašala
4254 VIII|          petdeset let, a njegova večna želja je bila, da bi mu Bog odkazal
4255 V   |           otroških letih vrhunec mojim željam. In res, ko sem dobil prve
4256 V   |               k skednju mi je razodela željo: ~"Nekaj bi rada. Če plešeš,
4257 IV  |               sedaj s svojim gosposkim želodcem ne mogel pokončati, in naj
4258 IV  |               že izginila v nenasitnem želodcu. ~Šestnajst po vrsti jih
4259 IV  |        spominjam, kadar si kvarim svoj želodec po ljubljanskih gostilnah.
4260 IX  |           Anžona je vzela, to je! Mene ženejo dolgovi v Ameriko, Danijela
4261 Inc |             svile, ljubi Jezus, koliko ženic bi svoje može še ljubilo?" ~"
4262 VIII|             bila, da bi mu Bog odkazal ženico, ki bi malo jedla -- glavno
4263 X   |               predvsem tedaj, kadar se ženimo! Kdor se ženi, naj se ženi
4264 V   |               nežnih belih špic kakor "ženinček", ki poganja v svečanu med
4265 X   |           bredel, kadar bo šla punca z ženinom v cerkev! Moja beseda pri
4266 I   |               tiste dni pravi agent za ženitve, tako da sem takoj vedel,
4267 X   |             možem zgolj le zaveze, vam ženskam pa zgolj le pravice." ~Oglasila
4268 VII |              roditelja. Nasproti dvema ženskama pa gospodar ni prodrl, kar
4269 VI  |                Pri tem se je to zoprno žénšče nekako čudno sukalo s svojim
4270 IV  |          prejšnjega večera. Da so bili žganci ranega jutra gospodarji,
4271 IX  |            jecljal -- "zavoljo vina in žganja." ~Stokal je: "Pravijo,
4272 IV  |             podrtija, kakor sem danes; žilava moč se je pretakala po mojih
4273 III |          gorenji hiši je vse dišalo po žitu. Ondi so stale pregrade,
4274 II  |            vile. Razlegal se je krik: "Živ ne bo prišel v vas! Če je
4275 VI  |           jedla. Ves dan se pehamo kot živa živina, ti pa tukaj pri
4276 VIII|               na bližnje bukovo drevo. Živalce so se z malim telesom obešale
4277 II  |             pri nas pravijo tej drobni živalci "šmarnica" -- nobeden ni
4278 II  |          hlevom. V hipu ni bilo videti žive duše več. Ostal sem sam
4279 IX  |              bi se bahal, prisežem pri živem Bogu lahko, da je samih
4280 IX  |               zadnje čase jako neredno živeti in nespametno pijančevati. ~
4281 II  |               bosta imela s čim kupiti živeža na Malenškem vrhu in da
4282 III |         orjaški grozdi, in tako v tako živih bojah, kakor jih je videl
4283 X   |              zemljo in, če me ta ne bo živila, kdo naj me živi? ~Tisto
4284 VIII|               bolj za strelivo nego za živilo. ~"Gotovo si že lačen,"
4285 VIII|                Če zboliš, si slabši od živine v našem hlevu, za katero
4286 III |              Menili smo se o letini, o živini in o visokih davkih. Ko
4287 X   |      zadovoljnejši. Oba zakonska lahko živita v zavesti, da enakomerno
4288 II  |                že." ~"Toliko, da lahko živiš?" ~"Prav lahko!" ~Sedaj
4289 IX  |            šest tednov zvezalo z mojim življenjem: najprej gorski zrak, katerega
4290 II  |           prideluje prebivalstvo svoje življenjske potrebščine. Češnja je glavno
4291 VI  |              in oprala prah z glave in života. Voda je kar rezala. Na
4292 VI  |               nositi ves teden prah po životu. Zatorej sva se bila z Danijelom
4293 IV  |             komaj čakali, da sežemo po žlicah. ~Volóvi maslovnik -- nemogoča
4294 VIII|             sprožil ter padel po tleh. Žlice in kuhalnice so letele na
4295 V   |            kamenčki razbijala opeko na župnišču ali pa še celo šipe pri
4296 V   |               In ploščasti kamnički so žvižgali čez visoko cerkveno streho.