IX.

Zopet sem bil v mestu, zopet v mlinu, ki melje za mlinarja, za tistega pa ne, ki je mlet prinesel! Vse sem pogrešal, kar se je bilo zadnjih šest tednov zvezalo z mojim življenjem: najprej gorski zrak, katerega sem moral zamenjati z izpuhi ljubljanskega barja, pogrešal pa sem posebno kmetske obraze ter se le težko privadil na obrite in umite, posebno težko sem se privadil na vaše ženske obraze in na nemogoče vaše obleke. In kaj naj govorim o svojem delu, ki tako rekoč nikako delo ni: kakor bi sejal pesek na razorano njivo ali pa pekel potice iz rumene ilovice!

Razkačili so me tudi prijatelji in prijateljice. Kdor me je srečal, mi je silil pod nos, kako krepak in mlad sem videti. Moj zdravnik -- da se mi je slaba volja do skrajnosti pomnožila - mi ni dal miru, da me je smel vestno in točno preiskati. Prekljuval mi je hrbet in prsi, tipal me je okrog srca in jeter, potem pa sodil: pljuča kakor hlod, srce kakor risovo in tudi jetra so se prav čedno skrčila do svojega dopustnega obsega. Potem je še zakričal: "Zdaj vidiš, kako dober svet pomaga! Da spet ne začneš preveč piti, zverina!"

Tudi gospod Bon me je srečal ter gostobesedil: "Tak si kot roža. Ni vraga, da bi se sedaj ne ženil! Pridi k nam kaj pogledat," -- med tem časom se je bil revež oženil -- "z ženo imava zate že nekaj izbranega." Ker ni hotel izginiti v deveto deželo, sem ga pustil sredi ceste, ne da bi mu kaj odgovoril. Še to! ko sem bil vendar sklenil, da pred enim letom o ženitvi ne govorim!

Vzlic temu sem neprestano mislil na svojega dekliča na Jelovem brdu, in to še celo pri delu, ko sem koval najdolgo-časnejše tožbe. Njena podoba me je obdajala ponoči in podnevi. V sanjah sva hodila na Goro, na Blegoš ter še enkrat preživela šesttedensko skupno bivanje pri Presečnikovih. Časih so me ti spomini tako preobdali, da sem vrgel delo v kot, zapustil suhoparno pisarno ter taval okrog Rožnika in po njegovih plešastih gozdovih, jezen na ves svet in predvsem nase, zaljubljenega starca!

Tisto leto je bila dolga in lepa jesen. Zadnjega vinotoka pa je vendarle malo deževalo, zatorej sem čepel v svoji kovačnici. Kar se odpro vrata, vstopi pa moj znanec Danijel s človekom, ki ga prvi hip niti spoznal nisem.

"Tega moža sem pripeljal," je spregovoril Danijel. Bil je posvaljkan in jako revno oblečen. Na kozavem obrazu se mu je videlo, da je moral zadnje čase jako neredno živeti in nespametno pijančevati.

Vprašal sem: "Kaj bo, Danijel?" In znova je odgovoril: "Tega moža sem pripeljal."

"Pri Presečnikovih vse prav?"

Zadrl se je: "Kaj vem, kdaj sem že od tam ušel! S tem možem govôri! Mlačan je z Jelovega brda, in ravno Mlačan bi rad s tabo govoril."

Sedaj sem spoznal moža, katerega je pripeljal Danijel.

Mlačan z Jelovega brda je imel bolj majhen gruntec, na katerem je redil kakih osem govedi in tudi nekaj drobnice. Travniki so bili pripravni in njivice dobre. Ko je stari Mlačan svojemu sinu posestvo izročil, ni imel sicer dolga, imel pa je še štiri otroke, katerim je skoraj toliko izgovoril, kot je bil gruntec vreden. Po izročitvi se je mladi oženil, ženil pa se je po ljubezni in vzel je deklo, ki je bila prav čedna, ki pa ni imela prav ničesar. Mlačan je torej težko gospodaril in z velikim trudom izsesal vsako leto obresti iz zemlje, katere je moral šteti v tujo roko.

"Kaj je s tabo, Mlačan?"

"Nič dobrega ne," mi je odgovoril ter se pričel praskati. "Težko se dela in zanič se živi."

Danijel se je zatogotil:

"Kaj se boš stiskal okrog vogla! Naravnost govori! Dohtarji nimajo časa, da bi ga rezali, kakor režeš ti kruh otrokom. Že vidim, šleva si; bom pa jaz govoril!"

Ali tudi Danijel se je najprej popraskal za levim ušesom. "No, da boš vedel: domačijo bi rad prodal; meni boš pa dal posojila dve sto goldinarjev, potem pa greva v Ameriko.

Pravijo, da se tam bolje živi kot na Jelovem brdu pod Blegošem. Pa ravno v Ameriko! Mlačan radi izgovorjenih otroških deležev, katere mu je stari naprtal, jaz pa --" -- tu je nekoliko jecljal -- "zavoljo vina in žganja."

Stokal je: "Pravijo, da je tam prepovedano piti. Pijance zapirajo, da jim shajati ni mogoče. Gotovo tudi mene spreobrnejo in potlej bo Jelovo brdo videlo, kaj se pravi, če Danijel dela!"

Prišel je v jezo: "Kako bom delal! Ko pa bo vsega dosti, pridem nazaj in amerikanskih tolarjev prinesem, da napolnim z njimi gnojni koš. Takrat se oženim in da koj veste: mlado vzamem in ne kakega starega lonca, ki bi ga bil žalosten ponoči in podnevi. In moja mlada žena bo tudi živela! Dela ne bo imela, samo po travnikih bo hodila gor in dol; da pa ji dolgčas preide, bo trgala pokalice in pokala z njimi ob mlado čelo. Zdaj veš, zakaj hočem v Ameriko!"

"Bo pa že kdo vmes spregovoril," sem se zasmejal. "Morda Liza."

"Liza nima nič več vmes govoriti."

"Od kedaj ne?"

"O takih rečeh ne govorim rad, sem jih že pozabil."

Danilo se mi je.

Vprašam: "A od tistega večera?"

"Če te take stvari zanimajo, poizvedi na Jelovem brdu! Jaz se zanje ne brigam več!"

Sedaj se je vmešal Mlačan:

"Ne hodi po ovinkih! Liza se je omožila in karlovškega Anžona je vzela, to je! Mene ženejo dolgovi v Ameriko, Danijela pa ženska! To je!"

Vzkliknil sem: "Torej je Liza le bruhnila v Poljane h gospodu Jerneju?"

"Se ve, da je šla; pa bi bilo tudi čudno, ko bi ne bila šla. Danes je že poročena in koše prenaša po Anžonovih bregovih. To je!"

Danijela je kar davilo in po mizi je udaril z roko. "Molči, azina! Dosti o tej Lizi! Se bo že še kesala, da je vzela tega starca; jest pa sem jest! Danes prodajamo domačijo in o tem govori!"

"Čemu nista šla k notarju v Loko? Tam se taka pisma laže delajo."

Danijel je zopet imel prvo besedo:

"Kaj bova lazila okrog tujcev! Prišla sva k tebi, ker veva, da si pošten. Morda -- sva si dejala -- nama napravi samo za štempeljne; če pa sam kupiš, so pa stroški tako tvoji."

"Jaz naj kupim?" sem se začudil.

Oni je mirno odvrnil:

"Mislila sva si, da skoraj gotovo kupiš."

"Za božjo voljo, čemu?"

Danijel se ni dal odgnati: "Mlačan in jaz sva tega mnenja, da je Mlačanovo za Presečnikovim na Jelovem brdu najlepše posestvo. Dva človeka, in naj imata še kaj otrok, bogato redi in brez posebnega dela."

Odgovoril sem: "In jaz naj delam na Mlačanovem?"

"Da, prav tako sva mislila! Človek, ki je za kmečka dela rojen, se bo lahko ločil od goljufije, ker je vendar toliko dohtarjev na svetu, da jih kar preostaja."

Vraga, ta dva sta mi dobro kurila v moji odvetniški pečici! Zamislil sem se.

Vam, častite dame, sem pozabil povedati, da je pretep na Gori prišel pred sodišče v Loki. Posavčevi so me tožili, da sem jih osebno poškodoval in da sem jim v hudobnem namenu pokvaril kamižolice in kastorce. Gospod Levičnik na loškem gradu me je brez milosti obsodil na petdeset goldinarjev globe, radi kamižolic pa na trideset goldinarjev plačila. Dosti me je stal ponižni pretep na Gori; povrhu sem moral pri razglasitvi sodbe vzeti na račun še zadovoljne obraze Posavčevih fantov! Tem trem falotom so se od rajskega veselja kar do ušes odpirala široka usta.

Gospod Levičnik s sodbo sámo še ni bil zadovoljen; odstopil je spise zbornici v daljše postopanje. In ravno takrat, ko sem razpravljal z Danijelom in Mlačanom, mi je dostavila zbornica poziv, da naj v osmih dneh razložim, kako se v mojih očeh kmečki pretep na Gori strinja z mojimi stanovskimi dolžnostmi. Že sem jih gledal svoje kolege, zbrane v resnem sodišcu, ko me peko in kuhajo in mi predvsem z največjo ogorčenostjo prihajajo, kako sem mogel kot odvetnik, kot zagovornik kazenskega prava udeležiti se pretepa, ki se dá brez težave potisniti pod več paragrafov kazenskega zakona!

Prečitavši zbornični dopis in pomislivši na svoje tako zvane kolege v resnem sodišcu, se mi že ni preveč čudno videlo, kupiti Mlačanovo na Jelovem brdu!

"Ti praviš," sem se obrnil proti Danijelu, "da grunt lahko preživi dva človeka in jerbas otrok ž njim; jaz pa vendar nimam otrok!"

"Če jih nimaš, jih boš pa imel!" je zatulil hlapec.

"Sam Bog ve, s kom!"

Danijela je zopet davilo: "Kaj? S kom? Šmentaj, jo boš vendar vzel! Govoril sem Mlačanu: ,Ta bo rad kupil tvoje, ker se bo ženil in ker takega dekleta vendar v mesto vlačil ne bo.' Ni tako? Sedaj mi odgovori! Na Poklonu si jo pol ure objemal, da je Meta potem domu hodila, da ni vedela kako. Sedaj pa vpraša, kje naj otroke dobi! Na to odgovori!"

Malo zardel sem, ko se je tako odkrilo, o čemer sem menil, da je tajno vsemu svetu. Takoj pa me je prešinila velika sreča ob misli, da je to rešitev, edino mogoča rešitev, in sramoval sem se, da že takoj od pričetka nisem mislil nanjo. Čemu naj bi deklico v mesto jemal? Sam se preselim na Jelovo brdo, se oženim pa obdelujem zemljo, svojo lastno zemljo, in rodim otroke, svoje lastne otroke! Sladka zavest mi je polnila dušo, in umazani ta Danijel se mi je videl sel, poslan od Boga, da me je privodil na pravo pot, ki je itak ležala pred mano, ki je pa v svoji zaslepljenosti opaziti nisem mogel.

Čakal sem, da mi zgine kri z obraza. V zamišljenosti sem gledal proti stropu svoje pisarnice. Končno spregovorim:

"Če že ni drugače, bi pa kupil! Koliko pa hoče Mlačan? To se pravi, za vse, kakor stoji in leži."

Odgovoril je Danijel: "Mlačan, kar molči! Dober človek si, za govorico pa nisi! Danes si tudi v stiskah, ker sediš na gosposkem stolu, kjer še nikoli sedel nisi. Bojiš se dohtarja, ker misliš, da je bogve kako visok človek. Pa ni. Dober človek je in pošten je, ta te za vinar ne bo ogoljufal."

Ko je tako izpel litanije o moji slavi, mi je bil položaj precej jasen; v vsakem oziru sta bila dogovorjena, in tudi kupnino, pod katero bi se ne imelo iti, sta bila že ugotovila. Da se bo zahtevala veliko višja kupnina in da se bo pri tem razvnel najsrditejši boj, je bilo pričakovati. Oba moža sta se bila brez dvojbe dogovorila, da bosta, kar iz mene čezprimerne kupnine iztisneta, pošteno med seboj delila.

"Torej koliko?" ponovim svoje vprašanje.

"Da ne bo krivice ne na levo ne na desno," se je odrezal Danijel, "dal boš ravno okroglih deset tisoč. Procente in špeže imaš tudi ti. Kar v roko sezita, Mlačan!"

Ugovarjal sem: "Naprave se mi zde bolj slabe in deset tisoč je dosti preveč."

Danijel je kot besen skočil pokonci: "Pri Mlačanu so slabe naprave? Ta pa ni slaba! Gorenja hiša je malana, pa ne samo hiša, tudi kamra je malana! Ti ljubi Odrešenik, naprave naj so slabe!" Pričel se je smejati.

"Deset je preveč!"

"In živina?" je rjovel Danijel. "Te pa ne vidiš! Drobnice tudi ne! Da ne pozabim, dve jareti nista v prodaji. To se zakolje in posuši! Na ti jareti misli, da ne boš pozneje vpil, da sva te opeharila! No, pa, saj tako nič ne bo. Mlačan, vzemi klobuk, pa pojdiva! Dokler živim, ne boš svojega proč metal!" In res je pograbil Mlačana za roko ter ga vlekel z največjo silo proti vratom.

"Spregovorita zadnjo besedo!"

Mlačan je že hotel odgovoriti, ker se je bal, da bi se razdrla dobra kupčija. Danijel pa ga je prehitel:

"Za pet Kristusovih ran, molči, Mlačan! Saj se vendar ne daš zaklati, kot se zakolje mrkač v mesnici! Zadnja beseda! Najina prva beseda je tudi zadnja, ker nisva otroka! Devet tavžent že Kalar ponuja. Ali ni res, Mlačan?"

In najsi je Danijel lagal, je Mlačan vendar diplomatično odgovoril: "Bo že res!"

Zdihoval sem: "Veliko je devet tisoč!"

Danijel je divjal gor in dol: "Saj ne prodajava kake beračije! Samo na ,Lotračnik' poglej: če spomladi vode na njega napelješ, pa imaš sena, da se od njega gnoj dela! Ta travnik sam je tri tisoč vreden. Če ni res, pa naj se kuham do sodnega dne v vicah!"

"Torej zadnjo besedo, Danijel!"

Klical je vse svetnike na pomoč in za pričo, da Mlačan drugače v Ameriko ne more in da mu prav nič ne ostane, če potegne samo devet tisoč. Rotil me je, da naj se mi vendar žena in otroci smilijo, če že nimam nič človeškega v sebi. Ko se mu je dozdevalo, da njegovo rotenje ne napravlja posebnega vtisa name, je zakričal:

"Pa naj bo devet tisoč in pet sto! Mlačan, vem, da boš jezen, pa kar tiho! To je zadnja beseda in sam hudič iz pekla bi me ne mogel pregovoriti, da bi odnehal od nje! Devet tavžent in pet sto -- pa Bog daj srečo!"

Ko sem vendarle še premišljeval, je pograbil Danijela paroksizem:

"Premišljaš? Oj, ti krvavi peklenšček, ti še vedno premišljaš! Če hočeš sam sebi dobro, udari z obema rokama, saj vendar nisi obseden!

Poglej vendar, koliko je oprave pri hiši! Ne da bi se bahal, prisežem pri živem Bogu lahko, da je samih butarnikov več kot trideset pri hiši. Tako, zdaj pa še naprej premišljuj! Mlačan, molči!"

Butarnikov! Napenjal sem možgane, kaj so pravzaprav ti "butarniki".

"Več kot trideset butarnikov!" se je drl še vedno Danijel. Končno sem le izvohal, kaj so butarniki.

Kadar se praprot spravlja, zlože jo v veliko butaro, katero s tanko vrvico obvežejo. Na obeh koncih te vrvi so lesene kljuke, ki drže zavezo, kadar je butara obvezana z butarnikom. Take butare se potem vale v dolino, kjer se nalože na vozove.

"Če je pa trideset butarnikov," sem končal razpravo, "pa naj bo! Devet tisoč in pet sto!"

"Ta je pametna!" je kričal Danijel. "Sem že mislil, da ne poznaš več pametne besede! Domačija in špeže, vse je tvoje! Devet tisoč in pet sto -- pa Bog daj srečo!"

Privlekel je Mlačana k meni. Skoraj pet minut je tolkel z Mlačanovo roko ob mojo, potem s svojo lastno ob mojo, in sicer radi posojila. Zmenili smo se, da se snidemo dan po Vernih dušah v Loki, da bomo delali pismo pri notarju, in dostavilo se je, da morata o kupčiji molčati medtem, če ne, imam pravico, da se skesam. Odštel sem takoj are pet sto goldinarjev, od katerih je Danijel odvzel dve sto goldinarjev kot njemu dano posojilo.

Čez nekaj časa, ko sta že bila odšla, je pomolil Danijel zopet svojo glavo v sobo:

"Za pet sto si naju udaril, naj bo! Ali pozabiti ne smeš, da so izvzeta tri jareta, da jih bomo jedli na poti v Ameriko!"

"Dve jareti sta izvzeti, vsaj tako se je govorilo!"

"Tri!" je tulil Danijel. "Ne bodi gluh! Nikoli nisem drugače govoril! No, pa mi daj prisego!"

Tako me je opeharil za eno jare, ker nisem hotel sitnosti delati, ko smo v Loki pismo delali.

Ko je bilo vse v redu napravljeno in podpisano, sta jo onadva udarila v Kranj po potne liste, jaz pa sem jo krenil na Jelovo brdo.