| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] jazbecu 1 jaše 1 jaševa 1 je 3658 jeca 1 jecal 3 jece 13 | Frequency [« »] ----- ----- ----- 3658 je 1899 in 1346 se 1126 da | Miroslav Malovrh Opatov praporšcak IntraText - Concordances je |
Part
1 I | I.~Topla pomladanska noč je leta 1404. objemala Zatičino 2 I | njeno okolico. Božji mir je ležal na zemlji, na katero 3 I | ležal na zemlji, na katero je mesec razlival svojo nežno 4 I | motil vladajoče tihote. Bila je noč, kakor ustvarjena za 5 I | vasovanje. ~Po poti, ki je tekla od graščine Smreka - 6 I | skoro tik Višnje gore - je počasnih korakov stopal 7 I | plemenitega Lindeka. Rovanov oče je bil oskrbnik graščine Smreka 8 I | graščine Smreka in sin se je bil prišel ta dan poslovit 9 I | poslovit od njega, ker ga je mislil opat v važni zadevi 10 I | glavarja kranjskega. Sedaj se je Andrej vračal v samostan. 11 I | šel naravnost. Sredi pota je krenil v stran in je po 12 I | pota je krenil v stran in je po poljskih stezah korakal 13 I | proti griču, na katerem je stala majhna kmetska koča. 14 I | majhna kmetska koča. Požuril je svoje korake in kmalu je 15 I | je svoje korake in kmalu je stal pri samotni hišici, 16 I | samotni hišici, kjer se je stisnil v senco in krepko 17 I | premotril vso okolico, če je pač sam in če ga nihče ne 18 I | Nikogar ni - vse spi," je dejal sam sebi. Spravil 19 I | dejal sam sebi. Spravil je ostri meč v nožnico in se 20 I | koncu hiše. Le trenutek je prisluškoval, potem pa rahlo 21 I | rahlo potrkal na desko, ki je nadomestovala šipo. Kmalu 22 I | nadomestovala šipo. Kmalu se je deska odmaknila in dvoje 23 I | odmaknila in dvoje temnih oči je pogledalo, kdo da je pozni 24 I | oči je pogledalo, kdo da je pozni klicatelj. ~"Ah - 25 I | klicatelj. ~"Ah - Andrej," je vzkliknilo dekle pri oknu. " 26 I | Takoj odprem." ~Andrej Rovan je stopil k vratom, ki so se 27 I | Moja ljuba Polonica," je šepnil Andrej, ko je stopil 28 I | Polonica," je šepnil Andrej, ko je stopil v temno vežo in naglo 29 I | trepetajoče dekle, ki se je pa hitro izvilo iz njegovega 30 I | potegnilo za seboj v sobo. Tu je bila medtem siva stara žena 31 I | tramova. ~"Hvaljen Jezus," je pozdravil Rovan, stopivši 32 I | sobo. ~"Na vekomaj - amen," je odvrnila starka zlovoljno. " 33 I | Bežite, mati," se je smejal Rovan. "Ko bi premilostni 34 I | svojimi temnimi očmi." ~Rovan je sedel k ognjišču in potegnil 35 I | sebe na klop, starka pa je sedla na nasprotno stran 36 I | ljubezen ne prinese sreče," je kakor sama sebi mrmrala 37 I | mrmrala starka. ~"Zakaj ne?" je drhteče vprašalo dekle in 38 I | k zalemu mladiču, ki ji je s toliko ljubeznijo položil 39 I | jaz vendar nisem menih," je zaklical Andrej, "jaz sem 40 I | služi krivici in nasilstvu, je sam krivičnik in nasilnik. 41 I | ob dobro voljo. Glasno se je zasmejal in je veselo rekel: ~" 42 I | Glasno se je zasmejal in je veselo rekel: ~"Mati, kar 43 I | praporščak zatiškega opata pa je le treba prilike, da se 44 I | mi zaupaš, Polonica," se je obrnil Andrej do svoje izvoljenke 45 I | oči? ~"Zaupam ti, Andrej," je odgovorilo dekle. "Bog ti 46 I | na opatove obljube," se je zdaj zopet oglasila starka. " 47 I | Pa hudičevi zavezniki," je trdo in sovražno dejala 48 I | strašno maščevale. Nekajkrat je božja kazen že zadela te 49 I | hudobneže." ~"Kdaj neki?" je porogljivo vprašal Andrej. ~" 50 I | Vi tega seveda ne veste," je odgovorila starka. "Mladi 51 I | kaj veste, pa povejte," je dejal Andrej, "da bom tudi 52 I | se znal ravnati." ~Starka je prižgala novo tresko in 53 I | pripovedovati: ~"Svoj čas je bil v samostanu neki Konrad 54 I | opata. Moj stari oče ga je dobro poznal. Konrad II. 55 I | dobro poznal. Konrad II. je bil krut in neusmiljen človek, 56 I | in neusmiljen človek, ki je storil veliko strašnih krivic. 57 I | strašnih krivic. Več ko sto let je tega, ko je divjal po teh 58 I | Več ko sto let je tega, ko je divjal po teh krajih. A 59 I | teh krajih. A zadela ga je božja kazen. Njegov zavetnik 60 I | zavetnik Albertus Goriški ga je napadel in premagal. Zvezal 61 I | napadel in premagal. Zvezal ga je z vrvmi in ga bosonogega, 62 I | tam na Goriško. In ko ga je gnal od tod, so ljudje drveli 63 I | z orožjem." ~"Strašno," je drhtela Polonica, Rovan 64 I | drhtela Polonica, Rovan pa je pristavil: "Prav se mu je 65 I | je pristavil: "Prav se mu je zgodilo." ~"Da, prav se 66 I | zgodilo." ~"Da, prav se mu je zgodilo," je pritrdila starka. ~" 67 I | prav se mu je zgodilo," je pritrdila starka. ~"In kdaj 68 I | pritrdila starka. ~"In kdaj je prst božji še zadel samostan?" 69 I | božji še zadel samostan?" je vprašal Rovan. "Saj ste 70 I | Rovan. "Saj ste rekli, da se je to večkrat zgodilo." ~"O, 71 I | večkrat. Moj stari oče je vedel dosti takih stvari, 72 I | Zadnji kmetski punt pa mi je ostal v spominu. Kakih štirideset 73 I | spominu. Kakih štirideset let je tega, kar so se kmetje spuntali. 74 I | da so se vdali. Opat jim je obljubil, da bo konec vsem 75 I | kmetje razšli, začelo se je maščevanje. Grozovito so 76 I | so ravnali z nami in" tu je starka povzdignila svoj 77 I | glas "tvoj oče, Polonica, je bil pred 18 leti žrtev opatove 78 I | maščevalnosti." ~"Moj oče," je vzkliknilo dekle vse preplašeno. " 79 I | dolgo mesecev. V ječi si je nakopal strašno bolezen. 80 I | Komaj so ga izpustili, ga je že pobrala smrt. Jaz ti 81 I | bridko kesala." ~V sobi je zavladala tišina. Slišalo 82 I | zavladala tišina. Slišalo se je samozadušeno Polončino ihtenje. 83 I | Polončino ihtenje. Starka je uprla ob dlan svoje koščene 84 I | predse v tla, Rovan pa se je zamišljeno igral s svojim 85 I | širokim klobukom. ~Končno je vstal in se ljubeznivo poslovil 86 I | Polonice. In tudi starki je dal dobro besedo. ~"Mati," 87 I | dal dobro besedo. ~"Mati," je rekel, "če je tudi vse res, 88 I | Mati," je rekel, "če je tudi vse res, kar ste rekli, 89 I | meni očitate? Božja zapoved je, da naj vsakdo zvesto služi 90 I | nisem storil še nikomur in je ne bom in zato imam mirno 91 I | mirno vest in lahko srce. Če je božja volja, pride kmalu 92 I | Naj se zgodi volja božja," je dejala starka "a meni se 93 I | samo v nesrečo." ~Rovan je odšel v jasno pomladansko 94 I | močno težile srce, a pregnal je naposled vse črne misli 95 I | vse črne misli in obšla ga je zopet mladeniška brezskrbnost 96 I | brezskrbnost in zaupnost. In ko je prišel do ovinka, od koder 97 I | prišel do ovinka, od koder je v mesečini še enkrat zazrl 98 I | zazrl samotno kočo na griču, je zaukal tako, da se je razlegalo 99 I | griču, je zaukal tako, da se je razlegalo daleč na okoli, 100 II | II. ~Zatiški samostan je bil v začetku 15. stoletja 101 II | samostanov na Kranjskem. Samostan je bil podoben malemu mestu. 102 II | malemu mestu. Kroginkrog je bil ograjen z visokim zidom, 103 II | glavnega samostanskega poslopja je bilo na dvorišču zgrajenih 104 II | enonadstropnih hiš, za katerimi se je razprostiral obsežen in 105 II | negovan vrt. ~Zatiški opat je bil eden prvih, najuglednejših 106 II | opat Albertus pl. Lindek je tudi vladal svoje podanike, 107 II | oblast nima nobene meje. Bil je nadvse ošaben in smel človek, 108 II | lahkoživ in radodaren tako, da je v nekaterih letih zapravil 109 II | mogli priti, kajti opat je bil osebno hraber in neustrašen 110 II | Andreja Rovana v Celje. Andrej je bil pri opatu, da sprejme 111 II | to pismo v druge roke," je samozavestno odgovoril Andrej. ~" 112 II | odgovoril Andrej. ~"Tako je prav! Če dobro opraviš, 113 II | izpodriniti. Ha-ha! ~Zakrohotal se je hudobno in iz njegovih oči 114 II | hudobno in iz njegovih oči je švignil pravi plamen sovraštva. 115 II | kakor črva." ~Ta človek je strašen, je mislil Andrej 116 II | Ta človek je strašen, je mislil Andrej sam pri sebi, 117 II | tem zavoju sta dve pismi," je nadaljeval opat. "Eno sem 118 II | Eno sem poslal jaz, drugo je pisala premilostna pokroviteljica 119 II | premilostni gospod opat," je odgovoril Andrej. ~"Torej 120 II | dobro svoj posel." ~Andrej je pokleknil in poljubil opatu 121 II | nekaj trenutkov pozneje je peketanje konjskih kopit 122 II | kopit naznanjalo opatu, da je Andrej s svojima spremljevalcema 123 II | spremljevalcema odjahal. ~Andrej je s svojima vojščakoma nameraval 124 II | pri Litiji v Celje. Pot je bila tod bližja in varnejša, 125 II | preko Ljubljane, odločil se je pa za to pot tudi iz ozira 126 II | graščine Šent Lambert, ki je ležal blizu Zatičine. Dandanes 127 II | razvalin tega gradu, v katerem je v tistih časih celih trideset 128 II | mimo šentlamberškega gradu je Andrej na obširnem vrtu 129 II | gosposkega stanu, ki se je veselo kakor kako dekletce 130 II | velikim rjavim psom. ~"Kdo je neki to?" je Andrej dejal 131 II | psom. ~"Kdo je neki to?" je Andrej dejal svojima spremljevalcema. " 132 II | svojima spremljevalcema. "To je očitno, da je plemenitnega 133 II | spremljevalcema. "To je očitno, da je plemenitnega stanu, a dolgo 134 II | a dolgo še ni tukaj, ker je še nikdar nisem videl." ~" 135 II | nikdar nisem videl." ~"Morda je to sestra gospoda opata," 136 II | to sestra gospoda opata," je odgovoril eden spremljevalcev. " 137 II | spremljevalcev. "Vsaj slišalo se je, da pride sem, ker so ji 138 II | nam pa, ki mu služimo, je zdaj še zmanjšal plače" 139 II | zdaj še zmanjšal plače" se je jezil drugi spremljevalec, 140 II | stari Matija, o katerem se je govorilo, da bi zmagal celega 141 II | bi mu ga spekli. ~Rovan je molče poslušal ta pogovor. 142 II | Prišedši mimo cvetoče jablane je kakor slučajno utrgal vejico, 143 II | tistemu kraju vrta, kjer se je igrala tuja gospodična. ~" 144 II | kakor pomladanski dan," je zaklical Rovan in vrgel 145 II | pred noge. ~Presenečena je tujka pobrala cvet in zaklicala: " 146 II | zali vitez!" ~Rovan se je ozrl še potem, ko je bil 147 II | se je ozrl še potem, ko je bil že precej daleč od vrta, 148 II | precej daleč od vrta, in je vedel, da stoji tuja gospodična 149 II | gleda za njim. Zasmejal se je veselo in zadovoljno in 150 III | III. ~Mračilo se je že, ko so Rovan in njegova 151 III | Radovedni so se ozirali in Rovan je rekel svojima spremljevalcema: ~" 152 III | čez Savo." ~V diru se jim je bližalo pet vojščakov. Že 153 III | Pozor pa meč v roke," je zaklical stari Matija in 154 III | Matija in v tistem hipu je skočil s svojim konjem vstran, 155 III | svojim konjem vstran, ker je bil proti njemu drveči tujec 156 III | mestu glavo razklal. Matija je v tistem trenutku tudi usekal 157 III | usekal po napadalcu, a zadel je le konja, tega pa s tako 158 III | tega pa s tako močjo, da je konj padel in potegnil s 159 III | s seboj jezdeca. Matija je priskočil in sunil napadalcu 160 III | meč s tako silo v prsi, da je kri brizgnila v zrak in 161 III | Matija - pomagaj," se je zdaj slišal Rovanov glas. 162 III | slišal Rovanov glas. Matija je takoj priskočil in videl, 163 III | kar iskrre švigale. Matija je planil najprej k Rovanu, 164 III | marveč njihovih konj. Zabodel je konja od strani, tako da 165 III | hipu ležala na tleh. Rovan je skočil s konja in šel nad 166 III | svoja sovražnika, Matija pa je hitel drugemu tovarišu na 167 III | tovarišu na pomoč. ~Prišel je prepozno. Prav ko je Matija 168 III | Prišel je prepozno. Prav ko je Matija pritekel na bojišče, 169 III | pritekel na bojišče, se je njegov tovariš s preklano 170 III | zgrudil na tla, njegov konj pa je zdirjal čez polja v noč. ~ 171 III | bojevati z njima, nego se je umikal, kar je mogel hitro 172 III | nego se je umikal, kar je mogel hitro tja, kjer je 173 III | je mogel hitro tja, kjer je bil Rovan. Tam so se zopet 174 III | spoprijeli in razvil se je ljut boj. Že je začel Matija 175 III | razvil se je ljut boj. Že je začel Matija obupavati, 176 III | začel Matija obupavati, ko je videl, da je Rovan zadel 177 III | obupavati, ko je videl, da je Rovan zadel v vrat enega 178 III | vrat enega napadalca, ki se je peš boril z njim, in ga 179 III | in ga prebodel. Mož, ki je bil očividno vodja napadalcev, 180 III | očividno vodja napadalcev, je razprostrl roke, meč je 181 III | je razprostrl roke, meč je žvenketaje padel na tla 182 III | žvenketaje padel na tla in mož se je zgrudil mrtev. ~Boj se je 183 III | je zgrudil mrtev. ~Boj se je nadaljeval, ko je Rovan 184 III | Boj se je nadaljeval, ko je Rovan presekal nogo konju 185 III | svojega nasprotnika, da je ta padel z živaljo vred, 186 III | padel z živaljo vred, se je drugi jahač obrnil v stran 187 III | jahač obrnil v stran in je pobegnil. Njegovemu zgledu 188 III | pobegnil. Njegovemu zgledu je sledil tudi njegov pajdaš, 189 III | sledil tudi njegov pajdaš, ki je bil že prej konja izgubil. 190 III | zmagovalca na bojišču. ~"Prokleto je bila huda," se je zdaj oglasil 191 III | Prokleto je bila huda," se je zdaj oglasil Matija in ves 192 III | vidiš, da ta-le še živi," je zaklical Rovan in skočil 193 III | Rovan in skočil h konju, ki je zadnji padel in z vso težo 194 III | upihni luč življenja, saj jo je on tudi hotel tebi," je 195 III | je on tudi hotel tebi," je Mitja ravnodušno odgovoril, 196 III | s svojega sedeža. ~Rovan je skočil k ranjencu, odmaknil 197 III | noga in glava razbita," je ječal ranjenec. "Če ste 198 III | Ne vem. Reklo se mi je, naj grem z gospodom in 199 III | kar mi ukaže." ~"Kdo ti je to rekel?" ~"Grajščinski 200 III | Grajščinski valpet." ~"In kdo vas je vodil pri napadu?" ~"Ne 201 III | Ne vem. Reklo se mi je, naj grem z gospodom in 202 III | storim, kar mi ukaže." ~"Kdo je ta gospod?" ~"Ne vem, kako 203 III | vem, kako se piše. Tujec je, ki pa večkrat prihaja k 204 III | prihaja k valptu. Pravil nam je, da ste vi trije ukradli 205 III | zatiškem samostanu in da ga je opat poslal, naj vas ujame, 206 III | mogel dalje govoriti. Dihal je čedalje težje. Rovan mu 207 III | čedalje težje. Rovan mu je v klobuku prinesel vode, 208 III | prinesel vode, a predno je mož mogel piti, bruhnil 209 III | mož mogel piti, bruhnil je kri iz sebe, glboko zastokal 210 III | potem nagnil glavo. Bil je mrtev. ~"Štiri duše so šle 211 III | preklicanih opatovih pisem," je godrnjal Matija in na en 212 III | malo bučo žganja, ki jo je imel pri sebi. "V peklu 213 III | Kaj storiva z mrliči," je vprašal Rovan nejevoljen 214 III | pri sebi, ga poberiva." je odgovoril Matija in brez 215 III | preiskovati mrliče. Kar je našel pri njih, je vse spravil 216 III | Kar je našel pri njih, je vse spravil v svoje žepe. ~" 217 III | poveva brodniku, kaj se je zgodilo, sicer zamudiva 218 III | zamudiva preveč časa." ~Matija je ravno poskušal klobuk enega 219 III | odgovoril. ~"Idiva," se je zopet oglasil Rovan in zajahal 220 III | zajahal svojega konja, ki se je mirno pasel tik bojišča. ~" 221 III | se ne premaknem od tod," je kratko odvrnil Matija in 222 III | žepe mrličev, medtem ko je Rovan počasi jahal proti 223 III | brodu. ~Čez nekaj časa ga je dohitel Mitja in zadovoljno 224 III | ki ste mu prebodli vrat, je imel pri sebi dva cekina 225 III | sovražnikov. Prav ravnodušno je rekel: ~"Bog ne glede na 226 III | kakor meni umerjeni." ~Rovan je bil ranjen in kri mu je 227 III | je bil ranjen in kri mu je curljala čez obraz. Matija 228 III | curljala čez obraz. Matija ga je nagovarjal, naj si privošči 229 III | tem nič slišati. Izpral si je rane in jih površno obvezal, 230 IV | Bled in vidno utrujen je stopil Andrej Rovan pred 231 IV | zatiškega opata. ~Vtem, ko je grof Herman pregledoval 232 IV | pregledoval obširno pisanje, se je Rovan naenkrat zazibal in 233 IV | zgrudil na tla. ~Strmeč je grof priskočil in videvši, 234 IV | Rovan kakor mrtev na tleh, je poklical svoje ljudi. Prihiteli 235 IV | Rovanov spremljevalec, je prištorkljal v sobo in dal 236 IV | svojim čutilom. ~"Kaj pa je s tem mladeničem?" je vprašal 237 IV | pa je s tem mladeničem?" je vprašal grof. "Kar naenkrat 238 IV | vprašal grof. "Kar naenkrat je padel na tla, kakor bi ga 239 IV | strela zadela." ~"Težko je ranjen," je odgovoril Matija. " 240 IV | zadela." ~"Težko je ranjen," je odgovoril Matija. "Napadeni 241 IV | Napadeni smo bili. Pet jih je prišlo na tri, a zmagali 242 IV | bodeva srečala." ~"Kdo vas je napadel in zakaj?" je izpraševal 243 IV | vas je napadel in zakaj?" je izpraševal grof. ~"E, ko 244 IV | bi to vedel. Temnilo se je že, ko so v diru prijahali 245 IV | planili na nas. Huda nam je predla in eden naših tovarišev 246 IV | in eden naših tovarišev je tudi moral odriniti v krtovo 247 IV | odriniti v krtovo deželo. Bil je dober dečko in škoda je, 248 IV | je dober dečko in škoda je, da je moral tako mlad v 249 IV | dober dečko in škoda je, da je moral tako mlad v pekel." ~" 250 IV | napadalci - ali mar razbojniki?" je nestrpno vprašal grof. ~" 251 IV | Razbojniki že ne! Eden je bil hlapec grajščine Svibno. 252 IV | so se lotili, a dečko se je branil kakor medved. Veste, 253 IV | menihi." ~"Tako - tako," je mrmral celjski grof. "In 254 IV | celjski grof. "In v tem boju je bil tale dečko ranjen?" ~" 255 IV | se odpočije, a obljubil je opatu, da vam pismo osebno 256 IV | za moja svarila." ~Rovan je prišel v tem nekoliko k 257 IV | tem nekoliko k sebi. Odprl je oči in se ozrl okoli sebe. 258 IV | in se ozrl okoli sebe. Ko je zagledal Matijo, je ustne 259 IV | Ko je zagledal Matijo, je ustne ubral v rahel usmev. ~" 260 IV | usmev. ~"Ali si še živ?" je veselo vprašal Matija. " 261 IV | tak strah." In robati mož je kar mogoče nežno pogladil 262 IV | poklicali ranocelnika, ki je bolnika obvezal in ga potolažil 263 IV | lahko domov. ~Zatiški opat je naslednje dni nestrpno čakal, 264 IV | jih le ni bilo, obšla ga je slutnja, da se jim je na 265 IV | ga je slutnja, da se jim je na potu primerila kaka nesreča 266 IV | sta važni pismi, ki jih je Rovan nesel celjskemu grofu, 267 IV | njegovim nasprotnikom. Opat je bil vsled tega vedno jako 268 IV | slabe volje, tako da se mu je vse strahoma umikalo. ~Opat 269 IV | strahoma umikalo. ~Opat je sploh le redko kdaj zapustil 270 IV | sijajno stanovanje, ker je vedel, da ima med samostanskimi 271 IV | mesto. Kranjsko plemstvo je bilo takorekoč razdeljeno 272 IV | prijatelji, na čelu jim je celjski grof Herman, v drugem 273 IV | opatovi nasprotniki, ki jih je vodil Viljem pl. Kozjak, 274 IV | pa vojvodinja Virida, ki je opata vedno z vsem svojim 275 IV | denarnih stisk, v katere je razsipni opat, ki je včasih 276 IV | katere je razsipni opat, ki je včasih imel kar po petdeset 277 IV | spremljevalcev le ni bilo nazaj, je opat sestavil novo pismo 278 IV | sestavi novo pismo. ~Ko je vojvodinja pisala pismo, 279 IV | vojvodinja pisala pismo, se je opat s svojo sestro šetal 280 IV | prišel pravočasno v Celje" je pripovedoval opat "se mi 281 IV | zato me tako skrbi, kaj da je z Rovanom." ~Zatopljena 282 IV | premilostni gospod opat," je zadonel z globokim glasom 283 IV | izročen pozdrav. Opat se je ozrl in radostno iznenaden 284 V | V. ~V zatiškem samostanu je zavladalo veliko veselje. 285 V | veliko veselje. Celjski grof je bil sporočil opatu, da so 286 V | nikakor ni želel, a zadovoljen je bil že, da vsaj ni bil sklican 287 V | vrši vizitacija. Zato to se je imel zahvaliti vojvodinji 288 V | Hermanu. ~Opatova prva skrb je sedaj bila, da si pridobi 289 V | prijaznosti. V ta namen je postopal jako zvijačno in 290 V | in premeteno. ~Razglasil je, da bode v nedeljo oznanjeno 291 V | hiteli v cerkev. In res je dal opat oznaniti nekaj 292 V | oznaniti nekaj posebnega. Dal je razglasiti, da je papež 293 V | posebnega. Dal je razglasiti, da je papež Bonifacij IX. iz posebne 294 V | razuzdanosti so bile vzrok, da se je proščenje preneslo iz poletnega 295 V | Opat Albertus plem. Lindek je dobro vedel, da se kmetskemu 296 V | poletnem času. Zaradi tega se je tudi zavzel za to pri "agentu", 297 V | za to pri "agentu", ki ga je imel zatiški samostan v 298 V | Krištof de St. Cyriacus je bil neke vrste diplomatični 299 V | pri sv. stolici. Dobival je za to 65 cekinov na leto 300 V | zatiškega opata. Izposloval je premestitev proščenja in 301 V | proščenja in dosegel, da je bilo rečeno v dotični odredbi, 302 V | v dotični odredbi, da se je to zgodilo iz posebne milosti 303 V | ljudje so res strmeli, da je zatiški opat tako zelo v 304 V | premestitve proščenja, nego da mu je papež pri ti priliki še 305 V | naklonjenost. ~Opat pa se je natihem smejal, in ko je 306 V | je natihem smejal, in ko je bil sam v svojih sobanih, 307 V | bil sam v svojih sobanih, je porogljivo dejal: ~"To ljudstvo 308 V | porogljivo dejal: ~"To ljudstvo je neumno! Stavil bi glavo, 309 V | da nobeden ne sluti, da je vsa ta stvar veljala samo 310 V | samo nekaj cekinov in da je vsa ta papeževa milost kupljena." ~ 311 V | milost kupljena." ~Odredil je, da se ta dokaz papeževe 312 V | slovesno praznuje. Kmetom je odpustil desetino od ajde, 313 V | ajde, v samostanu pa se je noč in dan popivalo in prepevalo, 314 V | samostanskem dvorišču in opat jih je gledal z okna in se zlobno 315 V | Lej jih, te živine," je pri neki taki priliki dejal 316 V | dejal menihu Mihaelu, ki mu je bil posebno vdan. "Ko bi 317 V | Najsvetješe." ~Sam pri sebi se je jezil, da gre samostansko 318 V | v nič, to imetje, katero je smatral za nekako svojo 319 V | last, to imetje, s katerim je hotel uresničiti svoje smele 320 V | visokoleteče misli, a za zdaj je moral molčati in mirno dopuščati, 321 V | in hlapci kar hočejo, saj je bila napovedana vizitacija. ~ 322 V | napovedana vizitacija. ~Ko je dobil naznanilo iz Reina, 323 V | opat Angelus v Zatično, je sklical svoje najvdanejše 324 V | natančno dogovoril, kaj je pripraviti za vizitacijo 325 V | pripraviti za vizitacijo in kako je skrbeti, da se vizitator 326 V | dosegel kaj uspeha. Šlo mu je vse po volji in zato je 327 V | je vse po volji in zato je pa brez posebnih skrbi pričakoval 328 V | nevšečni obisk. ~V samostanu pa je bil človek, ki je z bistrim 329 V | samostanu pa je bil človek, ki je z bistrim očesom vse zasledoval, 330 V | najnovejšo stvarico. To je bil menih Hugon Alba. V 331 V | Alba. V zatiškem samostanu je bil šele malo časa, a bil 332 V | bil šele malo časa, a bil je ves drugačen človek, nego 333 V | nego ostali menihi. Predno je prišel v Zatično, je bil 334 V | Predno je prišel v Zatično, je bil samostanu v Cvetlju 335 V | odstranili so ga od tam, ker je imel o veri in o cerkvi 336 V | kakor drugi menihi, ker je imel nazore, kakor jih je 337 V | je imel nazore, kakor jih je v tistem času v Pragi razvijal 338 V | učil Jan Hus. ~V samostanu je imel Hugon Alba samo enega 339 V | enega prijatelja, s katerim je rad občeval, in to je bil 340 V | katerim je rad občeval, in to je bil opatov praporščak Andrej 341 V | Rovan. Ta veseli mladenič se je oklenil temnogledega Hugona 342 V | Hugona z vsem srcem, ker je tuji menih bil ves drugačen, 343 V | samostanski prebivalci, ker je rad in ljubeznivo občeval 344 V | samostanci zaničevali. Tudi je vedno govoril domači jezik 345 V | nerodnosti v samostanu. ~Odkar je bilo naznanjeno, da pride 346 V | naznanjeno, da pride vizitator, je bil Hugon Alba vedno razburjen, 347 V | znal gledati v njih duše, je opazil to spremembo in vprašal 348 V | in vprašal Hugona, kaj jo je povzročilo. ~"Ne izprašuj 349 V | izprašuj me, ljubi mladenič," je odgovoril Hugon Alba. "Pripavlja 350 V | nevarnosti?" ~"Da, častiti oče," je preprosto odgovoril Andrej 351 VI | VI. Zatiški samostan je bil 30. julija 1404 praznično 352 VI | Angelusa iz Reina, ki se je proti poldnevu pripeljal 353 VI | spremili v cerkev, kjer ga je z vso ljubeznivostjo sprejel 354 VI | opat Albertus. Opat Angelus je najprej v cerkvi opravil 355 VI | na skupen obed. Šele ko je bil obed končan, se je začela 356 VI | ko je bil obed končan, se je začela vizitacija. Najpoprej 357 VI | začela vizitacija. Najpoprej je vizitator pregledal samostansko 358 VI | spremljevalca, opat Albertus pa je imel na svoji strani seniorja 359 VI | dolgotrajnega pregledovanja je bil dokaz, da je gospodarstvo 360 VI | pregledovanja je bil dokaz, da je gospodarstvo v velikem neredu. 361 VI | velikem neredu. Opat Albertus je samostanska posestva znatno 362 VI | posestva znatno zadolžil in je moral samotan plačevati 363 VI | visoke obresti. Ves denar je opat lahkomiselno potrošil. 364 VI | zadostnega pojasnila, a vendar je bil silno presenečen, ko 365 VI | bil silno presenečen, ko je vizitator ta del svoje preiskave 366 VI | nastop vizitatorja Angelusa je pokazal zatiškemu opatu, 367 VI | samo formalnost, nego da je resno mišljena in da je 368 VI | je resno mišljena in da je od njenega izida odvisno, 369 VI | umakniti. In polastila se ga je ljuta jeza na vse one, ki 370 VI | nepriliko, in v svoji duši je prisegel, da se vsem svojih 371 VI | dolge ure in mračilo se je že, ko so naposled prišli 372 VI | spremljevalci. ~Opat Angelus je sedel na častno mesto pod 373 VI | velikim križem, kraj njega se je usedel opat Albertus, na 374 VI | vsaki strani od njiju pa je sedel eden pisarjev vizitatorjevih. ~ 375 VI | vizitatorjevih. ~Zavladala je tišina, ko je vstal prior 376 VI | Zavladala je tišina, ko je vstal prior Markvard in 377 VI | vizitatorja in pove, kar mu je na srcu, svobodno in neustrašeno, 378 VI | resnico. ~Vizitator Angelus je z rahlim prikimanjem potrdil 379 VI | iz oči opata Albertusa pa je švignil po zbranih menihih 380 VI | In nihče se ni ganil. Vse je molčalo in vsi so se umikali 381 VI | pogledu opata, vizitatorja, ki je vprašaje krožil od meniha 382 VI | nihče nobene pritožbe" se je končno oglasil vizitator 383 VI | torej oglasi." ~In zopet je vladal v dvorani molk, na 384 VI | usta opata Albertusa pa je legel usmev tihega ponosa 385 VI | veselega zadoščenja. ~Zdj je vstal opat vizitator v znamenje, 386 VI | vizitator v znamenje, da je zborovanje končano. ~"Z 387 VI | prišle od srca, kajti gojil je proti opatu Albertusu neko 388 VI | temno neprijaznost in slutil je, da menihi niso molčali, 389 VI | drugih nagibov. ~Navada je bila, da se je z zaslišanjem 390 VI | Navada je bila, da se je z zaslišanjem samostancev 391 VI | vizitacija. Zato so menihi, čim je bila molitev končana, začeli 392 VI | večerjo. Nenadoma pa se je oglasil opat vizitator vnovič, 393 VI | stanovanja menihov, sedaj pa je hotel vizitator videti celice. 394 VI | naznanila tako zbegani, da jih je opat vizitator strme ogledoval 395 VI | posebno presenečenje. Zato je hitro stopil k vratom in 396 VI | stanovanja. Opat Albertus je s tihim zadovoljstvom opazoval 397 VI | kakih razkritij. Videlo se je obema na obrazih, da bi 398 VI | pogreznila v zemljo. ~Komaj je opat vizitator stopil na 399 VI | vizitator stopil na hodnik, je strme obstal. Na hodniku 400 VI | Čigavi so ti otroci?" je vprašal vizitator opata 401 VI | samostan?" ~Opat Ablertus se je zlobno nasmehnil in skomignil 402 VI | da tega ne ve. ~Vizitator je krenil naravnost proti vratom, 403 VI | ravno hotel ogovoriti, ko je začul nekake čudne glasove. 404 VI | nekake čudne glasove. Bil je hripav, globok glas, ki 405 VI | hripav, globok glas, ki je skušal zamolklo peti staro 406 VI | narodno pesem. Slišal se je ta glas, kakor da bi kak 407 VI | medved ječal, a vendar se je razločil napev. ~"Nekdo 408 VI | razločil napev. ~"Nekdo poje," je opomnil vizitator in obrnivši 409 VI | tako presenečeni kakor on, je dejal: "Kaj niso bili vsi 410 VI | v refektoriju?" ~"Vsi," je odgovoril opat Albertus, " 411 VI | Neznani pevec v meniški celici je ravno brenčal: "Le jokaj, 412 VI | nisi več moje dekle ..." ko je vizitator naglo odprl vrata 413 VI | vstopil v celico. ~Obstal je pri vratih, kakor bi ga 414 VI | zadela, opat Albertus pa se je tiho zasmejal, tiho in veselo, 415 VI | sta sedeli za mizo, ena pa je vlekla za škorenj široko 416 VI | škorenj široko klado, ki je ležala na postelji in, braneč 417 VI | Kaj se godi tukaj?" je z grmečim glasom ves iz 418 VI | besedice. ~"Sodoma in Gomora!" je srdito dejal vizitator. " 419 VI | vratom, opat Albertus pa je s porogljivim usmevom dejal: ~" 420 VI | mojih tožiteljev. Včasih jih je bilo še veliko več v samostanu, 421 VI | govoril." ~"In ti otroci?" je vprašal vizitator. ~"Ti 422 VI | temi ženskami." ~Vizitator je stopil k ženskam, ki so 423 VI | Čigavi so ti otroci?" je vprašal ženske. ~Tista, 424 VI | vprašal ženske. ~Tista, ki je stala najbližje vizitatorja, 425 VI | stala najbližje vizitatorja, je tresoč se na vsem životu 426 VI | eden pa Ančkin." ~"In kdo je oče? Kateri teh nevrednih 427 VI | teh nevrednih menihov se je s teboj pečal?" ~"enske 428 VI | upirale poglede v tla. ~"Kdo je oče tvojih otrok?" je ponavljal 429 VI | Kdo je oče tvojih otrok?" je ponavljal vizitator in položil 430 VI | bilo odgovora. ~"Govori!" je ukazal vizitator z ostrim 431 VI | tega sama ne ve" tako se je zdaj začul globok glas in 432 VI | globok glas in s postelje se je dvignil širokopleč postaren 433 VI | vojščak Matija. ~Vizitator se je zdaj obrnil k Matiji, ga 434 VI | seveda, seveda, Vaša milost," je dejal Matija. "A kako naj 435 VI | naj revici vesta, kdo da je oče. Moj bog, v samostanu 436 VI | oče. Moj bog, v samostanu je toliko ljudi, noč je temna 437 VI | samostanu je toliko ljudi, noč je temna in kuta je podobna 438 VI | ljudi, noč je temna in kuta je podobna kuti, tako da se 439 VI | ne more razločiti. Sicer je pa že naš ljubi Odrešenik - 440 VI | se'" ~"Molči! Nesramnež!" je zagrmel razjarjeni opat. " 441 VI | Kdo pa si?" ~Matija, ki je bil med tem pogovorom počasi 442 VI | nogo na pol sezuti škorenj, je zdaj vstal, se široko postavil 443 VI | meniško celico?" ~Matija je bil zdaj v veliki zadregi 444 VI | milost?" ~"Kaj tu delaš?" je zagrmel vizitator. ~"Oh, 445 VI | prav nič. Veste, slabo mi je postalo. Ščipalo me je v 446 VI | mi je postalo. Ščipalo me je v trebuhu. Verjemite, Vaša 447 VI | Verjemite, Vaša milost,hudo je, če človeka ščiplje in če 448 VI | malo rakije. No, in ko me je tako ščipalo, sem dejal: 449 VI | Vaša milost, in hudo se mi je storilo, da bom moral že 450 VI | zdaj umreti." ~"Tepec!" se je jezil vizitator. "In od 451 VI | bolečin sem ječal, ker me je tako ščipalo." ~"Molči," 452 VI | tako ščipalo." ~"Molči," je končal vizitator razgovor 453 VI | mu ukazal: ~"Vse te ljudi je odpraviti iz samostana - 454 VII | Vizitacija opata Angelusa je pač spravila na dan, da 455 VII | nezaslišane nečednosti, da se je tam živelo razuzdano in 456 VII | ničesar opraviti. Albertus je bil stvar spretno zasukal 457 VII | stvar spretno zasukal in je vse nerednosti izkoristil 458 VII | prav zato so ga tožili, ker je hotel v samostanu napraviti 459 VII | zvanju. ~Vizitator Angelus je bil sicer prepričan, da 460 VII | svoji vesti, ali sprevidel je, da sedaj proti njemu ničesar 461 VII | ničesar ne opravi, in zato se je zadovoljil s svečanostno 462 VII | samostanu. Opat Albertus je vse to rad obljubil. ~Vizitacija 463 VII | obljubil. ~Vizitacija se je končala s tem, da je opat 464 VII | se je končala s tem, da je opat Angelus vnovič sklical 465 VII | v refektorij. Očital jim je ostro vse njihove grehe 466 VII | kdo še kaj pripomniti?" je naposled vprašal vizitator, 467 VII | vprašal vizitator, medtem ko je njegov tajnik že spravljal 468 VII | spravljal svoje zapiske. ~Sedaj je stopil izmed menihov mlad 469 VII | da me morate opominjati?" je porogljivo in zbadljivo 470 VII | premilostni gospod opat," je pripomnil Hugon Alba skromno, 471 VII | potrebna zadovoljnost. Tako se je rogal opat Albertus in s 472 VII | bil prijatelj kmeta. Bil je velikaš, ki je kmeta zaničeval 473 VII | kmeta. Bil je velikaš, ki je kmeta zaničeval in z njim 474 VII | delal kakor z živino. Bil je v tem oziru enih misli z 475 VII | izsesavali in zatiški samostan se je med njimi posebno odlikoval. ~" 476 VII | kmetje pravzaprav hočejo?" se je vizitator obrnil do Hugona. " 477 VII | Tako vsaj spoznam, če je res potrebno tudi kmete 478 VII | milost, jako potrebno," je dejal Hugon Alba. "Naš slavni 479 VII | Hugon Alba. "Naš slavni red je prišel kot posredovalec 480 VII | te kraje in pridobil si je velikih zaslug. Naši predniki 481 VII | gospodariti. Toda čim bolj se je množilo samostansko premoženje, 482 VII | premoženje, toliko bolj se je naš red odtujeval svojemu 483 VII | drevje." ~"Ti nesramnež," je zakričal opat zatiški in 484 VII | Pustite ga govoriti," je dejal vizitator. ~"Kako 485 VII | drznem kaj takega govoriti?" je dejal Hugon Alba. "Zapisano 486 VII | dejal Hugon Alba. "Zapisano je: Ljubite resnico, hčerko 487 VII | kar imaš povedati," se je nejevoljno oglasil vizitator. ~" 488 VII | vizitator. ~"Naš samostan je največja nesreča za ljudstvo. 489 VII | Samostansko premoženje je veliko. Ko bi mi živeli 490 VII | sem vam jih očital," ga je prekinil vizitator. ~"Storil 491 VII | molčal in gledal, kar se je pred mojimi očmi godilo. 492 VII | očmi godilo. Resnica pa je, da v samostanu živimo potratno 493 VII | zaslužili." ~Med zbranimi menihi je nastala velika nevolja. 494 VII | Hugona gotovo pobili. ~Ta je stal mirno in samozavestno 495 VII | glasom zaklical: ~"Bog mi je priča, da sem še premalo 496 VII | zgodi, moj zgovorni sinko," je dejal vizitator in obrnivši 497 VII | obrnivši se do zatiškega opata je pristavil: "Za sedaj pa 498 VIII | ležečega stolpa, v katerem je bilo bivališče samostanskih 499 VIII | samostanskih vojščakov, je ležal Hugon Alba. Ključ 500 VIII | Alba. Ključ do njegove ječe je hranil prior Markvard, vojščaki