Part

  1 I      |         je divjal po teh krajih. A zadela ga je božja kazen.
  2 I      |        vedel dosti takih stvari, a jaz si nisem vsega zapomnila.
  3 I      |          nekaj samostanskih hiš, a prisiljeni so bili, da so
  4 I      |        božja," je dejala starka "a meni se zdi, da vidva ne
  5 I      |          prav močno težile srce, a pregnal je naposled vse
  6 II     |       srca in neupogljive volje, a tudi lahkoživ in radodaren
  7 II     |    večkrat stregli po življenju, a do živega mu niso mogli
  8 II     |         se usedli na moje mesto. A še sem jaz gospodar in zapovednik
  9 II     |        da je plemenitnega stanu, a dolgo še ni tukaj, ker je
 10 III    |        tudi usekal po napadalcu, a zadel je le konja, tega
 11 III    |         planil najprej k Rovanu, a ni se lotil napadalcev,
 12 III    |         v klobuku prinesel vode, a predno je mož mogel piti,
 13 III    |         naj si privošči počitka, a Radovan ni hotel o tem nič
 14 IV     |        Pet jih je prišlo na tri, a zmagali smo. Dva sta odnesla
 15 IV     |      moral tako mlad v pekel." ~"A kdo so bili napadalci -
 16 IV     |     Posebno Rovana so se lotili, a dečko se je branil kakor
 17 IV     |         sem ga, naj se odpočije, a obljubil je opatu, da vam
 18 V      |     vizitacije nikakor ni želel, a zadovoljen je bil že, da
 19 V      |        odhajali v poletnem času. A kmetje so bili v tistih
 20 V      |        svoje visokoleteče misli, a za zdaj je moral molčati
 21 V      | samostanu je bil šele malo časa, a bil je ves drugačen človek,
 22 V      |          Dolenjskem Avstrijskem, a odstranili so ga od tam,
 23 V      |       Pripavlja se velika stvar. A povej: si li voljan, zame
 24 VI     |       dati zadostnega pojasnila, a vendar je bil silno presenečen,
 25 VI     |         kak ranjen medved ječal, a vendar se je razločil napev. ~"
 26 VI     |          veliko več v samostanu, a jaz sem jih pregnal. Te
 27 VI     |       milost," je dejal Matija. "A kako naj revici vesta, kdo
 28 VII    |    pripomnil Hugon Alba skromno, a odločno: "Kmetje niso zadovoljni,
 29 VII    |     polovico razdeli med ubožce. A tu živimo potratno in razuzdano." ~"
 30 VII    |     nisem nobenega takega greha, a kriv sem vendar, ker sem
 31 VIII   |          prinesel kruha in vode, a pozabljen ni bil. Pri tesni
 32 VIII   |       manj bali, kaj da bo zdaj, a prvi dnevi so minili mirno.
 33 VIII   |         resno pritrjeval Matija, a ravno to je veselje mojega
 34 IX     |         Andrej pritožit k opatu. A naletela sta slabo. Opat
 35 IX     |         pri vizitatorju v Reinu, a spoznali so, da to ne pojde.
 36 IX     |     nekaj, kar mu ni bilo jasno, a je bilo podobno ljubosumnosti. ~"
 37 IX     |         če bi moral živ v pekel. A nikar ne misli, da bi se
 38 IX     |       sestro s Pavlom Glogvicem, a ko je to Margareti razložil,
 39 IX     |  Ortenburška?" ~"Ne," je kratko, a zopet z vso odločnostjo
 40 IX     |        enkrat in bodi pametna." ~A komaj je opat izgovoril
 41 X      |        tičati kak poseben zajec, a kolikor si tudi belim glavo,
 42 X      |          počasi krenil za njimi, a jih šele došel, ko so bili
 43 X      |        Glogvic na mestu prebode, a Glogvic je trepetaje pobral
 44 XI     |        če bi me ne bila pustila. A ona je hotela, naj se jaz
 45 XII    |     videl tega tatinskega lovca, a nikar se mu ni posrečilo,
 46 XII    |        opat pa je spoznal njega, a vendar sta se premagala
 47 XII    |          in tega nista izdala. ~"A - ti si torej tatinski lovec,
 48 XII    |           ki žive tod na samoti, a ogibal sem se te, ker se
 49 XIII   |        za mizo je planil kvišku, a predno je mogel stegniti
 50 XIII   |        in prosila, naj jo puste, a napadalci so bili tako vajeni
 51 XIII   |            Pošteno me je usekal, a moja črepinja nekaj prenese." ~
 52 XIII   |       težavno odkorakal s hriba, a ne proti samostanu, nego
 53 XIV    |        je spoznala svoj položaj, a to spoznanje ji je dalo
 54 XIV    |          Pomagajte! Pomagajte!" ~A nihče ni prišel Polonici
 55 XV     |         da je v sobi vse krvavo. A kmetski ljudje so tudi takoj
 56 XVI    |    rodbinsko življenje najlepše, a meni to ni šlo nikdar v
 57 XVI    |         Jaz prav ničesar ne vem. A drugi vedo! Toda - če me
 58 XVII   |        preplašen pogledal opata, a vajen je bil slepe pokorščine
 59 XVII   |     Polonici, da bi jo poljubil, a dekle ga je sunilo od sebe,
 60 XVII   |    Hlapci so Polonico izpustili, a vzdržala se je samo trenutek
 61 XVII   |          ga je Polonca začarala, a rekel ni ničesar. ~Polonico
 62 XVIII  |          sta že več ur na preži, a nihče se ni prikazal. Po
 63 XVIII  |          doma je blizu Zatične - a pred več dnevi so prišli
 64 XVIII  |           kakor bi iskal pomoči. A videl je samo srdite obraze
 65 XVIII  |        Da!" je zopet rekel opat, a koj pristavil: "Obtoženi
 66 XVIII  |         je spreletel zopet mraz, a le trenutek je omahoval,
 67 XVIII  |           trepetal je tudi opat, a tajiti ni mogel.  "Satan
 68 XVIII  |      zavihtel, da bi opata ubil, a priskočil je Matija in ga
 69 XIX    |        Poloničina tragična smrt, a čim je prišel zopet k sebi,
 70 XIX    |     opata in da z njim obračuna, a njegovo upanje se ni izpolnilo. ~
 71 XIX    |          in se hotel odstraniti, a Margareta se je oklenila
 72 XIX    |          je sicer trd in osoren, a tako hudoben ni. Ne, tega
 73 XIX    |           kmete moramo varovati. A če dobi opata v roke, ga
 74 XIX    |      oboroženi hlapci stražarji, a ker niso ničesar vedeli
 75 XX     |          rečeh samostojno misli, a vojvodinja ni tega več zmožna." ~
 76 XX     |          in da jo čaka huda ura. A bila je rezljana od istega
 77 XX     |     kakor si pravila vojvodinji, a tudi če bi bilo res, je
 78 XX     |        prosila Margareta nežno. "A bilo mi je tako hudo! Toda,
 79 XX     |     ljubim in ga zato ne vzamem. A tudi ko bi ga ljubila, bi
 80 XXII   |       pred duhovnikom kakor pes, a včasih se le zave, da je
 81 XXII   |       prenaša batine in krivice. A tako daleč pa ga le še nimamo,
 82 XXII   |           da se snide z Rovanom. A trajalo je dolgo, predno
 83 XXII   |          obrnil nekoliko vstran, a tako, da je mogel grmovje
 84 XXII   |         to v mraku sploh mogoče. A vse je bilo mirno. ~"e je
 85 XXII   |       moža in se spustila v beg. A Matija je vzpodbodel svojega
 86 XXIII  |         samostan in vse pokonča, a ga ni mogel pregovoriti. ~"
 87 XXIII  |      leti so se kmetje spuntali, a prišla je cesarska vojska
 88 XXIII  |          Posojilo je izmišljeno, a ker ima Friderik pisma v
 89 XXIII  |        mu itak ničesar ne zgodi, a odstavljen mora biti." ~"
 90 XXIII  |         Bil je sicer tudi Nemec, a v dolgih letih svojega bivanja,
 91 XXIV   |        vojvodinjo in se vljudno, a možato priklonil njej in
 92 XXIV   |    mislite, da je vaš sovražnik. A temu ni tako. Opat je vaš
 93 XXV    |        porajajo v njegovem srcu, a vendar ga ima dekle v oblasti.
 94 XXVI   |     Ljubljane in pred samotanom, a nihče ni slutil, da je bil
 95 XXVI   |        se je norčeval Albertus, "a ravno takega opata sem si
 96 XXVII  |        skrbno netil in previdno, a dosledno ščuval menihe proti
 97 XXVII  |     hotel tudi ostro odgovoriti, a grofica, na katero ni napravila
 98 XXVII  |         vam je hotela maščevati, a bodite velikodušni in odpustite
 99 XXVII  |       bil razžaljen," je hladno, a jako resnobno odgovoril
100 XXVII  |        mogel več dati pojasnila, a bilo mu je všeč, da je tako
101 XXVIII |         da se prikaže Margareta. A ni je bilo videti, pač pa
102 XXVIII |   večkrat pokusila se zaljubiti, a ni šlo. A če mene kdo nesrečno
103 XXVIII |          se zaljubiti, a ni šlo. A če mene kdo nesrečno ljubi -
104 XXVIII |       Rovan se je moral smejati, a ko je spremstvo mlade grofice
105 XXVIII |            je začela Margareta, "a jaz nisem razumela, kaj
106 XXVIII |          ločil od tolste Maruše, a slušal je vendar in je odšel
107 XXIX   |  obravnavo pred vojvodo Ernesta, a Albertus je svojega brata
108 XXIX   |      povedal," je dejal Matija. "A nekaj se pripravlja, in
109 XXIX   |        zanimive reči je povedal, a jaz sem jih že pozabil,
110 XXXI   |      samostan strogo zastražiti. A te naloge ni poveril samostanskim
111 XXXI   |        Rovana na kak drug način. A kako?" ~"Kaj ko bi kmete
112 XXXI   |          ta kmet neustrašen mož, a tlačijo in tarejo ga že
113 XXXI   |       hlapca s smreške graščine, a ker sta se bala, da bi ju
114 XXXII  |      stvar je nekoliko zamotana, a lahko se izteče še prav
115 XXXII  |     Lamberg. "Slišal sem o njem, a ne poznam ga." ~"To je škoda,
116 XXXIII |         Gregor govoril resnico. ~A še se opat ni vdal. Sumil
117 XXXIII |         ni zapustil svoje sobe. ~A še se opat ni vdal. Njegovo
118 XXXIII |    postali nezaupni in nemirni - a vendar ga ni konec. A tako
119 XXXIII |            a vendar ga ni konec. A tako več ne gre. Kje naj
120 XXXIII |          čudil presenečeni opat, a predno je mogel še kaj dostaviti,
121 XXXIII |       Opat ni ničesar odgovoril, a porogljivi njegov posmeh
122 XXXIII |        bi bila rad šla k Rovanu, a zdravnik tega ni dopustil,
123 XXXIV  |        Tudi za nevesto bi vedel, a vzeti je ne morem." ~"Kako
124 XXXIV  |     Denarja sicer ne dobi dosti, a vesela je vedno in taka
125 XXXV   |      spremljal tudi na tej poti, a trudil se je zaman, da bi
126 XXXV   |         različnih vsakdajnostih, a vendar mu je bilo tako toplo
127 XXXV   |          odpravil toliko krivic, a zdaj ni nikogar, da bi mi
128 XXXVI  |     stopil k nekaterim gospodom, a približal se mu je grajski
129 XXXVI  |        za njim je šel tudi opat, a ni se še dolgo mudil v Margaretini
130 XXXVII |     Rovan se je molče priklonil, a ni ničesar rekel. ~"Odpustiva
131 XXXVII |       greste koj sedaj iz grada. A tako, da Vas nihče ne opazi.
132 XXXVII |          Na dvorišču Vas čakajo, a če greste na vrt, Vas nihče
133 XXXVIII| vojvodinja zaljubljena v Rovana, a sedaj ji je bilo hipoma
134 XXXVIII|    vprašala Rovana zastran tebe, a on ni nikdar niti besedice
135 XXXIX  |        jaz čislam dober požirek, a zadnji čas si ti skoro vedno
136 XXXIX  |     prišel v dotiko z Margereto, a ta ves dan ni zapustila
137 XXXIX  |        večkrat ima objokane oči, a ko sem ji povedala, da ste
138 XXXIX  |        mu dovoli kratek pogovor, a Margareta mu je sporočila,
139 XXXIX  |       svoj čas tožili Albertusa, a so bili sedaj vsi Albertovi
140 XXXIX  | vojvodinje, Margarete in Helene, a v pismu ni povedal, kam
141 XXXIX  |            Pristopila je k zidu, a Matija ji ni dal časa, da
142 XL     |         hudo," je menil Matija, "a kar se pripravlja, to je
143 XLI    |        Jezdec se je kmalu vrnil, a prinesel je novico, ki je
144 XLI    |          dan zapustila samostan, a Rovan ni šel ž njo, nego
145 XLI    |         že dolgo časa bolni oče. A tudi Matija Jazbec ni odšel
146 XLI    |     ponudil večjo vsoto denarja, a starka je vzlic svojemu
147 XLII   |    nositi, so bila silno velika, a zmagoval jih je tem težje,
148 XLII   |         Tega potepuha so zaprli, a v ječi se mu prav fino,
149 XLII   |         mi je zopet čudno zdelo, a rekel nisem ničesar. Potem
150 XLII   |         rad pomagal," je rekel, "a kaj, ko imam samo dolg jezik,
151 XLIII  |          ni maral več prenašati. A še predno se je odločil,
152 XLIII  |          ni mogel izpregovoriti. A čim je zapazil,kako zbegana
153 XLIII  |        glasom pripomnil Rovan. ~"A kaj, takega ženina se bomo
154 XLIII  |          če se vse dobro izteče. A sem se premislil. Kaj je
155 XLIV   |         Rovana v meniški obleki, a njegovo presenečenje je
156 XLIV   |        je sam ušel iz samostana, a ker ga je pekla vest, da
157 VL     |         bivšega opata Albertusa, a stvar ni šla tako gladko,
158 VL     |     tisti nagib, ki ga je vodil, a vendar občudujem moža, da
159 VL     |    moralo že priti do odločitve, a obljubljenega sporočila