Part

 1 I    |       hitro zaprla. ~"Moja ljuba Polonica," je šepnil Andrej, ko je
 2 I    |          nagrado. Ali mi zaupaš, Polonica," se je obrnil Andrej do
 3 I    |             Strašno," je drhtela Polonica, Rovan pa je pristavil: "
 4 I    | povzdignila svoj glas "tvoj oče, Polonica, je bil pred 18 leti žrtev
 5 X    |          ženska. ~"Pojdi v hišo, Polonica," je rekla starka. "Po gozdu
 6 X    |   govorite, mati," je ugovarjala Polonica. Saj so tudi dobri in pošteni
 7 X    |          dobre in poštene? He!" ~Polonica ni odgovorila, nego je šla
 8 X    |          koče, kjer je prebivala Polonica. Šele sedaj je počasi krenil
 9 XI   |          v Rim!" ~Tako je ihtela Polonica, ko je Rovan jemal od nje
10 XI   |          vdano poslušala. ~"Lej, Polonica," ji je govoril, "saj sama
11 XI   |          navdajajo," je šepetala Polonica. ~"Opat mi je poveril važne
12 XI   |     pisala vojvodi Viljemu ..." ~Polonica pa se ni dala utolažiti.
13 XI   |     trikrat na dan tepena" ~Celo Polonica se je vzlic svoji žalost
14 XI   |          se zame," je pripomnila Polonica. "Ponoči se noben človek
15 XI   |        izdelano bodalce. ~"Tole, Polonica, nosi vedno pri sebi. Nekdaj
16 XI   |        Hvala vam," je odgovorila Polonica in vzela bodalce, katero
17 XI   |          jaz!" ~In zdaj se je še Polonica vzlic svoji žalosti zasmejala
18 XII  |        veliko resnobo. Starka in Polonica sta se čudili, Matija pa
19 XII  |          in se pripravil na boj. Polonica in njena mati sta zavriščali
20 XII  |           je ukazal Matija. "Ti, Polonica, pa prinesi kak štrik, da
21 XII  |            se je končno oglasila Polonica. ~"Pogumen pa si, Matija,
22 XIII |           v kateri sta prebivali Polonica in njena babica. Konje so
23 XIII |         prigovarjanja nameravali Polonica in njena mati preseliti
24 XIII |         jaz, kako je z Matijo."  Polonica je jokala, vpila in prosila,
25 XIV  |          v klet. In v tem, ko je Polonica bridko jokala in si pulila
26 XIV  |          večera - ravno ko se je Polonica spravljala spat - je čula
27 XIV  |        bližal vratom njene ječe. Polonica je vztrepetala. Se li bliža
28 XIV  |        odpirati zapah na vratih. Polonica je kar sapo zadrževala.
29 XIV  |             Andrej!" je šepetala Polonica in pristopila bliže. "Dvoje
30 XIV  |       lica. V tem trenutku pa je Polonica tudi že odskočila vsa prestrašena.
31 XIV  |         čez njene ustne. ~"Zete, Polonica, nisem niti premilostni
32 XIV  |  poljubovati. ~"Sedi sem k meni, Polonica," je rekel opat in se usedel
33 XIV  |          se usedel na posteljo. ~Polonica pa se mu je izvila iz rok
34 XIV  |         gospod opat," je prosila Polonica, "pustite mene in mojo babico
35 XIV  |           Ali me imaš malo rada, Polonica?" je vprašal opat. ~Polonica
36 XIV  |     Polonica?" je vprašal opat. ~Polonica ni odgovorila. Povesila
37 XIV  |       pritisnil k sebi. ~"Dobro, Polonica," je rekel določno. "Če
38 XIV  |       noč pa ostanem pri tebi." ~Polonica je odskočila od opata, kakor
39 XIV  |        gospod opat" je zaklicala Polonica "jaz sem revno kmetsko dekle,
40 XIV  |            Nikdar!" je zaklicala Polonica in se poskusila osvoboditi
41 XIV  |          Pustite me!" je klicala Polonica. "Pomagajte! Pomagajte!" ~
42 XIV  |        trenutku zabodlo v opata. Polonica je bila opatu sunila v prsi
43 XIV  |     sikal in sedel na posteljo. ~Polonica je skočila k vratom. Ali
44 XV   |       tisti dan, ko sta izginili Polonica in njena mati." ~Matija
45 XVI  |         če ona kaj ve, kam da je Polonica izginila. ~Med potjo je
46 XVI  |         doma ležim, medtem ko je Polonica v največji nevarnosti."  "
47 XVI  |         te prosim, povej, kje je Polonica," se je zdaj oglasil Andrej. ~"
48 XVII |      Rana, ki mu jo je prizadela Polonica, je bila sicer globoka,
49 XVII |        Ko so jo izpustili, se je Polonica zgrubila na tla, kakor da
50 XVII |          ukazal s trdim glasom. ~Polonica se ni ganila. Le tiho njeno
51 XVII |         surovim glasom. In ko je Polonica vsled udarca in bolečin
52 XVII |         nam skozi dimnik ušla." ~Polonica je dvignila glavo, sklenila
53 XVII |     nekaj hiš. Vsa zasopljena je Polonica pritekla do njih in se ustavila
54 XVIII|     odeta z belo rjuho, ležala - Polonica. Močni mož je skoro omahnil. ~"
55 XVIII|       hiši, kjer je ležala mrtva Polonica. Sama pobožnost je bila
56 XVIII|    postelji, na kateri je ležala Polonica, je klečal Rovan in močil
57 XVIII|    šepetanje. ~"Jaz te maščujem, Polonica, jaz te maščujem!" ~
58 XLI  |    samostanski pristavi, kjer je Polonica storila tako žalosten konec.