| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] save 1 savo 2 scientia 1 se 1346 sebe 15 sebi 35 seboj 14 | Frequency [« »] ----- 3658 je 1899 in 1346 se 1126 da 893 v 636 na | Miroslav Malovrh Opatov praporšcak IntraText - Concordances se |
Part
1 I | oskrbnik graščine Smreka in sin se je bil prišel ta dan poslovit 2 I | glavarja kranjskega. Sedaj se je Andrej vračal v samostan. 3 I | pri samotni hišici, kjer se je stisnil v senco in krepko 4 I | je ostri meč v nožnico in se pritisnil k oknu na koncu 5 I | nadomestovala šipo. Kmalu se je deska odmaknila in dvoje 6 I | je stopil k vratom, ki so se hitro nato odprla in za 7 I | sebi trepetajoče dekle, ki se je pa hitro izvilo iz njegovega 8 I | zagovorila ..." ~"Bežite, mati," se je smejal Rovan. "Ko bi 9 I | drhteče vprašalo dekle in se tesneje privilo k zalemu 10 I | Andreja ob dobro voljo. Glasno se je zasmejal in je veselo 11 I | je le treba prilike, da se kako odlikujem in hitro 12 I | Ali mi zaupaš, Polonica," se je obrnil Andrej do svoje 13 I | zidajte na opatove obljube," se je zdaj zopet oglasila starka. " 14 I | do neba in pride dan, ko se bodo strašno maščevale. 15 I | da bom tudi jaz vedel in se znal ravnati." ~Starka je 16 I | Rovan pa je pristavil: "Prav se mu je zgodilo." ~"Da, prav 17 I | je zgodilo." ~"Da, prav se mu je zgodilo," je pritrdila 18 I | Rovan. "Saj ste rekli, da se je to večkrat zgodilo." ~" 19 I | štirideset let je tega, kar so se kmetje spuntali. Opat in 20 I | prisiljeni so bili, da so se vdali. Opat jim je obljubil, 21 I | zaradi punta. Komaj pa so se kmetje razšli, začelo se 22 I | se kmetje razšli, začelo se je maščevanje. Grozovito 23 I | slušati mojega svarila - se boš še bridko kesala." ~ 24 I | zavladala tišina. Slišalo se je samozadušeno Polončino 25 I | srepo predse v tla, Rovan pa se je zamišljeno igral s svojim 26 I | klobukom. ~Končno je vstal in se ljubeznivo poslovil od Polonice. 27 I | v zadovoljnosti." ~"Naj se zgodi volja božja," je dejala 28 I | je dejala starka "a meni se zdi, da vidva ne bosta nikdar 29 I | griču, je zaukal tako, da se je razlegalo daleč na okoli, 30 II | enonadstropnih hiš, za katerimi se je razprostiral obsežen 31 II | naš častivredni prior, se silno zanima, čemu da greš 32 II | izpodriniti. Ha-ha! ~Zakrohotal se je hudobno in iz njegovih 33 II | plamen sovraštva. Radi bi se usedli na moje mesto. A 34 II | srečno oddaš." ~"Zanesite se name, premilostni gospod 35 II | preko Ljubljane, odločil se je pa za to pot tudi iz 36 II | damo gosposkega stanu, ki se je veselo kakor kako dekletce 37 II | spremljevalcev. "Vsaj slišalo se je, da pride sem, ker so 38 II | vedno dosti denarja. Če se oglasi kak velikaš, mu vrže 39 II | zdaj še zmanjšal plače" se je jezil drugi spremljevalec, 40 II | stari Matija, o katerem se je govorilo, da bi zmagal 41 II | tistemu kraju vrta, kjer se je igrala tuja gospodična. ~" 42 II | srečno, zali vitez!" ~Rovan se je ozrl še potem, ko je 43 II | gleda za njim. Zasmejal se je veselo in zadovoljno 44 III | III. ~Mračilo se je že, ko so Rovan in njegova 45 III | rožljanje orožja. Radovedni so se ozirali in Rovan je rekel 46 III | vožnjo čez Savo." ~V diru se jim je bližalo pet vojščakov. 47 III | odposlance, so ti opazili, da se jim bližajo tujci s sovražnim 48 III | jopič. ~"Matija - pomagaj," se je zdaj slišal Rovanov glas. 49 III | takoj priskočil in videl, da se imata Rovan in drugi njegov 50 III | planil najprej k Rovanu, a ni se lotil napadalcev, marveč 51 III | Matija pritekel na bojišče, se je njegov tovariš s preklano 52 III | noč. ~Tuja vojščaka sta se zdaj lotila Matije, ki pa 53 III | zdaj lotila Matije, ki pa se ni hotel bojevati z njima, 54 III | hotel bojevati z njima, nego se je umikal, kar je mogel 55 III | kjer je bil Rovan. Tam so se zopet spoprijeli in razvil 56 III | zopet spoprijeli in razvil se je ljut boj. Že je začel 57 III | vrat enega napadalca, ki se je peš boril z njim, in 58 III | žvenketaje padel na tla in mož se je zgrudil mrtev. ~Boj se 59 III | se je zgrudil mrtev. ~Boj se je nadaljeval, ko je Rovan 60 III | ta padel z živaljo vred, se je drugi jahač obrnil v 61 III | Prokleto je bila huda," se je zdaj oglasil Matija in 62 III | ravnodušno odgovoril, ne da bi se premaknil s svojega sedeža. ~ 63 III | Si li težko ranjen, da se ne umakneš?" ~"Mislim, da 64 III | napadel?" ~"Ne vem. Reklo se mi je, naj grem z gospodom 65 III | napadu?" ~"Ne vem. Reklo se mi je, naj grem z gospodom 66 III | gospod?" ~"Ne vem, kako se piše. Tujec je, ki pa večkrat 67 III | če poveva brodniku, kaj se je zgodilo, sicer zamudiva 68 III | ničesar odgovoril. ~"Idiva," se je zopet oglasil Rovan in 69 III | zajahal svojega konja, ki se je mirno pasel tik bojišča. ~" 70 III | zadnjega mrliča ne preiščem, se ne premaknem od tod," je 71 III | poklical brodnika. Z Matijo sta se prepeljala čez Savo in še 72 IV | pregledoval obširno pisanje, se je Rovan naenkrat zazibal 73 IV | Rovan naenkrat zazibal in se brez zavesti zgrudil na 74 IV | ko bi to vedel. Temnilo se je že, ko so v diru prijahali 75 IV | hlapec grajščine Svibno. Zdi se mi, da so nas napadli, ker 76 IV | sebi. Posebno Rovana so se lotili, a dečko se je branil 77 IV | Rovana so se lotili, a dečko se je branil kakor medved. 78 IV | Nagovarjal sem ga, naj se odpočije, a obljubil je 79 IV | pismo osebno izroči, in zato se ni zmenil za moja svarila." ~ 80 IV | k sebi. Odprl je oči in se ozrl okoli sebe. Ko je zagledal 81 IV | obšla ga je slutnja, da se jim je na potu primerila 82 IV | jako slabe volje, tako da se mu je vse strahoma umikalo. ~ 83 IV | pismo na celjskega grofa in se v spremstvu nekaterih zvestih 84 IV | vojvodinja pisala pismo, se je opat s svojo sestro šetal 85 IV | Celje" je pripovedoval opat "se mi zna slabo goditi. Moji 86 IV | zapazila dveh jezdecev, ki sta se približevala grajščini in 87 IV | glasom izročen pozdrav. Opat se je ozrl in radostno iznenaden 88 V | sklican kapitelj, nego da se prej vrši vizitacija. Zato 89 V | vrši vizitacija. Zato to se je imel zahvaliti vojvodinji 90 V | zatiškega opata dovolil,da se proščenje od dneva sv. Nikolaja 91 V | razuzdanosti, katerih so se z veliko vnemo udeleževali 92 V | razuzdanosti so bile vzrok, da se je proščenje preneslo iz 93 V | poletnega na zimski čas, s čimer se kmetje niso mogli nikdar 94 V | Lindek je dobro vedel, da se kmetskemu ljudstu močno 95 V | poletnem času. Zaradi tega se je tudi zavzel za to pri " 96 V | rečeno v dotični odredbi, da se je to zgodilo iz posebne 97 V | svojo naklonjenost. ~Opat pa se je natihem smejal, in ko 98 V | kupljena." ~Odredil je, da se ta dokaz papeževe blagonaklonjenosti 99 V | od ajde, v samostanu pa se je noč in dan popivalo in 100 V | hlapci in vojščaki. Včasih so se pivci kar trkljali in ruvali 101 V | jih je gledal z okna in se zlobno smejal. ~"Lej jih, 102 V | Najsvetješe." ~Sam pri sebi se je jezil, da gre samostansko 103 V | menihi na posvetovanje in se z njimi natančno dogovoril, 104 V | vizitacijo in kako je skrbeti, da se vizitator odpravi, ne da 105 V | očesom vse zasledoval, kar se godi, in natančno pazil 106 V | Rovan. Ta veseli mladenič se je oklenil temnogledega 107 V | razburjen, prav kakor bi se pripravljal na kaj posebnega. 108 V | odgovoril Hugon Alba. "Pripavlja se velika stvar. A povej: si 109 V | Andrej Rovan. ~"Zanašam se nate! Ti si edini kateremu 110 V | verjamem, edini, na katerega se zanašam. Ne pozabi svoje 111 VI | opata Angelusa iz Reina, ki se je proti poldnevu pripeljal 112 VI | kratko molitev, potem pa so se vsi samostanci zbrali v 113 VI | Šele ko je bil obed končan, se je začela vizitacija. Najpoprej 114 VI | mestu ali pa bo primoran se umakniti. In polastila se 115 VI | se umakniti. In polastila se ga je ljuta jeza na vse 116 VI | svoji duši je prisegel, da se vsem svojih nasprotnikom 117 VI | zbrani v refektoriju, dokler se opata ne vrneta mednje. 118 VI | so dolge ure in mračilo se je že, ko so naposled prišli 119 VI | velikim križem, kraj njega se je usedel opat Albertus, 120 VI | zagrozil z mečem. ~In nihče se ni ganil. Vse je molčalo 121 VI | Vse je molčalo in vsi so se umikali pogledu opata, vizitatorja, 122 VI | nima nihče nobene pritožbe" se je končno oglasil vizitator 123 VI | oglasil vizitator Angelus. To se mi zdi jako čudno, zakaj 124 VI | Kdor ima kaj povedati, naj se torej oglasi." ~In zopet 125 VI | nagibov. ~Navada je bila, da se je z zaslišanjem samostancev 126 VI | za večerjo. Nenadoma pa se je oglasil opat vizitator 127 VI | Vsi ostanete tukaj, dokler se ne vrnem. Kdor prestopi 128 VI | silno zbegana, prav kakor da se imata v samostanu bati kdo 129 VI | kakih razkritij. Videlo se je obema na obrazih, da 130 VI | obema na obrazih, da bi se najraje pogreznila v zemljo. ~ 131 VI | strme obstal. Na hodniku so se vriskaje podili trije otročiči 132 VI | podili trije otročiči in se niso prav nič zmenili za 133 VI | davno poznajo, kakor da se čutijo v samostanu popolnoma 134 VI | samostan?" ~Opat Ablertus se je zlobno nasmehnil in skomignil 135 VI | vratom, pred katerimi so se otroci igrali, in jih ravno 136 VI | staro narodno pesem. Slišal se je ta glas, kakor da bi 137 VI | ranjen medved ječal, a vendar se je razločil napev. ~"Nekdo 138 VI | opomnil vizitator in obrnivši se k svojim spremljevalcem, 139 VI | odgovoril opat Albertus, "in jaz se sam čudim vsemu temu, kar 140 VI | zadela, opat Albertus pa se je tiho zasmejal, tiho in 141 VI | ležala na postelji in, braneč se ženske, renčala: "Le jokaj, 142 VI | nisi več moje dekle." ~"Kaj se godi tukaj?" je z grmečim 143 VI | bratje, in poglejte, kaj se tu godi v samostanu. Sramota 144 VI | Andrej in prior Markvard sta se boječe stisnila k vratom, 145 VI | obrekovali in sumničili ter se trudili na vso moč, da bi 146 VI | so od strahu trepetale in se stiskale druga k drugi. ~" 147 VI | najbližje vizitatorja, je tresoč se na vsem životu dejala: " 148 VI | Kateri teh nevrednih menihov se je s teboj pečal?" ~"enske 149 VI | reva tega sama ne ve" tako se je zdaj začul globok glas 150 VI | globok glas in s postelje se je dvignil širokopleč postaren 151 VI | vojščak Matija. ~Vizitator se je zdaj obrnil k Matiji, 152 VI | je podobna kuti, tako da se ne more razločiti. Sicer 153 VI | njegovo ime - rekel: ,Ljubite se in množite se'" ~"Molči! 154 VI | Ljubite se in množite se'" ~"Molči! Nesramnež!" je 155 VI | zagrmel razjarjeni opat. "Kako se drzneš tako govoriti. Kdo 156 VI | škorenj, je zdaj vstal, se široko postavil pred vizitatorja 157 VI | zdaj v veliki zadregi in se oziral na vse strani, kakor 158 VI | mislil, Vaša milost, in hudo se mi je storilo, da bom moral 159 VI | zdaj umreti." ~"Tepec!" se je jezil vizitator. "In 160 VI | prepeval nesramne pesmi in se valjal po postelji ter uganjal 161 VI | vizitator razgovor z Matijo in se obrnil k priorju Makvardu 162 VII | pač spravila na dan, da so se v zatiškem samostanu godile 163 VII | nezaslišane nečednosti, da se je tam živelo razuzdano 164 VII | ali proti opatu Albertusu se ni dalo s tem ničesar opraviti. 165 VII | ničesar ne opravi, in zato se je zadovoljil s svečanostno 166 VII | rad obljubil. ~Vizitacija se je končala s tem, da je 167 VII | Milostni gospod opat ste se zanimali za samostansko 168 VII | gospodarstvo in zanimali ste se tudi za nas nevredne služabnike 169 VII | milostni gospod opat, da bi se poučili tudi o željah in 170 VII | ni prišlo na misel, da bi se le v sanjah zmenil za želje 171 VII | njegove pritožbe. ~"Ali se Vam zdi to tako potrebno, 172 VII | No, če niso zadovoljni, se jih lahko pripravi do zadovoljnosti! 173 VII | potrebna zadovoljnost. Tako se je rogal opat Albertus in 174 VII | izsesavali in zatiški samostan se je med njimi posebno odlikoval. ~" 175 VII | kmetje pravzaprav hočejo?" se je vizitator obrnil do Hugona. " 176 VII | gospodariti. Toda čim bolj se je množilo samostansko premoženje, 177 VII | premoženje, toliko bolj se je naš red odtujeval svojemu 178 VII | razjarjen planil iŽa mize. "Kako se drzneš kaj takega ziniti?" ~" 179 VII | dejal vizitator. ~"Kako se drznem kaj takega govoriti?" 180 VII | resnico, hčerko božjo. Naj se zgodi z menoj karkoli, resnica 181 VII | povej, kar imaš povedati," se je nejevoljno oglasil vizitator. ~" 182 VII | sem molčal in gledal, kar se je pred mojimi očmi godilo. 183 VII | velika nevolja. Gnetli so se okrog Hugona, mu ugovarjali, 184 VII | gospod opat, poskrbite, da se menihi zopet posvetijo svojemu 185 VII | nastanejo druge razmere." ~"To se zgodi, moj zgovorni sinko," 186 VII | dejal vizitator in obrnivši se do zatiškega opata je pristavil: " 187 VII | blagovolite poskrbeti, da se tega vročekrvnega mladeniča 188 VII | sedanja objestnost in potem se pomenimo dalje." ~ 189 VIII | na jetnika, kajti sumilo se je, da ima med menihi nekaj 190 VIII | svojo dolžnost. Koj prvo noč se je nekdo priplazil k stolpu, 191 VIII | zatiškem samostanu. Menihi so se več ali manj bali, kaj da 192 VIII | v Oglej k patriarhu. To se je zdelo menihom sumljivo 193 VIII | resne smatral. Vojščaki so se njegovi kapucinadi samo 194 VIII | kapucinadi samo smejali in prior se je sam smejal ter s hitrim 195 VIII | ponudil Matija. ~"E, Matija, se je šalil prior, zate bi 196 VIII | bi bilo tudi že čas, da se poboljšaš. Zadnji čas je!" ~" 197 VIII | gospod prior? Poboljšam naj se? Strela božja, čemu naj 198 VIII | Strela božja, čemu naj se pa poboljšam! Kdor se poboljša, 199 VIII | naj se pa poboljšam! Kdor se poboljša, mora vendar kaj 200 VIII | kaj imeti od tega. Ali naj se zastonj poboljšam? Če bi 201 VIII | zastonj poboljšam? Če bi se poboljšal, bi se mi še slabše 202 VIII | Če bi se poboljšal, bi se mi še slabše godilo, kakor 203 VIII | godilo, kakor sedaj." ~Vsi so se smejali Matijevi filozofiji, 204 VIII | Matijevi filozofiji, pa ta se ni dal premotiti, nego je 205 VIII | potrebno za življenje. Če bi se poboljšal, bi moral manj 206 VIII | moral manj piti in jesti in se zabavati kakor sedaj." ~" 207 VIII | od življenja? In jaz naj se poboljšam? Nikoli! Za noben 208 VIII | Matija? Misli na dušo! Če se ne poboljšaš, ne boš videl 209 VIII | peklu ne bo tako hudo, kakor se govori, saj bi sicer Bog 210 VIII | so grešne. Čas bi bil, da se spametuješ. Pomisli, kake 211 VIII | Veste, gospod prior, meni se zdi, da tudi v nebesih ni 212 VIII | zopet prazniti vrče in tako se je razvil živahen in vesel 213 VIII | trajal do pozne noči. Končno se je prior odpravil v samostan, 214 VIII | naglo odnesli na vrt. Vse to se je zgodilo tako hitro, da 215 VIII | za neki grm in odšli. ~Ko se je prior Markvard zavedel 216 VIII | peketanje konjskih kopit ... ~Ko se je začelo daniti, je Matija 217 VIII | Markvarda in je ta povedal, kaj se je z njim zgodilo. Zdaj 218 VIII | do Hugonove ječe. ~Seveda se je stvar takoj sporočila 219 VIII | nedolžen pri celem dogodku, se je rotil in je prisegal, 220 VIII | opat mu ni verjel. ~Matija se je zadovoljno vrnil v svoj 221 VIII | vrnil v svoj stolp, in ko se je Andrej Rovan čez nekaj 222 VIII | svetu, pa na onem." ~Tedaj se je Matiji zjasnil obraz 223 VIII | in alelujo pel, ne da bi se bil na svetu kaj poboljšal." ~ 224 IX | podvrženi deželi. ~Menihov se je polastila velika nevolja, 225 IX | in pri pijači. Končno sta se šla prior Markvard in senior 226 IX | Poskušali so pač pritožiti se pri vizitatorju v Reinu, 227 IX | tako strogo nadzorovali, da se nobeden ni mogel ganiti. 228 IX | vojvodi Viridi in kmalu se je raznesla med prebivalci 229 IX | pripovedoval Rovanu, ta dva se vzameta še letos." ~"Naj 230 IX | vzameta še letos." ~"Naj se," je ravnodušno odgovoril 231 IX | podobno ljubosumnosti. ~"Naj se! Naj se!" je rentačil Matija. 232 IX | ljubosumnosti. ~"Naj se! Naj se!" je rentačil Matija. Seveda 233 IX | rentačil Matija. Seveda naj se! Saj je tudi meni vseeno, 234 IX | A nikar ne misli, da bi se napil domačega vina. Tiste 235 IX | Tiste laške kapljice bi se napil, ki jo ima vojvodinja 236 IX | ki gre tako v kri, da bi se še premilostni gospod opat 237 IX | glavo postavljal, če bi se je malo nalezel. ~In Matija 238 IX | malo nalezel. ~In Matija se je smejal na vse grlo, ko 239 IX | pijanosti poskakoval in se na glavo postavljal. Tako 240 IX | na glavo postavljal. Tako se je smejal, da niti zapazil 241 IX | da niti zapazil ni, kako se je Andrej primaknil oknu 242 IX | opazoval po vrtu sprehajajočo se dvojico Pavla Glogvica in 243 IX | je to Margareti razložil, se je odločno uprla. ~"Glogvica 244 IX | je pogoj sreče. In zakaj se jaz trudim? ~Lahko bi kot 245 IX | preskrbel, da spravim kolikor se da samostanskega denarja 246 IX | velikaši odstraniti. Če bi se ti omožila s Pavlom, bi 247 IX | in ga ne vzamem - pa naj se zgodi kar koli." ~ 248 X | Po zatiških gozdih so se veselo razlegali glasovi 249 X | priredil velik lov, katerega se je tudi sam udeležil, kajti 250 X | Po samostanskem vrtu so se medtem šetali menihi, in 251 X | čuvši glasove lovskih rogov, se togotili na vso moč. Njihova 252 X | dotikljaj z zunanjim svetom," ~se je jezil na opata menih 253 X | poklical za svoje varstvo," se je oglasil zopet Ivan Pock. " 254 X | zlodjev. Kmetom je povedal, da se je oglejskemu patiarhu pokazala 255 X | so udarili v smeh. Kmet se jim ni smilil, nasprotno, 256 X | smilil, nasprotno, še dobro se jim je zdelo, da zna njihov 257 X | bi opatu pomagali, če bi se kmetje spuntali." ~"In da 258 X | da bi ga varovali; če bi se nam posrečilo, kmete nahujskati, 259 X | kmete nahujskati, ali če bi se sami uprli opatu," je dodal 260 X | Preklicano dosti denarja se mora zbirati v opatovi blagajni," 261 X | zbirati v opatovi blagajni," se je oglasil Albert Freyberg, 262 X | tovarišev. ~"Po tem sodeč, kar se izve pri spovedi, mora opat 263 X | zastonj. Še hudiča in pekla se ta mrcina ni ustrašil. Venomer 264 X | Konrad de Franconia - "meni se zdi, da poleg tega, kar 265 X | in ko je umrl vojvoda, se je Virida semkaj preselila. 266 X | in zato tudi pravim, da se opata ne odkrižamo, dokler 267 X | so mu pritrjevali. ~Lov se je medtem veselo nadaljeval. 268 X | zatiški okolici. Previdno se je približal koči in se 269 X | se je približal koči in se ob gozdnem robu skril za 270 X | mogel vse opazovati, kar se je zgodilo pred hišo. ~Dekle 271 X | je svoje delo končalo in se ravno odpravljalo, da bi 272 X | okoli hiše pospravilo, ko se je na pragu prikazala stara 273 X | rekla starka. "Po gozdu se pode hudobni duhovi. Pred 274 X | dnevu, če bi te videli. Ovca se ne sme volkovom nastavljati." ~" 275 X | gospodje vmes." ~"O, kajpak, se je rogala starka, "kajpak, 276 X | gospodje. Pa še kako. Ali se že kdaj slišala, da se volkovi 277 X | Ali se že kdaj slišala, da se volkovi dele v hudobne in 278 X | čarovnica je pametno govorila," se je smejal opat in se zadovoljno 279 X | govorila," se je smejal opat in se zadovoljno stegnil za grmovjem. " 280 X | viteški lovci zagledali, bi se morda res spremenili v tolovaje 281 X | človeka, v čigar žilah bi se ne pretakalo nekaj kapelj 282 X | spoznal po glasovih rogov, da se nahajajo lovci daleč od 283 X | bili že zopet na konjih in se vračali deloma v samostan, 284 X | zajezdil svojega konja, ozrl se je po gostih in videvši, 285 X | Pavel Glogvic. ~"Primerilo se je nekaj neprijetnega," 286 X | dejal Friderik. "Glogvic se je zaradi tega vrnil v samostan 287 X | že sploh odšel." ~"Kaj pa se je zgodilo?" je ves presenečen 288 X | tako treščil ob tla, da se je skoraj zemlja zazibala." ~" 289 X | vzpodbodel je konja, da se je visoko povzpel, in pojezdil 290 X | te poljubiti." ~Margareta se je na svojem konju ponosno 291 X | žena tega strahopetnika, ki se pusti metati ob tla, pa 292 X | pusti metati ob tla, pa se ne upa prijeti za meč." ~ 293 X | brezskrbno pripovedovala: ~"Ti bi se bil smejal, ko bi bil videl, 294 X | Glogvicem ter čakal, kaj se zgodi. Res, bala sem se, 295 X | se zgodi. Res, bala sem se, da ga Glogvic na mestu 296 X | pobegnil pred Rovanom. Menda se je Rovanovega pogleda ustrašil. 297 X | ga kaznujem ali odslovim, se morda pridruži mojim nasprotnikom 298 X | ni več skrbela in zato so se njegove misli bavile samo 299 XI | samostanu, na katerega bi se mogel zanesti. Da pošlje 300 XI | ne videla." ~"Takih skrbi se le otresi," se je smehljal 301 XI | Takih skrbi se le otresi," se je smehljal Rovan. "Tudi 302 XI | obljubil, da dobim plemstvo, ko se vrnem. Pomisli - plemstvo! 303 XI | Viljemu ..." ~Polonica pa se ni dala utolažiti. Tudi 304 XI | samostansko službo, čim se vrne iz Rima, jo ni potolažila. 305 XI | je bilo žalostno, tako da se je moral Rovan naposled 306 XI | Kaj vraga vzdihuješ," se je jezil in potlačil pesti 307 XI | žepe. "Saj pride nazaj! Jaz se še takrat nisem jokal, ko 308 XI | Beži, beži, tepec," se je repenčila starka. "Kaj 309 XI | vojščak?" ~"Zakaj pa ne?" se je čudil Matija. "Rakija 310 XI | dan tepena" ~Celo Polonica se je vzlic svoji žalost nasmehnila. ~" 311 XI | solze. ~"Pa še kakšno!" se je bahal Matija. "Najlepša 312 XI | pustila. A ona je hotela, naj se jaz rakije odvadim, jaz 313 XI | odvadim, jaz sem pa hotel, naj se je ona odvadi. Kam bi bila 314 XI | Bog ji daj dobro - slabo se ji godi, da bolj ni mogoče." ~" 315 XI | Saj tudi ne zasluži, da bi se ji bolje godilo," je trdo 316 XI | je rekla starka. ~"Pa se vam ni treba ničesar bati," 317 XI | Matija je bil užaljen. Široko se je razkoračil pred starko, 318 XI | krempljih. Vidiš, punca," Matija se je primaknil bližje in začel 319 XI | kremplje dobiti. Sem na samoto se sicer težko kdo izgubi, 320 XI | mogoče je vendar." ~"Ne bojte se zame," je pripomnila Polonica. " 321 XI | pripomnila Polonica. "Ponoči se noben človek ne upa sem 322 XI | prihiteli na pomoč." ~"Nikar se preveč ne zanašaj na sosede. 323 XI | zanašaj na sosede. Zanašaj se sama nase. In če bi se ti 324 XI | Zanašaj se sama nase. In če bi se ti približal kak jastreb - 325 XI | približal kak jastreb - brani se." ~Matija je segel v svoj 326 XI | Kajpak da sem dober," se je smejal Matija. "In po 327 XI | ni šel med divjake, da bi se mu moglo kaj zgoditi. No, 328 XI | vzamem - jaz!" ~In zdaj se je še Polonica vzlic svoji 329 XII | notar Leutwin iz Ljubljane se je mudil v samostanu in 330 XII | mnogo stati. Ali menihi se niso mogli ganiti, ker jim 331 XII | boji. Tudi Pavel Glogvic se je bil vrnil v samostan 332 XII | odklonila ljubavne ponudbe, se je Pavel Glogvic napil in 333 XII | dekletu silo delal. S tem se je starki močno prikupil. 334 XII | sedaj tatinski lovec, saj se je večkrat zgodilo, da je 335 XII | iz samostana pobegnil in se potikal po gozdih, in zaupala 336 XII | prosil za prenočišče ter se vedno jako resno in dostojno 337 XII | tatinskega lovca, a nikar se mu ni posrečilo, da bi bil 338 XII | vsakovrstnimi burkami, ko so se vrata odprla in je v hišo 339 XII | spoznal njega, a vendar sta se premagala in tega nista 340 XII | da ga Matija ni spoznal - se ni branil. ~"Slišal sem 341 XII | na samoti, a ogibal sem se te, ker se bojim, da me 342 XII | a ogibal sem se te, ker se bojim, da me izdaš samostanskim 343 XII | nisem prijel." ~"In če bi se jaz branil? Če bi jaz ne 344 XII | vpraševal opat. ~"Ho-ho," se je smejal Matija. "Kaj misliš, 345 XII | vendar s temi burkami," se je zdaj oglasila starka, " 346 XII | vojaki burke? Še kadar sem se ga nasrkal, ne delam burk. 347 XII | Starka in Polonica sta se čudili, Matija pa se je 348 XII | sta se čudili, Matija pa se je obrnil do dozdevneta 349 XII | srca in radi odpuste, če se jih prosi." ~"Ne vdam se," 350 XII | se jih prosi." ~"Ne vdam se," je odločno izjavil opat 351 XII | ga je imel opasanega. "Če se me dotakneš, ti razcepim 352 XII | vratom, vzel v roko meč in se pripravil na boj. Polonica 353 XII | je skakal kakor besen in se rotil: ~"Ti boš meni glavo 354 XII | je samostanski vojak. Mi se še hudiča ne bojimo. Koj 355 XII | deneš meč stran!" ~Opat se je zaničljivo smejal. Ker 356 XII | je zaničljivo smejal. Ker se ga Matija ni lotil, minila 357 XII | polomim vse kosti." ~Opat se ni več zmenil za Matijevo 358 XII | Tega bi ne bila mislila, da se bodete spravili na takega 359 XII | spravili na takega reveža," se je končno oglasila Polonica. ~" 360 XII | pa si, Matija, pogumen," se je rogala starka. "Jezik 361 XIII | hodil semkaj na oddih. Tu se je čutil varnega in tu se 362 XIII | se je čutil varnega in tu se je lahko brez skrbi vdajal 363 XIII | zaupniku Jerneju Kosu, da se polasti Polonice in njene 364 XIII | Polonico pa dobro pazi. Čim se nekoliko umiri, čez nekaj 365 XIII | nekoliko umiri, čez nekaj dni, se zopet oglasim." ~Jernej 366 XIII | kmetske žene in dekleta, in se z njimi odpravil na pot. 367 XIII | pustili v gozdu, potem pa se splazili, skrivajoč se med 368 XIII | pa se splazili, skrivajoč se med grmovjem in za drevesi, 369 XIII | ležal poleg Kosa. "Branil se bo, in kogar Matija zadene, 370 XIII | pa dal še več. In kaj bi se Matije bal! Še predno bo 371 XIII | zabodem meč v trebuh." ~Možje se niso motili. Na vratih so 372 XIII | tatinskega lovca, vendar se ni prav dobro zanašal, da 373 XIII | da ne poskusi opat siloma se polastiti Polonice. In zato 374 XIII | ostati do drugega dne, ko sta se vsled njegovega prigovarjanja 375 XIII | so ležali v gozdu, dokler se ni zmračilo. Šele zdaj so 376 XIII | ni zmračilo. Šele zdaj so se dvignili in se previdno 377 XIII | Šele zdaj so se dvignili in se previdno bližali koči. Jernej 378 XIII | bila samo priprta, tako da se je iz hiše natančno slišalo, 379 XIII | Jernej Kos po glavi, da se je takoj ulila kri. Matija 380 XIII | je zakričal Jernej Kos in se ozrl po svojih spremljevalcih. 381 XIII | nista mogli ne govoriti, ne se ganiti. Kakor bi trenil, 382 XIII | Dobro smo opravili," se je smejal jernej Kos "in 383 XIII | vajeni takih prizorov, da so se Polonci samo smejali. Starka 384 XIII | ležečega Matijo. Naenkrat se je Matija začel premikati, 385 XIII | premikati, odprl je oči in se začel počasi dvigati. Oziral 386 XIII | začel počasi dvigati. Oziral se je krog sebe, kakor bi ne 387 XIII | vedel, kje da je in kaj se je zgodilo. Počasi se mu 388 XIII | kaj se je zgodilo. Počasi se mu je jel vračati spomin. 389 XIII | spomin. Z veliko težavo se je vlekel do klopi, kjer 390 XIII | nekaj prenese." ~Polagoma so se mu vračale moči tako, da 391 XIII | potu do ovinka, od koder se je videl zatiški samostan, 392 XIII | videl zatiški samostan, se je vsedel na velik kamen 393 XIII | vsedel na velik kamen in se zatopil v svoje misli. Naenkrat 394 XIV | praznili velike vrče vina in se veselili knežje nagrade, 395 XIV | popolnoma v miru. Niti prikazal se ni na pristavi in dekle 396 XIV | o zatiških menihih. Ker se je to že marsikomu primerilo, 397 XIV | prava tolažba, tem bolj, ker se je moral Andrej Rovan v 398 XIV | Nekega večera - ravno ko se je Polonica spravljala spat - 399 XIV | hodniku previdne korake. Nekdo se je bližal vratom njene ječe. 400 XIV | Polonica je vztrepetala. Se li bliža rešitelj? Jeli 401 XIV | da jo osvobodi? Neznanec se je jako počasi, jako tihotapsko 402 XIV | kar sapo zadrževala. Zdaj se je na vratih pojavila visoka 403 XIV | moška postava. Vzlic temi se je videlo, da ima na glavi 404 XIV | objelo in vroča usta so se dotaknila njenega lica. 405 XIV | Polonica," je rekel opat in se usedel na posteljo. ~Polonica 406 XIV | na posteljo. ~Polonica pa se mu je izvila iz rok in se 407 XIV | se mu je izvila iz rok in se zopet odmaknila od njega. ~" 408 XIV | mojo babico domov. Če sva se s kako besedo pregrešili, 409 XIV | glavo, potem pa zajokala, se vrgla na kolena in začela 410 XIV | sobi sem in tja, potem pa se je ustavil pred Polonico, 411 XIV | obrambo. Mehko, ponižno dekle se je mahoma prelevilo v pogumno 412 XIV | ostanem." ~"To je prav lepo," se je porogljivo smejal opat. " 413 XIV | je zaklicala Polonica in se poskusila osvoboditi iz 414 XIV | Polonici na pomoč. Dasi se je branila z vsemi svojimi 415 XIV | opatu. ~"Pustite me! Jaz se bom branila!" je zakričala 416 XIV | odločnostjo. ~"Le brani se, grlica drobna," se je rogal 417 XIV | brani se, grlica drobna," se je rogal opat in jo pahnil 418 XIV | ležišču. ~V tem trenutku se je Polonici posrečilo, da 419 XIV | zglavje svojega ležišča, nekaj se je zasvetilo v njeni roki 420 XIV | zasvetilo v njeni roki in se v najkritičnejšem trenutku 421 XIV | sem ranjen" ~Jernej Kos se je prestrašil in ni vedel, 422 XIV | je zaklepal težka vrata, se je dekle jokaje zgrudilo 423 XV | staremu Rovanu povedal, kaj se je zgodilo v koči na hribu. 424 XV | v koči na hribu. Vendar se je kmalu raznesel glas, 425 XV | šli so končno v kočo in se prepričali, da sta izginili 426 XV | dobro znane. ~Toda Matija se ni dal zapeljati, da bi 427 XV | zbijal navadne svoje šale in se delal popolnoma nevednega. ~" 428 XV | zaničljivostjo, kakor mož, ki se zaveda svoje imenitnosti. ~" 429 XV | kako neumno izprašuje!" se je rogala Reza. "Seveda 430 XV | si že pozabil, kako sta se dve materi kregali, čigav 431 XV | udarile v smeh, Matija pa se ni dal premotiti, nego je 432 XV | Pravo mater kakega otroka se kmalu najde, ali pravega 433 XV | preveč ne dam." ~Zdaj so se ženske začele jeziti in 434 XV | vprek vpiti na Matijo, ta pa se je le zadovoljno smejal, 435 XV | kako poredno uganil. Vrišč se je šele čez nekaj časa polegel. ~ 436 XV | odložil žlico. ~"Čudne stvari se včasih gode, je rekel cmokaje, 437 XV | napadel in ranil." ~"Kdaj pa se je to zgodilo?" je vprašal 438 XV | in njena mati." ~Matija se je zamislil, čez nekaj trenutkov 439 XV | je nevarno. Kdo ve, kaj se lahko zgodi." ~V tem trenutku 440 XV | zgodi." ~V tem trenutku se je začelo peketanje konjskih 441 XV | Matijo v hišo. ~Matiji pa se je lice zmračilo in globok 442 XV | zmračilo in globok vzdih se mu je izvil iz prsi. ~"Huda 443 XVI | Andreju pač povedal, kaj se je zgodilo, zamolčal pa 444 XVI | in njeno babico. Tako sta se namreč dogovorila z Rovanovim 445 XVI | in mu je rekel, "meni se zdi, da je najbolje, če 446 XVI | zdi, da je najbolje, če se človek sploh ne ženi. Sicer 447 XVI | človek sploh ne ženi. Sicer se mnogo govori, da je rodbinsko 448 XVI | me z njimi v miru." ~"Saj se ne šalim," je zatrjeval 449 XVI | Matija. "Bog me daj, da bi se šalil. Zakaj bi se pa ne 450 XVI | da bi se šalil. Zakaj bi se pa ne pomenila o zakonskem 451 XVI | stori najbolje tisti, ki se sploh ne ženi. Kaj pa je 452 XVI | zopet začel Matija, "ali se še spominjaš tiste pridige, 453 XVI | čas in pa štrik." ~"Ali se naj obesim?" je vprašal 454 XVI | obesim?" je vprašal Andrej in se nasmehnil vzlic žalosti, 455 XVI | drugim zdravilom. Lej, ko bi se ti tri dni postil in doma 456 XVI | nevarnosti." "E, posebnega se ji ne more zgoditi." ~"Ali 457 XVI | posebnega to pač ni. Saj se je že večkrat zgodilo. In - 458 XVI | tako poveš - ne vem, kaj se ti zgodi." ~Matija se je 459 XVI | kaj se ti zgodi." ~Matija se je Andrejeve jeze nekoliko 460 XVI | bi ti bil pameten, ko bi se dalo s teboj govoriti, bi 461 XVI | obljubil, da boš pameten in se boš ravnal po mojih besedah -" ~ 462 XVI | mojih besedah -" ~Andrej se je ustavil, prijel Matijo 463 XVI | Matijo izpustil in Matija se je lepo počasi usedel na 464 XVI | Tako si me stresel, da se moram malo odpočiti. Vsaj 465 XVI | povej, kje je Polonica," se je zdaj oglasil Andrej. ~" 466 XVI | povedati." ~"Torej - usmili se me - govori -" ~"Ali boš 467 XVI | zaklical Andrej in, spomnivši se vloge, ki jo je Jernej Kos 468 XVI | Križni gori, ne sluteč, da se je medtem na samostanski 469 XVII | ali nevarna ni bila in se je še dosti hitro zacelila. 470 XVII | smejo nikomur povedati, kako se je zgodilo, da je bil ranjen. 471 XVII | poslih že izvedelo, kaj se je zgodilo, ali strah pred 472 XVII | in je v samostanu mudeče se plemiče povabil tja. Gostija 473 XVII | je izgubil vsak ponos in se še svojih človeških pravic 474 XVII | mignil Jerneju Kosu k sebi, se še nekoliko zamislil, potem 475 XVII | bil slepe pokorščine in se je molče odstranil. ~"Spoštovani 476 XVII | presenečenje." ~"Čujmo -" se je glasilo po dvorani - " 477 XVII | Ali zna ta tudi čarati?" se je oglasil Pavel Glogvic. ~" 478 XVII | oglasil Pavel Glogvic. ~"Učila se je čaranja! Kolikor se je 479 XVII | Učila se je čaranja! Kolikor se je doslej dognalo, se je 480 XVII | Kolikor se je doslej dognalo, se je naučila samo čarovniškega 481 XVII | klicali zbrani velikaši in se gnetli okrog opata. ~"Ali 482 XVII | poljubi jo, ako hočeš," se je smejal Friderik pl. Lindek, 483 XVII | povzročila ta surova šala, ko so se odprla vrata in so hlapci 484 XVII | sedeža. Ko so jo izpustili, se je Polonica zgrubila na 485 XVII | zavesti. Opatovi gostje so se vsuli okrog nje, kričali 486 XVII | vsuli okrog nje, kričali in se smejali ter delali vsakovrstne 487 XVII | opazke. Pavel Glogvic pa se je sklonil k Polonici ter 488 XVII | zala je ta čarovnica," so se oglašali drugi. ~Opat je 489 XVII | svojem stolu, v očeh pa se mu je brala osvetoželjnost. ~" 490 XVII | trdim glasom. ~Polonica se ni ganila. Le tiho njeno 491 XVII | vera - ta je res zala -" se je čulo klicati velikaše. 492 XVII | velikaše. Pavel Glogvic pa se je prerinil do Polonice 493 XVII | daj mi poljubček!" Sklonil se je k Polonici, da bi jo 494 XVII | Zapleši, čarovnica," se je zadrl s surovim glasom. 495 XVII | Polonico izpustili, a vzdržala se je samo trenutek na nogah, 496 XVII | krati veselja. Zabavajte se torej sami s to čarovnico, 497 XVII | kričali gostje in, čim so se za opatom zaprla vrata, 498 XVII | na Polonico - - - ~Danilo se je že, ko so Jernej Kos 499 XVII | izpustite." ~Jernej Kos se je na tihem smejal opatovi 500 XVII | zavesti. Počasi je vstala in se kakor blazna ozirala okrog